Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu prodajalke. Spornega dne je opravljala svoje delo na bančnem okencu v poslovalnici, ko sta pristopila dva zamaskirana moška, v njo namerila pištolo in od nje zahtevala, naj jima izroči denar. Tožnica jima je zaradi grožnje z orožjem izročila določen denarni znesek. Storilca sta bila pravnomočno spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja ropa. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je v konkretnem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke. Delo poštne uslužbenke na okencu ni samo po sebi nevarna dejavnost v smislu 149. člena OZ. Pravilna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožničina škoda je bila predvidljiva posledica opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev varnosti zaposlenih s strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža na 9.835,00 EUR (namesto 35.000,00 EUR), v presežku (za plačilo 25.165,00 EUR s pp) pa se tožbeni zahtevek zavrne in - v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo na 1.121,13 EUR (s 3.835,11 EUR).

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki in stranskemu intervenientu pa je dolžna plačati pritožbene stroške, in sicer vsakemu v višini 174,60 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova nepremoženjske škode 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka), iz naslova premoženjske škode še 143,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka II/A izreka), zavrnilo pa je, kar je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala več (točka II/B). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 3.835,11 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Navaja, da niso podane predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Sodišče je prekoračilo svoja pooblastila, ko se je postavilo v vlogo izvedenca (za varnost) in podalo nestrokovne in nepravilne ugotovitve. Za oceno, kaj bi zagotovilo večje varovanje tožnice, nima strokovnega znanja. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnica je predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca za varnost, a je ta dokazni predlog umaknila. Zato je ostalo neraziskano, ali bi tožena stranka lahko zagotovila večjo varnost tožnice. Varnostni sistemi, kot jih je ugotovilo sodišče, niso uporabljivi za konkretni primer. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 24. 2. 2009, kar je leto dni pred škodnim dogodkom, izhaja, da pri nadzoru tožene stranke ni bilo ugotovljenih nepravilnosti ali kršitve predpisov, ki urejajo organiziranje in izvajanje obvezne službe varovanja. Relevantni predpisi se niso spremenili, zato je izpodbijana sodba za toženo stranko presenečenje. Šele ZVZD-1 je v 23. členu predpisal dolžnost delodajalcev za varstvo delavcev pred nasiljem tretjih oseb. Ta pa v času škodnega dogodka še ni veljal. Tožena stranka za nastalo škodo ni objektivno odgovorna. Šlo je za višjo silo ali za ravnanje tretjega, torej so podani ekskulpacijski razlogi. Ne strinja se z višino dosojene odškodnine. V času vložitve tožbe za podobne primere ni obstajala praksa. Šele v letu 2014 je bila izdana sodba Okrožnega sodišča v Celju, P 860/2011, ki se nanaša na rop v poštni poslovalnici A.. V tem primeru je bila odmerjena nižja odškodnina. Sodišče je napačno prisodilo zamudne obresti, saj je tožena stranka izvensodni zahtevek iz naslova strahu ter iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prejela šele 15. 3. 2012. Tožnici je bilo 16. 7. 2012 nakazanih 5.000,00 EUR. Tožbo je vložila 27. 3. 2013, pri čemer je razširila predpravdni zahtevek. Ni jasno, kakšne telesne bolečine je pretrpela v posledici škodnega dogodka, saj to iz izvedenskega mnenja ne izhaja. To izvedensko mnenje tudi ne potrjuje, da naj bi tožnica utrpela trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odškodnino za strah priznalo v nesorazmerno visokem znesku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Zoper sodbo se pritožuje tudi stranski intervenient na strani tožene stranke iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni podana krivda tožene stranke, saj je ravnala z vso skrbnostjo in se je prilagajala tehničnemu napredku v zvezi z varnostjo in zdravjem delavcev pri delu. Sodišče je preseglo svoja pooblastila, ko se je postavilo v vlogo izvedenca za varnost in ugotovilo, da je zavarovanje z blokado vrat in zavarovanje pulta namenjeno varovanju delavca pred kontaktom z roparjem, teh varnostnih ukrepov pa tožena stranka ni izvedla. Sodišče ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Svojo odločitev je oprlo na dejstva, ki niso bila zatrjevana, to je, da so sistemi, ki jih je vgradila tožena stranka v poslovalnico pošte namenjeni le javljanju ropa, ne pa preprečitvi ropa, da je zavarovanje z blokado vrat in zavarovanje pulta in okenca namenjeno varovanju delavca pred kontaktom z roparjem in da je tožena stranka lahko pričakovala rop kot izredni dogodek na kritični lokaciji. Pritožba opozarja tudi na določbi 7. in 212. člena ZPP. Sklicuje se na zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 24. 2. 2009, iz katerega izhaja, da pri nadzoru tožene stranke ni bilo ugotovljenih nepravilnosti ali kršitve predpisov, ki urejajo organiziranje in izvajanje obvezne službe varovanja. Izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, ampak gre bodisi za višjo silo ali za ravnanje tretjega. Izpodbija tudi višino odmerjene odškodnine in v zvezi s tem navaja, da prisojena odškodnina odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v celoti neutemeljen, saj izvedensko mnenje tega ne potrjuje. Ni jasno, kakšne telesne bolečine naj bi tožnica trpela v posledici škodnega dogodka. Tožnica je doživela nekaj minut trajajoč strah, ki je bil po intenziteti sicer hud in se je kasneje prelevil v anksioznost. Sekundarni strah je bil blag in je trajal od pričetka zdravljenja pri psihiatru do izboljšanja, to je do 25. 1. 2012. Sicer pa tožnica ni utrpela trajnih sprememb. Odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti je napačna. Tožena stranka je prejela odškodninski zahtevek 15. 3. 2012, stranski intervenient pa 22. 3. 2012. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede presoje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke ter višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo odločilne razloge, na katerih temelji odločitev, ki jo je tudi možno preizkusiti. Tudi pavšalni pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba ne vsebuje protispisnih ugotovitev glede upoštevanih listin, zapisnikov in prepisov zvočnih posnetkov.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek stranskega intervenienta, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka oceni, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje dokazne zaključke o relevantnih dejstvih oblikovalo na podlagi skrbne in vestne ocene izvedenih dokazov. Stranski intervenient z uveljavljanjem te procesne kršitve dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba stranskega intervenienta o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP - v zvezi s 7. in 212. členom ZPP (povezanost trditvenega in dokaznega bremena strank), ker naj bi sodišče izven trditvene podlage strank ugotavljalo ukrepe, ki bi jih bila dolžna tožena stranka zagotoviti za varnost tožnice. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da tožena stranka ni izvedla pričakovanih ukrepov za zavarovanje svojih delavcev, na podlagi katerih bi lahko zagotovila zdrave in varne delovne pogoje, ki so bili nujno potrebni, da bi se preprečil škodni dogodek. Navajala je, da tožena stranka ni zagotovila takšne ureditve delovnega mesta in opreme, ki bi zmanjšala tveganje za nasilje tretjih oseb. Temu je tožena stranka ugovarjala in zatrjevala, da je izpolnila vse obveznosti, kot jih določajo predpisi. Sodišče prve stopnje je zato v tem sporu presojalo, ali je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999, in nasl.), Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999, in nadalj.), Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV; Ur. l. RS, št. 126/03 in nadalj.) ter ali je na delovnem mestu tožnice zagotovila takšno ureditev delovnega mesta, opreme in varovanja, ki bi zmanjšala tveganje za varnost in zdravje tožnice pri delu. Sodišče prve stopnje tako z zaključkom, da je tožena stranka v pretežni meri izpolnila predpisane obveznosti glede zagotavljanja varovanja v kritični poslovalnici, ni pa v zadostni meri poskrbela za takšno ureditev delovnega mesta, da ropar ne bi mogel vzpostaviti neposrednega kontakta s tožnico, ki je delala za pultom, ni prekoračilo trditvene podlage strank. Z dodatnim razlogovanjem v smeri, kaj bi lahko zagotovilo večjo varnost pred kontaktom z roparjem (bodisi v smislu zaprtega delovnega pulta z okencem in neprebojnim steklom bodisi s sistemom za blokado vrat), ni prekoračilo svojih pooblastil, češ da se je postavilo v vlogo izvedenca za varnost pri delu (kar je bil sicer dokazni predlog, ki ga je tožnica umaknila). Zato tudi s tem v zvezi ni kršilo pravil postopka. Nenazadnje je vprašanje, ali je tožena stranka tožnici zagotovila varnost in zdravje pri delu, pravno vprašanje, glede katerega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka te svoje obveznosti ni izpolnila.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu prodajalke na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2008. Dne 26. 3. 2010 je opravljala svoje delo na bančnem okencu v poslovalnici B., ko sta pristopila dva zamaskirana moška, v njo namerila pištolo in od nje zahtevala, naj jima izroči denar. Tožnica jima je zaradi grožnje z orožjem izročila 3.503,06 EUR. Storilca sta bila pravnomočno spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja ropa.

11. Prvi odstavek 184. člena, v času ropa veljavnega, Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Dolžnost delodajalca, da delavcu povrne škodo, se presoja po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, in nadalj.), ki v 131. členu določa objektivno in krivdno odgovornost. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je v konkretnem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke. Delo poštne uslužbenke na okencu ni samo po sebi nevarna dejavnost v smislu 149. člena OZ. Pravilna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Temeljni elementi te odgovornosti so škoda, protipravno ravnanje oziroma opustitev, vzročna zveza med njima ter krivda.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru v pretežni meri izpolnila vse predpisane obveznosti glede zagotavljanja varovanja v kritični poslovalnici, ni pa v zadostni meri poskrbela za takšno ureditev delovnega mesta v poslovalnici, da ropar ne bi mogel vzpostaviti neposrednega kontakta s tožnico, ki je delala za pultom. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi utemeljeno poudarilo, da sta bila v relativno kratkem predhodnem obdobju v bližini tako poskus ropa kot rop, zaradi česar predmetni rop za toženo stranko ni bil docela izredni, nepričakovani dogodek. Pri tem je upoštevalo dejstvo, da je do ropa tožnice prišlo tako, da je eden izmed roparjev v roki držal daljšo pištolo, ki jo je potisnil skozi okence. Tožena stranka je subjekt, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri obstaja predvidljiva možnost nevarnosti oziroma povečana stopnja tveganja za varnost ljudi ali premoženja. V skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZZasV bi morala organizirati varnostno službo na način, da bi zagotovila učinkovitejše preventivne ukrepe, ki bi v večji meri zagotovili varnost zaposlenih ob dogodkih, kot je obravnavani s tožnico. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo tudi na določbe ZVZD in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestu, ki toženi stranki (delodajalcu) nalagajo splošno dolžnost zagotavljanja osebne varnosti delavcev na delovnem mestu. ZVZD pa v prvem odstavku 5. člena določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v ta namen pa mora izvajati ukrepe, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V skladu z drugim odstavkom istega člena pa je delodajalec dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. V šesti alinei 15. člena ZVZD pa je med drugim določeno, da delodajalec zagotavlja varnost in zdravje pri delu tako, da zagotavlja delavcem sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in njihovo uporabo, če sredstvo za delo in delovno okolje, kljub varnostnim ukrepom ne zagotavlja varnosti in zdravja pri delu. V času škodnega dogodka veljavni Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestu je v 4. členu še določal, da mora delodajalec delovna mesta urediti tako, da ni ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na takšnih mestih in da mora z ustrezno organizacijo dela preprečiti ali omejiti tveganja, ki lahko nastopijo na delovnih mestih in predvideti ukrepe za izredne okoliščine, ki se lahko pojavijo na delovnih mestih.

13. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 224/2014 (napad fizične osebe na delavko centra za socialno delo) zavzelo stališče, da vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava nujna za ugotovitev protipravnega ravnanja. Torej, celo v primeru, če varnostni predpis ne obstoji, je treba ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer, ali je za to ravnanje značilno, da bi bilo (objektivno) predvidljivo glede nastanka negativne posledice. Iz tega primera izhaja, da fizični napad stranke na zaposlenega ni običajno tveganje, ki bi ga moral nositi zaposleni, škoda pa je predvidljiva posledica opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih, zlasti upoštevaje dejavnost delodajalca.

14. Tudi za obravnavani primer velja, da je bila škoda predvidljiva posledica opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih, še zlasti ob upoštevanju okoliščine, da tožena stranka opravlja bančne storitve, kjer se posluje tudi z gotovino, zaradi česar obstaja večja možnost nepričakovane nevarnosti. Nenazadnje tudi iz poročila nadzornemu svetu tožene stranke, ki ga je uprava tožene stranke sicer podala po škodnem dogodku (1. 7. 2011), izhaja, da si je tožena stranka zadala naloge, da izboljša varnost z različnimi ukrepi, tudi z zaostritvijo strožjih kriterijev z zunanjimi izvajalci, kot z nadgradnjo sistema tehničnega varovanja/urejanje videonadzora, mehansko varovanje, ki bo preprečilo dostop preko blagajniškega pulta in namestitev protivlomne folije na steklene površine. Po spornem dogodku je tožena stranka tudi dejansko namestila videokamero in protivlomno folijo na steklene površine, kar kaže na to, da bi se bilo tudi v tožničinem primeru možno izogniti škodljivi posledici. Tožena stranka teh okoliščin s sklicevanjem na zapisnik o opravljenem rednem inšpekcijskem nadzoru z dne 24. 2. 2009 ne uspe izpodbiti. Iz tega zapisnika izhaja zgolj to, da pri nadzoru tožene stranke, ki ga je izvedlo pristojno ministrstvo, ni bilo ugotovljenih nepravilnosti ali kršitev predpisov, ki urejajo organiziranje in izvajanje obvezne službe za varovanje. To je upoštevalo tudi že sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da je tožena stranka v pretežni meri izpolnila vse zakonske obveznosti glede zagotavljanja varovanja v kritični poslovalnici. Ugotovitve nadzora pa ne potrjujejo, da je tožena stranka na podlagi določb o zagotavljanju varnih delovnih razmer naredila več v smislu varovanja zaposlenih pred napadi tretjih oseb.

15. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je bila tožničina škoda predvidljiva posledica ravno opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev varnosti zaposlenih s strani tožene stranke. Izpolnjeni so vsi elementi krivdne odgovornost tožene stranke.

16. Sodišče prve stopnje je tožničinem tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode v celoti ugodilo in je presodilo, da znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 5.000,00 EUR, za strah 10.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 25.000,00 EUR. Ob ugotovitvi, da je tožnica s strani tožene stranke že prejela 5.000,00 EUR, v sporu pa uveljavljala še 35.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 35.000,00 EUR s pp.

17. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

18. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica v škodnem dogodku utrpela močan strah in hud šok, ki sta bila sprožilna mehanizma za nastanek posttravmatske stresne motnje, zaradi katere je potrebovala dolgotrajno psihično zdravljenje.

19. Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi utemeljeno navajata, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.000,00 EUR odmerjena previsoko. Tožnica namreč telesnih bolečin zaradi škodnega dogodka niti ni trpela, je pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje med zdravljenjem, ki je trajalo od 7. 4. 2010 do konca leta 2012 utrpela številne nevšečnosti. Med zdravljenjem je obiskovala psihiatra in kliničnega psihologa ter prejemala psihofarmakoterapijo, zaradi katere je doživljala neželene učinke v obliki občasnih glavobolov. Tožnici je bila v začetku prejemanja zdravil odsvetovana vožnja avtomobila, občasno je izven navedenega obdobja prejemala tudi pomirjevala in uspavala. Glede na navedeno primerna odškodnina iz tega naslova znaša 3.000,00 EUR in ne 5.000,00 EUR, kot je presodilo sodišče prve stopnje.

20. Pritožbi utemeljeno opozarjata, da je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena previsoko. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca temu pripada praviloma le, če gre za posledice trajnega značaja, ki oškodovanca omejujejo oziroma ga bodo omejevale trajno tudi v bodoče. Prisoja te odškodnine v primeru obstoja začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca je utemeljena le izjemoma, v kolikor bi šlo npr. za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali če bi obstajale posebne okoliščine. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so bile pri tožnici v času zdravljenja, ki je trajalo dolgo obdobje (okvirno dve leti) omejene sposobnosti na področju pridobitnega dela in je bilo ovirano tožničino funkcioniranje v družini in medosebnih odnosih. Ker se ni več čutila sposobno za delo na poštnem okencu, se je v letu 2012 zaposlila pri drugem delodajalcu, podala pa je tudi predlog za uvedbo invalidskega postopka. Vse te okoliščine sicer utemeljujejo odškodnino iz navedenega naslova, a ne v višini 25.000,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pri tožnici razen situacijsko pogojene anksioznosti ni pričakovati trajnih posledic na psihičnem zdravju, na kar utemeljeno opozarjata pritožbi. Glede na te okoliščine in dejstvo, da pri tožnici posstravmatski sindrom, ki se je razvil kot posledica obravnavanega dogodka, ni več prisoten in da se pri njej zgolj občasno še pojavljajo simptomi sindroma s podoživljanjem stresorja, kar izhaja iz izvedenskega mnenja, pritožbi utemeljeno uveljavljata previsoko odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Primerna odškodnina iz tega naslova znaša 6.000,00 EUR.

21. Tudi v zvezi s prisojeno odškodnino za strah, ki ga je tožnica utrpela v posledici škodnega dogodka, pritožbi utemeljeno opozarjata, da je ta v višini 10.000,00 EUR odmerjena v nekoliko previsokem znesku. Upoštevaje trajanje in intenzivnost primarnega strahu, utrpelega ob samem škodnem dogodku (ko se je tožnica zaradi grožnje s pištolo nekaj minut res intenzivno bala za svoje življenje in bila v smrtnem strahu), ter nadaljnji sekundarni strah (ki je bil v blažji intenziteti prisoten v začetku zdravljenja, saj je bilo tožnico upravičeno strah, da terapija psihičnih motenj ne bo uspešna, ter da ji bo obravnavani dogodek pustil trajne posledice na njenem psihičnem stanju), upoštevaje pri tem predvsem pomen prizadete dobrine, ko je bila tožnica v strahu za svoje življenje, primerna odškodnina iz tega naslova znaša 6.000,00 EUR.

22. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru tako znaša 15.000,00 EUR. Ob upoštevanju valorizirane vrednosti delno plačane odškodnine v znesku 5.000,00 EUR, ki na dan 7. 7. 2016 znaša 5.165,00 EUR, je tožnica upravičena do odškodnine v višini 9.835,00 EUR. V presežku, tj. do zneska 35.000,00 EUR s pp, pa tožbeni zahtevek ni utemeljen.

23. Pritožbi neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 299. člen OZ, po katerem dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če pa rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Iz ugotovitev izhaja, da je tožnica po svojem pooblaščencu 13. 3. 2012 na toženo stranko naslovila svoj predpravdni odškodninski zahtevek. Temu tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo obrestnemu zahtevku, ki je bil določen od 23. 2. 2012 dalje. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka zahtevek prejela šele 15. 3. 2012 ne vplivajo na pravilnost odločitve, saj kot že rečeno, tega tožena stranka v postopku ni zatrjevala, zato te navedbe pomenijo pritožbeno novoto, ki je ni dopustno upoštevati (337. člen ZPP). Prav tako na pravilnost odločitve o obrestnem zahtevku ne vplivajo pritožbene navedbe stranskega intervenienta o tem, kdaj je s strani tožene stranke prejel predpravdni odškodninski zahtevek. Za nastanek zamude s plačilom je pomembno, kdaj je na izpolnitev pozvana stranka, ne pa kdaj stranka o tem obvesti tistega, ki kasneje v pravdi postane stranski intervenient na njeni strani.

24. Zaradi spremenjene odločitve o višini odškodnine se je spremenil uspeh strank v postopku (154. člen ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Tožena stranka ne izpodbija obrazložitve posameznih stroškovnih postavk po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.), na podlagi katerih ji je sodišče prve stopnje naložilo, da mora tožnici povrniti 3.835,11 EUR s pp. Ker je zaradi spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča tožničin uspeh znižan na 30 %, se tudi njeni stroški postopka znižajo na 1.150,53 EUR s pp. Stroški postopka tožene stranke so: pričnina (32,00 EUR) in materialni stroški (10,00 EUR), kar v 70 % znese 29,40 EUR. To pomeni, da stroški, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, znašajo 1.121,13 EUR.

25. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbi zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. V pritožbenem postopku sta tožena stranka in stranski intervenient glede glavne stvari uspela v višini 30 %. Zato je tožnica dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti 30 % stroškov pritožbenega postopka, in sicer vsakemu po 174,60 EUR s pp (taksa za pritožbo vsakega znaša 582,00 EUR, 30 % od tega zneska pa znaša 174,60 EUR). Ker navedbe tožnice v odgovoru na pritožbi niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, tožnica sama nosi svoje stroške v zvezi s tem (165. člen v zvezi s 154. in 155.členom ZPP).