Jedro

Ker ni izpolnjen pogoj vzajemnosti, državljan Bosne in Hercegovine ni upravičenec do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.10.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 18. 9. 2002, s katero je ta zavrnila njegovo zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše v Ljubljani, stoječe na parceli, št. 1832/3, vl. št.. 2518, s pripadajočim zemljiščem parcela, št... in št..., vl. št... k.o..., v solastnem delu do 1/2, katerega lastnik je bil pred podržavljenjem J.J. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da prejšnji lastnik podržavljenega premoženja J.J. (tožnikov oče), ki je bil ob podržavljenju pa vse do svoje smrti leta 1983 jugoslovanski državljan in državljan Republike Bosne in Hercegovine, ni upravičenec do denacionalizacije. Navaja, da je v času odločanja prvostopnega upravnega organa že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98), ki je v 27. členu določil, da se postopki denacionalizacije, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Zato se prvostopni upravni organ in tožena stranka utemeljeno sklicujeta na določbo 1. člena tega zakona, po kateri je status denacionalizacijskega upravičenca pogojen z vzajemnostjo. Ta pogoj se po logični razlagi in razlagi glede na namen zakonodajalca nanaša na državljane držav, ki prejšnjim lastnikom vračajo podržavljeno premoženje, pa pri tem diskriminirajo slovenske državljane in tudi na državljane tistih držav, ki so po 2. svetovni vojni izvedle podržavljenje, niso pa še sprejele predpisa o vračanju tega premoženja. Da gre v obravnavani zadevi za tako situacijo, med strankama ni sporno. Zato je bila po presoji sodišča, ob nesporni ugotovitvi da predpis o vračanju podržavljenega premoženja v BIH ni bil sprejet, navedena zakonska določba pravilno uporabljena. Sklicevanje tožnika na morebitno bodočo vzajemnost po presoji sodišča ne more vplivati na odločitev.

Tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je zaradi uporabe ZDen -B v neenakem položaju glede na druge upravičence. Navaja še, da je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja J.J. vse do svoje smrti stalno prebivališče v Ljubljani in bi, ker je ves čas živel v Republiki Sloveniji, vsekakor po letu 1991, če bi bil še živ, pridobil slovensko državljanstvo. Zato meni, da se 1. člen ZDen-B nanaša le na tiste upravičence, ki so bili ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo še živi in so imeli takrat državljanstvo katere izmed bivših jugoslovanskih republik. Pa tudi sicer, kot mu je znano, je v parlamentu BIH že v postopku predlog za sprejem ustreznega zakona o vračanju podržavljenega premoženja na območju te države, ki predvideva ob pogoju vzajemnosti, možnost vračanja premoženja tudi osebam, ki niso državljani BIH. Meni, da bi moral upravni organ postopek denacionalizacije prekiniti. Glede na navedeno je odločitev preuranjena in nezakonita ter v nasprotju z Ustavo RS. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je določitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah 1. člena in 27. člena ZDen-B, na katere se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje Po določbi 1. člena ZDen-B je pod pogojem, pod katerim je prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja priznati položaj denacionalizacijskih upravičencev - to je, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa ali na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen in ob pogoju, da je imel prejšnji lastnik ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo, dodan še pogoj vzajemnosti. Ta pogoj se presoja, kadar se v postopku pojavi oseba, ki je ob podržavljanju imela jugoslovansko državljanstvo, ob odločanju o denacionalizaciji pa je ni šteti za državljana Republike Slovenije, ampak za državljana druge države, ki je tudi izvedla podržavljanje. Izpolnjen je, če imajo tudi slovenski državljani v tej državi pravico do vračanja premoženja. Da te pravice slovenski državljani v BIH nimajo, je bilo v postopku ugotovljeno in tudi ni sporno, saj tožnik v tožbi in v pritožbi sam navaja, da zakon, ki bi urejal vračanje podržavljenega premoženja še ni sprejet. Sklicevanje na bodočo ureditev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na drugačno določitev v tej zadevi. Morebitna bodoča ureditev, po kateri naj bi bila vzajemnost podana, po določbah ZUP ni razlog za prekinitev postopka, kot zmotno meni tožnik.

Tudi pritožbeni ugovor o neenakosti ni utemeljen. Določbo 1. člena ZDen - B je že presojalo Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 in odločilo, da določitev vzajemnosti ni v nasprotju z Ustavo RS.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.