Jedro

Pritožba tožeče stranke prav opozarja, da sodišče svojo odločitev opira na posplošeno trditev, pri tem pa si lege nepremičnine ni ogledalo, v tej smeri pa dejanskega stanja tudi ni raziskalo. Da leži sporna nepremičnina v urbanem okolju, ni odločilen in edini kriterij, saj je potrebno ugotoviti vse posebnosti okolja in same nepremičnine ter njen namen, hkrati pa upoštevati, da imajo spremembe okolja kot posledica ekonomskega in tehnološkega razvoja, na katere se je človek posebno v mestnih okoljih moral prilagoditi, določene meje, posebno kadar gre za posege v ravnotežje v naravi in posledično v človekovo bivalno okolje.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba proti sklepu se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v znesku 3,250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, glede povrnitve pravdnih stroškov pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 216.315,00 SIT. Zoper navedeno odločbo se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče pri sprejemu svoje odločitve dejansko stanje nepopolno ugotovilo ter hkrati zmotno uporabilo materialno pravo. Odločitev namreč opira na posplošeno trditev, da nepremičnina tožeče stranke leži v urbanem okolju, kjer je osenčenja možno pričakovati, pri tem pa si lege nepremičnine sploh ni ogledalo. V kolikor bi sodišče opravilo ogled, bi namreč ugotovilo, da stanovanjska hiša leži sredi nepremičnine, do katere ne sežejo druge zgradbe in torej le-te na stavbo samo ne mečejo sence, osenčenje pa povzroča sporni objekt, last tožene stranke. Sodišče suvereno ugotavlja, da je dejavnost tožene stranke splošno koristna, pri tem pa ni ugotavljalo, ali v spornem objektu poteka splošno koristna dejavnost izobraževanja, ali pa morda pridobitna dejavnost, ki jo tožena stranka prav tako opravlja. Tudi ni ugotovljeno, ali ima sporni objekt P + 5 etaž ali P + 6 etaž, niti ni ugotavljalo, ali je bil objekt I-3, s katerim naj bi bil sporni objekt enako visok, zgrajen do višine, ki jo ima, skladno z veljavno gradbeno dokumentacijo, ali pa je bil do sedanje višine sezidan kasneje in v nasprotju z gradbeno dokumentacijo. Prav tako je sodišče svojo odločitev oprlo na izjavo priče dr. E. O., da niti pri nas, niti v Evropi ni predpisanih standardov glede količine časa, ko mora biti stavba na soncu, o tem bistvenem vprašanju pa ni pridobilo izjave nobenega od izvedencev, niti ni upoštevalo ali zahtevalo mnenje Hidrometeorološkega zavoda RS. Sodišče bi moralo svojo odločitev opreti na določbe členov 12, 13, 16, 154/1 ter 156/4 ZOR. Vsi izvedenci so ugotovili, da je tožeči stranki zaradi gradnje objekta B nastala škoda, kar sodišče samo priznava, izvedenci so škodo celo ovrednotili, pa teh stališč sodišče ne sprejema. Zanemarja tudi dejstvo, da je izvedenec A. P. ugotovil v mnenju, da objekt presega dovoljene gabarite, tako po tlorisu kot tudi po višini ter da izvedenec M. M. ugotavlja, da je sporni objekt zgrajen izven gabaritov, ki jih dovoljuje lokacijsko dovoljenje. Oba izvedenca prav tako ugotavljata, da naj bi bil sporni objekt zgrajen do višine P + 5 etaž, da pa na terenu to dejansko predstavlja P + 6 etaž, kar pa na odločanje prvostopenjskega sodišča prav tako ni imelo vpliva. Tožeča stranka zato predlaga razveljavitev napadene sodbe in sklepa v celoti in ugoditev tožbenemu zahtevku. Pritožba proti sodbi je utemeljena. Predmet obravnavanja v tej zadevi je odškodnina za škodo zaradi osenčenja nepremičnine. Po ugotovitvi prvostopnega sodišča sta tožnici solastnici nepremičnine (stanovanjske hiše in parcele) v k.o. G..., Ljubljana, tožena stranka pa je na sosednjem zemljišču nadgradila objekta z oznako "B". Iz nadaljnjih ugotovitev, ki so posledica obsežnega dokaznega postopka, v katerem so sodelovali predvsem izvedenci gradbene stroke, izdelane pa so bile tudi študije osenčenja nepremičnine tožeče stranke, pa izhaja, da je tožena stranka sporni objekt "B" zgradila na podlagi pravnomočnega in dokončnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja ter da sta tako izvedenec ing. A. P., kot tudi izvedenec dipl. ing. M. M. ugotovila nekatera odstopanja oziroma neskladnosti glede na lokacijsko dokumentacijo, oba pa sta škodni vpliv osenčenja na stanovanjsko hišo in zemljišče tudi ocenila. Glede določenih vprašanj v zvezi z izdelavo urbanistične dokumentacije, pripomb na zazidalni načrt, oznako kletne etaže in osenčenja, pa je glede na vprašanja pravdnih strank svoje mnenje podal tudi izvedenec F. J.. Upoštevaje obe študiji osenčenja, pri čemer je eno študijo vložila v spis tožeča stranka, drugo pa tožena ter izvedeniška mnenja in izračun zmanjšanja trajanja sončnega obsevanja, ki ga je izdelal Hidrometeorološki zavod RS, prvostopno sodišče zaključuje, da nedvomno prihaja do večjega zasenčenja hiše in zemljišča tožeče stranke, kot pred izgradnjo objekta "B". Materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi je glede na takšno dejansko stanje lahko le v določbi tretjega odstavka 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, torej če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje. O tem, da je bilo ravnanje tožene stranke pri gradnji objekta dovoljeno, pritožbeno sodišče nima pomislekov glede na ugotovitve dokaznega postopka, saj je gradnja potekala na podlagi izdanega lokacijskega in gradbenega dovoljenja, morebitna odstopanja dejanske izgradnje objekta glede na kriterije v lokacijskem dovoljenju, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa tudi ne morejo vplivati na samo dovoljenost ravnanja tožene stranke, saj je zanj dal dovoljenje pristojni organ. Glede dejstva, ali tožena stranka v objektu opravlja splošno koristno dejavnost, je sicer res kar ugotavlja pritožba, da prvostopno sodišče tega ni posebej raziskovalo, pa kljub temu pritožba nima prav, saj gre za splošno koristno dejavnost tudi v primeru, če je stavba poleg izobraževanja namenjena za pridobitno dejavnost, ki jo omenja pritožba. V kolikor je glede na določbo tretjega odstavka 156. člena ZOR ravnanje dovoljeno, pa je pogoj za pravno varstvo, da iz takega, sicer dovoljenega ravnanja, izvira škoda, ta škoda pa mora presegati normalne meje. Kdaj škoda "presega normalne meje" je odvisno od okoliščin primera. V sodni praksi je enotno stališče, da je to odvisno od konkretnih in ne abstraktnih meril (glej v poglavju varstvo okolja, dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti). Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da škoda, ki jo je zaradi osenčenja utrpela tožeča stranka, ne presega normalnih okvirov ter da je s tem pravnim standardom razumeti takšne škodne posledice, ki presegajo okvire, ki so običajni in tolerantni v sodobnem urbanem okolju z vsemi škodljivimi posledicami, ki jih mora posameznik sprejeti z življenjem v takšnem okolju, pri čemer se je očitno oprlo na objavljeni primer iz sodne prakse (sodba VS BiH, GŽ 111/90 z dne 24.4.1980, Bilten VS BiH, št. 2/80). Res je pomembno, kje leži stanovanjska hiša in zemljišče tožene stranke, katerega osenčenje brez dvoma povzroča sporni objekt "B", last tožene stranke, vendar za nadaljnji zaključek, da osenčenje ne presega normalnih okvirov, ne zadostuje zgolj ugotovitev, da se nepremičnina tožeče stranke nahaja v samem naseljenem delu mesta Ljubljane ob T. cesti ter V. in J. ulici, kar je prvostopno sodišče ugotovilo iz kopije parcelacijskega načrta, lokacijskega dovoljenja ter katastrskega načrta. Pritožba tožeče stranke prav opozarja, da sodišče svojo odločitev opira na posplošeno trditev, pri tem pa si lege nepremičnine ni ogledalo, v tej smeri pa dejanskega stanja tudi ni raziskalo. Da leži sporna nepremičnina v urbanem okolju, ni odločilen in edini kriterij, saj je potrebno ugotoviti vse posebnosti okolja in same nepremičnine ter njen namen, hkrati pa upoštevati, da imajo spremembe okolja kot posledica ekonomskega in tehnološkega razvoja, na katere se je človek posebno v mestnih okoljih moral prilagoditi, določene meje, posebno kadar gre za posege v ravnotežje v naravi in posledično v človekovo bivalno okolje. Ker vseh teh okoliščin prvostopno sodišče ni ugotavljalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je zato moralo pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje. Glede na gornja izhodišča bo potrebno ponovno ugotoviti, ali je tožeči stranki zaradi zgraditve objekta z oznako "B" res nastala škoda, ki presega normalne meje, pri čemer je v primeru ugotovitve oškodovanja tožeča stranka upravičena le do škode, ki to mejo presega. Pravilen pa je zaključek prvostopnega sodišča, da sklenjeni kupoprodajna pogodba in dogovor o ugotovitvi in izplačilu odškodnine (prilogi B 27 in B 33 spisa) ne vsebujeta kot predmet pogodbe škode, katere izplačilo v tej pravdni zadevi zahteva tožeča stranka. Podlaga za odločitev pritožbenega sodišča je v določbi prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo tretjega odstavka 166. člena ZPP/77. Tožeča stranka je pritožbo vložila tudi proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, v nadaljevanju pa pritožbe ni obrazložilo. Odločitev prvostopnega sodišča, ki se sklicuje na določbo tretjega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah, je zato pravilna, saj tožeča stranka s predložitvijo potrdil o premoženjskem stanju ni izkazala takšnih gmotnih razmer, ki bi opravičevale oprostitev.