Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja po 159. členu KZ ni nujno, da je v opisu kaznivega dejanja tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico, pač pa zadostuje, da pri izvršitvenem dejanju storilec nima potrebnega dovoljenja.

Višina protipravno pridobljene koristi ni znak kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 2. odstavku 159. člena KZ, pač pa je to znak kaznivega dejanja po 3. odstavku navedenega člena. Po določilu 2. odstavka 159. člena KZ namreč zadostuje namen in za storitev tega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi bila že pridobljena večja protipravna premoženjska korist. Kaznivo dejanje po 159. členu KZ je mogoče storiti le z direktnim naklepom.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bilo s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 4.5.1999 kršeno določilo 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. in 2. odstavkom 159. členom KZ.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 13.1.1999 sta bila obdolžena M.G. in M.K. spoznana za kriva kaznivih dejanj neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 1. in 2. odstavku 159. člena KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v kateri sta bili obdolžencema z upoštevanjem posamezno določenih kazni izrečeni enotni kazni, in sicer obd. M.G. kazen 6 mesecev zapora, obd. M.K. pa kazen 5 mesecev zapora, obema s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 4.5.1999 ob ugoditvi pritožbi obd. M.K. (pravilno: zagovornika obd. M.K.) ter po uradni dolžnosti (očitno glede obt. M.G.) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolžena M.G. in M.K. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da sta storila vsak dve kaznivi dejanji neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 1. in 2. odstavku 159. člena KZ, po 1. odstavku 96. člena ZKP pa odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka, vključno s potrebnimi izdatki obdolžencev ter potrebnimi izdatki in nagrado zagovornika obd. M.K., proračun.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 4.5.1999 je vrhovna državna tožilka Republike Slovenije vložila zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil z njo prekršen kazenski zakon in zakon o kazenskem postopku. Po njenem mnenju je pritožbeno sodišče z odločitvijo, da dejanja, katerih sta bila obdolženca spoznana za kriva, niso kazniva dejanja, prekršilo kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP), ker trditev v sodbi pritožbenega sodišča, da v izreku prvostopenjske sodbe ni navedeno, katere avtorske pravice so bile kršene, ne drži. Dodaja tudi, da navedba, na škodo katerih avtorjev so bile kršene avtorske pravice, ni znak kaznivega dejanja po 1. ali 2. odstavku 159. člena KZ.

Zagovornik obd. M.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker je potrebno pritrditi razlogom sodbe Višjega sodišča v Celju, da očitana dejanja, kot so opisana v obtožnem predlogu, nimajo elementov kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 159. člena KZ. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva vrhovne državne tožilke Republike Slovenije za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 1. odstavku 159. člena KZ/95 je storil, kdor je z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo premoženjsko korist, reproduciral, distribuiral, dajal v najem primerke, javno izvedel, javno prenesel, javno prikazal, radiodifuzno oddajal ali predelal avtorsko delo, pa za to ni imel dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je bilo tako dovoljenje po zakonu potrebno. Tako dejanje je kaznivo dejanje tudi po 1. odstavku 159. člena noveliranega KZ, ki je začel veljati 23.4.1999, ki vsebuje dopolnitev, da stori kaznivo dejanje tudi tisti, kdor brez dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno, avtorsko delo kako drugače uporabi. Kaznivo dejanje po 2. odstavku 159. člena KZ pa stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist, da v promet ali z namenom dajanja v promet ponudi javnosti primerke avtorskega dela, za katere ve, da so bili neupravičeno reproducirani.

Ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da v krivdoreku prvostopenjske sodbe opisano dejansko stanje nima potrebnih znakov očitanih kaznivih dejanj, ker ni navedeno, katere avtorske pravice naj bi obdolženca kršila, ni pravilna. Pri dejanju, opisanem pod tč. I/1, ki naj bi ga storil obd. M.G., je opisano dajanje v najem primerkov avtorskega dela, in sicer glasbenih del na avdio kasetah in zgoščenkah, pri dejanjih, opisanih pod tč. I/2 in II/2, ki naj bi ju storila obdolžena M.G. in M.K., je opisano dajanje v promet oziroma distribucijo primerkov avtorskih del, pri dejanju, opisanem pod tč. II/1, ki naj bi ga storil obd. M.K., pa je je opisano reproduciranje avtorskih del. Vse to pa so po določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah materialne avtorske pravice, pri čemer je pravica reproduciranja opredeljena v 23. členu, pravica distribuiranja v 24. členu, pravica dajanja v najem pa v 25. členu navedenega zakona.

Pritrditi je treba tudi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da navedba, na škodo katerih avtorjev so bile kršene avtorske pravice, ni znak kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po določilu 159. člena KZ. To kaznivo dejanje je takoimenovano avtorsko piratstvo, ki se nanaša na uporabo tujega avtorskega dela brez dovoljenja avtorja oziroma drugega imetnika avtorske pravice. Ta materija je urejena v že navedenem Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah, pri čemer je v 59. členu določeno, da avtorska pravica traja za avtorjevega življenja, po njegovi smrti pa preide avtorska pravica na dediče ali na soavtorja, dokler ne mine 70 let. Bistveni znak kaznivega dejanja po 159. členu KZ pa je podan, če za izkoriščanje avtorskega dela ni dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Po določilu 21. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah pa se materialne avtorske pravice varujejo s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela. Za obstoj kaznivega dejanja po 159. členu KZ torej ni nujno, da je v opisu kaznivega dejanja tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico, pač pa zadostuje, da pri izvršitvenem dejanju storilec nima potrebnega dovoljenja. Pri tem ni odveč pripomniti, da v nekaterih primerih sploh ne bo znano, komu pripada avtorska pravica, saj po navedenem zakonu lahko avtor delo objavi, tiska ali izkorišča tudi anonimno (61. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah).

Drugostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe tudi navedlo, da v krivdoreku ni navedena dosežena premoženjska korist, ki naj bi jo obdolženca pridobila. Višina protipravno pridobljene koristi ni znak kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 2. odstavku 159. člena KZ, pač pa je to znak kaznivega dejanja po 3. odstavku navedenega člena. Po določilu 2. odstavka 159. člena KZ namreč zadostuje, da je imel storilec, ki da v promet ali z namenom dajanja v promet ponudi javnosti primerke avtorskega dela, za katere ve, da so bili neupravičeno reproducirani, namen, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo premoženjsko korist. Zadostuje torej namen in za storitev tega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi bila že pridobljena večja protipravna premoženjska korist. Prav tako ni utemeljeno stališče drugostopenjskega sodišča, da v prvostopenjski sodbi ni pojasnjeno, kaj pomeni mejni znesek 415.205,00 tolarjev. V izreku prvostopenjske sodbe je namreč navedeno, da sta obdolženca storila dejanji z namenom, da bi si pridobila večjo premoženjsko korist, to je korist, ki presega 415.205,00 tolarjev, ki je v času storitve presegala pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. V razlogih prvostopenjske sodbe (stran 9 in 10) pa je glede obeh obdolžencev pojasnjeno, da sta imela s prodajo in z dajanjem v najem neupravičeno reproduciranih avtorskih del namen, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, večjo od 415.205,00 tolarjev.

Stališče drugostopenjskega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo celo krivdno obliko direktnega naklepa, česar obdolžencema niti obtožba ni očitala, tudi ni utemeljeno. V obtožnem aktu je bilo obdolžencema očitano, da sta imela pri dejanjih, opisanih pod tč. I/1 in 2 ter pod tč. II/1 in 2, namen pridobiti si večjo protipravno premoženjsko korist. Tako je bil v obtožnem aktu opisan njun direktni naklep, pri čemer tudi ni odveč pripomniti, da je kaznivo dejanje po 159. členu KZ mogoče storiti le z direktnim naklepom.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je drugostopenjsko sodišče s tem, ko je zmotno ugotovilo, da v dejanjih obdolžencev niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj, kršilo določilo 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 159. člena KZ. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolžencev in je Vrhovno sodišče spoznalo, da je utemeljena, je le ugotovilo, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo (2. odstavek 426. člena ZKP).