Jedro

Ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka na podlagi sporne asignacije plačilo terjatve prejela po njeni zapadlosti, kot to izhaja iz navedb same tožene stranke, je z nakazilom prišlo do zmanjšanja bodoče stečajne mase. Razlogi sodbe prve stopnje ne omogočajo presoje, ali je sodišče prve stopnje o subjektivnem pogoju izpodbojnosti sklepalo na podlagi domneve o obstoju le-tega, ali zato, ker se je na podlagi ugotovljenih dejstev prepričalo, da je tožena stranka vedela ali pa bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. odstavek izreka) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da pravno dejanje sklenitve pogodbe o asignaciji ali nakazilu z dne 29.11.1995 nima pravnega učinka proti stečajni masi stečajnega dolžnika M. - v stečaju ter odločilo, da mora tožena stranka v stečajno maso stečajnega dolžnika M. - v stečaju plačati znesek 2.004.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 23.9.1996 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je hkrati naložilo, da mora tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 308.570,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dne 16.3.2000 do plačila v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Po 1. odst. 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99; ZPPSL) morata biti, da bi bilo dolžnikovo pravno dejanje izpodbijano, kumulativno izpolnjena objektivni (v obravnavanem primeru oškodovanje stečajnih upnikov) in subjektivni element izpodbojnosti, katerih obstoj se presoja glede na dan, ko je bilo pravno dejanje opravljeno. Pravno dejanje stečajnega dolžnika ima objektivne znake izpodbojnega pravnega dejanja neenakomernega poplačila upnikov, če se zaradi tega pravnega dejanja premoženje bodočega stečajnega dolžnika (aktiva) zmanjša. Za ugotovitev, ali je s pravnim dejanjem dolžnika prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja - bodoče stečajne mase, pa je pomembno, kdaj sta dolžnik in upnik (tožena stranka) izpolnila vsak svojo pogodbeno obveznost. Do zmanjšanja bodoče stečajne mase ne pride, če se izpolnitev dolžnika na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja, lahko opredeli kot izpolnitev v naprej ali kot sočasna izpolnitev (prim. s tem v zvezi pravno mnenje, ki ga je sprejela Občna seja Vrhovnega sodišča dne 16.12.1997, Pravna mnenja VSS 2/97 - str. 10, z obr.). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti. Ker je asignat znesek, ki ga je dolgoval sedanjemu stečajnemu dolžniku, namesto slednjemu nakazal toženi stranki, je tožena stranka tako prejela plačilo celotne terjatve, ki jo je imela do dolžnika. Ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka na podlagi sporne asignacije plačilo terjatve prejela po njeni zapadlosti, kot to izhaja iz navedb same tožene stranke, je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je z nakazilom prišlo do zmanjšanja bodoče stečajne mase. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je dolžnik storil izpodbojno pravno dejanje v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega posotopka. Predmet izpodbijanja je namreč pravno dejanje dolžnika, ki je imelo za posledico oškodovanje stečajnih upnikov, v obravnavanem primeru tedaj izpolnitev po sporni asignaciji. Tako se kot pravilna izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da ima izpodbijano pravno dejanje asignacije vse objektivne elemente izpodbojnosti. V zvezi z obstojem objektivnega elementa izpodbojnosti ni pravno upoštevano zatrjevanje pritožnika, da je šlo za povsem običajen način poravnavanja medsebojnih obveznosti in da se je stečajni postopek nad dolžnikom pričel kasneje kot v obdobju, ki se po zakonu šteje za obdobje neposredno pred začetkom stečajnega postopka. Navedeni okoliščini lahko v primeru, če se izkažeta za resnični, vplivata le na obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti (prim. nadaljevanje obrazložitve in 4. odst. 125. čl. ZPPSL). Pač pa pritožnik pravilno opozarja na pomanjkljivosti razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti. Razlogi sodbe prve stopnje ne omogočajo presoje, ali je sodišče prve stopnje o subjektivnem pogoju izpodbojnosti (1. odst. 125. čl. ZPPSL) sklepalo na podlagi domneve o obstoju le-tega (prim. 1. in 2. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL), ali pa zato, ker se je na podlagi ugotovljenih dejstev prepričalo, da je tožena stranka vedela ali pa bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Prav tako iz razlogov ni razvidno, katera naj bi bila ta dejstva in na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo, da so resnična. Res je tožeča stranka trdila, da tožena stranka ni sklenila pogodbe o prodaji delnic z namenom, da bi s prejemom kupnine plačevala tekoče obveznosti, pač pa z namenom, da pride do poplačila svojih terjatev (pripr. vloga tožeče stranke z dne 19.11.1999, l.št. 30). Toda, ta trditev nima podlage v predloženih dokazih (pogodbo o prodaji delnic tožene stranke sta sklenila stečajni dolžnik in pa K. d.d.; priloga A 2). Pa tudi sicer ni razumljiva: prodajalec delnic je bil po pogodbi o prodaji delnic glede kupnine vendar upnik in ni mogel na ta način poplačati drugih svojih terjatev. Ker uvodoma opisano osnovno izhodišče v razlogih sodbe prve stopnje ni jasno opredeljeno, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tem pogledu ne more preizkusiti. Ni namreč jasno, niti katera so pravno relevantna dejstva, niti kakšen je položaj pravdnih strank glede trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti. Tako se izkaže, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje opisano pomanjkljivost odpraviti. To bo storilo tako, da bo najprej ugotovilo, ali tožeča stranka utemeljuje obstoj subjektivnega pogoja iz 1. odst. 125. čl. ZPPSL na podlagi 4. odst. istega določila. Če bo ugotovilo, da tožeča stranka zatrjuje in dokazuje obstoj dejstev, na katere veže zakon domnevo o obstoju subjektivnega pogoja iz 1. odst. 125. čl. ZPPSL, tj. da tožbeni zahtevek opira na dejanski stan domnev iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL, bo moralo v dokaznem postopku ugotoviti, ali so te trditve resnične. V takšnem primeru pa je na toženi stranki trditveno in dokazno breme glede morebitnega izpodbijanja domnevanega dejstva. Če pa trditve tožeče stranke ne dajejo podlage za uporabo 4. odst. 125. čl. ZPPSL, ali pa se bo izkazalo, da trditve v tej smeri niso resnične, je na tožeči stranki trditveno in tudi dokazno breme glede okoliščine, da je tožena stranka v času izpodbijanega dejanja vedela ali pa bi morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje bodočega stečajnega dolžnika (1. odst. 125. čl. ZPPSL).