Jedro

Zdravljenje je bilo zaključeno že v februarju 2000, ko je bilo tožnikovo stanje stabilizirano in že tedaj je tožnik moral in mogel vedeti za obseg svoje škode kot posledice poškodbe z dne 24.1.2000. Tedaj je začel teči tudi zastaralni rok za tožnikovo terjatev iz tega dogodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 10.000,00 EUR z obrestmi in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 1.067,98 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno presodilo izvedenih dokazov. Zaradi škodnega dogodka z dne 24.1.2000 je prizadeto tožnikovo psihofizično zdravje, kar dokazuje tudi medicinska dokumentacija oziroma potrdilo Kliničnega centra z dne 29.11.2007. Tožnik se še sedaj zdravi zaradi posledic, ki jih je utrpel 24.1.2000, in so zaradi teh poškodb tožnikove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Tožnik težje diha skozi nos, večkrat mu iz njega teče, težje govori, težave ima pri kopanju in potapljanju, večkrat pa ima tudi prehlade in glavobole. Tožnikov nos je deformiran, zato trpi tudi zaradi skaženosti. Tožnik se z odločitvijo sodišča o zastaranju odškodninske terjatve ne strinja, saj oškodovanec izve za obseg škode praviloma takrat, ko je njegovo zdravljenje zaključeno oziroma ko se njegovo zdravstveno stanje stabilizira, v obravnavanem primeru pa tožnikovo zdravljenje še ni končano. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da iz medicinske dokumentacije z dne 29.11.2007 in 18.12.2007 ne izhaja, da naj bi bil tožnik naročen na operativni poseg po nadaljnjih pregledih in posvetih, saj je razbrati iz napotnice splošnega zdravnika z dne 29.11.2007 o možnosti operacije, glede katere naj bi se izrekel šele specialist. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi predlog za zaslišanje priče B. D., saj je ta dokazni predlog tožnik podal kasneje brez svoje krivde. Tožnik je šele proti koncu leta 2009 srečal to pričo, ki mu je povedala, da je ona poklicala reševalno vozilo kritičnega dne ter pred tem opazovala napad na tožnika. Evidentna je vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo, saj tožnik zaradi teh poškodb trpi duševne bolečine, kar utemeljuje odškodninski zahtevek.

Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poškodbe, ki jih je tožnik utrpel 24.1.2000, niso zahtevale aktivnega zdravljenja, katerega pri tožniku zato tudi ni bilo. V medicinski dokumentaciji v zvezi s poškodbo, utrpljeno 24.1.2000, ni zabeležen niti kontrolni pregled tožnika. Telesne bolečine so pri tožniku izzvenele v desetih dneh, stanje po poškodbi pa je bilo dokončno najkasneje v dveh tednih. Zdravljenje je bilo torej zaključeno že v februarju 2000, ko je bilo tožnikovo stanje stabilizirano in že tedaj je tožnik moral in mogel vedeti za obseg svoje škode kot posledice poškodbe z dne 24.1.2000 (zato je tedaj začel teči tudi zastaralni rok za tožnikovo terjatev iz tega dogodka). Te ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. M. Ž..

Medicinska dokumentacija z dne 29.11.2007 ne izkazuje, da bi se tožnik še vedno zdravil prav zaradi posledic poškodbe z dne 24.1.2000, zato ne more imeti takšnega dokaznega pomena, kot ji ga pripisuje tožnik. Sodni izvedenec je pojasnil, da tožnik 24.1.2000 ni utrpel zloma nosu oziroma je šlo tedaj le za udarnino nosu, z manjšo verjetnostjo pa za zlom nosu brez premika kostnih odlomkov, kar pa ni vplivalo na potek zdravljenja in posledice. Zatrjevanih tožnikovih zdravstvenih težav in z njimi povezanih posledic sodni izvedenec ni mogel povezati s poškodbo z dne 24.1.2000, ampak je njihov vzrok predhodni zlom nosnih kosti, ki ga je tožnik utrpel v letu 1998. Tožnikova trditev, da se še sedaj zdravi zaradi posledic poškodbe z dne 24.1.2000 (kar naj bi pomenilo, da zdravljenje te poškodbe iz januarja 2000 še vedno ni končano), se je zato izkazala za neresnično. Dokazni postopek je pokazal, da so zatrjevane tožnikove zdravstvene težave lahko zgolj posledica poškodbe iz leta 1998. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. D., saj izvedba tega dokaza ne bi v ničemer vplivala na ugotovitev, kdaj je bilo zaključeno tožnikovo zdravljenje zaradi poškodbe z dne 24.1.2000. Glede na te ugotovitve je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev zastarala, saj sta pred vložitvijo tožbe potekla tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok iz 376. člena ZOR.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).