Jedro

Določbe člena 220(2)(b) CZS je treba presojati strogo in izključiti vsako možnost, da bi lahko prišlo do zlorabe predpisov. Za preferencialno obravnavo blaga so namreč predpisani določeni zakonski pogoji, ki morajo biti izpolnjeni in ob izpolnjevanju katerih takšnemu blagu niso naložene uvozne dajatve. V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno, da blago, ki je predmet tega postopka, pogojev za preferencialno obravnavo ne izpolnjuje, vendar pa tožnik kot uvoznik tega blaga uveljavlja inštitut „nevknjižbe“ carinskega dolga po določbah člena 220(2)(b) CZS. Zato bi tožnik tudi po presoji sodišča moral izkazati, da je sam deloval v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper tožniku kot prejemniku blaga določil skupni dolg v znesku 107.407,64 EUR (carine 81.367,60 EUR, DDV 16.273,51 EUR in obresti 9.766,53 EUR) za skupaj 4.879 dvokoles brez motornega pogona iz tarifnih oznak, kot so navedene. Znesek je bil v celoti poravnan po odločbi DT 424-458/2010-1 z dne 4. 6. 2010 (točka 1 izreka). Carinski organ in stranka trpita vsak svoje stroške, ki jih imata zaradi tega postopka; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki 2 in 3 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS), 12. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 94. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti s spremembami (v nadaljevanju Izvedbena uredba), sodbe Upravnega sodišča I U 263/2012-12 z dne 14. 5. 2013 in 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira in se nanje sklicuje, ponovno opravil naknadno preverjanje upravnih listin-deklaracij (v nadaljevanju EUL) št.: K-5679 z dne 28. 2. 2008, K-6222 z dne 5. 3. 2008, K-7076 z dne 12. 3. 2008, K-7638 z dne 18. 3. 2008, K-8108 z dne 21. 3. 2008 in K-8235 z dne 25. 3. 2008, vse Izpostava Luka Koper, po katerih je bilo blago sproščeno v prost promet za račun tožnika kot uvoznika, za račun katerega je v svojem imenu vložil deklaracije deklarant, družba A. d.o.o. - v stečaju.

2. Carinski organ je opravil naknadno preverjanje navedenih EUL, po katerih so bila sproščena v prost promet po postopku 400 (rubr. 37 EUL) dvokolesa brez motorja. Vsebina preverjanja je bila na pobudo GCU - Sektorja za preiskave oz. zahtevka za ukrepanje v zvezi s sporočilom AM (referenčna sporočila AM (OLAF) preverjanje pristnosti potrdila o poreklu obrazec A („Form A“), na podlagi katerih je bil ob sprostitvi blaga v prost promet uveljavljen preferencialni status koles, ki se uvažajo in so po poreklu iz Kambodže. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku potem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 263/2012 z dne 14. 5. 2013 odpravilo odločbo carinskega urada Koper z dne 9. 3. 2011 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Iz navedene sodbe izhaja, da carinski organ v postopku ni dokazal, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik, niti se ni opredelil do vprašanja ali gre morda za primer, ko je več kot očitno, da so se organi, ki so izdali nepravilno potrdilo, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Prvostopenjski organ tudi ni ugotavljal, ali je podana dobrovernost tožnika na način, kot je določen v tretjem pododstavku 220(2)(b) člena CZS.

3. Carinski organ je v skladu z navedeno sodbo Upravnega sodišča RS ponovno izvedel ugotovitveni postopek in tožnika pozval, da predloži dokaze o tem, da je ravnal v dobri veri. Na podlagi posredovanega odgovora in predloženih listin je carinski organ izdal zapisnik, ki je bil tožniku vročen 12. 7. 2013. Carinski organ ugotavlja, da so bila potrdila o poreklu blaga izdana neupravičeno, kar je ugotovilo že Upravno sodišče v sodbi I U 263/2012. Navaja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni iz člena 220(2)(b) CZS, da se ne opravi naknadna vknjižba dajatev.

4. Carinski organ ugotavlja, da so kamboški organi storili napako, saj so izdajali potrdila o poreklu na obrazcu A, za katera se je kasneje izkazalo, da so nepravilna. Podlaga za potrdilo pa so bila tudi nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, vendar je več kot očitno, da so se organi, ki so jih izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Zato je carinski organ v nadaljevanju preverjal izpolnjevanje ostalih pogojev iz člena 220(2)(b) CZS, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni in sicer: - ali je napaka taka, da je oseba, ki je ravnala v dobri veri, ni mogla odkriti; - ali je oseba ravnala v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi z carinsko zakonodajo. Carinski organ je na podlagi vseh ugotovitev zaključil, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji iz člena 220(2)(b) CZS, tožnikove ugovore pa zavrača. Prav tako meni, da ni potrebno zaslišanje tožnikove odgovorne osebe g. F.F., saj je bil v postopku pozvan, da se izjasni o relevantnih okoliščinah. Carinski organ je zato zaključil, da obravnavana sproščena kolesa ne izpolnjujejo pogojev za preferencialno obravnavo, zaradi česar je tožniku z izpodbijano odločbo naložil dolgovan znesek premalo obračunanih in plačanih uvoznih dajatev.

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Strinja se z zaključkom prvostopenjskega organa, da tožnik v postopku ni zadovoljivo dokazal svoje dobrovernosti, kot enega izmed kumulativno zahtevanih pogojev, in se ni zaščitil pred tveganjem naknadne izterjave. Ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da gre za formalno pristna potrdila, ki pa po vsebini ne izkazujejo pravega porekla izdelkov, na katerega se nanašajo. Ker v obravnavanem primeru kamboški organi porekla spornega blaga po naknadnem preverjanju niso potrdili, je treba navedena potrdila obrazec A šteti za „nepravilna potrdila“ v smislu prvega pododstavka člena 220(2)(b) CZS. Ob takem stanju stvari mora po sodni praksi SEU tisti, ki se sklicuje na dobrovernost (tretji pododstavek člena 220(2)(b) CZS), dokazati to, kar je pomembno za uspeh svoje zadeve. Načeloma morajo carinski organi, da bi začeli naknadno izterjavo, dokazati, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik. Izdajo nepravilnih potrdil pa ni mogoče šteti za napako organov države izvoznice, če jih v zmoto zavedejo izvozniki. Drugostopenjski organ se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da ni podana tožnikova dobrovernost, kot določa tretji pododstavek člena 220(2) (b) CZS. Neustrezno ravnanje ali zmota izvoznika namreč sodita k običajnim poslovnim tveganjem uvoznika, ki ju v okviru njegovih poslovnih stikov ni mogoče obravnavati kot nekaj nepredvidljivega. Četudi uvoznik ne more vplivati na ravnanje svojih poslovnih partnerjev, te kljub temu prosto izbira in mora zoper tveganje njihovega neustreznega ravnanja sprejemati primerne preventivne ukrepe. Da bi tožnik takšne preventivne ukrepe sprejel ne zatrjuje niti dokazuje, čeprav je to možnost carinski organ tožniku ponudil, ko ga je z dopisom 24. 6. 2013 pozval, da dokaže svojo dobrovernost. Drugostopenjski organ pa prav tako zavrača tudi tožnikove ugovore, ki se nanašajo na zastaranje.

6. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prav in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik nasprotuje zaključku prvostopenjskega organa, da je bila podlaga za nepravilno izdajo potrdila o poreklu blaga nepravilni podatki, ki jih je predložil izvoznik. Iz odgovora kamboškega organa izhaja, da so bile ugotovljene tri pomanjkljivosti na sistemski ravni, ki pa konkretno ne morejo pomeniti avtomatične neveljavnosti v tem postopku spornih potrdil o poreklu blaga. Tožnik navaja, da so se kamboški organi ob izdajanju potrdil zavedali, da blago glede na predložene listine in podatke ne ustreza vselej s strani Evropske skupnosti zahtevanim pogojem.

7. Kamboški državni organi so namreč zavedno od izvoznikov v postopkih za izdajo obrazcev A sprejemali oz. zahtevali podatke in dokumentacijo, ki sicer ni vedno ustrezala pravilom EU, a so jo sami šteli kot povsem zadostno. Tako so torej zahtevali oz. sprejemali bodisi obrazec A bodisi obrazec D ter ju obravnavali kot enakovredna. V kolikor je izvoznik zaradi takšnega postopanja uradnih organov izročil obrazec D, mu posledično ni mogoče očitati, da je kamboškim organom posredoval neresnične podatke. Tožnik pristaja kvečjemu na to, da so bili posredovani podatki nepopolni oziroma neustrezni. Tudi ob predpostavki, da so v tem postopku relevantna potrdila kamboških organov o poreklu blaga neveljavna (kar po mnenju tožnika ni bilo pravno zadostno ugotovljeno), ne more biti dvoma, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi trije pogoji iz 220. člena CZS, da se naknadna vknjižba ne opravi. Tožnik citira navedene zakonske pogoje in pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni navedeni pogoji. Pri tem se sklicuje še na sodbo Sodišča EU C-409/10 z dne 15. 12. 2011, iz katere izhaja jasno stališče, da napake, ki je ni mogoče pripisati aktivnemu ravnanju pristojnih organov, opravičujejo, da se naknadna carinska izterjava ne opravi.

8. Tožnik nadalje navaja, da so se organi, ki so potrdila izdali, zavedali, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Po mnenju tožnika obstoj napake, za katero velja, da je ni mogoče odkriti, predpostavlja obstoj dobre vere tožnika. Ob domnevi, da napake ni mogoče odkriti, je nedobrovernost po sami logiki izključena. Kljub temu pa tožnik meni, da je v postopku izkazal tudi svojo dobro vero. V ta namen je v postopku pojasnil, da je pred začetkom poslovanja z družbo B. Ltd. izvoznikom, od navedene družbe zahteval in dobil listine, ki jih navaja, in iz katerih je jasno razvidno, da je navedena družba ustanovljena in registrirana v Kraljevini Kambodži, ter da ji je priznana pravica zahtevati izdajo potrdila o izvoru blaga od Ministrstva za gospodarstvo. Iz navedenih listin tudi izhaja, da je dejavnost, za katero je bila družba registrirana, proizvodnja koles. Tožnik je natančno pojasnil tudi potek poslovanja med njim in izvoznikom, ki je potekalo na način, da je bila pri tovrstnih poslih naročnik koles družba C. GmbH., in sicer za svoje odvisne družbe v Sloveniji, na Češkem, Madžarskem, Romuniji ter Hrvaški. Tako je predstavniku skupine D., to je družbi E. Ltd., posredovala skupna naročila, v katerih so bile opredeljene vrste blaga ter količine posameznih vrst blaga, ki jih je naročala za posamezne države v prihodnosti.

9. Tožnik kot pomembno izpostavlja še dejstvo, da je F.F., zaposlen pri tožniku kot vodja nabave, v sklopu svojih delovnih nalog bil večkrat udeležen na sestankih pri dobaviteljih in je že trikrat obiskal tovarno družbe B., ki se nahaja v Kambodži, kjer si je tudi osebno ogledal potek izdelave koles ter se osebno prepričal, da proizvodnja poteka v Kambodži. Tožnik ugotavlja, da prvostopenjski organ sprejema kot relevanten tudi sklep Komisije C (2012) 8694 z dne 30. 11. 2012 (v nadaljevanju sklep Komisije) in priznava, da je z njim Komisija v tč. 32 in 33 opredelila pogoje, pod katerimi lahko države členice same opustijo naknadno vknjižbo. V obravnavani zadevi gre za podobo situacijo, kot v primeru (finski primer), na katerega se nanaša citirani sklep Komisije. Vendar pa je prvostopenjski organ ugotovil, da sta si navedena primera podobna zgolj po pravni, ne pa tudi dejanski podlagi. Tožnik meni, da je prvostopenjski organ pri tej svoji presoji prestrog. Za razliko od finskega primera tožnik ni zgolj stopil v stik s slovenskimi oziroma evropskimi carinskimi organi z vprašanjem, kakšni so pogoji za pridobitev preferencialne tarifne obravnave. Vendar navedeno dejstvo po mnenju tožnika ne more in ne sme biti odločilnega pomena. Pri tem tožnik ponovno opozarja še na ukrep, ki ga je za razliko od finske družbe dodatno izvedel tožnik, to je večkratni obisk izvoznikove tovarne v Kambodži. Sklicuje se tudi na poročila OLAF OF/2008/0594, iz katerih izhaja, da je bilo ob ogledu tovarne ugotovljeno, da je resnični obrat za proizvodnjo koles.

10. Na podlagi navedenega tožnik zaključuje, da si je tudi sam ustrezno in povsem zadovoljivo prizadeval za zagotovitev skladnosti s pravili o poreklu in upravičenosti uvoženih koles do preferencialne obravnave. Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega organa, da tožnik svojih prizadevanj v tej smeri ni zadovoljivo obrazložil. Meni, da je napačen tudi zaključek prvostopenjskega organa, da dejansko stanje v obravnavanem primeru ni primerljivo z dejanskim stanjem, ki je predmet sklepa Komisije. Tožnik meni, da je zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pridobljeno potrdilo o tem, da je izvozniku priznana pravica zahtevati izdajo potrdila o izvoru blaga, ni nobena garancija, da se bodo postopki izvajali na način, ki je predpisan z zakonodajo, absurden. S tem carinski organ jemlje vsakršno verodostojnost uradnim listinam tujih državnih organov. Tožnik se sklicuje na omenjeni sklep Komisije, za katerega meni, da je kot tak, v primerih, ki so obravnavanemu podobni v pravnem in dejanskem stanju, zavezujoč tudi za države članice, ki niso bile stranke postopka.

11. Tožnik meni, da je v obravnavani zadevi treba zaključiti, da je tožnik ravnal v dobri veri. Navaja še, da je tudi s sodno prakso SEU (sodba v zadevi C-348/89) potrjeno, da je obveznost ravnanja v skladu s predpisi omejena na predložitev podatkov in dokumentov, ki jih deklarant oz. uvoznik razmeroma lahko pozna ali dobi. Tožnik še izpostavlja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni nikjer navedel, katere dodatne ukrepe bi še moral izvesti tožnik. Pritožbeni organ je navedel dva, po njegovem mnenju primerna preventivna ukrepa, in sicer vključitev ustreznih klavzul v pogodbe, ki jih sklepa z izvozniki, ali sklenitev posebnega zavarovanja. Tožnik poudarja, da gre za bistveno strožje in bolj formalne ukrepe, kot izhajajo iz že omenjenega sklepa Komisije. Sklicuje se tudi na odločitev nemških carinskih organov v podobnem primeru. Družbi C. GmbH iz Avstrije so zaradi neupravičene kasnejše vknjižbe carinskega dolga, izvršene v zvezi z uvozom koles družbe B. iz Kambodže v Nemčijo, povrnili zaračunani znesek uvoznih dajatev, saj je bila kasnejša vknjižba opravljena v nasprotju s členom 220(2)(b) CZS. Zato bi enako odločitev, to je neopravo naknadne vknjižbe, morali sprejeti tudi slovenski organi. Tožnik tudi meni, da je v predmetni zadevi potekel rok treh let od datuma, ko je nastal carinski dolg iz 221. člena CZS. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev iz upravnih odločb. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih v obrazložitvi navedla prvostopenjski in drugostopenjski organ in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku potem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 263/2012-12 z dne 14. 5. 2013 tožnikovi tožbi ugodilo in odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 3. 2011 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

16. V zadevi ostaja sporno vprašanje, ali je bila opravljena naknadna vknjižba dajatev za obravnavana kolesa po prvem odstavku 220. člena CZS utemeljena in ali ne gre za situacijo iz b) točke drugega odstavka 220. člena CZS. Po navedeni določbi se naknadna vknjižba ne opravi, ker znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba zavezana k plačilu ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.

17. Iz v zadevi izdane sodbe tega sodišča I U 263/2012-12 izhaja, da dejansko stanje zadeve v prvotnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno. Carinski organ namreč v postopku ni dokazal, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik, niti se ni opredelil do vprašanja ali gre morda za primer, ko je več kakor očitno, da so se organi, ki so izdali nepravilno potrdilo, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave, kar zatrjuje tožnik. Prav tako v postopku carinski organ tudi ni ugotavljal ali je podana dobrovernost tožnika na način, kot je določen v tretjem pododstavku 220(2)(b) člena CZS. Sodišče ugotavlja, da je carinski organ v ponovljenem postopku postopal v skladu z danimi napotili iz omenjene sodbe in po tako dopolnjenem postopku izdal izpodbijano odločbo. Zaključil je namreč, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za nevknjižbo dajatev po točki b) drugega odstavka 220. člena CZS. Z navedenimi zaključki izpodbijane odločitve pa se strinja tudi sodišče. 18. Iz dejanskega stanja predmetne zadeve izhaja, da je bilo opravljeno naknadno preverjanje v tej zadevi obravnavanih deklaracij (EUL) po 78. členu CZS po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga v prost promet. Gre za kolesa različnih vrst iz tarifnih oznak, kot so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pri čemer je bilo opravljeno preverjanje pristnosti potrdil o poreklu obrazec A (Form A), po katerih je bil uveljavljen preferencialni status koles, ki se uvažajo in ki naj bi bili po poreklu iz Kambodže. Podlaga za tako preverjanje je 94. člen Izvedbene uredbe, po katerem se med drugim potrdila o poreklu obrazec A pozneje preverja naključno ali kadar carinski organi v Skupnosti upravičeno dvomijo v pristnost teh dokumentov, o statusu porekla teh izdelkov ali izpolnitvi drugih zahtev tega izdelka (prvi odstavek 94. člena Izvedbene uredbe). Za izvajanje te določbe morajo carinski organi v Skupnosti med drugim vrniti potrdilo o poreklu obrazec A in račun, če jim je bil predložen, pristojnim organom države upravičenke izvoznice, in če je to ustrezno, navesti razloge za poizvedbo. V podporo zahtevi za preverjanje se pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne (drugi odstavek 94. člena Izvedbene uredbe). Če je zahtevek za poznejše preverjanje izdelan v skladu s prvim odstavkom, se to preverjanje opravi in izidi sporočijo carinskim organom v Skupnosti najpozneje v šestih mesecih. Izidi morajo biti takšni, da je iz njih mogoče ugotoviti, ali zadevno potrdilo o poreklu blaga velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi, in ali se ti izdelki lahko razumejo kot izdelki s poreklom iz države upravičenke ali iz Skupnosti (tretji odstavek 94. člena Izvedbene uredbe). Iz petega odstavka 94. člena Izvedbene uredbe pa med drugim izhaja, da v primeru, če tudi po drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo izidov preverjanja v štirih mesecih ali če ti izidi ne zagotavljajo pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, lahko ti organi, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.

19. V obravnavani zadevi so pristojni organi iz Kambodže obvestili carinski organ o izidih naknadnega preverjanja obrazcev A. Iz odgovora carinskega organa iz Kambodže izhaja, da so ugotovili tri (sistemske) pomanjkljivosti v postopkih, ki so bili uporabljeni za določitev, ali so kolesa, proizvedena v Kambodži, kamboškega izvora, iz katerega izhaja, da je vnose, uvožene iz držav ASEAN, in ki se štejejo za kamboške v okviru regionalnih pravil o prevozu, vedno spremljalo potrdilo o izvoru iz zadevne države ASEAN in da to potrdilo ni bilo vedno obrazec A, kot to zahtevajo pravila EU, temveč je upoštevalo pravila držav ASEAN, in sicer je bilo to potrdilo večkrat potrdilo obrazec D (točka 1). Cene, uporabljene za vrednotenje delov koles, so bile izračunane na podlagi cen, ki jih je določil Svet za razvoj Kambodže za opravljanje investicijskih projektov in niso temeljile na podlagi dejanskih uvoznih cenah, kot so določene z uvoznim vrednotenjem skladno s STO (točka 2), obrazci A za izvoz koles so bili včasih izdani na podlagi raznovrstnih modelov, ki so se preveč razlikovali, da bi jih lahko uvrstili v skupine (točka 3).

20. Iz prvega pododstavka člena 220 (2) (b) CZS izhaja, da če se preferencialni status blaga ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti v smislu prvega pododstavka. Izdaja nepravilnega potrdila kljub temu ne pomeni napake, če so bili podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen, če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave (drugi pododstavek). Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih dejanjih poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni (tretji pododstavek).

21. V ponovljenem postopku se je tožnik skliceval, da gre v konkretni zadevi za napako carinskih organov po točki b) drugega odstavka 220. člena CZS, ter da so izpolnjeni tudi pogoji iz prvega pododstavka člena 220(2)(b) CZS (nepravilno potrdilo) ter se skliceval na svojo dobrovernost (tretji pododstavek člena 220(2)(b) CZS. Carinski organ je po presoji sodišča ob ponovnem obravnavanju potrdila o poreklu (Form A) obravnavanega blaga pravilno štel za nepravilna potrdila (v smislu prvega pododstavka člena 220(2)(b) CZS). Hkrati je na podlagi Poročila Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) zaključil, da so bila podlaga za navedena potrdila tudi nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik. Vendar pa je zaključil, da je očitno, da so se organi, ki so izdali potrdila, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave (pogoji iz drugega pododstavka člena 220(2)(b) CZS). Zato je carinski organ v nadaljevanju preverjal izpolnjevanje ostalih pogojev iz člena 220(2)(b) CZS, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni in sicer: - ali je napaka taka, da je oseba, ki je ravnala v dobri veri, ni mogla odkriti; - ali je oseba ravnala v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi z carinsko deklaracijo.

22. Tožnik je svojo dobrovernost v postopku med drugim izkazoval s predložitvijo listin, ki se nanašajo na družbo B. iz Kambodže. Carinskemu organu je pojasnil način svojega poslovanja, skliceval se je tudi na sklep Evropske komisije C(2012) 8694 z dne 30. 11. 2012, kjer je Evropska komisija v podobnem primeru (finski primer) zaključila, da se naknadna vknjižba oz. odmera uvoznih dajatev ne opravi. Carinski organ pa je kljub temu v predmetni zadevi zaključil, da tožnik ni dokazal svoje dobrovernosti. Ugotovil je, da tožnik ni zadostno izkazal, da bi si prizadeval za zagotovitev skladnosti s pravili o poreklu za uvožena kolesa. Ocenil je tudi, da dejansko stanje predmetne zadeve ni primerljivo primeru s primerom iz Sklepa Komisije št. C(2012)8694 z dne 30. 11. 2012. Z navedenimi ugotovitvami carinskega organa in zaključki obeh organov pa se v predmetni zadevi strinja tudi sodišče. 23. Sodišče pritrjuje zaključku obeh organov, da tožnik svoje dobrovernosti (tretji pododstavek 220(2)(b) člena CZS) v predmetni zadevi ni izkazal, čeprav je dokazno breme na njem. Carinski organ je po presoji sodišča postopal pravilno, ko je tožnika pozval, da podrobneje opiše svoje poslovanje v zvezi z uvoznimi operacijami – npr. kako je stopil v stik z izvoznikom, kako so potekala pogajanja ter ali je posebej preverjal, če so vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni. Z navedenimi vprašanji je carinski organ preverjal tožnikove morebitne aktivnosti v zvezi s preverjanjem upravičenosti pogojev za izdajo potrdila o poreklu obravnavanega blaga. Carinski organ je tudi pravilno pojasnil, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za enako situacijo kot v finskem primeru, na katerega se sklicuje tožnik. Navedel je, da je finski uvoznik natančno opisal kako je stopil v kontakt s proizvajalcem, ravno tako z domačo carinsko službo, da bi se prepričal, kakšni so pogoji za pridobitev preferencialne tarifne obravnave. Predstavnik finske družbe je proizvajalcu v Kambodži podrobno opisal postopek in dokumentacijo, potrebno za tarifno obravnavo, pri čemer se je posebej posvetil stroškovniku, ki je moral vključevati delitev dela in države porekla vseh delov, da bi se zagotovilo dejansko spoštovanje pravil o poreklu. Predstavnik finske družbe je tudi izvajal kontrolo kakovosti, spoštovanja plana ter pravil o poreklu, se trudil pridobiti potrdila o poreklu na obrazcih A, ki bi izkazovala preferencialno poreklo naročenega blaga ter preverjal ali so potrdila dejansko izdajali pristojni kamboški organi. Iz vsega navedenega je carinski organ upravičeno zaključil, da je finska družba ravnala z vso dolžno skrbnostjo, česar pa tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal. 24. Tudi po presoji sodišča se iz pojasnjenih razlogov tožnik neupravičeno sklicuje na omenjeni finski primer, tožnikovi ugovori, ki se s tem ne strinja, pa niso utemeljeni. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se pri izkazovanju svoje dobrovernosti med drugim sklicuje na to, da je tožnikov predstavnik večkrat obiskal izvoznikovo tovarno v Kambodži (za razliko od finske družbe). Sodišče se strinja z ugotovitvami v postopku, da zgolj opisovanje, kako je potekalo naročanje, kdo je izdajal račune ter dejstvo, da si je tožnikov predstavnik ogledal proizvodne prostore, ne izkazuje tožnikove dobrovernosti iz tretjega pododstavka 220(2)(b) CZS. Sodišče se prav tako strinja, da pridobljeno potrdilo oziroma pravica zahtevati izdajo potrdila o izvoru blaga še ni garancija, da se bodo postopki izvajali na način, ki je predpisan z zakonodajo.

25. Po presoji sodišča je treba določbe člena 220(2)(b) CZS presojati strogo in izključiti vsako možnost, da bi lahko prišlo do zlorabe predpisov. Za preferencialno obravnavo blaga so namreč predpisani določeni zakonski pogoji, ki morajo biti izpolnjeni in ob izpolnjevanju katerih takšnemu blagu niso naložene uvozne dajatve. V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno, da blago, ki je predmet tega postopka, pogojev za preferencialno obravnavo ne izpolnjuje, vendar pa tožnik kot uvoznik tega blaga uveljavlja inštitut „nevknjižbe“ carinskega dolga po določbah člena 220(2)(b) CZS. Zato bi tožnik tudi po presoji sodišča moral izkazati, da je sam deloval v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.

26. Tako stališče po presoji sodišča izhaja tudi iz sodbe SEU C-293/04 z dne 9. 3. 2006. Iz slednje namreč izhaja, da mora tisti, ki se sklicuje na člen 220(2)(b) CZS dokazati to, kar je potrebno, za uspeh svoje zadeve. Tako iz navedene sodbe tudi izhaja, da kadar ni mogoče, da bi carinski organi ustrezno dokazali, ali je potrdilo izdano na podlagi pravilnih ali napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik, mora carinski dolžnik dokazati, da so navedeno potrdilo izdali carinski organi tretje države na podlagi navedbe pravilnih dejstev. V obravnavani zadevi pa tožnik tega ni izkazal. Nasprotno, v postopku je bilo ugotovljeno, da so bila nepravilna potrdila izdana na podlagi napačnih podatkov, ki jih je dal izvoznik. Tožnik pa ni, za razliko od finskega primera, na katerega se sklicuje, izkazal, da bi aktivno sodeloval z izvoznikom pri tem, da bi se za izdajo navedenih potrdil zagotovili pravilni podatki. Ker tožnik uveljavlja, da se blagu, ki do preferencialne obravnave ni upravičeno, ne naložijo dajatve, ki so za tako blago predpisane, po presoji sodišča aktivno ravnanje tožnika pri spoštovanju predpisov ne more pomeniti prevelikega bremena in ne more biti nesorazmerno s posledico, to je nevknjižbo predpisanih uvoznih dajatev.

27. Po presoji sodišča je pri ugotavljanju tožnikove dobrovernosti pomembna tudi njegova izkušenost. Pri tožniku ne gre za subjekt, ki ne bi imel izkušenj na obravnavanem področju. Zato se še zlasti od takega subjekta upravičeno pričakuje tudi večja skrbnost oziroma vestnost. Ob upoštevanju slednje bi bila tožnikova dolžnost, da bi se v največji možni meri prepričal, da so pri obravnavanih kolesih res izpolnjeni vsi pogoji za preferencialno obravnavo. Tožnik pa v postopku, čeprav je bil pozvan, ni izkazal, da bi karkoli storil v tej smeri. Prav to pa je očitek carinskega organa, ki ob sklicevanju na finski primer pravilno navaja, kaj vse je v omenjenem primeru storil carinski dolžnik. Med drugim se je posebej posvetil stroškovniku, ki je moral vključevati delitev dela in države porekla vseh delov, da bi se zagotovilo dejansko spoštovanje pravil o poreklu. V obravnavani zadevi tožnik podobne skrbnosti ni izkazal. Preudaren gospodarski subjekt, ki se zaveda predpisov, mora upoštevati tveganja, povezana s trgom, na katerem deluje. Morebitna obveznost plačila zakonsko določenih dajatev pa se obravnava kot del običajnega komercialnega tveganja.

28. Iz pojasnjenih razlogov tožnikovi ugovori, da je bila presoja carinskih organov prestroga, niso utemeljeni. Cilj člena 220(2)(b) CZS je sicer, da se varuje legitimno pričakovanje zavezanca, vendar pa je pri odločitvi treba upoštevati vse pogoje, ki jih določa navedena zakonska določba, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (kar izhaja npr. tudi iz sodbe sodišča EU C-173/06 z dne 18. 10. 2007, točka 30). Ob presoji navedenih pogojev in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera pa tudi po presoji sodišča v zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji iz člena 220(2)(b) CZS, da se naknadna vknjižba dajatev ne bi opravila. Glede na take ugotovitve na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje na odločitev nemških organov v podobnem primeru. Prav tako na odločitev ne vpliva tožnikovo sklicevanje na sodbi SEU C-348/89 in C-409/10, saj v zadevi ni kot sporno izpostavljeno vprašanje za kakšno napako pri izdaji potrdil o poreklu blaga gre, pač pa je kot sporno izpostavljeno ali je tožnik ravnal v dobri veri in ali je dokazal, da je poskrbel, da bi bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni.

29. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da je v obravnavani zadevi potekel tri letni zastaralni rok, ki ga določa tretji odstavek 221. člena CZS. Sodišče se strinja in sprejema kot pravilno obrazložitev drugostopenjske odločbe, v kateri je pojasnjen tek rokov in iz katere izhaja, da v predmetni zadevi tri letni zastaralni rok še ni potekel. Sodišče se ne strinja s tožnikovimi navedbami, da naj bi navedeni rok tekel tudi od vročitve drugostopenjske odločbe pa do vložitve tožbe na Upravno sodišče RS. Po presoji sodišča je določbo 221. člena CZS treba razumeti tako, da je navedeni rok odložen v času odločanja o pravnih sredstvih zoper odločitev. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015 (tč. 18 obrazložitve). Kolikor so tožbeni ugovori enaki kot pritožbeni jih sodišče zavrača iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ.

30. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

31. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 32. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.