Jedro

Sporna nepremičnina nikoli ni predstavljala skupnega premoženja pravdnih strank in posledično tožnik nikoli ni bil solastnik te nepremičnine. Tožnik tako ni bil prikrajšan za uživanje posesti nepremičnine v sorazmerju s svojim solastniškim deležem in zato ni upravičen do plačila nadomestila za toženkino uporabo sporne nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 33.919,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti 4.752,02 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja nadomestilo za uporabo tožnikove polovice lokala ..., ki sta ga pravdni stranki v času trajanja njune zakonske zveze prizidali k stavbi, ki jo je toženka prejela od svojih staršev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu. Potrdilo je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da ima izpodbijana sodba nejasne razloge o bistvenih dejstvih, da sta pravdni stranki bivša zakonca in da v času za katerega tožnik vtožuje uporabnino za nepremičnino, ki sta jo stranki ustvarili v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje še ni bilo razdeljeno. Revident poudarja, da je ob pravilni uporabi materialnega prava nesporno, da sta bili pravdni stranki do pravnomočnosti sodbe opr. št. P 233/95 solastnika sporne nepremičnine (prizidka), vsak do ene polovice, ne glede na obliko zahtevka (obligacijski ali stvarnopravni), ki ga je tožnik postavil v navedenem postopku. Nejasni so razlogi, da tožnik ni upravičen do vtoževane uporabnine, ker ni zahteval ugotovitve solastninske pravice, saj se s sodbo na ugotovitev solastnine le ugotavlja lastninsko stanje, ki je že nastalo glede na 59. člen ZZZDR. To pomeni, da je bil tožnik solastnik (do polovice) sporne nepremičnine vse do izdaje pravnomočne sodbe opr. št. P 233/95. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o ključnem dejstvu, da tožnik vtožuje uporabnino za del nepremičnine, ki sta jo zgradila s toženko v času trajanja zakonske zveze in da posebno premoženje toženke, ki ga je podedovala od staršev sploh ni predmet tega postopka. Protispisni so tudi razlogi, da je tožnik prostovoljno opustil uporabo, saj toženki ključa ni vrnil, s čimer je izkazal voljo do souporabe nepremičnine. Tožnik ni užival nepremičnine v skladu s svojim deležem, toženka pa je z uporabo cele nepremičnine kršila tožnikovo pravico do uporabe te nepremičnine. Toženka je nase prevzela tveganje ali ji bo sporna nepremičnina prinašala korist ali ne.(1) Objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja je višina enakovredne nepremičnine.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je sporno nepremičnino(2) toženka dobila od svojih staršev in predstavlja njeno posebno premoženje. V času zakonske zveze sta pravdni stranki vlagali v to nepremičnino (v stanovanjsko hišo) in ji prizidali lokal. V pravdi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru opr. št. P 233/95 je bilo ugotovljeno, da je šlo za skupna vlaganja v nepremičnino toženkinih staršev, ki jo je kasneje podedovala toženka. Tožnik je v navedeni pravdi (po spremembi tožbenega zahtevka) primarno zahteval izplačilo vlaganj v denarju in toženka se je s tem izrecno strinjala, le podrejeno pa je ohranil zahtevek na ugotovitev ustreznega deleža na nepremičnini.

7. Skupno premoženje pravdnih strank, ki je nastalo na podlagi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), so predstavljala vlaganja (povečanje vrednosti) v sporno nepremičnino. Sodišče je v pravdi opr. št. P 233/95 vlaganja, opravljena v času zakonske zveze, obravnavalo z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. Tako sta tožnik kot tudi toženka vlagala v povečanje vrednosti toženkinega posebnega premoženja in je zato tožnik glede teh vlaganj zahteval le povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti premoženja. Lastninska pravica na sporni nepremičnini nikoli ni predstavljala skupnega premoženja pravdnih strank in posledično tožnik nikoli ni bil solastnik te nepremičnine. Tožnik tako ni bil prikrajšan za uživanje posesti nepremičnine v sorazmerju s svojim solastniškim deležem in zato ni upravičen do plačila nadomestila za toženkino uporabo sporne nepremičnine.

8. Vsi ostali revizijski očitki izhajajo iz podmene, da je bil tožnik solastnik sporne nepremičnine in se zato revizijsko sodišče o njih ni posebej opredeljevalo.

9. Ker uveljavljani revizijski očitki niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo toženca zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Navaja prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer odločbe opr. št. II Ips 364/2000, II Ips 866/93, II Ips 428/98 in II Ips 463/2003. Iz vseh navedenih odločb izhaja, da so bili tožniki, ki so v teh zadevah zahtevali uporabnino, solastniki spornih nepremičnin.

Op. št. (2): Parc. št. 415 …, k.o. ..., gre za stavbo ...