Jedro

Za začetek teka 5-letnega zastaralnega roka je odločilen čas, ko je nastala škoda. Ta čas je dejansko vprašanje, ki ga je treba rešiti v vsakem primeru posebej. Ker so škodna posledica duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je treba ugotoviti čas, ko je toženec trpel duševne bolečine.

Izrek

I. Pritožbi tožene in tožeče stranke se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (glede dosojenih 400.000,00 SIT in glede zavrnjenih 800.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, r a z v e l j a v i in se v tem delu v r n e v novo sojenje.

R a z v e l j a v i se tudi odločitev o pravdnih stroških pod 3. in 4. izreka sodbe.

II. Pritožbi tožeče in tožene stranke se v ostalem delu z a v r n e t a in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem nerazveljavljenem delu.

III. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilu tožniku 400.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevalo je, da je pripisati 50 % vzrokov za poškodbo delovni nezgodi, v preostalem delu pa je iskati vzrok za poškodbo in škodo v prejšnji tožnikovi poškodbi. Sodišče pa je v celoti zavrnilo zahtevek za odškodnino glede telesnih bolečin in neugodnosti in materialne škode.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka in izpodbijala ugotovljeno objektivno odškodninsko odgovornost. Poudarila je, da v konkretnem primeru ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, saj se je zahtevala le normalna pazljivost. Sicer pa je vzrok za poškodbo somatske narave, ker je tožnik že prej dvakrat utrpel izpah desne rame. Sicer pa tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovor absolutnega zastaranja odškodninske terjatve. Priznava, da je triletni zastaralni rok res začel teči 29. 11. 1991, da pa je absolutni zastaralni rok začel teči od nastanka škode dalje, to pa je bilo že 10. 3. 1989. Tožba je bila torej vložena po preteku petletnega objektivnega zastaralnega roka.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča, da je terjatev za škodo za telesne bolečine in neugodnosti zastarala.

Poudarja, da je stranski intervenient naročil izvedeniško mnenje 1. 7. 1992 in s tem konklodentno priznal dolg, to pa je imelo za posledico pretrganje zastaranja. Iz mnenja izvedenca je tudi razvidno, da bo tožnik trpel občasne lahke bolečine in sicer trajno.

Tožnik pa v pritožbi glede dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti navaja, da sodišče ne bi smelo vzeti za osnovo le 10 % trajno invalidnost, ampak bi moralo izluščiti iz mnenja izvedenca obsežnejše poškodbe. Izvedenec je namreč ugotovil kar 35 % začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Iz odločbe invalidske komisije pa je razvidno, da je tožnik invalid 3 kategorije in je omejen pri vseh težjih delih, ki zahtevajo polno moč desnice. Obe stranki predlagata ustrezno spremembo sodbe, oz. razveljavitev.

Pritožbi obeh strank sta le delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ni moglo z vmesno sodbo odločiti o odškodninskem temelju (odprto zastaranje), vendar se strinja z razlogi o ugotovljeni objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke in sicer brez sokrivde tožnika in sicer glede zavrnilnega dela sodbe (čl.173 in 177 Zakona o obligacijskih razmerjih).

Pravilna je ocena, da se je tožnik poškodoval pri delu, ki predstavlja nevarno dejavnost. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je šlo za najtežjo vrsto fizičnega dela, ki zahteva maksimalno telesno moč. Pri tem je bistvena uporaba sorazmerno velikih in težkih cevnih klešč (dolžine do 70 cm). Narava težkega fizičnega dela s težkim ročnim orodjem prinaša stalno več vrst nevarnosti, kot jih je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Upoštevati je treba, da je tožnik utrpel poškodbo, ko je pod zemljo v rudniku, kjer so še težji delovni pogoji, moral ročno odviti glavo vrtalne cevi. Tožena stranka v pritožbi tudi ni podrobneje obrazložila, v čem naj bi bil tožnik ravnal neprevidno in v čem naj bi prekršil normalno pazljivost. Tožnik je moral z vso silo z velikim in težkim orodjem odviti glavo, zato je tudi lahko ravnal s takšno pazljivostjo, ki jo je opisano naporno delo dopuščalo. Glede obsega odškodninske odgovornosti v zvezi s prejšnjo tožnikovo poškodbo, pa je sodišče že sedaj upoštevalo le 50 % odgovornost, ostalih 50 % vzroka pa je pripisalo prejšnji poškodbi tožnika. O tem razmerju pa bo lahko sodišče v delno ponovljenem sojenju ponovno odločalo.

Sodišče je pravilno presodilo v skladu s čl. 376/I ZOR, da je zahtevek za škodo glede telesnih bolečin in neugodnosti in glede gmotne škode zastaran. Sodišče je ugotovilo, da so bile tožniku znane telesne bolečine in neugodnosti dne 29. 11. 1991 in je takrat začel teči triletni subjektivni zastaralni rok, da pa je bila tožba vložena šele 9. 3. 1995. Pri tem ni pravilno stališče tožnika, da je stranski intervenient z naročilom izvedeniškega mnenja dne 1. 7. 1992 priznal odškodninski dolg. Priznanje dolga mora biti namreč izrecno in se mora nanašati na konkretno terjatev. Pri naročilu izvedenskega mnenja pa ni bila priznana nobena terjatev, zato ni prišlo do pretrganja zastaranja.

Sklicevanje na odškodnino za bodoče bolečine pa je v nasprotju z osnovnim načelom pravdnega postopka, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (čl. 2 ZPP). Tožnik v tožbi ni zahteval odškodnine za bodoče bolečine, ampak je zahteval 500.000,00 SIT le za prestane bolečine (listna št. 2). Tožba pa vse do konca glavne obravnave ni bila spremenjena (čl. 190/I ZPP), na pritožbeni stopnji pa tožbe ni več dopustno spreminjati.

Sodišče je preuranjeno odločilo, da odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni zastaran. Tožena stranka je pravilno opozorila, da odškodninska obveznost zastara v vsakem primeru v petih letih, od kar je škoda nastala (čl. 376/II ZOR). Odločilno dejstvo, ki ga sodišče v zvezi s citiranim predpisom ni ugotovilo in tudi ni obrazložilo, je nastanek škode in sicer glede na to, da je prišlo do škodnega dogodka že 10. 3. 1989, tožba pa je bila vložena po petih letih in sicer 9. 3. 1995. Sodišče se je namreč v izpodbijani sodbi ukvarjalo le s triletnim subjektivnim zastaralnim rokom.

V novem sojenju je treba ugotoviti, kdaj je škoda nastala, saj od tega datuma dalje teče petletni zastaralni rok. Pri tem res ni nujno, da škoda nastane ob škodnem dogodku, saj se lahko škoda pojavi tudi kasneje. V konkretnem primeru je treba ugotoviti, kdaj je začel tožnik duševno trpeti zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti glede zmanjšanih skrajnih gibov z desnico. Ko bo sodišče na ta način ugotovilo čas nastanka škode, bo lahko tudi presodilo, ali je terjatev zastarana, upoštevajoč pravila iz čl. 376 ZOR. V ta namen bo treba zaslišati tožnika o njegovih duševnih bolečinah zaradi konkretnih zmanjšanj življenjske aktivnosti. Če bo potrebno, naj sodišče v nakazani smeri zasliši tudi medicinskega izvedenca. V novem sojenju pa bo sodišče lahko tudi presodilo pritožbene navedbe tožnika, da mu je bila dosojena prenizka odškodnina.

Šele po dopolnjenem dejanskem stanju bo sodišče lahko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka v razveljavljenem delu sodbe.

Glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji. S končno odločbo bo tudi odločeno o pritožbenih stroških strank.