Jedro

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 4. odstavka 19. člena ZIZ, ki ureja pravilo o dovolitvi izvršbe še pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Z izdajo sklepa o razveljavitvi sklepa o začasni odredbi, ni bilo odločeno o dovolitvi izvršbe, temveč o tem, da se postopek zavarovanja ustavi. Morebitna neutemeljenost začasne odredbe daje dolžniku zgolj podlago za odškodninski zahtevek do upnika, ki je predlagal izdajo neutemeljene začasne odredbe (279. člen ZIZ). Zato negotovost, ki traja do pravnomočnosti odločitve o razveljavitvi začasne odredbe, ne more iti v breme dolžnikovega dolžnika (v našem primeru tožene stranke). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da bi lahko tožeča stranka od tožene stranke šele po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi začasne odredbe zahtevala plačilo dolgovane obveznosti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sklep in sodba spremenita, tako da se izrek odločbe glasi: ''1. Obdrži se v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 78479/2010 z dne 09. 06. 2010 v 1. odstavku izreka glede glavnice 2.967,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 05. 2011 dalje.

2. Preostali del 1. odstavka izreka in 3. odstavek izreka Sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 78479/2010 z dne 09. 06. 2010 se razveljavi in se: - tožbeni zahtevek na plačilo 21.125,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 05. 2011 dalje zavrne; - v preostalem delu pa se postopek ustavi.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 78479/2010 z dne 09. 06. 2010 in s tem toženi stranki naložilo plačilo 2.939,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 04. 2011 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 6.798,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu, in sicer za glavnico v znesku 257.761,22 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 260.700,55 EUR od 04. 06. 2010 do 26. 04. 2011 in od zneska 257.761,22 EUR od 27. 04. 2011 dalje do plačila pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo.

2. Proti sodbi sta pravočasni pritožbi vložili obe pravdni stranki. Obe stranki uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo in sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka pa je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Obe pritožnici sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Tožena stranka pa na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Relevantno dejansko stanje

5. Sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno. Tožena stranka je bila dolžna tožeči stranki plačati znesek 260.700,55 EUR po Pogodbi za X. Terjatev tožeče stranke je zapadla 25. 11. 2006, vendar pa je še pred zapadlostjo terjatve Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom o začasni odredbi opr. št. 0512 Z 620/2006 z dne 15. 11. 2006 toženi stranki prepovedalo izplačilo denarnih sredstev iz naslova njenih obveznosti po Pogodbi za X. Navedeni sklep o začasni odredbi pod opr. št. Z 620/2006 je bil izdan na predlog družbe P. d.o.o. kot podizvajalcem v sporu s tožečo stranko kot glavno izvajalko del po Pogodbi za X. 6. Dne 27. 05. 2010 je na predlog tožeče stranke Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom opr. št. 0512 Z 620/2006 razveljavilo začasno odredbo. Ta sklep pa je upnica v navedenem postopku (P. d.o.o.) izpodbijala s pritožbo. Tožeča stranka je z dopisom dne 04. 06. 2010 sama obvestila toženo stranko o razveljavitvi začasne odredbe, ki je toženi stranki prepovedovala plačilo terjatve, in dne 08. 06. 2010 vložila izvršilni predlog zoper dolžnika – toženo stranko, s katerim je zahtevala plačilo dolgovanega zneska in zakonske zamudne obresti od 04. 06. 2010 dalje do plačila. Tožena stranka je vložila ugovor zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.6.2010, v posledici katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 2.7.2010 izdalo sklep, s katerim sklep o izvršbi v dovolilnem delu razveljavilo, odločitev o zahtevku in o stroških pa odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

7. Višje sodišče v Mariboru je šele dne 10. 03. 2011 zavrnilo pritožbo družbe P. d.o.o. zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. 0512 Z 620/2006 in navedeni sklep o razveljavitvi začasne odredbe potrdilo. Sklep višjega sodišča je bil toženi stranki skupaj s sklepom opr. št. 0512 Z 620/2006 z dne 27.5.2010 vročen dne 18. 04. 2011. Tožena stranka je dne 20. 05. 2011 plačala znesek v višini glavnice 260.700,55 EUR. Po izvedenem plačilu je tožeča stranka delno umaknila tožbo in po poračunu stroškov in obresti ter delnem poplačilu glavnice zahtevala le še znesek 24.092,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 05. 2011 dalje do plačila.

Razlogi izpodbijane sodbe

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi tožena stranka lahko plačala šele na podlagi sklepa, s katerim je bila začasna odredba pravnomočno razveljavljena in ne že na podlagi nepravnomočnega sklepa okrajnega sodišča o razveljavitvi začasne odredbe. Sklep o razveljavitvi začasne odredbe je postal pravnomočen dne 10. 03. 2011, tožena stranka pa je bila o tem obveščena z vročitvijo sklepa dne 18. 04. 2011. Sodišče je zato štelo, da bi morala tožena stranka plačati terjatev v roku 8 dni po vročitvi, kot ji je bilo naloženo z v tej zadevi izdanim Sklepom o izvršbi z dne 09. 06. 2010. Tožena stranka je torej dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 27. 04. 2011 pa do dneva plačila 20. 05. 2011 v znesku 1.478,49 EUR. Glede na te ugotovitve in ob upoštevanju poračunavanja po določilu 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), je tožena stranka po mnenju prvostopenjskega sodišča s plačilom zneska 260.700,55 EUR dne 20. 05. 2011 plačala izvršilne stroške v znesku 550,44 EUR, pritožbene stroške v znesku 910,40 EUR ter zakonske zamudne obresti v znesku 1.478,49 EUR in glavnico v znesku 257.761,22 EUR. Preostanek glavnice v višini 2.939,33 EUR pa z obrestmi od 27. 04. 2011 dalje do plačila še dolguje.

Navedbe v pritožbi tožeče stranke

9. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in v pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča, da dne 27.05.2010, ko je bila začasna odredba razveljavljena, ni bilo pogojev za plačilo, saj bi tožena stranka lahko to storila le na podlagi sklepa, s katerim je bila začasna odredba pravnomočno odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, ne pa na podlagi nepravnomočnega sklepa. Pritožba in ugovor v postopku izvršbe namreč ne zadržita postopka, razen če ni v zakonu drugače določeno (6.odst. 9.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Glede izvršljivosti začasnih odredb torej velja 4. odst. 19. člena ZIZ, po katerem sodišče izvršbo dovoli tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni pravnomočna, saj zakon določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Sodišče torej lahko na podlagi nepravnomočnega sklepa o odpravi začasne odredbe nadaljuje postopek izvršbe. Razloga za razlikovanje med nepravnomočnim sklepom o začasni odredbi in nepravnomočnim sklepom o razveljavitvi začasne odredbe ni, saj bi v primeru takšnega razlikovanja bila upnik in dolžnik postavljena v neenakopraven položaj. Upnik bi namreč lahko dosegel rubež sredstev že na podlagi nepravnomočnega sklepa o začasni odredbi, medtem ko bi dolžnik za odpravo rubeža moral počakati na pravnomočen sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Takšen položaj zagotovo ni v skladu z namenom določb ZIZ. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je štelo, da ni bilo pogojev, da bi tožena stranka lahko plačala pogodbeni znesek 260.700,55 EUR na podlagi nepravnomočnega sklepa. Tožbeni zahtevek tožnika je bil tako utemeljen v celoti, ne pa samo v znesku 2.939,33 EUR.

Navedbe v pritožbi tožene stranke

10. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče tožeči stranki dvakrat priznalo del zakonskih zamudnih obresti, in sicer za znesek 2.939,33 EUR za čas od 27. 04. 2011 do 20. 05. 2011. Poleg tega navaja, da ustavitev postopka glede dela glavnice in zakonskih zamudnih obresti ni pravilna, ker v tem delu tožeča stranka tožbe ni umaknila. Navaja tudi, da prvostopenjsko sodišče ni imelo nobene podlage, da je pri poračunu plačila tožene stranke (260.700,55 EUR) s tožnikovo terjatvijo, po 288. členu OZ, upoštevalo tudi stroške izvršilnega postopka, saj bi o teh moralo odločati v pravdi. Po določbi 288. člena OZ je namreč mogoče opraviti poračun le za nesporne terjatve, kar pa za izvršilne stroške, o katerih je bilo izrecno rečeno, da se bo o njih odločalo v pravdi, ni mogoče reči. Poleg že omenjenega se tožeča stranka iz več razlogov pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Med drugim navaja, da se je po delnem umiku tožbe pravda nadaljevala le še za 24.092,66 EUR, pri čemer je tožeča stranka uspela z zneskom 2.388,89 EUR, torej je njen uspeh v pravdi znašal komaj 10%, uspeh tožene stranke pa 90%. Zato je po mnenju tožene stranke odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožeči stranki priznalo celotne stroške pravdnega postopka, napačna.

Razlogi za spremembo prvostopenjske sodbe

11. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno trdi, da bi tožena stranka morala že na podlagi nepravnomočnega sklepa o razveljavitvi začasne odredbe, ki ji je to prepovedovala, plačati pogodbeni znesek 260.700,55 EUR. Tožeča stranka navaja, da razlikovanje med nepravnomočnim sklepom o začasni odredbi in nepravnomočnim sklepom o razveljavitvi začasne odredbe postavlja upnika in dolžnika v neenakopraven položaj. Vendar pa položaj upnika ni primerljiv s položajem dolžnika. Nesuspenzivnost pritožbe dolžnika zoper sklep o začasni odredbi kvečjemu za kratek čas odloži možnost razpolaganja s spornimi sredstvi, nesuspenzivnost pritožbe upnika zoper sklep o razveljavitvi začasne odredbe pa lahko povzroči izničenje varstva, ki ga začasna odredba zagotavlja. Ravno zagotavljanje varstva upnika pa je namen določb ZIZ-a o zavarovanja z začasno odredbo. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 19. člena ZIZ, ki ureja pravilo o dovolitvi izvršbe še pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Z izdajo sklepa o razveljavitvi sklepa o začasni odredbi, ni bilo odločeno o dovolitvi izvršbe, temveč o tem, da se postopek zavarovanja ustavi. Morebitna neutemeljenost začasne odredbe daje dolžniku zgolj podlago za odškodninski zahtevek do upnika, ki je predlagal izdajo neutemeljene začasne odredbe (279. člen ZIZ). Zato negotovost, ki traja do pravnomočnosti odločitve o razveljavitvi začasne odredbe, ne more iti v breme dolžnikovega dolžnika (v našem primeru tožene stranke). Sodišče prve stopnje je zato sklepalo pravilno, ko je štelo, da bi lahko tožeča stranka od tožene stranke šele po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi začasne odredbe zahtevala plačilo dolgovane obveznosti.

12. Vendar pa je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka prišla v zamudo šele po poteku osemdnevnega paricijskega roka, ki je bil določen s Sklepom o izvršbi z dne 09. 06. 2010 (torej šele 27. 04. 2011). Paricijski rok osmih dni, ki je določen v sklepu o izvršbi in v katerem lahko stranka prostovoljno izpolni naloženo ji obveznost, namreč ni materialni rok pač pa procesni rok, ki ne vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti. Glede na navedeno je tožena stranka prišla v zamudo z izplačilom dolgovane obveznosti tožeči stranki v višini 260.700,55 EUR v trenutku, ko je bila seznanjena s prenehanjem učinkovanja začasne odredbe, to je ob vročitvi pravnomočnega sklepa o razveljavitvi začasne odredbe toženi stranki dne 18. 04. 2011. Zato se izkaže utemeljena pritožba tožeče stranke v tistem delu, ko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava prvostopenjskega sodišča, ko tožeči stranki ni priznalo pravice do zamudnih obresti od pogodbenega zneska za obdobje od 18.4.2011 do 27.4.2011. Znesek zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožena stranka s plačilom zneska v višini glavnice že plačala in jih je potrebno poračunati v skladu z 288. členom OZ je torej 2.057,30 EUR (obračun obresti je kot priloga sestavni del te sodbe) in ne 1.478,49 EUR kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. V tem delu je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, v preostanku pa jo je potrebno zavrniti.

13. Pritožba tožene stranke je utemeljena v delu, kjer navaja, da je sodišče tožeči stranki dvakrat priznalo del zakonskih zamudnih obresti in sicer za znesek 2.939,33 EUR za čas od 27. 04. 2011 do 20. 05. 2011. To je obdobje od dneva, ko je (po napačni materialno pravni razlagi prvostopnega sodišča) tožeča stranka prišla v zamudo, pa do dneva plačila zneska v višini glavnice. Tožeči stranki gredo zakonske zamudne obresti od preostanka glavnice šele od 21. 05. 2011 naprej. V skladu s 288. členom OZ se najprej vračunavajo stroški, nato obresti in šele nazadnje glavnica, kar pomeni, da je s plačilom zneska 260.700,55 EUR tožena stranka že plačala vse zakonske zamudne obresti, ki jih je dolgovala do dneva plačila. Poleg tega pa tudi tožeča stranka po delnem umiku tožbe zahteva le še zakonske zamudne obresti od 21. 05. 2011 dalje do plačila, tako da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki prisodilo več kot to.

14. Tožena stranka s pritožbo utemeljeno izpodbija razloge prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi tudi glede ugotovitve o vračunavanju stroškov izvršilnega postopka v znesku 550,44 EUR. Iz sklepa opr. št. VL 78479/2010 z dne 02. 07. 2010 je namreč razvidno, da se bo tako o zahtevku kot o stroških postopka odločalo v pravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče tako ne bi smelo pri vračunavanju stroškov in obresti upoštevati tudi teh izvršilnih stroškov, o katerih bi moralo biti šele odločeno z izpodbijano sodbo.

15. Glede na vse zgornje ugotovitve in ob pravilnem upoštevanju vračunavanja po 288. členu OZ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s plačilom zneska 260.700,55 EUR dne 20. 05. 2011 plačala pritožbene stroške v znesku 910,40 EUR (ki niso sporni za toženo stranko) in zakonske zamudne obresti od dolgovanega zneska 260.700,55 EUR, obračunane za čas od 18. 04. 2010 do 20. 05. 2011, ki po priloženem obračunu znašajo 2.057,30 EUR. V preostalem delu je tožena stranka z navedenim plačilom poravnala glavnico v znesku 257.733,12 EUR. Tožena stranka po povedanem dolguje še preostanek glavnice v višini 2.967,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 05. 2011 dalje do plačila.

16. Upoštevaje navedene razloge je pritožbeno sodišče deloma ugodilo obema pritožbama. Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče prvostopenjsko sodbo delno ugodilo v obsegu utemeljenega dela obeh pritožb. Zaradi jasnosti in preglednosti izreka je delno spremembo izpodbijane sodbe v izreku te sodbe izrazilo tako, da je ta sprememba razvidna v opredelitvi izreka, kot bi se moral glasiti v izpodbijani odločbi (točka I te odločbe). Iz tako spremenjenega dela izreka je razviden pravilen izrek o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka (točka I.1. izreka te odločbe) o zavrnjenem delu zahtevka (prva alinea točke I.2. izreka), o ustavitvi postopka za umaknjen del tožbe (druga alinea točke I.2. izreka) ter o stroških prvostopenjskega postopka (točka I.3. izreka). Za delno spremembo izpodbijane odločbe je zato podana podlaga v peti alinei 358. člena ZPP.

17. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče napačno postopalo, ko je tožeči stranki priznalo celotne pravdne stroške. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožeča stranka preuranjeno vložila predlog za izvršbo, še preden je bila začasna odredba pravnomočno razveljavljena. Res pa je, da tožena stranka dolgovane obveznosti ni poravnala takoj, ko je prišla v zamudo. V tistem obdobju se je tožba izkazala za potrebno. Potem, ko je tožena stranka pretežni del dolgovanega zneska poravnala, pa je tožeča stranka še vedno vztrajala pri pretiranem zahtevku, od katerega je uspela le glede sorazmerno majhnega dela (12%). Zaradi vsega naštetega je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je stroškovni del izpodbijane sodbe spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

18. V delu, v katerem pritožnici nista uspeli s pritožbo, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo, s čimer je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča v nespremenjenem delu, ki je obsežen v točki I izreka te odločbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

19. Ker sta obe stranki s svojima pritožbama le delno uspeli, sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 154. člena ZPP).