Jedro

Tožnikov ugovor v pritožbi, da je revizijski rok potekel, še predno je bilo o reviziji odločeno, izkazuje tožnikov pravni interes za pritožbo, čeprav je že s tožbo uspel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 203/98-5 z dne 30.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je upravno sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 25.8.1998 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (1. točka izreka), zahtevek za povrnitev stroškov pa zavrnilo (2. točka izreka). Tožena stranka je v postopku upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote Ž. z dne 7.8.1997 in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker tožnik ni dokazal, da bi njemu in njegovi družini po očetovi smrti grozil kakšen prisilni ukrep okupatorja kot maščevanje zaradi očetovega sodelovanja z osvobodilnim gibanjem. V obrazložitvi sodbe se upravno sodišče sklicuje na 1. in 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in 8/96 - ZZVN) in navaja, da je begunec po teh zakonskih določbah oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, kot tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Upravno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je pomembno dejstvo, da se nemški okupator vse do konca vojne ni maščeval nad tožnikovo materjo in sestrama, ki so bile zaposlene v G., kjer bi jih lahko izsledil, jih izgnal ali poslal v taborišče, tožnik pa je bil star komaj leto dni in ni podlage za domnevo, da bi se okupator želel maščevati nad njim, čeprav so ga skrivali najprej pri usmiljenih sestrah, nato pa pri stricu v Š. Dejstvo je, da je tožnik in njegova družina vse obdobje vojne živela na območju, ki ga je nadzoroval isti okupator, ki naj bi tožnika preganjal. Upravno sodišče poudarja, da je nesporno, da je nemški okupator dne 22.6.1942 tožnikovega očeta ustrelil v "S.p." v C. in da se je kmalu po tem dogodku družina umaknila v G. Iz potrdila Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 23.9.1998 izhaja, da točen datum odhoda in vrnitve nista znana, verjetno pa se je družina umaknila v času prve akcije zapiranja sorodnikov ustreljenih, to je prve dni avgusta ali okoli 15.8.1942, to je v času druge akcije aretacij svojcev ustreljenih. Iz potrdila tudi izhaja, da so družini nemški uradniki z odločbo z dne 10.7.1944 vrnili posest. Po presoji upravnega sodišča kraj bivanja in življenjski pogoji družine po pobegu niso pravno relevantne okoliščine, še zlasti zato ne, ker je tožnik bil star komaj leto in pol in je ves čas preživel pri sorodnikih v Š., medtem ko so bili tožnikova mati in sestri zaposlene v G. Sodišče meni, da bo naknadno predložene listine v nemškem jeziku potrebno prevesti, poleg tega bo treba še ugotoviti, ali je tožniku grozil prisilni ukrep okupatorja in to predvsem zaradi okoliščine, da so tožnikovi materi nemške okupacijske oblasti dovolile, da se vrne domov in ji je bilo zaplenjeno posestvo v letu 1944 vrnjeno.

Tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pa je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ker je odločalo le o zakonitosti upravnega akta.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, prav tako odločitev o stroških postopka, in predlaga, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik je že v tožbi ugovarjal poteku revizijskega roka, vendar se sodišče o tem ni izjasnilo. Upravno sodišče Republike Slovenije je v upravnem sporu, ki ga je sprožila tožnikova sestra V.M., njeni tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. V tem primeru pa je sodišče zmotno presodilo, da listine v spisu ne zadostujejo za priznanje pravic. Listine, ki so bile priložene v nemškem jeziku, bi moralo sodišče dati v prevod oziroma naložiti tožniku, da to opravi. Tožnik je neposredno po prejemu sodbe slučajno našel pri pokojnem stricu pismo svoje matere, iz katerega izhaja, da je mati morala od doma, ker so oblasti vse popisale in se ne ve, kaj in kako bo. Prosi brata, tožnikovega strica, da naj poskuša urediti, da se jim ne bi ničesar dogodilo in da bi se lahko vrnili.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da je potekel revizijski rok, še predno je bilo odločeno v revizijskem postopku, ni utemeljen. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka prejela v revizijo odločbo prve stopnje dne 23.9.1997, odločila pa je o njej 25.8.1998, torej še pred iztekom enoletnega revizijskega roka po 29. členu ZZVN.

Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni presodila odločilnih dejstev, ker kraj bivanja in življenjski pogoji družine po pobegu to niso. Zato je odločitev upravnega sodišča, ki je ugodilo tožnikovi tožbi, pravilna in zakonita.

Odločitev o stroških je pravilna, ker temelji na pravilni uporabi ZUS. Sicer pa tožnik zoper sklep o stroških v pritožbi nima nobenih navedb.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.