Jedro

Pravilna je pravna presoja, da v konkretnih življenjskih okoliščinah ni ugasnila tožnikova preživninska obveznost do sina toženca - točneje, da mora tožnik prispevati ustrezen del preživninskih sredstev za sina tudi v času, ko se redno šola na stopnji poklicnega izobraževanja za poklic peka, pa čeprav se je to začelo šele po sinovi polnoletnosti in potem, ko si je sin po dvoletnem poklicnem šolanju že pridobil poklic polagalca keramičnih oblog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, naj se ukine preživnina, ki mu je bila za sina toženca naložena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici opr. št. P 6/93 z dne 19. 3. 1993 (pravilno bi bilo: z razvezno sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Slovenski Bistrici, opr. št. P 6/93 z dne 19. 4. 1993) in ki je bila nazadnje po obvestilu Centra za socialno delo Slovenska Bistrica z dne 12. 10. 2000 zvišana na 22.824 SIT, in sicer za čas od 18. 6. 1999 naprej. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, je toženec sicer res 18. 6. 1999 uspešno končal dveletno šolo za keramičarja, a njegova odločitev, da si nato z rednim šolanjem pridobi še poklic peka, je bila posledica tega, da kot polagalec keramičnih oblog ni dobil zaposlitve, in je bila zato pravilna in smotrna; ni res, da bi bilo, kar zmotno meni oče tožnik, po polnoletnosti mogoče upoštevati kot redno šolanje le izobraževanje še za višjo stopnjo izobrazbe.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno in popolno, pritrdilo pa je tudi pravni presoji sodišča prve stopnje. Sinovo šolanje po polnoletnosti je redno šolanje v smislu prvega odstavka 123. člena ZZZDR in ga je zato oče tožnik dolžan preživljati. Pravica do preživnine po polnoletnosti je vezana na redno šolanje, ne pa na šolanje na višji izobrazbeni stopnji. Namen rednega šolanja je, da otrok v mladosti pridobi izobrazbo oziroma poklic, s katerim se bo lahko sam preživljal. Sin s šolanjem za poklic peka uresničuje prav ta namen. Ta odločitev je tudi v skladu s 102. členom ZZZDR, po katerem morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revident priznava, da so po prvem odstavku 123. člena ZZZDR starši dolžni preživljati otroke, ki se redno šolajo. A pojem rednega šolanja sodišči prve in druge stopnje zmotno razlagata. Ni dvoma, da kot redno šolanje ni mogoče opredeliti samo šolanja, ko je šola priznala status rednega dijaka oziroma študenta. Velja pa tudi obratno, da ni mogoče opredeliti kot redno šolanje vsakega formalno-pravno rednega šolanja. Ratio legis prvega odstavka 123. člena ZZZDR je, da so starši dolžni preživljati otroka po polnoletnosti v primeru izobraževanja oziroma šolanja, za katerega je normalno, da poteka po doseženi polnoletnosti - to je šolanja v zaključnih letnikih srednjih šol ter na višjih in visokih šolah oziroma fakultetah. Starši pa nikakor niso dolžni preživljati otroka v primeru podvajanja na enaki stopnji že dosežene izobrazbe. Prav zato pa gre v primeru toženca, ki se pri 20 letih šola v šoli, kjer je povprečna starost součencev 16 let in kjer ti učenci šolanje praviloma zaključijo že pred 18. letom. Podvojitev izobrazbe na enaki stopnji presega dolžnost staršev glede preživljanja otrok. Do šolanja za peka je toženec sicer upravičen, vendar na lastne stroške kot učenec živilske stroke ob delu, ki bi ga lahko vršil kot izučeni keramičar.

Sodišči prve in druge stopnje sta po stališču revizije zmotno interpretirali prvi odstavek 123. člena ZZZDR, ker sta se pri ugotavljanju narave toženčevega šolanja omejili le na dejstvo, da je šolanje v potrdilu o šolanju opredeljeno kot redno. Taka razlaga bi pripeljala do nevzdržne situacije, da do preživnine ne bi bili upravičeni številni izredni študentje, ki še niso pridobili izobrazbe oziroma poklica, s katerim bi se lahko sami preživljali in dejansko redno študirajo, le da imajo status izrednega študenta.

Materialnopravna presoja sodišča druge stopnje je zmotna, ker ne upošteva namena predpisa ampak zgolj dobesedno povzema zakonski tekst. V prvostopenjskem postopku z revizijo, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se po 371. členu ZPP z vprašanjem, ali so bile z izpodbijano sodbo bistveno kršene določbe pravdnega postopka, lahko ukvarja samo v mejah revizijskih razlogov - torej samo, če so z revizijo izrecno uveljavljene. Kakor že rečeno, tožeča stranka očita izpodbijani sodbi le zmotno uporabo materialnega prava in nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To sicer ne pomeni, da ni mogoče priznati načelne utemeljenosti nekaterim revizijskim stališčem. Toda vsak revizijski preskus uporabe materialnega prava je konkreten in ne abstrakten. Njegova podlaga je konkretno ugotovljeno dejansko stanje, na katero je bila oprta pravna presoja v izpodbijani sodbi.

Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo na 102. člen ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS št. 14/89, prečiščeno besedilo, do Ur. l. RS, št. 64/2001), ki določa, da morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Ob tej določbi se velja spomniti tudi prvega odstavka 54. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa pravico in dolžnost staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke. Enako se velja spomniti točke (a) prvega odstavka 29. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (ratifikacija Ur. l. SFRJ 15/90 in Ur. l. RS 35/92), po kateri mora biti izobraževanje otrok usmerjeno k popolnemu razvoju otrokove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti. V teh pravilih veljavnega pravnega reda je v jeziku prava izraženo tisto izhodišče, ki ga sicer (z nekoliko bolj preprostimi besedami) pogosto izražamo tudi v vsakdanjem življenju. Je rezultat sodobnega pojmovanja razmerja med starši in otroki nasploh in posebej pravic in dolžnosti staršev in otrok v zvezi s šolanjem oziroma izobraževanjem otrok kot potjo njihovega usposabljanja za poznejše samostojno življenje. Ne le, da starši po končanem obveznem šolanju ne morejo sami izbrati (določiti) otroku nadaljnjega šolanja. Tudi omejiti mu ne morejo tega šolanja, namenjenega taki usposobitvi za samostojno življenje, ki bo skladna z otrokovo nadarjenostjo in z njegovimi umskimi in telesnimi sposobnostmi. O tem drugem jasno govori 123. člen ZZZDR, ki postavlja (za to pravdo odločilno) pravno pravilo, da so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti, če se redno šolajo.

Odločitev za šolanje otroka po osnovni šoli naj bo, kakor je bilo doslej povedano, po veljavnem pravu skupna odločitev otroka in staršev. Taka odločitev je (skoraj brez izjeme) sprejeta še v času pred otrokovo polnoletnostjo in je zato toliko lažje posledica (tudi) otrokove premalo pretehtane odločitve. Že zato ne more imeti tako dokončnih posledic, za kakršne se še v reviziji zavzema tožnik. Tudi odrasel človek se včasih narobe odloči, toliko prej otrok. Starši morajo - tudi kot preživninski zavezanci, kar je aktualno za to pravdo -, zato otroku stati ob strani, če se izkaže, da se je narobe odločil pri izbiri izobraževalnega programa, po katerem je nadaljeval šolanje, in ne le v primeru, če se odloči za pridobitev višje stopnje izobrazbe od tiste, ki jo je začel pridobivati v času pred polnoletnostjo. Pri tem ne more biti odločilno, ali si je otrok s šolanjem, začetim pred polnoletnostjo, pridobil poklic, ki mu daje objektivno možnost ekonomske osamosvojitve kot najpomembnejšega znaka usposobljenosti za samostojno življenje in delo, kar mu morajo po 102. členu ZZZDR omogočiti starši. Torej ni mogoče pritrditi tožnikovemu revizijskemu stališču, češ starši so dolžni preživljati otroka po polnoletnosti samo v primeru šolanja, za katerega je normalno, da poteka po doseženi polnoletnosti - to je šolanja v zaključnih letnikih srednjih šol ter na višjih in visokih šolah oziroma fakultetah -, niso pa dolžni preživljati otroka v primeru podvajanja na enaki stopnji že dosežene izobrazbe. Takega pravila iz prvega odstavka 123. člena ZZZDR ni mogoče potegniti. Tam določeni pravni standard rednega šolanja ne vsebuje takega pogoja za preživninsko obveznost staršev po otrokovi polnoletnosti.

Toliko na načelni ravni. Kakšno pravno presojo - torej kakšno uporabo 123. člena ZZZDR v zvezi z drugimi pravnimi pravili, ki jih določajo ta zakon, ratificirane mednarodne konvencije in drugi deli našega pravnega reda -, narekujejo konkretne dejanske okoliščine, pa je v tej revizijski zadevi stvar pravnomočno ugotovljene dejanske podlage izpodbijane odločitve. Sporno je toženčevo šolanje, ki poteka na Živilski šoli v M., OE Poklicna in tehniška šola, kjer se od šolskega leta 1999/2000 izobražuje za poklic peka (torej poklic, za katerega je po Pravilniku o nomenklaturi poklicev, Ur. l. RS št. 67/98-29/2002 predpisana IV. stopnja izobrazbe oziroma srednja poklicna izobrazba; ta se po 12. členu ZPSI, Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Ur. l. RS št. 12/96-44/2000, pridobi s triletnim, včasih štiriletnim šolanjem). To šolanje je (dne 27. 12. 1980 rojeni) toženec začel, potem ko je uspešno končal drugi letnik Srednje gradbene šole v M. in ko je nesporno 18. 6. 1999 opravil zaključni izpit ter pridobil poklic polagalca keramičnih oblog. Za tožnika ni sporen prvi neuspešni poskus toženčevega šolanja (za avtoličarja, to je tožnikov poklic); zanj je sodišče ugotovilo, da je bil le posledica razmer in okoliščin, saj očetov poklic toženca ni veselil, ampak ga je od vsega začetka najbolj veselil poklic peka. Ugotovljeno je še in predvsem: da si je toženec po pridobitvi poklicne kvalifikacije keramičarja iskal zaposlitev pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, dobil pripravništvo v G., ni pa dobil nadaljnje zaposlitve, za kar mu ni mogoče očitati premajhne aktivnosti; da je v času vpisa na Živilski šoli v M. izpolnjeval pogoje za reden vpis, medtem ko bi se ob delu lahko izobraževal za poklic peka le, če bi bil zaposlen v živilski industriji, drugače pa realno ne, zaradi problema števila ur praktičnega pouka; da so na področju pristojnega zavoda za zaposlovanje večje zaposlitvene možnosti za peke kakor za polagalce keramičnih oblog; da se toženec na Živilski šoli v M. redno šola in tudi redno izpolnjuje šolske obveznosti.

V prejšnjem odstavku povzeta dejanska podlaga izpodbijane odločitve prepričuje revizijsko sodišče, da je bilo s to pravnomočno sodbo pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritrditi je treba presoji, da toženec s sedanjim šolanjem za poklic peka uresničuje namen rednega šolanja, to je pridobitev izobrazbe oziroma poklica, s katerim se bo lahko sam preživljal. Toženčeva odločitev za sedanje šolanje je bila po pravno utemeljeni oceni sodišča prve stopnje pravilna in smotrna, ker se s prej pridobljenim poklicem ne le ni uspel takoj zaposliti, ampak bi z njim tudi vnaprej imel slabe možnosti zaposlitve, medtem ko so zaposlitvene možnosti dobre s poklicem, za katerega se šola po polnoletnosti in za katerega bi se šolal že pri prvi odločitvi za poklicno šolanje, če bi mu to uspelo. Revizijska trditev, da bi lahko delal kot keramičar in se šolal za peka ob delu, pa je v nasprotju z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje (sprejeto na podlagi poročila Živilske šole v M.), da to realno ni mogoče. Izpodbijana pravna presoja nižjih sodišč, ki jo revizijsko sodišče sprejema, seveda ne pomeni načelnega stališča, da naj bi 123. člen ZZZDR staršem nalagal dolžnost preživljanja otroka, vse dokler se ne izšola za poklic oziroma ne pridobi izobrazbe, s katero se mu uspe (takoj) zaposliti. Taka razlaga obravnavanega pravnega pravila bi pomenila prevalitev vseh težav z zaposlovanjem mladih na pleča staršev, kar gotovo ni bil namen zakonodajalca. Z izpodbijano pravnomočno sodbo sprejeta pravna presoja, oprta na ugotovljena dejstva, pomeni le, da v konkretnih življenjskih okoliščinah ni ugasnila tožnikova preživninska obveznost do sina toženca - točneje, da mora tožnik prispevati ustrezen del preživninskih sredstev za sina tudi v času, ko se redno šola na stopnji poklicnega izobraževanja za poklic peka, pa čeprav se je to začelo šele po sinovi polnoletnosti in potem, ko si je sin po dvoletnem poklicnem šolanju že pridobil poklic polagalca keramičnih oblog.

Na koncu je treba še reči, da so povsem brezpredmetni revizijski razlogi o tem, kako je zmotna interpretacija prvega odstavka 123. člena ZZZDR, za katero sta se odločili sodišči prve in druge stopnje - češ pri ugotavljanju narave toženčevega šolanja sta se omejili le na dejstvo, da je šolanje v potrdilu o šolanju opredeljeno kot redno, taka interpretacija pa bi pripeljala do nevzdržne situacije v primeru številnih izrednih študentov, ki še niso pridobili izobrazbe oziroma poklica, s katerim bi se lahko sami preživljali in dejansko redno študirajo, le da imajo status izrednega študenta. Ti razlogi so brepredmetni glede na predmet spora, to je trditveno podlago pravnih stališč obeh pravdnih strank, glede na ugotovljena dejstva pa so tudi netočni in neutemeljeni: pravno izhodišče nižjih sodišč pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni bil formalno-pravni status toženca v šolskem sistemu, temveč pravilno pojmovanje pravnega standarda rednega šolanja v smislu 123. člena ZZZDR, kot je bilo zadosti izčrpno že obrazloženo. Prav tako ni res, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo namena predpisa, ampak zgolj dobesedno povzelo zakonski tekst, zaradi česar naj bi bila njegova materialnopravna presoja zmotna.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 378. člena ZPP zato treba zavrniti.