Jedro

Izdatek za izdelavo izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je tožnik oblikoval odškodninski zahtevek, ne predstavlja gmotne škode, ki bi jo tožena stranka bila dolžna povrniti na podlagi določb 1. odst. 195. člena ZOR. Stroškov, ki jih je imel tožnik s pridobitvijo izvedeniškega mnenja, tudi ni mogoče obravnavati kot strošek postopka v smislu 151. člena ZPP/77. Ta izdatek bi lahko izjemoma obravnavali kot strošek postopka le v primeru, če bi obe pravdni stranki soglašali, da se to mnenje uporabi v postopku.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dosojena odškodnina zniža od 1,930.500,00 SIT na 1,925.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1999 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.5.1992 dalje do plačila, pa se zavrne. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 1,950.500,00 SIT (385.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine, 210.000,00 SIT za strah, 280.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti, 1,050.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 5.500,00 SIT za gmotno škodo) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 1,925.000,00 SIT tečejo od 2.4.1999 in od zneska 5.500,00 SIT od 19.5.1992 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 13.964,10 SIT (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. tč. izreka). Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, zoper ugodilni del pa tožena stranka. Obe stranki pri tem uveljavljata pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v pritožbi navaja, da dosojena odškodnina, še zlasti tista iz naslova prestanih fizičnih bolečin in psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ne predstavlja primerne in pravične odškodnine. Sodišče prve stopnje naj bi očitno napačno ugotovilo intenziteto fizičnih bolečin, saj v obrazložitvi navaja, da je tožnik 2 dni trpel srednje hude trajne fizične bolečine, medtem ko je izvedenec ugotovil, da je tožnik 2 dni trpel hude trajne fizične bolečine. Sodišče prve stopnje bi moralo pri določanju odškodnine v večji meri upoštevati tudi kasnejše zaplete pri zdravljenju ter dolgotrajnost fizičnih bolečin, ki so se občasno v lažji do zmerni obliki pojavljale še dve leti. Glede na hude posledice poškodbe (Raynaudov sindrom, želodčne težave in funkcionalna okvara roke) pa tudi dosojena odškodnina iz naslova prestanih psihičnih bolečin ni primerno nadomestilo za pretrpljeno škodo. Sodišče prve stopnje bi pri oceni prestanih psihičnih bolečin moralo v večji meri upoštevati mladost tožnika in njegov poklic. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi v premajhni meri upoštevalo dolgotrajnost prestanega strahu, ki je spremljal tožnika kar 2 leti, zaradi česar je tožniku dosodilo prenizko odškodnino. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče upoštevajoč pritožbene navedbe izpodbijano sodbo spremeni oz. da jo podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri stališču, da je tožnik sam odgovoren za škodo, ki jo je utrpel zaradi lahkomiselnega opravljanja dela v nasprotju s pravili za varno delo. Tožnik naj bi se zavedal, da mora pri delu na kombiniranem mizarskem stroju Nastro uporabiti zaščitni pokrov, vendar tega ni storil. Tožnikov izgovor, da sodelavcev zaradi njihove zasedenosti ni mogel vprašati, kje se nahaja pokrov, naj bi bil neprepričljiv. Razen tega naj bi bil tožnik še dodatno nepreviden, saj si ni niti ogledal obdelovanega lesa, niti ni natačno namestil vodil. Tožnik je sam navajal, da je takrat z delom hitel, saj se je bližal konec delovnega časa. Očitno je bil ravno to razlog za tožnikove opustitve varstvenih ukrepov pri delu. Stroj z zaščitnim pokrovom ne bi predstavljal povečane nevarnosti, zato tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Tožena stranka se še posebej pritožuje zaradi prisojene odškodnine za materialno škodo v znesku 5.500,00 SIT. Tožnik s tem delom zahtevka zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imel z izvedenskim mnenjem, ki ga je sam naročil pred vložitvijo tožbe. Tožena stranka navaja, da tega izvedeniškega mnenja ni možno obravnavati kot izvedeniško mnenje v smislu procesnih predpisov, saj izvedenec dela po nalogu sodišča. Ta strošek tudi ne predstavlja materialne škode, za katero bi tožena stranka odgovarjala po pravilih odškodninskega prava. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le delno. Pritožbeno sodišče je na podlagi 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 35/91 in Ur. l. RS, št. 55/92 in 19/94) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik v celoti sam odgovoren za škodo, ki jo je utrpel. Kombinirani mizarski stroj Nastro, na katerem se je poškodoval tožnik, je nevarna stvar, zato se v skladu z domnevo vzročnosti, kakor jo določa 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), šteje, da škoda, ki je nastala v zvezi z delom na tem stroju, izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo od nevarne stvari v skladu s 174. čl. ZOR odgovarja njen imetnik. Tožena stranka uveljavlja oprostitev odgovornosti, češ da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ni ravnal v skladu s standardi za varno delo. Drugi odstavek 177. čl. ZOR namreč določa, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izkjučno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Vendar pa tožena stranka v dokaznem postopku ni uspela dokazati, da bi škoda v resnici nastala izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Izvedenec za lesno stroko C.C. je v izvedenskem mnenju sicer res napisal, da se tožnik pri povratnem udarcu letve ne bi poškodoval, če bi uporabil vse zaščitne naprave, to je pravilno namestil obe deski vodilnega prislona, varovalni lok in leseni zaščitni glavnik, ki pritiska obdelovanec k reskarju in varuje pred povratnimi udarci. Vendar pa je bilo v nadaljnjem postopku s pomočjo zaslišanja izvedenca in priče G. J. ugotovljeno, da tožnik v konkretnem primeru ni mogel uporabiti lesnega zaščitnega glavnika, saj se ta lahko uporabi le, če se letev obdeluje v ravni smeri od začetka do konca, tožnik pa je moral za 10 cm pooblati sredino letve, kakor je to razvidno iz skice, ki se v spisu nahaja kot priloga A 17. Navedeno pa pomeni, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik deloma sokriv za nastanek škode, zaradi česar je tožena stranka v skladu z 3. odst. 177. čl. ZOR deloma prosta odgovornosti. Glede na vse okoliščine primera je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnik 30 % sokriv za svojo nezgodo in da je v tolikšnem deležu tožena stranka oproščana odgovornosti. Pri oceni sokrivde tožnika je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da se je tožnik glede na svojo izobrazbo moral zavedati, da je stroj Nastro nevarna stvar in da bi pri delu moral uporabiti varovalni ščit, pa tega ni storil, ker je lahkomiselno mislil, da do nezgode ne bo prišlo. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi okoliščine, na katere posebej opozarja pritožba, to je, da je tožnik hitel z delom, ker se je bližal konec delovnega časa in je moral oddati izposojeno orodje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o deležu krivde oprlo na mnenje izvedenca o tem, da tudi pri pravilni namestitvi varovalnega loka in pravilno nameščenih deskah vodilnega prislona ni mogoče izključiti nesreče pri povratnem udarcu obdelovanca. Pri oceni deleža sokrivde tožnika pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo zaključkov izvedenca F. R. o različnih odstotkih krivde tožnika za nastalo poškodbo glede na to, katerega od ukrepov za varno delo bi tožnik opustil. Takšno ravnanje prvostopenjskega sodišča je pravilno ne le zaradi tega, ker je izvedenec pri tem izhajal iz napačne domneve, da bi na stroju v trenutku nesreče lahko bil nameščen leseni zaščitni glavnik, ampak predvsem zaradi tega, ker je izvedenec s takšnim določanjem odstotkov sokrivde presegel svoja pooblastila. Naloga izvedenca je bila, da v skladu s pravili znanosti in stroke poda izvid in mnenje o tem, ali bi do poškodbe prišlo, tudi če bi tožnik namestil varovalne naprave na stroju Nastro, določanje deleža sokrivde pa je pravna presoja, ki je pridržana izključno sodišču. Pač pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje zaradi prisojene odškodnine za materialno škodo v znesku 5.500,00 SIT, kolikor so znašali stroški izdelave izvedeniškega mnenja, ki ga je tožnik še pred vložitvijo tožbe naročil pri izvedenki dr. A. K.. Izdatek za izdelavo izvedeniškega mnenja, na podlagi katerega je tožnik oblikoval odškodninski zahtevek, ne predstavlja gmotne škode, ki bi jo tožena stranka bila dolžna povrniti na podlagi določb 1. odst. 195. čl. ZOR. Ta namreč določa, da mora tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, le temu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, kakor tudi zaradi nezmožnosti za delo izgubljen zaslužek. Stroškov za izvedenca ni možno opredeliti kot stroške v zvezi z zdravljenjem poškodbe. Pri še tako širokem tolmačenju citirane določbe, teh stroškov tudi ni mogoče opredeliti kot druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Stroškov, ki jih je tožnik imel s pridobitvijo izvedeniškega mnenja pred vložitvijo tožbe, pa tudi ni mogoče obravnavati kot strošek postopka v smislu 151. čl. ZPP/77. Tožena stranka pravilno opozarja, da bi ta izdatek izjemoma lahko obravnavali kot strošek postopka, če bi obe stranki soglašali, da se to mnenje uporabi v tem postopku. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 5.5000,00 SIT in obenem zahtevek na plačilo tega zneska zavrnilo, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi navedene spremembe izpodbijane sodbe pa ni bilo potrebno spremeniti odločitve o stroških postopka, saj zavrnjeni zahtevek za plačilo materialne škode predstavlja le 0,28 % celotne odškodnine, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje. Navedeno pomeni, da se uspeh strank zaradi spremembe izpodbijane sodbe ni bistveno spremenil. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper višino dosojene odškodnine za negmotno škodo. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo ugotovitve izvedenke medicinske stroke D.D. o pretrpljenih telesnih bolečinah, pri čemer pa je prišlo do očitne strojepisne napake pri povzemanju tega mnenja tako, da je v obrazložitvi zapisano, da je tožnik 2 dni trpel srednje hude (namesto pravilno hude trajne) fizične bolečine. Sodišče glede trajanja fizičnih bolečin tako ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovil izvedenec. V kolikor bi sodišče v resnici ugotovilo drugačno intenzivnost fizičnih bolečin, kot pa izvedenec, bi to v obrazložitvi gotovo utemeljilo. Zgolj na tej strojepisni napaki zato ni mogoče graditi domneve, da je tožniku dosojena prenizka odškodnina za pretrpljene telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je pri določanju odškodnine upoštevalo tudi neugodnosti, ki jim je bil tožnik izpostavljen med zdravljenjem, upoštevalo pa je tudi njegove zdrastvene težave zaradi Raynaudovega sindroma. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da znesek 550.000,00 SIT predstavlja pravično odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, glede na ugotovljeno sokrivdo pa je sodišče prve stopnje ta znesek utemeljeno znižalo za 30 %. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo prepričljive ugotovitve izvedenke medicinske stroke o trajanju in intenzivnosti strahu, ki ga je pretrpel tožnik zaradi poškodbe. Res je sicer, da je izvedenka ugotavljala, da je strah zaradi bojazni, da se roka ni dobro zacelila, trajal kar 2 leti, vendar je šlo za lažji strah, zato odločitev sodišča prve stopnje, da 300.000,00 SIT predstavlja primerno odškodnino za to vrsto negmotne škode, ne odstopa od uveljavljane sodne prakse. Seveda pa gre tudi ta odškodnina tožniku v znižanem znesku, glede na njegovo sokrivdo za nastanek škode. Glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti tožnik v pritožbi sicer ne navaja konkretno, zakaj naj bi bila ta prenizka, temveč tudi ta del prvostopenjske sodbe izpodbija s splošno navedbo, da dosojena odškodnina za negmotno škodo ne predstavlja primerne in pravične odškodnine. Odškodnina v višini 400.000,00 SIT predstavlja pravično denarno odmeno za duševne bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi skaženosti. Odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1,500.000,00 SIT predstavlja pravično denarno odškodnino tudi ob upoštevanju tožnikove starosti ob poškodbi in dejstva, da opravlja poklic mizarja, pri katerem mora vsakodnevno uporabljati obe roki. Dosojena odškodnina za to obliko negmotne škode tudi ne odstopa navzdol od uveljavljane sodne prakse. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 368. čl. ZPP/77 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je uspela le z neznatnim delom, zato je pritožbeno sodišče v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP/77 na podlagi 1. odst. 166. čl. ZPP/77 odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje pritožbene stroške. To velja tudi za priglašene stroške tožnikovega odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ta odgovor za pravilno odločitev v tem sporu ni bil potreben. Zato stroškov v zvezi z odgovorom na pitožbo ni mogoče šteti za potrebne v smislu določb prvega odstavka 155. čl. ZPP/77. Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporabljajo na podlagi 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku. Na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/94) pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 in ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.