Jedro

Gre za zvijačno ravnanje državnega organa, ki je od denacionalizacijskega upravičenca najprej pridobil umetniške slike pod pretvezo, da bodo razstavljene, nato pa izsilil njihovo prodajo.

Izrek

Revizije se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi zakona o denacionalizaciji (ZDen - Ur. list RS, št. 32/91) upravičencu E. G., roj. 22.3.1890 in umrlemu dne 16.10.1966 iz L., Z. vrnilo v last sliko "X", delo slikarja A. A. in sliko "Y", delo slikarja I. G., predlog na vrnitev slik v posest pa je zavrnilo. V celoti je zavrnilo predlog na vrnitev slik proti nasprotnemu udeležencu S. o. s.. Pritožbe predlagateljev ter nasprotnih udeležencev N. g. iz L. in R. S. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti temu sklepu vlagajo revizije predlagatelji, N. g. iz L. in R. S.. Predlagatelji sicer ne nasprotujejo ugotovitvi, da sta obe sliki, ki sta predmet postopka, razglašeni za kulturni spomenik, vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da slik ne bi bilo mogoče upravičencu do denacionalizacije vrniti tudi v posest. Za slednje bi bilo treba že po zakonodaji iz leta 1958 (zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti) ugotoviti tudi javno korist. Ta je bila opredeljena s potrebo po pravilnem varstvu in uspešnejšem znanstvenem raziskovanju. Sliki sta bili odvzeti pokojnemu G. E. z zvijačo in uporabo sile, torej proti volji in brez upoštevanja javne koristi. Končno pa odvzem pravice do posesti pomeni obsežno omejitev lastninske pravice. Posest, pridobljena brez zakonitega pridobitnega načina, ni varovana niti po določbi tretjega odstavka 17. člena ZDen. Drugačna razlaga te določbe ne vodi k popolni popravi storjenih krivic. Tudi to ni bilo ugotovljeno, ali sta bili sporni sliki uvrščeni v zbirko N. g. pod pogoji in na način, predpisan z zakonom. Zato zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava predlagatelji predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa v skladu s predlogom na vrnitev v last in posest, ali pa razveljavitev odločitev sodišč nižje stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Nasprotni udeleženec N. g. iz L. sklep sodišča druge stopnje izpodbija iz revizijskih razlogov po 385. členu ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 56. člena ZDen in predlaga njegovo razveljavitev ter razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Razlogi izpodbijanega sklepa niso v skladu z izvedenimi dokazi. Okoliščine nakupa slike A. A. in slike I. G. so pomešane in pri obeh pravnih poslih niso posebej obrazložene. Razlogi o zvijači in uporabi sile so nekonkretizirani. V zakonu o obligacijskih razmerjih je podlaga za ugotavljanje, kdaj je pravni posel sklenjen z uporabo sile ali zvijače. Pokojni G. E. slik ni bil prisiljen prodati, prodajal pa je v tistem času še druge slike. Glede spornih slik je sam ponujal odkupno ceno. Sodišče ni ugotovilo, kolikšen del resnične vrednosti slik predstavlja kupnina, ki je bila pokojnemu izročena. O tem bi bilo treba zaslišati izvedenca. Sodišče druge stopnje pa tudi ni zavzelo stališča do vseh navedb pritožbe proti odločitvi sodišča prve stopnje.

R. S. v reviziji navaja enake revizijske razloge z enakim revizijskim predlogom, ki ga je postavil že nasprotni udeleženec N. g. iz L. Dejansko stanje je za pravilno uporabo materialnega prava v izpodbijanih odločitvah še vedno premalo ugotovljeno. Sila, grožnja in zvijača (5. člen ZDen) se le zatrjuje, ni pa dokazana. G. E. je v kritičnem času N. g. ponudil v odkup več slik, ta pa jih je nekaj kupila, nekaj ponudb pa je zavrnila. Zato je imel možnost, da bi tudi sporni sliki zadržal zase. Ugotovitev, da je za sliki bilo izplačano občutno manj kot 30 odstotkov njune prave vrednosti, nima utemeljitve. Ni mogoče preračunavati vrednosti slike, ki jo ima na današnji dan in jo nato primerjati z vrednostjo v letih 1958 in 1959. Stranke postopka na revizijo druga druge niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - zakona o pravdnem postopku).

Revizije niso utemeljene.

Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbena stališča, čeprav na vsako od trditev ni posebej odgovarjalo. V obsegu pritožbenih navedb se je namreč določno opredelilo do tistih trditev, ki so odločilnega pomena (375. člen ZPP) in ki se nanašajo po eni strani na zatrjevanje okolnosti iz 5. člena ZDen (prehod slik v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi zvijače in pritiska državnega organa), po drugi strani pa na problem vrnitve slike ob zatrjevanih okoliščinah iz 17. člena ZDen (uvrstitev slik kot predmetov kulturne dediščine v sestavni del zbirke N. g.). Pri tem se je v celoti oprlo na ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno, sprejeto na prvi stopnji. Ocenilo je, da je slednja izčrpna tudi glede uporabe določbe 72. člena ZDen (problem neupoštevanja zneska kupnine, ki ga je upravičenec prejel za sliki). Glede na obseg dejanske možnosti rekonstrukcije dogodkov in ob upoštevanju znanih razmer v času podržavljenja, vsebuje sprejeta dokazna ocena tudi elemente pravne presoje. Zato sodbi sodišča druge stopnje (toliko manj pa sodbi sodišča prve stopnje) ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Odločitvi nižjih sodišč sta torej tako obrazloženi, da ju je možno revizijsko preizkusiti.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na sprejete dejanske ugotovitve (tretji odstavek 385. člena ZPP). Te pa so take, da zanesljivo omogočajo opredelitev pravnega prednika predlagateljev za upravičenca do denacionalizacije po 5. členu ZDen. Obstoj zvijače in pritiska ob sklenitvi pravnega posla je treba presojati v luči tedanjih razmer, izkušenj prizadetega z oblastjo, končno pa v poteku in načinu sklenitve posla. Vsako iztrgano dogajanje zase ne daje prave slike. Reviziji nasprotnih udeležencev vidita izostanek okoliščin iz 5. člena ZDen prav v oceni posameznih okoliščin, posebej tistih, ki se nanašajo na korespondenco denacionalizacijskega upravičenca zaradi domnevnih pogajanj o ceni slik. Sodišče druge stopnje je v tem pogledu sledilo pravni razlagi prve stopnje, ki je zaradi uporabe citirane zakonske določbe upoštevalo celovit položaj upravičenca kot bivšega trgovca v povojnih revolucionarnih razmerah in zaradi njegovih lastnih izkušenj z oblastjo upoštevalo upravičen strah, da mu bodo sliki, že izsiljeni na zvijačen način (o tem reviziji niti ne polemizirata) brez vsake odškodnine podržavili. Zato je okoliščina, da je nekaj umetniških slik tudi sam (prostovoljno in v denarni stiski) prodal - v tem primeru brez prisile pravno drugotnega pomena.

V kontekst opisanih ugotovitev se uvršča tudi ocena o vrednosti slik, ki sta prešli v državno last in o deležu izročene kupnine glede na njuno dejansko vrednost. Dejanske ugotovitve v tej smeri ne morejo biti več predmet revizijskega preizkusa, kažejo pa, da je upravičenec iz naslova kupnine zanesljivo prejel precej manj kot 30 odstotkov njune vrednosti (72. člen ZDen). Odločitev o vrnitvi slik upravičencu v last zato temelji na določbi 17. člena ZDen.

Vendar pa je po določbi tretjega odstavka 17. člena ZDen na premoženju kulturne in umetniške vrednosti mogoče vrniti le lastninsko pravico, če je sestavni del zbirke javne galerije. To pomeni, da taki predmeti ostanejo v posesti galerije. Gre sicer za omejitev lastninske pravice, ki ni v skladu z njeno osnovno funkcijo, vendar je namen zakonodajalca v omenjeni zakonski določbi v smeri te omejitve jasno izražen. Predlagatelja zato prikazujeta problem s stališča, da bi že po predpisih, ki so veljali v času podržavljenja slik, morala biti za to v predpisanem postopku ugotovljena javna korist. Ker tega ni bilo, naj bi bila utemeljena tudi vrnitev slik v posest. Opisanega stališča pa ni mogoče preizkusiti. Trditvena podlaga v predlogu za denacionalizacijo izhaja iz določbe 5. člena ZDen, ki že pojmovno izključuje kakršnekoli predpisane postopke v smeri ugotavljanja javne koristi ob (zvijačnem) podržavljenju.

Ker revizijsko sodišče v postopku tudi ni našlo napak in pomanjkljivosti, na katere je po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je vse revizije kot neutemeljene zavrnilo (393. člen ZPP).