Jedro

Če ima upravni organ zakonito podlago za odmero družbenih obveznosti od kmetijstva, stranka ne more uspeti s pritožbo, v kateri izraža svoje nestrinjanje z odmero teh obveznosti in ne navaja utemeljenih pritožbenih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Izpostave Republiške uprave za javne prihodke, s katero je bil tožnici odmerjen prispevek solidarnosti, poseben prispevek za begunce in samoprispevek od katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 1992 v skupnem znesku 1.859,60 SIT. V obrazložitvi pojasnjuje tožnici, da ji je bil prispevek solidarnosti odmerjen v skladu z določili 11. člena zakona o oblikovanju sredstev solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč (Ur.l. SRS, št. 3/75, 8/78, 33/80, 16/84) po stopnji 0,05%, prispevek za begunce pa v skladu z določili 6. člena zakona o posebnem prispevku solidarnosti za pomoč beguncem (Ur.l. RS, št. 30/92) po stopnji 1% od katastrskega dohodka od kmetijskih in gozdnih zemljišč. Tožnica je tudi zavezanka za samoprispevek, ki je bil uveden s sklepom o uvedbi krajevnega samoprispevka na območju Krajevne skupnosti Zagradec (Ur.l. RS, št. 34/89) in sicer po stopnji 2% od katastrskega dohodka. Tožnici je tožena stranka tudi pojasnila, kdaj navedeni prispevki zapadejo v plačilo in način njihovega plačevanja ter pravno podlago za obračunavanje zamudnih obresti, ki jih morajo zavezanci plačati v primeru zamude izpolnitve svojih obveznosti in podlago za prisilno izterjavo navedenih obveznosti, glede na to, da je tožnica ugovarjala ne le višini katastrskega dohodka in stopnjam za odmero prispevkov, ampak posebej prav vsaki navedbi v prvostopni odločbi.

Tožnica v tožbi ponavlja vse navedbe iz pritožbe. Ponovno poudarja, da je proti vsakemu obdavčevanju premoženja in dela, predpisovanju katastrskega dohodka, vseh vrst prispevkov in samoprispevkov, da hoče živeti le na svojem, od svojega dela in premoženja. V skupne sklade ni pripravljena prispevati ničesar, ker iz njih tudi ničesar ne črpa. Zdravstveno zavarovanje plačuje kot samoplačnik, pokojnini pa se je odpovedala. Plačala tudi ne bo krajevnega samoprispevka, ker zanj ni glasovala. Navaja še, da je njenemu možu, ki je bil kot domobranec pogrešan po drugi svetovni vojni, takratna boljševistična oblast zaplenila vse njegovo premoženje in ga potem vrnila ožjim družinskim članom. Ona tega ne priznava, ker še danes ne ve, ali je mož živ ali mrtev. Če je mrtev, pa je ona dedič njegovega premoženja na podlagi pogodbe iz leta 1939 in ne ostali družinski člani. Vendar dokler uradno ne bo ugotovljeno, da je mož mrtev, zadeve ne morejo urediti. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je prvostopni organ imel oporo za odmero prispevkov za leto 1992 in sicer za prispevek solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč v zakonu o oblikovanju sredstev solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč (Ur.l. SRS, št. 3/75, 8/78, 33/80 in 16/84 - ZOSS), za prispevek za begunce pa v zakonu o posebnem prispevku solidarnosti za pomoč beguncem (Ur.l. RS št. 30/92 - ZPPSP). Pravna podlaga za odmero krajevnega samoprispevka je v zakonu o samoprispevku (Ur.l. SRS, 35/85 - ZSam) in v sklepu o uvedbi samoprispevka na območju krajevne skupnosti Zagradec (Ur.l. SRS, št. 34/89 - sklep). Prvostopni organ je pravilno ugotovil v teh predpisih navedene stopnje prispevkov, ki jih je skladno s predpisi obračunal od katastrskega dohodka od kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki ga je uradno ugotovila in sporočila pristojna Geodetska uprava občine Grosuplje v skladu s predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka, kot je tožnici pravilno pojasnila že tožena stranka. Sodišče soglaša s tem in z ostalimi pojasnili tožene stranke, ki je po oceni sodišča utemeljeno zavrnila tožničino pritožbo. Tožničin ugovor, da sta bila z možem solastnika posestva in da se ne strinja s tem, da je bil možu zaplenjen del vrnjen ostalim članom družine, ker je po pogodbi iz leta 1939 ona njegov dedič, ne more vplivati na odločitev v stvari, razen tega pa je tudi tožbena novota v razmerju do tožničine pritožbe proti prvostopni tožbi, zato je sodišče ni obravnavalo. Sodišče namreč v skladu s določbo 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku.

Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 4. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).