Jedro

Tožbeni zahtevek tožeče stranke (delodajalca) za plačilo premoženjske škode iz naslova plačila odškodnine zaradi ukradenega prenosnega računalnika, ki ga je toženec imel v osebni uporabi, ni utemeljen, ker je šlo za škodno dejanje v funkcionalni zvezi z delom (tožencu je bil računalnik ukraden na letališču, ko je šel na službeno potovanje, tatvino pa je prijavil varnostnim organom na letališču).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (I/1., I/2. in II. točka izreka).

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 946,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 12. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I/1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 428,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 1. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I/2. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 231,00 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe dalje do plačila oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je predmetna sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče svojo odločitev opira na 177. člen ZDR, ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan delodajalcu to škodo povrniti. V predmetni zadevi je bilo sporno, da tožena stranka v času, ko je izgubila računalnik, na poti v A. (Irska) ni bila službeno, saj je šla tja na nogometno tekmo, kot je to sama izrecno navedla na zaslišanju. Res je sicer, da je tožena stranka nadalje navedla, da je bila tudi na obisku v pristanišču v A., in da je zato imela s seboj službeni računalnik. Škoda je povzročena na delu, če jo je delavec povzročil med delovnim časom, načeloma v prostorih delodajalca, pri opravljanju njegovih delovnih obveznosti, medtem ko se glede škode povzročene v zvezi z delom, šteje škoda, ki je bila povzročena zunaj delovnega časa in/ali prostorov delodajalca, če je škodno dejanje v funkcionalni zvezi z delom, ki ga delavec opravlja. Glede na navedeno je torej moč zaključiti, da tožena stranka ni povzročila tožeči stranki predmetne škode pri delu ali v zvezi z delom, zaradi česar je dokazno breme, da tožeči stranki ni nastala škoda brez krivde tožene stranke, na strani same tožene stranke in ne na strani tožeče stranke kot delodajalca. Sodišče tako ne bi smelo uporabljati določil 177. člena ZDR, pač pa bi se moralo ukvarjati z vsemi oblikami krivde in sicer glede na določila 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, vendar pa nadalje povsem sodišče nepravilno zaključi, da je dokazno breme na delodajalcu. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je neutemeljeno štelo za dokazano, da je toženec od varnostne službe na letališču prejel potrdilo o tem, da je prijavil krajo prenosnika, saj razen izjave toženca noben drug izveden dokaz v postopku tega ne potrjuje. Tudi iz izjave priče B.B. ni mogoče z dovolj veliko stopnjo prepričanja šteti, da je zapisnik letališke varnostne službe dejansko obstajal. Da je priča B.B. bila neverodostojna v svojih izjavah izhaja tudi iz njene navedbe, da naj bi na podlagi tega poročila in zapisnika na upravi sprejeli odločitev, da se toženi stranki nadomesti računalnik. Iz izjave priče C.C. namreč izhaja, da je tedanja vodja službe D.D. podala zahtevo za odobritev, da se toženi stranki zamenja računalnik, kar je razvidno tudi iz elektronskega sporočila D.D. z dne 3. 4. 2009. Glede na to, da je bil toženec v tistem času celo izvršni direktor za strateški razvoj, pa bi se od njega povsem utemeljeno lahko pričakovala višja stopnja skrbnosti v primerjavi z ostalimi delavci, ki niso zasedali vodilnih položajev. Sicer pa kot je tožeča stranka pojasnila, bi sodišče moralo preveriti ali je obstajala kakršnakoli oblika krivde in se ne bi smelo osredotočiti zgolj na to, ali je podana huda malomarnost tožene stranke. Sodišče je glede zahtevka, ki se je nanašal na škodo zaradi plačila računa št. 015 v višini 428,00 EUR navedlo, da gre za terjatev izrazito odškodninske narave, pri čemer je potrebno uporabiti 352. člen OZ, ki določa, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, zaradi česar je upoštevalo ugovor tožene stranke, da naj bi ta del zahtevka zastaral. Sodišče je zmotno navedlo, da naj bi tožeča stranka za škodo izvedela že dne 14. 1. 2008, ko je bil račun potrjen in plačan in zastaranje ni pričelo teči šele z izdajo odločbe DURS z dne 8. 1. 2010. Takšna odločitev pa je nepravilna. Ni šlo za stroške reprezentance v smislu 31. člena ZDDPO-2, saj tožeča stranka zaposlenim ter ostalim, ki niso poslovni partnerji, zagotovila določene ugodnosti. Ugovor zastaranja je materialnopravne narave. Stranka pa mora navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme, katerega določa materialno pravo. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Toženec podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bilo nesporno, da toženec v času, ko so mu ukradli računalnik ni bil v A. službeno, kar naj bi pomembno vplivalo na uporabo materialnega prava. Res je, da je bil toženec v okviru tega potovanja tudi na nogometni tekmi, vendar pa ni bilo sporno, da je bil hkrati tudi službeno v pristanišču v A., poleg tega pa je tako sam, kot tudi priča takratni predsednik uprave B.B. potrdil, da je bil toženec zaradi službenih obveznosti dolžan ves čas, ko ni bil na službenem potovanju, imeti s seboj službeni telefon in računalnik, kar še dodatno pokaže, da so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljene. Toženec je krajo računalnika prijavil pristojnim varnostnim organom na letališču, pri čemer tudi po splošnih pravilih OZ ne more biti odškodninsko odgovoren, za kar se zavzema tožeča stranka, saj v konkretnem primeru ni podan niti element protipravnosti niti krivda toženca. Toženec je o kraji računalnika spisal pisno poročilo, hkrati pa priča B.B., ki je bil vse do 15. 6. 2009 predsednik uprave tožeče stranke, ni nikoli slišal, da bi bila kakšna težava z računalnikom, ki je bil tožencu ukraden. Povprečen človek lahko utemeljeno računa s tem, da je s tem, ko je listino glede kraje izročil svojemu delodajalcu izpolnil vse dolžnosti do njega. Pravilen je tudi zaključek sodišča glede odškodninske terjatve v znesku 428,00 EUR po računu z dne 17. 12. 2007, za katero je sodišče štelo, da je zastarana. Poleg tega pa je B.B. pojasnil, da so bila v E. prednovoletna srečanja uprave vsako leto, in sicer ne samo na upravi, temveč tudi na posameznih profitnih centrih. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo v znesku 946,50 EUR iz naslova plačila odškodnine zaradi ukradenega prenosnega računalnika, ki ga je toženec imel v osebni uporabi in sicer dne 2. 4. 2009 na letališču F. (Anglija), kar sicer med strankama ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in pravno argumentacijo sodišča prve stopnje upoštevaje pri tem trditveno podlago tožeče stranke, da je toženec ni prijavil škode za ukradeni računalnik oziroma če jo je, dokazil ni predložil tožeči stranki. Glede na podane pritožbene ugovore tožeče stranke, da toženec v času, ko je izgubil oziroma mu je bil ukraden računalnik na poti v A. ni bil na službeni poti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedenega tožeča stranka ni navajala kot sporno, tako, da sodišču niti ni bilo potrebno, da navedeno raziskuje. Pa tudi sicer iz zaslišanja priče B.B. izhaja, da so direktorji imeli vedno s seboj tako službeni telefon kot službeni računalnik, saj so poslovali tudi na navedeni način. Res je, da iz zapisnika o zaslišanju toženca z dne 5. 11. 2012 dejansko izhaja, da je le-ta navedel: „Ko sem se vračal iz A., v A. sicer nisem bil službeno, ampak sem šel na nogometno tekmo, bil pa sem hkrati tudi na obisku pristanišča v A., zato sem imel s seboj tudi službeni računalnik, ker sem imel predstavitev. Na letališču mi je pri check in zmanjkala črna torba z računalnikom“. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedena izjava iztrgana iz celotnega konteksta toženčeve izpovedbe. Glede na to, da je toženec pojasnil tudi, da je bil na na obisku pristanišča v A., kjer je imel predstavitev, je tako šlo za škodno dejanje v funkcionalni zvezi z delom, ki ga delavec opravlja. Toženec pa je tudi dokazal, da je s tem, ko je potrdilo o ukradenem računalniku predložil tožeči stranki, izpolnil svojo dolžnost o prijavi. Od povprečno skrbnega človeka tudi ni mogoče pričakovati, da bi fotokopijo tega potrdila hranil več let, saj zadeva pred vložitvijo tožbe ni bila sporna.

Ob navedenem se pritožbeno sodišče tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za odločitev v določilih 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) in ne 131. člen Obligacijskega zakonika, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Nesporno je bil toženec v času, ko je povzročil škodo delavec tožeče stranke, torej je pravna podlaga 182. člen ZDR, ki določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti, pri čemer morajo biti izpolnjene tudi splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja, škoda mora nastati, ugotovljena pa mora biti tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in ugotovljena odgovornost povzročitelja škode. Subjektivna ali krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na določila ZDR pa mora delodajalec dokazati, da je škodo povzročil delavec bodisi namenoma ali iz hude malomarnosti, kot to določa 1. odstavek 182. člena ZDR.

Glede zavrnjenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova plačila računa št. 015 v višini 428,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2008 pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine zastaran, saj je tožeča stranka prejela račun in ga „sprocesirala“ 14. 1. 2008, pri tem pa tožbo vložila več kot tri leta kasneje in sicer 16. 2. 2011. Tako je tega dne pričel teči tudi subjektivni zastaralni rok, pri čemer se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določila 206. člena ZDR, ki sicer določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, pač pa določilo 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 s sprem. - OZ) ki določa, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Pri tem se tudi ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka izvedela za škodo šele takrat, ko je prišlo do izdaje odločbe DURS z dne 8. 1. 2010, ko je bilo ugotovljeno, da navedena storitev ne spada med stroške reprezentance v smislu 31. člena ZDDPO-2. Stranka se ne more sklicevati na svojo pravno nevednost, saj je morala poznati pravna določila že v času, ko je plačala račun in ne šele, ko je dobila zapisnik DURS-a. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, toženec pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka, temelji na določilih 165. člena ZPP.