Jedro

Zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev kazenske ovadbe zoper zatrjevane obdolžence (in s tem tudi za vložitev zasebne tožbe kot nadaljevanje pregona) je podana formalna ovira za nadaljevanje postopka oz. kazenskega pregona, kar je toženki pravilno narekovalo zavrnitev prošnje za dodelitev BPP kot očitno nerazumne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 11. 8. 2023 vložil prošnjo za dodelitev BPP v postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju I Kr 18364/2023. Toženka se sklicuje na objektivni kriterij za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v skladu s katerim se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Sklicuje se tudi na tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki opredeljuje pojem očitne nerazumnosti zadeve. Na tej podlagi toženka ocenjuje, da je zadeva, v zvezi s katero tožnik vlaga prošnjo za dodelitev BPP, očitno nerazumna. Pojasnjuje, da bi moral tožnik kot zasebni tožilec zoper zatrjevane storilce kaznivega dejanja groženj vložiti že sam predlog za pregon v roku, določenem v 52. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 135. členom ZKP, s tem pa tudi po zavrženju kazenskih ovadb po sklepu Okrožnega državnega tožilstva v Celju, Zunanji oddelek v Velenju, z dne 27. 2. 2023, v navedenem roku nadaljevati tudi pregon kot zasebni tožilec. Sodišče bi posledično skladno z 52. členom ZKP štelo, da je tožnik kazensko ovadbo podal prepozno, saj je zamudil rok pri podanih ovadbah zoper C. C., D. D. in E. E., zaradi česar ni pogojev za kazenski pogoj storilcev. Ker zaradi navedenega tožnik nima nobenih možnosti za uspeh v nadaljevanju kazenskega postopka zoper navedene obdolžence, je organ odločil, da je dodelitev BPP tožniku za ta postopek očitno nerazumna. Ker tožnik že ne izpolnjuje pogojev po 24. členu ZBPP za dodelitev BPP, je organ štel tožnikovo prošnjo za neutemeljeno. V nadaljevanju zato tudi ni presojal, ali tožnik izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

2.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna. Policija ga ni nikoli poklicala ali poiskala v zadevi, v kateri je bil osumljenec, pa bi ga morala. Če bi ga zaslišali, bi povedal, kaj se je natanko zgodilo, ter pravočasno oddal prijavo za kaznivo dejanje in BPP (navaja, da o tem predlaga tudi dokaz). Dodaja še, da se je v tem času zdravil zaradi telesne poškodbe. Izvide oz. medicinski karton je že pred približno letom dni priložil ODT Velenje. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi1 in mu dodeli BPP.

3.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču po pozivu posredovala upravne spise zadeve.

4.Tožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sporno tožnikovo izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP za postopek nadaljevanja pregona zoper tri obdolžence kot zasebni tožilec, kar je odvisno od presoje med strankama spornega pravnega vprašanja, ali je tožnik s tem, ko je 11. 10. 2017 in 21. 1. 2018 vložil kazenske ovadbe zoper obdolžence zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje, ki se po 135. členu ZKP preganja na predlog, s tem tudi pravočasno vložil navedene kazenske ovadbe. Sporna je torej izključno uporaba materialnega prava.

6.Skladno z določbo 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Navedena zakonska ureditev toženki nalaga, da v primerih, ko je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Skladno z obširno in ustaljeno upravnosodno prakso gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. nedovoljenost pravnega sredstva).

7.Po presoji sodišča gre v obravnavani zadevi ravno za tak primer, ko bi bila zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev kazenske ovadbe zoper zatrjevane obdolžence (in s tem tudi za vložitev zasebne tožbe kot nadaljevanje pregona) podana formalna ovira za nadaljevanje postopka oz. kazenskega pregona, kar pa je toženki pravilno narekovalo zavrnitev prošnje za dodelitev BPP kot očitno nerazumne.

8.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik vlaga prošnjo za dodelitev BPP, saj je po tem, ko je okrajna državna tožilka iz razloga po prvem odstavku 52. člena ZKP s sklepom z dne 27. 2. 2023 zavrgla tožnikove kazenske ovadbe z dne 11. 10. 2017 in 29. 1. 2018 zoper C. C., D. D. in E. E., v skladu z drugim odstavkom 60. člena ZKP sam začel kazenski pregon zoper imenovane z vložitvijo zasebne tožbe.

9.Toženka je ocenila, da nadaljevanje kazenskega pregona zoper imenovane ne bi bilo razumno in nima verjetnega izgleda na uspeh. Pri tem se je v celoti sklicevala na razloge, navedene v obrazložitvi navedenega sklepa okrajne državne tožilke, po katerih je tožnik zoper navedene osebe podal kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja grožnje (po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika pa gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog) po preteku 3 mesečnega zakonskega roka, odkar je zvedela za dejanje in storilca (kar je bilo takoj po podaji groženj s strani navedenih oseb, in sicer naj bi mu 4. 8. 2016 grozili vsi trije obdolženci, ovadbo v zvezi s tem je tožnik podal 11. 10. 2017; 30. 5. 2016 in 7. 6. 2016 pa naj bi mu grozil C. C., ovadbo v zvezi s tem je podal tožnik 29. 1. 2018).

10.Po prvem odstavku 52. člena ZKP je treba za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali na zasebno tožbo, predlog podati oz. zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Ta rok je bil z novelo ZKP-N (Uradni list RS 22/2019 z dne 5. 4. 2019) podaljšan na sedaj veljavnih 6 mesecev.

11.Glede na ugotovitve okrajne državne tožilke o prepoznosti vloženih kazenskih ovadb z dne 11. 10. 2017 in 29. 1. 2018 zoper obdolžence se sodišče strinja s presojo toženke, da tožnik ni izpolnil pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev BPP tudi za nadaljevanje kazenskega pregona zoper navedene obdolžence po zasebni tožbi, saj bi morala biti najprej izpolnjena osnovna predpostavka pravočasnosti vložene ovadbe zoper navedene obdolžence za (vsaj minimalno uspešno) nadaljevanje kazenskega pregona zoper navedene obdolžence tudi po zasebni tožbi. Ker tudi predlog za pregon ni bil torej v konkretnih zadevah vložen pravočasno, ne bo pravočasna kazenska ovadba niti po nadaljevanem kazenskem pregonu po zasebni tožbi, ki jo je sicer tožnik pravočasno vložil. Pravilno zato toženka ugotavlja, da tožnik nima možnosti za uspeh v nadaljevanju kazenskega pregona in bi bila dodelitev BPP tožniku za navedeni postopek nadaljevanja kazenskega pregona očitno nerazumna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

12.Sodišče še pripominja glede tožnikovih tožbenih navedb (in predloženega dokazila A2 glede kazenske ovadbe v zvezi z obravnavanjem zatrjevane grožnje tožnika zoper F. F., katere je bil osumljen tožnik), da iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi bil navedeni dogodek pravnorelevanten za presojo izpodbijane odločbe, saj ne bi mogel vplivati na potek prekluzivnega materialnega roka iz 52. člena ZKP za vložitev kazenskih ovadb zoper tri osebe, ki naj bi tožniku grozile. Sodišče enako pripominja glede tožnikovih navedb o njegovi poškodbi v "tem času", česar tožnik sicer ni specificiral in ne izkazal (iz upravnega spisa pa je iz sklepa o zavrženju tožnikovih kazenskih ovadb zoper že navedene tri osebe z dne 27. 2. 2023 razvidno iz tožnikovega zdravstvenega kartona, da se je tožnik 6. 9. 2016 zglasil pri zdravniku zaradi bolečin leve strani prsnega koša kot posledic poškodb, ki naj bi izvirale iz zadetja, udarca, brce, zvitja, pretepa ali opraskanja, ki ga je povzročila druga oseba). V vsakem primeru pa navedeno, četudi bi morebiti s tem tožnik želel zatrjevati (sicer neizkazane) okoliščine vrnitve v prejšnje stanje, ne more vplivati na podaljšanje roka za vložitev kazenske ovadbe po 52. členu ZKP, saj je ta rok prekluzivni in materialni. Vrnitev v prejšnje stanje pa pri zamudi materialnega roka ni mogoča, zato bi bilo vsako pozivanje na dopolnjevanje navedb v zvezi s tem nesmiselno.

13.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj med strankama dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, ni sporno, sporna je le pravilna uporaba materialnega prava (pravočasnost vložitve kazenskih ovadb zoper obdolžence in s tem očitna nerazumnost dodelitve BPP tožniku v nadaljevanju kazenskega pregona zoper obdolžence v postopku po zasebni tožbi).

-------------------------------

1Tožnik je sicer v tožbi predlagal, naj sodišče razveljavi izpodbijano odločbo. Glede na to, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne pozna pojma razveljavitve izpodbijane odločbe (prvi odstavek 33. člena ZUS-1), je sodišče štelo, da s tem smiselno predlaga njeno odpravo.

2Tožilka in toženka sicer pomotoma uporabita enkrat pri tem datumu v obrazložitvi letnico 2019 in zato preverjata tudi 6 mesečni prekluzivni rok po ZKP - N, česar ne bi rabila storiti, saj bi zadoščal 3 mesečni prekluzivni rok po ureditvi pred navedeno novelo zakona, vendar pa je v vsakem primeru podanih ovadb tožnik podal ovadbo več kot leto po dogodku, kar je med strankama nesporno, in s tem v vsakem primeru prepozno glede na prvi odstavek 52. člena ZKP.

Zveza

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.