Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved prepozna, saj je glede vseh dogodkov potekel subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, glede nekaterih pa tudi objektivni rok. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita ter da na tej podlagi tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati pravic iz tretjega odstavka 11. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Pri uveljavljanju plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1, ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, temveč za premoženjsko pravni zahtevek, katerega utemeljenost je sicer res odvisna od predhodne ugotovitve zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne vpliva na samo naravno spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačo za avgust 2014 v znesku 860,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2014 dalje, postopek ustavi (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki: odpravnino v višini 17.165,16 EUR skupaj s pripadajočimi davki in prispevki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2014 dalje do plačila; odškodnino za nerealizirana izplačila v času odpovednega roka v višini 5.613,07 EUR skupaj s pripadajočimi davki in prispevki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2014 dalje ter nadomestilo za neizkoriščen dopust v višini 2.064,58 EUR skupaj s pripadajočimi davki in prispevki (točka II izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 6.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2014 dalje do plačila, za plačilo 1.004,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 290,20 EUR od 15. 2. 2014 dalje do plačila, od zneska 171,06 EUR od 15. 3. 2014 dalje do plačila, od zneska 28,62 EUR od 15. 4. 2014 dalje do plačila, od zneska 342,89 EUR od 15. 8. 2014 dalje do plačila in od zneska 172,05 EUR od 19. 8. 2014 dalje do plačila (točka III izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 19,59 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti glede plačila nadur, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (točka IV. izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.158,71 EUR iz naslova božičnice za leto 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2014 dalje do plačila in 1.574,48 EUR iz naslova dodatka za uspešno delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2014 dalje do plačila ter plačilo pripadajočih dajatev in prispevkov (točka V izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.820,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma naj jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku. Navaja, da je sodna odločba v nasprotju sama s sabo. Sodišče prve stopnje bi se moralo določno opredeliti, kdaj je pričel teči 30-dnevni subjektivni oziroma 6-mesečni objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo vpitje predsednice nadzornega sveta in vodje pravne in kadrovske službe pri toženi stranki A.A. poniževalno, vendar pa kljub temu sodišče prve stopnje tožeči stranki ni prisodilo razlike nadomestila med 80 in 100 % nadomestilom za bolniško, pri čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj je šla tožeča stranka na bolniško. Direktorica tožene stranke B.B. je potrdila, da ni nikoli sprejela nobenega ukrepa v skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1, ker ni bilo nobenega elementa mobinga ali diskriminacije. Pritožba opozarja na pristranskost sodišča prve stopnje pri presoji dejstev in predpisov. Tožeča stranka je navedla, da dela v računovodsko finančnem sektorju (FRS), kar je opredelila kot osebno okoliščino glede diskriminacije. Vodja A.A. je hotela doseči, da bodo vse tri delavke v FRS prostovoljno zapustile službo, razlog za to pa ni bilo slabo delo, temveč prav osebna okoliščina, da delajo v FRS. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A.A. na sestanku 20. 12. 2013 povzdignila glas, čeprav naj bi nadirala najprej tožečo stranko in C.C., nato pa jima grozila, da ima dokaze, da že 20 let v podjetju delata škodo in da bo razbila to "gnezdo". Elementi mobinga so se pojavili že pred desetimi leti, mobing kot tak pa se je pričel pred petimi leti. Tožeča stranka se je psihično zlomila in v januarju 2014 odšla za dva meseca na bolniško. To pa je storilce le še bolj spodbudilo, da so nadaljevali s svojimi prepovedanimi ravnanji. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni verjelo navedbam tožeče stranke. Zato meni, da sodbe v ključnem delu sploh ni mogoče preizkusiti, kar je pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je pojasnila, da je metanje mobing prijav v koš ter odklonitev direktorice, da bi 5. 8. 2014 vsaj prebrala njene zahteve za vrnitev na delo, ne le diskriminacija, ampak tudi ena oblik trpinčenja na delovnem mestu. V kontekstu zavez za varovanje zdravja delavcev po 5. členu ZVZD-1 in 47. členu ZDR-1 je nedopustno, da sodišče ugotovi premalo elementov mobinga, ko delodajalec prizna, da ni sprejemal nobenih ukrepov. Nadalje meni, da je pristranska dokazna ocena, da siljenje tožeče stranke, da dela nadure, ni mobing. Prav tako je mobing norčevanje A.A. v času, ko je tožeča stranka med bolniško opravila več kot 100 nadur. Tožeča stranka je zahtevala tudi izplačilo neplačanih nadur v bruto znesku 3.592,58 EUR z obrestmi od 19. 8. 2014 dalje, tožena stranka pa je plačala nadure v bruto znesku 2.346,47 EUR oziroma neto 1.370,92 EUR, zato tožeča stranka meni, da nadure niso bile plačane v celoti. Tožena stranka je izplačala zatrjevanih 257 nadur, vendar pa znižala obračun tako, da je bila nadura "cenejša" od redne ure, kar pa je protizakonito in sicer najmanj v delu, ki se nanaša na dodatek za delovno dobo in dodatek za delovno uspešnost. Sodišče je kršilo preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1, saj bi moralo pri ponovnem zaslišanju tožnice ugotoviti dejstva, ki so pomembna za odločitev o nadurah. Podana je tudi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaradi tega, ker ni zaslišalo tožeče stranke glede nadur, nastalo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med vsebinami zapisnikov o izvedbi dokazov. Glede zamudnih obresti za plačilo nadur je sodišče zmotno uporabilo 288. člen OZ. Pritožba tudi opozarja, da je pooblaščenec tožeče stranke večkrat opozoril na kršitev iz 286b. člena ZPP, saj je sodišče nekatera vprašanja neutemeljeno dovolilo, drugih pa neutemeljno ni dovolilo. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, o katerih dejstvih bodo pričale predlagane priče A.A., C.C. in D.D., tožena stranka pa je šele na koncu svojega dolgoveznega odgovora na tožbo podala dokazne predloge na način, da ni bilo mogoče ugotoviti, kdo bo pričal o tem. To še bolj velja za dokazni predlog za zaslišanje E.E. in F.F.. Nadalje pritožba navaja, da sodišče na obravnavi 9. 9. 2016 večkrat ni vneslo v zapisnik pripomb pooblaščenca tožeče stranke, ki je želel priči D.D. postavljati dodatna vprašanja, česar sodišče ni dovolilo, vendar tega ni navedlo v zapisniku. Tožeča stranka je predlagala, da tožena stranka sodišču predloži vse prijave mobinga, ki so jih v letu 2014 vložili njeni zaposleni. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da za odškodnino za mobing ni pravnega temelja, se pritožba sprašuje, zakaj je potem na naroku 20. 1. 2017 ponovno zasliševalo tožečo stranko, in sicer o dejstvih, ki se nanašajo na višino odškodnine. Tožena stranka je tožečo stranko odjavila iz socialnih zavarovanj na podlagi izredne odpovedi. To pomeni, da ji je plače obračunavala le do 18. 8. 2014. Sodišče prve stopnje bi moralo biti dosledno ter tožeči stranki prisoditi odškodnino za skrajšan odpovedni rok, če je že štelo, da je izredna odpoved nezakonita. Glede božičnice za leto 2014 je tožeča stranka pojasnila, da gre za plačilo, ki bi ji pripadalo v času tega odpovednega roka. Glede dodatka na uspešnost pa velja, da tožeči stranki pripada v sorazmernem delu kot bi bila prisotna na delu, če ne bi bila prisiljena podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na navedbo, da je tožena stranka G.G., H.H., I.I. in J.J. izplačala sorazmerni del božičnice in dodatka za uspešno delo pol leta po tem, ko jim je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. To je kot dovoljeno novoto tožeča stranka navedla v svoji tretji pripravljalni vlogi. Navaja, da drugi odstavek 96. člena panožne kolektivne pogodbe določa, da so do izplačila upravičeni vsi, ki so bili zaposleni pri delodajalcu v letu, na katero se to izplačilo nanaša, v sorazmerju s prisotnostjo na delu. Po mnenju tožeče stranke je bila tudi že prej takšna praksa pri toženi stranki. To objektivno pomeni diskriminacijo. Meni, da so tudi stroški postopka nepravilno dosojeni. V osnovi gre za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, zato delodajalec po 41. členu ZDSS-1 sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov glede elementov mobinga, kot jih je navajala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo vsa ravnanja, ki jih je tožeča stranka konkretno opredelila kot mobing, tistih, ki pa niso bila dovolj specificirana, pa zaradi nedoločnosti ni moglo vsebinsko preveriti (npr. odklonilnih gest in pogledov, hujskanja drugih sodelavcev proti tožeči stranki, jemanja besede, prekinjanja govora, žalitev in podobnega). Zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o dokaznem bremenu v smislu šestega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, vendar le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije oziroma mobinga.

7. Sodbo je tudi mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike v plači v višini razlike med nadomestilom v višini 80 % plače, ki ga je tožnica prejemala v času bolniškega staleža, in med 100 % tega nadomestila, glede na to, da tožnica zatrjuje, da je zbolela zaradi nevzdržnih razmer v službi. Sodišče prve stopnje je po skrbni oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka nad tožečo stranko ni izvajala mobinga, zato tudi ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače zaradi tožničinega bolniškega staleža. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kaj je vzrok za odsotnost, v kolikor to ni bilo dogajanje na sestanku 20. 12. 2013, na katerem je A.A. povzdignila glas oziroma navedla, da tožnica dela škodo pri toženi stranki.

8. V zvezi z odločitvijo o plačilu nadur pritožba neutemeljeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo preiskovalnega načela iz prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). V skladu s to določbo lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih navedb glede nadur in njihovega nastanka, zato pomanjkljive trditvene podlage ni moglo nadomeščati z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti. Posledično tudi ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in izvedbi dokazov ni nasprotja med tem, kar se navaja v samih teh zapisnikih oziroma izvedenih dokazih o zahtevku za plačilo nadur in odločitvijo glede nadur.

9. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 214. členom ZPP ter ni upoštevalo neprerekanih dejstev kot dokazanih. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in glede katerih je tožena stranka prerekala navedbe tožeče stranke. V zvezi z očitkom pritožbe, da sodišče prve stopnje pooblaščencu tožeče stranke ni dovolilo priči D.D. postavljati še dodatnih vprašanj, česar tudi ni zapisalo v zapisnik, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec tožeče stranke na to opozoril z lastnoročnim zapisom na koncu zapisnika, pritožbeno sodišče pa po proučitvi podatkov v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da dodatnih vprašanj tej priči ne bo več dovolilo, saj je bilo dejansko stanje glede pravno pomembnih dejstev v tem delu v celoti razčiščeno in dodatna vprašanja priči, ki je podala izčrpno izpoved, ne bi prispevala k boljši razjasnitvi stvari.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ravnanje tožene stranke z dne 20. 3. 2014 ne predstavlja mobinga, zato tožeča stranka neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kako je direktorica ukrepala v zvezi s prijavo tožeče stranke zoper navedeni dogodek. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka nad tožečo stranko ni izvajala mobinga, je posledično tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da se toženo stranko pozove k predložitvi vseh domnevnih prijav mobinga pri toženi stranki v letu 2014. 11. V celoti so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo zaslišati prič F.F. in E.E., ker naj bi tožena stranka dokazni predlog za njuno zaslišanje utemeljila le z dejstvom, da sta bili obe v obravnavanem času delavki v FRS in bosta vedeli izpovedati glede dogodkov in okoliščin, ki jih je tožeča stranka navajala v tožbi. Glede na navedbe tožeče stranke da naj bi se A.A. odločila, da bo tri delavke v FRS pripravila do tega, da zapustijo delo pri toženi stranki, je dokazni predlog tožene stranke, ki se nanaša na omenjeni delavki povsem utemeljen, saj je lahko tožena stranka na ta način ovrgla očitke tožeče stranke.

12. Prav tako ne gre za bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje tožečo stranko ponovno zaslišalo na naroku 20. 1. 2017. Tudi če je sodišče prve stopnje v tem delu dodatno raziskovalo dejansko stanje, kar je tožnica razumela, kot da gre le še za ugotavljanje višine odškodnine in da je temelj podan, pa zavrnitve tožbenega zahtevka ni mogoče šteti kot ravnanja, ki bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve v smislu določbe prvega odstavka 339. člena ZPP.

13. Tožeča stranka je 18. 8. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj ji tožena stranka ne bi zagotavljala enake obravnave v skladu s 6. členom ZDR-1 ter varstva pred nadlegovanjem ali trpinčenjem v smislu 47. členom ZDR-1. 14. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožeča stranka je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi naslednjih dogodkov, ki naj bi predstavljali neenako obravnavno oziroma mobing: 1) dogodek z dne 10. 10. 2013 v zvezi z neutemeljenim očitkom tožeči stranki glede klepetanja in nespoštovanja delovnega časa; 2) dogodek z dne 20. 12. 2013, ko naj bi pravnica pri toženi stranki A.A. na tožečo stranko vpila; 3) dogodek v februarju 2014 glede izplačila plač 14. 2. 2014 in 4) dogodek z dne 20. 3. 2014, ko je A.A. prišla do delavk v FRS, delavke pa so ji povedale, da so glede inventure naredili vse, kar je bilo nujno po zakonu, predvsem v zvezi z obračunom DDV, A.A. pa jim je odgovorila v smislu "dobro, potem pa lahko grem na dopust in bom vriskala".

- dogodek z dne 20. 12. 2013 pomeni nedopustno ravnanje A.A.; - pri dogodkih iz februarja oziroma marca 2014 gre za delovna navodila tožene stranke, zato ni šlo za nedopustna ravnanja; - tožeča stranka v izredni odpovedi ne omenja nobenega dogodka po februarju 2014 (pravilno: marcu 2014), ki bi predstavljal kontinuirano nedopustno nadlegovanje ali trpinčenje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi v avgustu 2014. 15. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved prepozna, saj je glede vseh dogodkov potekel subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, glede nekaterih pa tudi objektivni rok (tistih iz decembra 2013 in februarja 2014). Tožeča stranka je v opominu z dne 6. 8. 2014 napisala, da je bila "zadnja kaplja čez rob" sestanek z direktorico 5. 8. 2014, ko ji je tožeča stranka pokazala svoj dopis, ki je vseboval pogoje, pod katerimi sploh še želi delati pri toženi stranki, direktorica pa ji je ta dopis, ne da bi ga prebrala, vrnila čez mizo ter ji rekla, da ji tožeča stranka ne bo postavljala nobenih pogojev in da če se bo po končanem bolniškem staležu vrnila na delo, bo to njena osebna odločitev. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ravnanje direktorice 5. 8. 2014, ko je zavrnila pogoje tožeče stranke, ne predstavlja mobinga, je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka za vsa ostala ravnanja, ki so predmet izredne odpovedi, vedela že več kot 30 dni pred podajo odpovedi.

16. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita ter da na tej podlagi tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati pravic iz tretjega odstavka 11. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Posledično je torej pravilno in zakonito zavrnjen zahtevek tožeče stranke za plačilo odpravnine v višini 17.165,16 EUR, odškodnine za nerealizirana plačila v času odpovednega roka v višini 5.613,07 EUR ter nadomestilo za neizkoriščen dopust v višini 2.064,58 EUR. Tožeča stranka v pritožbi zmotno navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje dosoditi vsaj plačo za čas odpovednega roka, če ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe z dnem, ko je podala odpoved. Eventualna nezakonitost odpovednih razlogov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec, ne pomeni, da se izredna odpoved "spremeni" v redno odpoved, ter da je v takšnem primeru delavec v delovnem razmerju do poteka odpovednega roka. Izredna odpoved namreč učinkuje takoj, zato delavcu z vročitvijo odpovedi delodajalcu preneha delovno razmerje, nezakonitost pa vpliva le na uveljavitev pravic iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Posledično je tudi neutemeljeno stališče tožeče stranke, da je bila v času izplačila božičnice v novembru 2014 še vedno zaposlena pri toženi stranki in da je takrat še tekel odpovedni rok.

17. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da opravljanje dela v finančno računovodskem sektorju (FRS) samo po sebi ne pomeni osebne okoliščine v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, ki pogojuje sklepanje o diskriminaciji delavca. ZDR-1 primeroma navaja takšne okoliščine (narodnost, rasa ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barva kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vera ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom ...), delo v FRS pa ne pomeni tovrstne okoliščine. Zaradi odsotnosti osebne okoliščine, ki bi lahko predstavljala razlog za diskriminacijo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za diskriminacijo v smislu določbe 6. člena ZDR-1, saj drugih okoliščin tožeča stranka niti ni zatrjevala.

18. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je mogoče kot nedopustno ravnanje šteti zgolj ravnanje A.A. na sestanku 20. 12. 2013, ko je povzdignila glas ter tožeči stranki očitala, da že 20 let povzroča toženi stranki škodo in da bo zoper njo zahtevala sankcije. Glede dogodka iz februarja 2014 je na podlagi izpovedi direktorice tožene stranke B.B. pravilno ugotovilo, da so jo obvestili, da bodo plače za januar izplačane šele 17. 2. 2014, s čimer se ni strinjala, saj bi se to moralo po planu izplačil zgoditi že 14. 2. 2014. Pojasnila je, da gre takrat veliko delavcev tožene stranke v Bosno in Hercegovino, delavci imajo kredite in zato so vsi pričakovali, da bo izplačilo 14. 2. 2014. To svojo zahtevo je omilila tako, da je predlagala, da se napravi obračun vsaj za osnovne plače, popravki za nazaj, kar bi bilo tudi treba narediti, pa naj se obračunajo kasneje. V zvezi z dogodkom z 20. 3. 2014 pa je izpovedala, da pri tem ni bila prisotna ter da dogodka ob letni inventuri ne šteje za nedopustno ravnanje A.A., ki je vprašala tožečo stranko, ali ne bo potrebno delati inventure ter da bo tudi ona potem odšla na dopust. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri obeh dogodkih, v februarju in marcu 2014 za običajna delovna navodila in ugotavljanje, ali so bile naloge izvedene. Direktorica je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje imela posluh za tožečo stranko glede njene odsotnosti v začetku leta 2014, saj je določila le nujen obseg dela za izplačilo plač za januar 2014. 19. Pritožbeno sodišče soglaša, da sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati navedb tožeče stranke o desetletnem oziroma petletnem trpinčenju pred decembrom 2013, saj je šlo za pavšalne in nekonkretizirane navedbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili v oddelku FRS spori, pri čemer je E.E. izpovedala, da so njo žalili, napadli, obdolžili in da je julija 2014 dala prijavo mobinga, ki ga je izvajala nad njo D.D.. Posledično je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja v višini 6.300,00 EUR. Posledično je bil zavrnjen tudi zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu plače zaradi bolniške odsotnosti, kot je že zgoraj navedeno.

20. Glede plačila nadur je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki izplačala 257 nadur, zato je tožeči stranki pravilno dosodilo le zakonske zamudne obresti od datuma zapadlosti nadur do datuma izplačila, v presežku pa zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka je namreč podala zgolj navedbe, da je opravila več kot 100 nadur v času, ko je delala po štiri ure dnevno, tožbeni zahtevek pa se je glasil na 257 ur, brez vsakršnih predhodnih navedb. Tožeča stranka bi morala podati trditve glede števila opravljenih nadur, tožbeni zahtevek pa se je glasil zgolj na število 257 ur. Glede na navedeno, ker torej tožeča stranka ni vodila lastne evidence nadur, niti ni pojasnila, kdaj in v katerem obdobju naj bi opravila 257 nadur (le 100 nadur se lahko časovno umesti v obdobje od 10. 2. 2014 do 17. 3. 2014 in od 4. 7. 2014 do 14. 8. 2014, ko je imela tožeča stranka polovični bolniški stalež), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da naj tožena stranka predloži evidence delovnega časa, iz katerega bi tožeča stranka lahko ugotovila obseg nadurnega dela. Zaradi obrazloženega je sodišče prve stopnje, ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke pri svoji odločitvi izhajalo zgolj iz dejstva, da je tožena stranka tožeči stranki 22. 10. 2014 plačala 257 nadur, pri čemer je neto znesek 1.370,92 EUR obračunala od bruto zneska 2.346,47 EUR, posledično pa pravilno zavrnilo višji zahtevek tožeče stranke za plačilo glavnice, ki je bila v celoti neizkazana, deloma pa ugodilo obrestnemu delu zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od njihove zapadlosti do plačila.

21. Pravilno je tudi zavrnjen zahtevek iz naslova božičnice in poslovne uspešnosti. V obravnavani zadevi tožeča stranka v pogodbi o zaposlitvi ni imela določila o poslovni uspešnosti, zato je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem delu tožbenega zahtevka upoštevalo izključno določbo 44. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 94/04 in nasl.), ki je v 44. členu določala, da se delodajalec in reprezentativni sindikat v podjetju dogovorita o načinu izplačila za poslovno uspešnost na podlagi doseženih rezultatov poslovanja glede na plan. Do tega plačila je upravičen delavec, ki je na dan izplačila v delovnem razmerju. Delavec je upravičen do sorazmernega dela plačila za poslovno uspešnost glede na njegovo prisotnost na delovnem mestu. Tožnica v času izplačila božičnice (novembra 2014) ni bila več zaposlena pri toženi stranki, zato ji tožena stranka utemeljeno ni izplačala sorazmernega dela božičnice. Navedeno ne predstavlja diskriminacije. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 117/2010 z 21. 11. 2011, ko je obravnavalo podobno zadevo, ki se je nanašala na sorazmerno izplačilo poslovne uspešnosti, navedlo, da je zaradi izostanka zakonskih določb določitev in izplačilo božičnice stvar avtonomne ureditve v skladu s kolektivno pogodbo oziroma pogodbo o zaposlitvi.1 V kolektivni pogodbi bi bilo sicer kot upravičence do božičnice mogoče določiti tudi delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred sklepom uprave, vendar tožena stranka v svoji podjetniški kolektivni pogodbi tega ni storila. Zato utemeljeno navaja, da iz podjetniške kolektivne pogodbe izhaja razlaga, da božičnica pripada le delavcem, ki so bili v času sklepa uprave o določitvi božičnice oziroma njenem izplačilu zaposleni pri toženi stranki.

22. Na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva pritožbena trditev, da so delavci, ki jim je v letu 2015 prenehalo delovno razmerje, prejeli sorazmerni del božičnice, saj je takrat že veljala drugačna ureditev v panožni kolektivni pogodbi, ki tega izplačila ni vezala na zaposlitev delavca v trenutku izplačila božičnice oziroma poslovne uspešnosti. Kasnejša Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS; št. št. 43/15, 86/16 in 12/17), ki je začela veljati 27. 6. 2015, je namreč v 96. členu določila izplačilo iz naslova uspešnosti poslovanja, pri čemer izplačila ni več pogojevala z dejstvom, da bi bil delavec v delovnem razmerju v času izplačila.

23. Pritožba si tudi neutemeljeno prizadeva za znižanje dosojenih stroškov postopka, ki jih mora plačati tožeča stranka toženi stranki, in sicer, da bi se vsaj del tožbenega zahtevka štel za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja v smislu petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Pri uveljavljanju plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1, ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, temveč za premoženjsko pravni zahtevek, katerega utemeljenost je sicer res odvisna od predhodne ugotovitve zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne vpliva na samo naravno spora. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o višini stroškov postopka.

24. Glede na navedeno niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

26. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

27. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.

1 Iz obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je izplačilo božičnice po podjetniški kolektivni pogodbi vezano na diskrecijsko odločitev uprave, ki ob odločanju o izplačilu predhodno upošteva poslovne rezultate gospodarske družbe kot celote in se nato odloči o morebitni določitvi božičnice, nato pa še o njeni višini. Že samo pojmovanje božičnice kot 14. plače po mnenju Vrhovnega sodišča RS nakazuje, da gre za izplačilo v obliki plače (z davki in prispevki na plačo), ki načeloma pripada le delavcem, ki so v času sklepa oziroma izplačil v delovnem razmerju.