Jedro

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delavec upravičen do nadomestila plače za ves čas do ponovne reintegracije v delovno razmerje. Če se je v tem času zaposlil pri drugem delodajalcu, se prejemki na podlagi te druge zaposlitve upoštevajo pri odločanju o višini nadomestila plače, ki bremeni toženo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da se je delovno razmerje za določen čas tožnice pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 12. 2006 spremenilo v neprekinjeno delovno razmerje za nedoločen čas, tako, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 7. 2009 dalje (1. točka izreka). V 4. točki izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 12. 8. 2009 do 19. 8. 2010 obračunati in izplačati nadomestilo plač v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 4. točke izreka ter ji obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 692,00 EUR ter po odvodu davka tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila na osebni račun tožnice, v roku 8 dni, pod izvršbo (5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 1.217,40 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo (6. točka izreka).

Zoper 4. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka po 339. členu ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali sodbo spremeni. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v nasprotju sam s seboj. Navaja, da je bila tožnica od 12. 8. 2009 do 18. 8. 2010 brezposelna in je prejemala denarno nadomestilo, nato se je zaposlila v podjetju P. d.o.o., kjer je bila v delovnem razmerju od 18. 8. 2010 do 28. 2. 2011. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 12. 8. 2009 do 19. 8. 2010 obračunati nadomestilo plače, temveč bi moralo odločiti, da ji je dolžna obračunati nadomestilo plače od 12. 8. 2009 do 18. 8. 2010, torej za čas, ko ni bila zaposlena. Tožnica je bila od 19. 8. 2010 zaposlena v podjetju P. d.o.o.. Ker se je tožnica dne 19. 8. 2010 zaposlila v podjetju P. d.o.o., je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati celotno nadomestilo plače za mesec avgust 2010, napačna pa je tudi odločitev, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 562,73 EUR od 6. 9. 2010 dalje do plačila. Nepravilna je nadalje odločitev, da mora tožena stranka tožnici za čas od 1. 9. 2010 do 19. 9. 2010 plačati nadomestilo plače, saj je bila tožnica zaposlena pri podjetju P. d.o.o., zmotna pa je tudi odločitev, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 332,54 EUR od 6. 10. 2010 dalje do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na tožbo navaja, da je modificirala svoj zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 7. 4. 2011. Tožena stranka je na vlogo odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 29. 4. 2011, v vlogi pa je sama izrecno navajala, da je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu od 20. 9. 2010 do 28. 2. 2011. Niti z eno besedo ni ugovarjala niti višini zahtevanih nadomestil, čeprav je tožnica v vlogi izrecno navedla, da v kolikor se tožena stranka ne strinja z izračunom, tožnica predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da predloži obračunske liste za sporno obdobje oziroma naj angažira izvedenca računovodske stroke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1066/2010 z dne 27. 1. 2011 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 330/2009 z dne 22. 6. 2010 spremenilo tako, da je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 8. 2009 in je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki, tožena stranka jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 12. 8. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v vse obvezne oblike socialnega zavarovanja in zanjo plačati vse predpisane prispevke za socialno varnost (2. in 3. točka izreka), v preostalem delu je sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1., 4. in 5. točka izreka).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (4. točka izreka) v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je delovno razmerje tožnice za določen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 12. 2006 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 7. 009 dalje. Glede na modifikacijo tožbenega zahtevka z dne 12. 4. 2011 ji je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zaposlitve pri drugem delodajalcu od 20. 9. 2010 do 28. 2. 2011, priznalo nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnici ne gre celotno nadomestilo plače za mesec avgust 2010 in za čas od 1. 9. 2010 do 19. 9. 2010, ker je bila zaposlena pri drugem delodajalcu že od 19. 8. 2010. Tožnica je v pripravljalni vlogi navedla, da je bila v času od 20. 9. 2010 do 28. 2. 2011 s strani Zavoda za zaposlovanje napotena na delo za določen čas k drugemu delodajalcu, zato za ta čas ne zahteva nadomestila plače. Tožena stranka je v odgovoru na pripravljalno vlogo in modifikacijo tožbenega zahtevka navajala, da tožena stranka za čas zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu od 20. 9. 2010 do 28. 2. 2011 ni dolžna izplačati nadomestila plače, sami višini nadomestil tožena stranka tudi ni ugovarjala. Dejstvo zaposlitve tožnice v času od 20. 9. 2010 do 28. 2. 2011 pri drugem delodajalcu je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP utemeljeno štelo za po toženi stranki priznano in posledično med strankama nesporno. Ker dejstvo zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu z dne 20. 9. 2010 tožena stranka ni prerekala, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom, da je bila tožnica od 20. 9. 2010 zaposlena pri drugem delodajalcu, zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, kot tudi ni podana v pritožbi zatrjevana zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delavec upravičen do nadomestila plače za ves čas do ponovne reintegracije v delovno razmerje. Če se je v tem času zaposlil pri drugem delodajalcu, se prejemki na podlagi te druge zaposlitve upoštevajo pri odločanju o višini plače, ki bremenijo toženo stranko. Za konkretni primer to pomeni, da je tožnica upravičena do nadomestila plače, ki bi jo prejela pri toženi stranki, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa le v višini razlike, kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičen do nadomestila plače za čas od 12. 8. 2009 do 20. 9. 2010. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del (4. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške. Ker s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožnice ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo krije sama.