Jedro

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato ji je dolžna plačati odpravnino (109. člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati odpravnino ter ji po odvodu davkov izplačati neto znesek 4.302,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto višini 589,19 EUR ter obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto višini 367,07 EUR, od bruto zneska odvesti ustrezne davke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 oziroma 2. 7. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo in na fiduciarni račun pooblaščenca tožnice (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 306,15 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (III. točka izreka).

Zoper sodbo v točki I. in III. se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke z obrazložitvijo, da so vse izjave prič identične, kar je sicer razumljivo, saj so vse priče navajale o istem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le navidezna, torej nična, brez vsakega pravnega učinka, saj je tožnica odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker se je hotela zaposliti pri svojem možu, pri tem pa je hotela še prejemati nadomestilo za brezposelnost. Zato tožena stranka ni bila dolžna plačati odpravnine. Sodba o tem nima razlogov. Tožnica je po 17 letih dela sprejela odločitev, da bo šla na svoje, ker pa je neupravičeno prejemala nadomestilo za brezposelnost, kljub temu, da je delala v svojem lokalu, ki je bil odprt na ime moža, je oškodovala proračun. Takšna brezbrižnost do kršitve predpisov je nedopustna. Kršitev načela zakonitosti onemogoča pravno varnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo, da je dejansko stanje popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 in 2010. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, razen v delu, ki se nanaša na plačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2010 in na plačilo zakonskih zamudnih obresti za plačilo regresa od 1. 7. 2009 do 2. 7. 2009 oziroma 1. 7. 2010 do 2. 7. 2010. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožnica upravičena do plačila regresa za letni dopust za leto 2009 in do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010, ker ji je delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki pred 1. 7. 2010. Glede pravice do odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato ji je dolžna plačati odpravnino. Ni sledilo navedbam tožene stranke, da se je tožnica odpovedala odpravnini ter da je sama tožnica želela, da ji da odpoved pogodbo o zaposlitvi, da bo pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje. Tožena stranka je sama dokazovala svojo slabo finančno stanje, katerega posledica je bila tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke iz odgovora na tožbo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priložila izjave petih oseb, ki so podale ustno izjavo, da je tožnica sama želela prekiniti delovno razmerje pri toženi stranki, da se je odpovedala pravici do odpravnine ter da je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke izključno zato, ker je tožnica želela pridobiti pravice na zavodu za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu ni ugodilo, ker izjave prič niso bile podane v skladu z 236.a členom ZPP. V skladu s citiranim členom, stranka lahko na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Tožena stranka ni postopala v skladu s 236.a členom ZPP, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede predlaganega dokaza, pravilna.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odpravnine in regresa za letni dopust, kljub zatrjevanju tožene stranke, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nična in torej brez pravnega učinka. Sama tožena stranka je dokazovala slabo finančno stanje. Tožnica se odpravnini ne more odpovedati, odpravnina ji ni bila izplačana. Sodišče prve stopnje je glede na njeno prepričljivo izpoved pravilno ugotovilo, da jo je tožena stranka sama najprej nagovarjala, da poda odpoved zaradi slabega finančnega stanja in ker se s tem ni strinjala, ji je sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo odpovedi pogodbe niti ni sporno, sporen je le motiv, ki je vodil k odpovedi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino in regres za letni dopust. Pritožbene navedbe glede oškodovanja proračuna so brezpredmetne v tej zadevi, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato ji je dolžna plačati odpravnino v skladu z 109. členom ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).