Jedro

V obravnavani zadevi je carinski organ po tretjem odstavku 78. člena CZS imel vsa pooblastila za postopanje, tudi glede pridobitve podatkov o transakcijski vrednosti spornega blaga iz 29. člena CZS. Carinski organ je postopal v okviru uradnega sodelovanja s tujo carinsko administracijo na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o medsebojnem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah. V postopku naknadnega preverjanja spornih računov je bilo ugotovljeno, da so bili priloženi računi izdani v nižjih vrednostih od dejanske vrednosti blaga, kot so jih izdali tuji izvozniki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana določil znesek dajatev in obresti, za blago, ocarinjeno po 35 carinskih deklaracijah, kot so navedene, za hkratno sprostitev v prost promet in domačo porabo za blago brez davčne oproščene dobave, vse Izpostava Letališče Brnik, v skupnem znesku 221.835,65 EUR, od tega iz naslova carinskih dajatev za industrijske izdelke 111.204,46 EUR, davka na dodano vrednost v znesku 103.663,29 EUR, obresti od carinskih dajatev v znesku 3.607,34 EUR in obresti od davka na dodano vrednost 3.360,56 EUR, ki sta ga dolžna plačati tožnik in družba A. d.o.o., v roku 10 dni od vročitve odločbe (točka 1 izreka); ugotovil znesek preplačila carine po carinski deklaraciji, kot je navedena, v višini 5,62 EUR, ki pa se ne vrne (točka 2 izreka); o stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom; pritožba ne zadrži izvršitve (točki 3 in 4 izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot deklarant v obdobju med 4. 12. 2009 in 15. 10. 2010, v svojem imenu in za račun prejemnika blaga A., vložil v tej zadevi obravnavane carinske deklaracije, za blago tobak za žvečenje, v količinah in tarifnimi oznakami kombinirane nomenklature (KN), kot je navedeno, s Taric kodo 00 ter dodatno oznako T 999, s carinsko stopnjo za tarifno preferenco (poreklo Indija) 29,1 %, carinsko vrednostjo in trgovinsko klavzulo, kot je navedeno pri posamezni postavki in obračunano 29,1 % carino ter 20 % DDV v višini, kot je navedeno na straneh od 2 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na podlagi 78. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list L 302, 19. 10. 1992, stran 1, z vsemi spremembami: v nadaljevanju: CZS), 21. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju: ZCS-1) je bil opravljen inšpekcijski nadzor v družbi A. in po 140. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) o ugotovitvah sestavljen zapisnik (15. 10. 2012), ki je nanj podal pripombe prejemnik blaga A., ki jih je carinski organ povzel in nanje odgovoril tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe (str. 7 do 24).

3. Iz zapisnika izhaja, da je zaradi dvomov v pravilno vrednost predloženih računov k predmetnim carinskim deklaracijam Generalni carinski urad (GCU) 11. 3. 2011 poslal indijskim organom (High Commission of India) zaprosilo za preverjanje vseh računov, priloženih k predmetnim carinskim deklaracijam. Visoka komisija Indije, India House, Aldwych, London WC28 4NA je z odgovori : CT/VIII/07/2011PS (T) z dne 30. 6. 2011, CT/VIII/07/2011FS (T) z dne 11. 8. 2011 in CT/VIII/07/2011PS (T) z dne 27. 9. 2011, s prilogami, dostavila dejanske podatke izdanih izvoznih računih ki se nanašajo na izvoz mešanega tobaka iz Indije v Slovenijo. Belgijska carinska služba pa je v prilogi dopisa 11/901/17.565 z dne 1. 8. 2012 posredovala še kopije računov, ki delno dopolnjujejo podatke k indijskemu odgovoru z dne 27. 9. 2011. Tožnik in uvoznik sta bila z vsemi dokumenti in njihovimi uradnimi prevodi seznanjena, pred izdajo zapisnika je bil opravljen sklepni razgovor

4. Carinski organ se sklicuje na ugotovitve iz zapisnika (strani 26 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki se nanašajo na predmetne carinske deklaracije in za vsako izmed 35 predmetnih carinskih deklaracijah pojasni razloge, iz katerih izhaja, da v obravnavanih carinskih deklaracijah ni prijavljena pravilna carinska vrednost blaga (strani 26 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tako npr. za carinsko deklaracijo MRN 09SI 001103440778421 z dne 4. 12. 2009 ugotavlja, da jo je za A. v svojem imenu in za tuj račun vložil deklarant za blago “10.000 pakiranj tobak za žvečenje Guthka: po 20 gramov, uvrščeno v tarifno oznako 2403 99 10 KN in taric kodo 00 ter dodatno oznako T 999 s carinsko stopnjo za tarifno preferenco (poreklo Indija) 29,1% in splošno 20 % stopnjo“, prijavljena vrednost 1.360,00 EUR, s trgovinsko klavzulo CFR Ljubljana (stroški in prevoznina) po računu EXP/041/09-10 z dne 17. 11. 2009 indijskega dobavitelja B., Indija, ki je bila sprejeta 4. 12. 2009, ko je nastal carinski dolg. Račun je naveden tudi na potrdilu o poreklu (obrazec A), na podlagi katerega je deklarant uveljavljal ugodnejšo carinsko stopnjo. Teža na ob uvozu predloženem letalskem tovornem listu znaša bruto 305,00 KG, na potrdilu o poreklu znaša neto/bruto 290,00/305kg. Na predloženem računu pa 200,00/305,00 kg. Podatki o teži so medsebojno nekoliko neusklajeni. Na računu je kupec ms. C.C., London, kot prejemnik pa A. s končno destinacijo Slovenija. Račun ima enako obliko kot računi drugih dobaviteljev tobaka za žvečenje, kar carinskemu organu poraja dvom v njegovo verodostojnost. Na podlagi podatkov pridobljenih od indijske administracije (konkretno dopis z dne 27. 9. 2011) izhaja, da je v tej zadevi navedeni izvoznik predložil indijski carini račun št. EXP/041/09-10 z dne 17. 11. 2009 z realno vrednostjo v višini 5.060,00 GBP, s trgovinsko klavzulo FOB (franko ladijski krov), ki se glasi na prejemnika A., Slovenija. V odgovoru indijskih organov je med drugim navedeno, da so opravljene poizvedbe pri predstavnikih indijskega izvoznika pokazale, da je bil račun izdan z nizko vrednostjo z namenom, da bi pomagali svojim tujim kupcem v Sloveniji. Iz odgovora indijskih organov je razvidno, da se na računu za predmetno blago številka in datum računa ujemata s prijavljenim. Carinski organ šteje naknadno pridobljene podatke s strani indijskih carinskih organov kot ustrezen in zanesljiv dokaz, saj jih je listino izdal državni organ s področja svoje pristojnosti. Carinski organ ugotavlja, da je bil ob uvozu predložen račun neverodostojen, s prikazano nepravilno (prenizko) vrednostjo. Prijavljena vrednost ne predstavlja transakcijske vrednosti za zadevno blago, kakor je navedeno v členu 29 CZS. Navaja Prilogo A dopisa indijske administracije z dne 27. 9. 201, kjer je med drugim navedeno, da vrednost predmetnega računa št. EXP/041/09-10 z dne 17. 11. 2009 znaša 5060,00 GBP, s trgovinsko klavzulo FOB. To vrednost je carinski organ sprejel v skladu s členom 29(3)(a) CZS kot transakcijsko vrednost. Navaja člen 147(1) Izvedbene uredbe. K tej vrednosti je v skladu s členom 32(1)(e)(i) CZS in členom 166 Izvedbene uredbe in Priloge 25 Izvedbene uredbe, prištel prevozne stroške v višini 660,00 EUR (ki so bili ločeno fakturirani na prvotno priloženem računu št. EXP/041/09 -10 z dne 17. 11. 2009). Za preračun valutne vrednosti GBP v EUR je v skladu s členom 35 CZS upošteval valutni tečaj na dan sprejema deklaracije (4. 12. 2009 : 1 EUR = 0, 8895 GBP). Pravilna carinska vrednost blaga v zadevni carinski deklaraciji znaša 5. 992, 19 EUR.

5. Carinski organ je za vsako od 35 predmetnih carinskih deklaracij obrazložil kaj izhaja iz podatkov, ki jih je predložil deklarant in podatkov, ki jih je carinski organ naknadno pridobil od indijske in belgijske administracije, kar vse podrobno navaja (številka carinske deklaracije, potrdilo o poreklu, tovorne listine, številke in datume predloženih računov, dobavitelje, naziva blaga, teža blaga (bruto/ neto), kupce, prejemnika blaga, končno destinacijo, trgovinske klavzule, itd.). Carinski organ navaja, da je po računih, po katerih je bila prijavljena carinska vrednost (in ki so navedeni tudi na potrdilu o poreklu) deklarant ob carinjenju uveljavljal ugodnejšo carinsko stopnjo po Uredbi Sveta (ES) št. 732/2008 (UL L 211, 6. 8. 2008) in členom 20 (3) (e) CZS. Ob primerjavi dokumentov in podatkov, ki jih je priložil deklarant k posamezni carinski deklaraciji s podatki, ki jih je carinski organ pridobil s strani indijske in belgijske administracije, je carinski organ ugotovil, da so predloženi računi neverodostojni. Iz podatkov indijske administracije, ki jo delno dopolnjujejo podatki belgijske carinske administracije izhaja, da so bile vrednosti po predloženih računih nižje kot dejanske vrednosti. Carinski organ ugotavlja, da so bili prvotni, ob uvozu predloženi računi neverodostojni in s prikazano nepravilno (prenizko) vrednostjo in da vrednost, ki je prijavljena v predmetnih carinskih deklaracijah, ne predstavlja transakcijske vrednosti za zadevno blago, kot je navedena v 29. členu CZS. Zato je upošteval transakcijsko vrednost spornega blaga, kot izhaja iz dokumentov, ki jih je naknadno pridobil od indijske administracije, med njimi tudi iz Priloge A k dopisu indijske carinske administracije z dne 27. 9. 2011, ki ga v nekaterih primerih dopolnjuje dopis s prilogami (računi) belgijskih carinskih organov, kar vse je konkretno pojasnil pri vsaki od spornih carinskih deklaracij posebej (strani 26 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe).

6. Carinski organ je na podlagi ugotovitev, da so bili prvotni, ob uvozu predloženi računi neverodostojni, in da ne predstavljajo transakcijske vrednosti po 29. členu CZS, določil transakcijsko vrednost predmetnega blaga na podlagi podatkov iz dopisov indijske administracije (z dne 30. 6. 2011, 11. 8. 2011 in 27. 9. 2011) in prilog k tem dopisom ter na podlagi dopisa belgijske carinske službe z dne 1. 8. 2012 s prilogo. Carinski organ šteje naknadno pridobljene podatke kot ustrezen in zanesljiv dokaz o transakcijski vrednosti predmetnega blaga po 29. členu CZS, saj je listine izdal indijski državni organ s področja svoje pristojnosti. Na tej podlagi ugotavlja, da je bila prvotno prijavljena prenizka carinska vrednost blaga. Carinski organ se sklicuje na člene 35, 29 (1), 29 (3) (a), 32 (1) (e)(i) in 32 (1)(e) (ii), 201(1)(a), 201(2), 201(3), 214, 221(3), 221(4), 220 CZS ter člene 147(1), 164, 141(1), 166 Izvedbene uredbe(1) ter Priloge 23 in Priloge 25 k Izvedbeni uredbi. Za plačilo dolga sta zavezana tožnik in prejemnik blaga A. solidarno (213. člen CZS). Navaja člen 221(4) CZS in 125. člen in 126. člen ZDavP-2 ter sodbo SEU v zadevi C-62/06. Sklicuje se na prvi odstavek 38. člena in drugi odstavek 138. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) in 158. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: PZDDV-1). Obračun carinskih dajatev je razviden v tabeli 1 (strani 75 in 76 obrazložitve izpodbijane določbe). Obresti so obračunane v skladu z 95. členom ZDavP-2 ter razvidne v tabeli 2 (stran 76 obrazložitve izpodbijane odločbe).

7. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Med drugim pojasni, da prvostopenjski organ ni odklonil transakcijske vrednosti kot carinske vrednosti, temveč samo ni priznal tiste, ki jo je ob vložitvi carinske deklaracije prijavil deklarant. Pri določitvi carinske vrednosti je upošteval podatke, ki so mu bili posredovani s strani indijske administracije in belgijskih carinskih organov, in ki so dokazovali cene, ki so bile za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti dejansko plačane (29. člen CZS).

8. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da vrednost, na podlagi katere je carinski organ na novo določil carinsko vrednost spornega blaga, ni transakcijska vrednost blaga. Razlogi pritožbenega organa glede zaključkov, da naj bi kljub vsemu šlo za transakcijsko vrednost, so protispisni. Pritožbeni organ sam navaja, da za sporno blago vrednost, ki je bila določena kot nova carinska vrednost, ni bila dejansko plačana. Če neka cena ni bila dejansko plačana, in če carinski organ dvomi v njeno sprejemljivost, potem transakcijska cena iz 29. člena CZS ne pride v poštev. Treba jo je določiti na novo z uporabo določb 30. člena CZS, ki ga citira, in nadaljnjih členov CZS, z uporabo alternativnih metod. Ravno carinski organ je zavrnil uporabo carinske vrednosti, določene na podlagi 29. člena CZS (27. stran obrazložitve). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razlogov, iz katerih bi izhajala utemeljenost na novo določene carinske vrednosti, tako da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Uvoznik spornega blaga ni kupoval od podjetij, ki jih navajata davčna organa, temveč od svojega poslovnega partnerja, ki mu je plačeval zatrjevane zneske. Gre za protislovnost pritožbene odločitve, da naj bi bile cene, kot izhajajo iz listin, pridobljenih od tujih carinskih organov, dejanske transakcijske vrednosti blaga. Temu ni tako. Uvoznik teh cen ni dejansko plačal, in še najmanj osebam, na katere se sklicujejo tuji carinski organi. Običajno je, da se pri poslovanju med podjetji cene spreminjajo. Literatura redno priznava, da obstajajo možnosti raznoraznih popustov. Carinski organ ima pristojnost preveriti ali so popusti takšne narave, da deklarirana vrednost še vedno ustreza transakcijski vrednosti. Zaključek mednarodne literature glede tega je jasen – če carinski organ podvomi v carinsko vrednost, ne pride v poštev 29. člen CZS. Protislovnost izhaja iz odločbe pritožbenega organa, ki po eni strani navaja, da naj deklarirana vrednost ne bi bila sprejemljiva, in navaja celo vrsto razlogov. Pri tem zaključi, ker deklarirana vrednost po 29. členu CZS ni sprejemljiva, jo je treba določiti skladno z 29. členom CZS. Tožnik navaja, da kadar transakcijske vrednosti ni možno določiti po 29. členu CZS, jo je treba določiti skladno z alternativnimi metodami, morebitne popuste, ki jih je poslovni partner uvoznika slednjemu nedvomno priznal, je treba upoštevati. O tem izpodbijana odločba nima nobenih razlogov. Na novo določena carinska vrednost je določena nepravilno, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

9. Gre za pavšalne navedbe o tipkarskih ter podobnih napakah na listinah, v spisih in prevodih, kar ne zadostuje, da bi se odločba štela za obrazloženo. Uvoznik je zanikal, da bi bil na korekten način seznanjen z vsemi bistvenimi listinami. Iz razlogov pritožbenega organa izhaja, da vseh listin v spisu niti ni, saj carinski organ od tujih organov ni dobil vseh potrebnih listin. Uvoznik je opozarjal, da ni prejel pogodb, iz katerih bi bili razvidni komercialni pogoji poslov, na katere se sklicujejo domači in tuji carinski organi. Iz tega izhaja, da je nova carinska vrednost določena na podlagi zgolj nekaterih listin, pri čemer pa sam carinski organ pripominja, da so bile potrebne nekatere prilagoditve zaradi različnih paritet, zaradi razlik v količinah in podobno. Gre za pavšalne navedbe pritožbenega organa o napakah v računih in podobno. Carinski organ bi moral ob pravilni uporabi CZS o alternativnih metodah določitve carinske vrednosti blaga, vse razloge navesti tako, da bi jih bilo možno preizkusiti. Najprej bi moral navesti zakaj naj bi bili izpolnjeni pogoji, da se transakcijska vrednost iz 29. člena CZS ne bo uporabila. Če bi se carinski organ pri tem odločil za uporabo prve metode, ki temelji na uporabi transakcijske vrednosti enakega blaga, ki je bilo prodano za izvoz v Skupnosti, bi moral to na razumljiv način utemeljiti. Moral bi izvesti tudi prilagoditve, kot so letna obdobja, količinske prilagoditve ipd.. Šele na tej podlagi bi lahko določil ceno identičnega ali podobnega blaga ali katerega drugega, vse v okviru 30. člena CZS. Tožnik ne more preizkusiti na novo določene carinske vrednosti. Dokazno breme je na strani carinskega organa. Uvoznik je ves čas postopka prerekal, da bi šlo pri dokumentaciji tujih organov za verodostojno dokumentacijo in da gre za sporno blago. Računi so neverodostojni, ker se med drugim nanašajo na tretje osebe. Uvoznik je opozoril tudi na nelogičnost upoštevanja prevoznih stroškov na spornih računih. Listine, ki jih je pridobil carinski organ, so lahko kvečjemu pomagalo za določitev vrednosti identičnega ali podobnega blaga v smislu 30. člena CZS. Pri tem bi moral upoštevati dokumentacijo za celotne količine in za celotno obdobje ter bi na podlagi tega prišel do preliminarne ocene vrednosti spornega blaga, ki bi jo moral prilagoditi.

10. Izpodbijana odločba odstopa od ustaljene prakse carinskih organov in nima vseh sestavin, izrek je pomanjkljiv, nima oblikovalnega zahtevka (določanje nove carinske vrednosti). Dajatve za sporno blago so že bile določene ob njegovem deklariranju, kar izpodbijana odločba ne upošteva. Tudi v drugih zadevah sta običajni vsaj dve okoliščini - da se na vsako deklaracijo nanaša posamezna odločba, ki ima že v izreku vse sestavine, tako določitev nove carinske vrednosti kot določitev morebitnega carinskega dolga. Obrazložitev ne more nadomeščati izreka odločbe. Načelo materialne resnice ni bilo upoštevano. Ne samo mednarodna literatura, na katero se že ves čas sklicuje tožnik, tudi Sporazum o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini izrecno določa, da je v primeru, ko cene ni možno določiti z uporabo metode transakcijskih cen, treba priti do posvetovanja med carinskimi organi in uvoznikom, z namenom pridobivanja podatkov, potrebnih za pravilno uporabo nadaljnjih metod vrednotenja. Do tega posvetovanja s tožnikom ni nikoli prišlo. Izpodbijana odločba nima razlogov o načinu določanja carinske vrednosti po 30. členu CZS in je zato ni mogoče preizkusiti. Ni upoštevana komercialna raven posla. Identičnosti ali podobnosti blaga ni mogoče določati na podlagi tarifne oznake. Golo primerjanje deklaracij in računov ne pove ničesar. Protislovno in nezakonito je sklicevanje carinskega organa, da se deklarirana vrednost ne upošteva kot transakcijska vrednost, da pa se nova vrednost določa na podlagi 29. člena CZS (stran 72 izpodbijane odločbe) in to na podlagi zadnje prodaje. Ker uporaba 29. člena CZS ne pride v poštev, je vsako sklicevanje na to določbo nelogično. Ugotavljati bi bilo treba vrednost enakega ali podobnega blaga. Nikakor pa ne preprosto upoštevati fakture, na katere se sklicuje carinski organ. Ni izključeno, da so tudi izvozniki imeli morebiten interes za prikazovanje višjih vrednosti zaradi pridobivanja koristi iz naslova uvoza blaga. Ni logično, da bi nekdo izdajal fakture, ki jih uvoznik ne plača. Pri predložitvi dokumentov za dokazilo carinske osnove je tožnik uporabil fakture uvoznika A., ki so predstavljale dejansko transakcijsko vrednost, saj so bile tudi cene iz teh faktur dejansko plačane v državo izvoza. Ni dokazov o kakršnikoli drugačni vrednosti nakazil. 11. Tožniku predložene fakture (originali in kopije) niso predstavljale dvoma o njihovi istovetnosti. Fakture, dostavljene s strani carinskega organa v višjih zneskih predstavljajo dvom in sum, da je prodajalec oziroma dobavitelj blaga takšne fakture uporabil pri izvozu iz Indije iz razlogov oprostitve izvoznega davka in trošarin. Pri morebitnem dvojnem prometu, kot ga zatrjuje carinski organ, tožnik ne more biti odgovoren. Pri preverjanju finančnega stanja v podjetju A. ni ugotovljeno stanje financ, ki bi lahko predstavljalo možnost nepoštenega poslovanja v zunanjetrgovinskem prometu. Tožnik opozarja na nelogičnosti v zvezi s paritetami faktur. Fakture se sklicujejo na pariteto CIF, zato je izpodbijana odločba protislovna in v nasprotju z listinami v spisu, kar je opozarjal že uvoznik. Izpodbijana odločba se nanaša na več carinskih deklaracij in bi o združitvi moral odločati organ, ki vodi postopek. Gre za različne zadeve, ki jih je treba posebej združiti in ne gre za eno in isto stvar. Navaja sklep Vrhovnega sodišča RS (III Ips 61/2006 z dne 28. 8. 2006). Gre za obračun na podlagi različnih carinskih deklaracij, vsak obračun ima drugo dejansko podlago. V zvezi z vsako deklaracijo bi morala biti izdana posebna odločba. Tožnik izpodbija tudi obračun obresti. Navaja sodbo SEU(2) C-546/09 z dne 31. 3. 2011. Carinski organ v primeru naknadnega obračuna carinskih dajatev ne more obračunati kompenzacijskih obresti za obdobje od dneva carinske deklaracije do dneva vknjižbe terjatev s strani carinskega organa. Dajatve so bile tožniku sporočene v letu 2012, ko so bile knjižene. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter postopek zoper tožnika ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje carinskemu organu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

12. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

13. Stranski udeleženec družba A. se z tožbenimi navedbami tožnika strinja.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje carinskih deklaracij po 78. členu CZS. Po navedeni določbi CZS carinski organi lahko po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga deklaracije ponovno pregledajo (prvi odstavek). Carinski organi lahko po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki (drugi odstavek 78. člena CZS). Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali po naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo (tretji odstavek 78. člena CZS).

16. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da je zaradi dvoma v pravilnost in verodostojnost računov, ki jih je tožnik priložil predmetnim carinskim deklaracijam, opravil preverjanje priloženih računov raznih indijskih dobaviteljev, kot so navedeni, predvsem zaradi dvomov v njihovo pravilno vrednost, glede na cene tobaka na trgu in iz razloga, ker so imeli računi večinoma enako obliko, kljub temu, da so jih izdali različni dobavitelji (izvozniki iz Indije). V postopku naknadnega preverjanja so bili preverjani vsi predloženi računi za predmetno blago (tobak za žvečenje), ki je bilo uvoženo iz Indije s strani družbe A., po carinskih deklaracijah, kot so navedene (35 carinskih deklaracij). Indijska administracija - Visoka komisija Indije, je z odgovori, kot so navedeni, z dne 30. 6. 2011, 18. 11. 2011 in 27. 9. 2011, skupaj s pripadajočimi prilogami, dostavila dejanske podatke glede izdanih izvoznih računov, ki so jih dopolnjevali še dopis belgijske carinske službe z dne 1. 8. 2012, s prilogami kopij nekaterih računov, ki delno dopolnjujejo podatke k indijskemu odgovoru z dne 27. 9. 2011. 17. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča carinski organ po tretjem odstavku 78. člena CZS imel vsa pooblastila za postopanje tudi glede pridobitve podatkov o transakcijski vrednosti spornega blaga iz 29. člena CZS. Carinski organ je postopal v okviru uradnega sodelovanja s tujo carinsko administracijo na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o medsebojnem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah(3). V upravnih spisih se nahajajo vsi prejeti dokumenti indijske in belgijske carinske administracije tudi v overjenem prevodu, skupaj s prilogami. Iz odgovora Visoke komisije Indije z dne 30. 6. 2011 (s prilogo treh računov), izhaja, da je izvoznik D. zanikal, da bi izdal račune, ki jih je tožnik priložil k carinskim deklaracijam ter je predložil kopije dejanskih računov, ki jih je izdal in ki izkazujejo višjo vrednost. Iz priloge odgovora indijske administracije z 11. 8. 2011 so razvidne podrobnosti glede izvozov dveh indijskih družb za A. s priloženimi kopijami petih računov. Odgovor indijske administracije 27. 9. 2011 s preglednico Prilogo A pa prikazuje podrobnosti glede izvozov, ki so jih opravljali indijski izvozniki za slovenske uvoznike, s primerjavo med vrednostjo, ki so jo prijavili indijski izvozniki in slovenski uvozniki. Vrednosti, ki so jih navedli indijski izvozniki, so bistveno višje od vrednosti, kot jih je navedel uvoznik v Sloveniji. Med drugim iz odgovora izhaja, da so za omenjene pošiljke indijski izvozniki izdali račune z nizko vrednostjo, da bi pomagali svojim kupcem v Sloveniji. Ta odgovor dopolnjuje tudi odgovor belgijske carinske službe z dne 1. 8. 2012, s priloženimi kopijami računov. Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh carinskih organov, da ugotovitve in odgovori indijske administracije s prilogami in predloženimi kopijami računov z dejanskimi vrednostmi blaga, kažejo dejansko transakcijsko vrednost blaga po 29. členu CZS. Sodišče se strinja tudi z dokazno oceno obeh carinskih organov, da tudi seznam iz Priloge A odgovora Visoka komisija Indije z dne 27. 9. 2011 predstavlja takšno verodostojno listino. Sodišče pritrjuje stališču obeh carinskih organov, da iz odgovorov Visoke komisije Indije in njihovih prilog jasno izhaja podatek o transakcijski vrednosti spornega blaga. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna dokazna ocena carinskega organa prve stopnje, da prvotno prijavljena transakcijska vrednost ni bila pravilna. Strinja se z carinskimi organi, da je iz odgovorov indijskih carinskih organov (ki jih dopolnjuje belgijska carina) izkazano, da prvotno predloženi računi niso bili verodostojni. Iz ugotovitev indijske administracije nedvoumno izhaja, da so prvotno predloženi računi izdani z nižjo vrednostjo, kot je transakcijska vrednost predmetnega blaga. Iz dejanskega stanja izhaja, da je cena, ki je bila dejansko plačana ali ki jo je treba plačati (plačljiva cena) za predmetno blago ob prodaji za izvoz na carinsko področje Skupnosti (transakcijska vrednost blaga) bila dejansko višja, kot pa je bila deklarirana v carinskih deklaracijah, ki so predmet tega postopka.

18. Carinski organ je za vsako od predmetnih 35 carinskih deklaracij podrobno pojasnil razloge, zaradi katerih ugotavlja, da prvotno prijavljena carinska vrednost predmetnega blaga ni bila pravilna, kar je možno preizkusiti. Carinski organ je na podlagi mednarodnega upravnega sodelovanja pridobil tudi po presoji sodišča verodostojne podatke glede transakcijske vrednosti blaga. Iz odgovorov tuje administracije nedvomno izhaja, da gre za račune z isto številko in datumom in da gre za enako količino ter isto vrsto blaga - tobak za žvečenje. Po presoji sodišča je carinski organ opravil pravilno dokazno oceno vseh relevantnih podatkov, kar je mogoče preizkusiti pri vsaki od 35 carinskih deklaracij. Pravilno je obračunal dajatve zaradi naknadno ugotovljene višje transakcijske vrednosti spornega blaga, ki izhaja iz odgovorov indijske in belgijske administracije. Nekatera neskladja (npr. minimalna odstopanja glede teže), ki jih je ugotovil ob primerjavi dokumentov, pa je carinski organ pojasnil, kar je mogoče preizkusiti. Ne gre za pavšalne ugotovitve niti za arbitrarno postopanje, kot želi prikazati tožnik. Iz obrazložitve toženke pa izhaja, da nekatere napake glede količin izhajajo zaradi napačnega prevoda, kar je toženka tudi natančno pojasnila ter je razloge mogoče preizkusiti in imajo podlago v upravnih spisih. Nekatera neskladja (npr. minimalna odstopanja glede teže), ki jih je ugotovil ob primerjavi dokumentov, pa je carinski organ pojasnil, kar je mogoče preizkusiti. Zato očitke glede odstopanja količin po posameznih fakturah sodišče kot pavšalne zavrača. 19. V konkretnem primeru je carinski organ ugotovil, da prvotno predloženi računi niso verodostojni. V postopku naknadnega preverjanja spornih računov je ugotovljeno, da so bili priloženi računi izdani v nižjih vrednostih od dejanske vrednosti blaga, kot so jih izdali tuji izvozniki. Vse to izhaja iz odgovorov indijske administracije s prilogami, ki jo dopolnjuje dopis belgijskega carinskega organa s prilogami (računi). Podatki pa so pridobljeni na podlagi mednarodnega upravnega sodelovanja in sodišče ne vidi razloga, da tem ugotovitvam, ne bi sledilo. Tožnikovi ugovori, da carinskemu organu ne more biti prepuščeno breme ugotavljanja, kaj naj bi iz katere listine izhajalo in kako, kje naj bi bila morebitna napaka, ki „ jo je treba razumeti“ na takšen ali drugačen način, so zato neutemeljeni in v nasprotju z upravnimi spisi.

20. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnika, da je pridobitev podatkov v okviru mednarodnega upravnega sodelovanju o dejanski transakcijski vrednosti (ceni) konkretnega blaga zgolj pomagalo, s pomočjo katerega naj bi carinski organ najprej določil ceno (vrednost) identičnega ali podobnega blaga iz 30. člena CZS in nato novo carinsko vrednost spornega blaga. Zato sodišče zavrača vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na vrednotenje carinske osnove oz. ugotavljanje carinske vrednosti spornega blaga po določbi 30. člena CZS in sklicevanje na standarde STO in EU pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga. V obravnavani zadevi po presoji sodišča ne gre za takšen pravni položaj, kot želi prikazati tožnik, po katerem naj bi carinske vrednosti ne bilo mogoče določiti z uporabo člena 29 CZS in bi bilo treba določiti carinsko vrednost blaga po 30. členu GZS.

21. Ni res, da je sam carinski organ zavrnil uporabo 29. člena CZS, kot želi prikazati tožnik. Te navedbe tožnika niso točne. Carinski organ prve stopnje je sicer navedel, da je „zadnja znana prodaja“ …, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je prvostopenjski organ uporabil metodo transakcijske cene v smislu 29. člena CZS. Kot transakcijsko vrednost je upošteval cene za sporno blago, ki jih je pridobil na podlagi mednarodnega sodelovanja z indijskimi in belgijskimi carinskimi organ. Navedena tuja administracija je predložila v okviru mednarodnega upravnega sodelovanja tudi po presoji sodišča verodostojne podatke o dejanski ceni blaga, ki jo je carinski organ zato tudi po presoji sodišča utemeljeno uporabil za določitev carinske vrednosti blaga. Torej je upošteval transakcijsko vrednost po izdanih računih izvoznikov, kot je izhajala iz uradnih dokumentov, ki so jih posredovali indijski in belgijski carinski organi.

22. Carinski organ je podvomil v verodostojnost priloženih računov, za kar je navedel utemeljene razloge. Vendar pa to ne pomeni, tako kot razlaga tožnik, ko se sklicuje na zaključke mednarodne literature in standarde, da v tem primeru ne pride v poštev uporaba 29. člena CZS. Kot v postopku ugotavlja carinski organ, gre za naknadno preverjanje deklaracij (78. člen CZS). Vsi računi, tudi različnih dobaviteljev tobaka za žvečenje, so imeli enako obliko. Zato je carinski organ podvomil v njihovo verodostojnost in je imel podlago, da preveri te podatke preko mednarodnega sodelovanja z indijskimi carinskimi organi, od katerih je dobil podatke o dejanski ceni tega blaga, kot je izhajala iz (dejansko) izdanih računov izvoznikov. Računi izvoznikov z isto številko in datumom, ki se nanašajo na konkretno blago (kar je carinski organ pri vsakem računu podrobno pojasnil, že v odgovoru na pripombe družbe A. in tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe), kar vse se da tudi preizkusiti, tudi po presoji sodišča predstavljajo transakcijsko ceno po 29. členu CZS. Zato tudi ne gre za protislovnost razlogov pritožbenega organa, kot želi prikazati tožnik. Sklicevanje tožnika, da uvoznik ni kupoval blaga od podjetij, ki jih navaja izpodbijana odločitev, temveč od svojega poslovnega partnerja, je protispisno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (stran 26) izhaja, da se je za namene preverjanja carinske vrednosti blaga po zadevnih carinskih deklaracijah v družbi A. podrobneje pregledala uvozna dokumentacija, računi dobaviteljev ter špediterjev, ki so bili udeleženi kot posredni zastopniki družbe ter kartice dobaviteljev: B. in D.. Kot pa je že pojasnila tudi toženka, na tožnikovo obveznost kot deklaranta, pa ne vpliva niti sklicevanje na dobrovernost, saj je deklarant odgovoren za točnost navedb v deklaraciji in pristnost predloženih dokumentov (199. člen Izvedbene uredbe).

23. Sodišče zavrača tudi ugovore tožnika, da izpodbijana odločba vsebuje le pavšalne navedbe in da pritožbeni organ ni odgovoril med drugim na trditve tožnika o uskladitvah in podobno. To ne drži. Pritožbeni organ je pojasnil, da so tožnikovi ugovori glede uskladitev neutemeljeni, za kar je pojasnil tudi razloge (stran 37 obrazložitve pritožbene odločbe). Tudi po presoji sodišča je sklicevanje tožnika na uporabo določb 30. člena CZS v obravnavanem primeru brezpredmetno, saj se navedena določba uporabi le v primeru, če cene ni možno določiti z uporabo metod transakcijskih cen (29. člen CZS), kar pa ni obravnavani primer. Zato so brezpredmetni tudi ugovori, da izpodbijana odločitev nima razlogov glede morebitnih popustov in drugih alternativnih metod, ki pridejo v poštev, ko gre za druge metode vrednotenje carinske osnove, saj to ni obravnavani primer. Zato so neutemeljeni tudi očitki, da izpodbijana odločba nima nobenih razlogov o načinu določanja carinske vrednosti in da je v absolutnem nasprotju z evropsko zakonodajo ter z mednarodnimi sporazumi STO. Sodišče poudarja, da ne gre za to, kar v večjem delu tožbe želi prikazati tožnik, da carinska organa nista uporabila pravil vrednotenja blaga po metodah in v skladu z mednarodno literaturo, mednarodnimi sporazumi in standardi. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru pravilno uporabljena metoda transakcijske cene v skladu z 29. členom CZS na podlagi dokazov o pravilni transakcijski vrednosti blaga, kot jo je prijavil tožnik, in je zato materialno pravo, ki se nanj sklicujeta oba carinska organa, pravilno uporabljeno.

24. Tožnik navaja, da bi bilo treba upoštevati, da je isti uvoznik opravil celo serijo poslov s posameznim poslovnim partnerjem. Sodišče ugotavlja, da se tudi te navedbe tožnika nanašajo na zatrjevano tožnikovo stališče, da bi bilo treba postopati po 30. členu CZS in ne po 29. členu CZS, kot je postopal carinski organ. Tudi ne gre za to, da bi se v obravnavani zadevi identičnost ali podobnost blaga določala na podlagi tarifne oznake in da gre za „golo primerjanje deklaracij in računov, kar samo po sebi ne pomeni ničesar“, kot meni tožnik, ampak gre za dejanske ugotovitve indijskih in belgijskih carinskih organov glede transakcijske vrednosti istega blaga, ki je bila podlaga za naknadno določene uvozne dajatve v konkretnem primeru.

25. Tudi ne držijo očitki, da izpodbijana odločba ne upošteva, da so dajatve za sporno blago že bile določene ob njegovem deklariranju in da ne določa kako se upoštevajo že predhodno določeni zneski dajatev, ki so bili plačani. Na strani 76 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da so bile prijavljene dajatve v višini 60.745,04 EUR (iz naslova carinskih dajatev 32.186,46 EUR in iz naslova DDV 28.558,56 EUR). Razlika med prijavljenimi in pravilnimi dajatvami tako skupaj znaša 214.862,13 EUR premalo plačanih dajatev, od tega iz naslova carinskih dajatev 111.198,84 EUR in iz naslova DDV 103.663,29 EUR. Slednje pa je razvidno tudi iz izreka. Na kakšen način bo carinski organ v primerih naknadnega preverjanja deklaracij obračunal dajatve in jih naložil v plačilo, pa ni stvar zavezanca za plačilo, temveč je to v pristojnosti carinskega organa, ki mora izdati takšno odločbo, da bo njen izrek izvršljiv in obrazložitev, ki jo bo mogoče preizkusiti. Oboje pa je v obravnavanem primeru mogoče, zato sodišče ocenjuje, da ne gre za kršitve pravil postopka, kot meni tožnik.

26. Tožnikovi ugovori, da fakture, ki se nanje sklicuje carinski organ, niso bile plačane, in da je to relevantno ter da zato ne morejo biti podlaga za določanje carinske vrednosti blaga, pa niso takšnega pomena, da bi lahko vplivali na drugačno odločitev v konkretnem primeru, ko je nedvomno ugotovljeno, da prvotni računi niso bili verodostojni. Člen 29 (1) CZS določa med drugim kot transakcijsko ceno, dejansko plačano ceno ali ceno, ki jo je treba plačati... To pa je po členu 29 (3(a) CZS „celotno plačilo, ki ga kupec opravi ali mora opraviti prodajalcu ali v prodajalčevo korist za uvoženo blago in vključuje vsa plačila, ki jih kot pogoj za prodajo uvoženega blaga kupec opravi ali mora opraviti prodajalcu ali tretji osebi zaradi izpolnitve prodajalčeve obveznosti. Plačila ni treba nujno opraviti z gotovino. Lahko se opravi tudi z akreditivi ali s prenosnimi vrednostnimi papirji neposredno ali posredno“. To pa pomeni, da tožnikovi očitki o neplačilu višjih zneskov, ki izhajajo iz pridobljenih podatkov s strani indijske administracije, na transakcijsko vrednost ne morejo vplivati na takšen način, kot želi prikazati tožnik, ki meni, da je transakcijska vrednost, ki jo je prijavil, absolutno pravilna, ker podatki iz knjigovodstva uvoznika kažejo pravilni denarni tok. Slednje po presoji sodišča ni in ne more biti edini in merodajni dokaz o pravilnosti transakcijske vrednosti spornega blaga. Uvoznik lahko poravna razliko tudi na drug način, ki ga ne prikaže v knjigovodskih evidencah, kar podarja tudi toženka. Zato se sodišče s stališčem tožnika, da je plačana cena tista, ki izhaja iz knjigovodstva uvoznika oz. njegovih nakazil, tudi dejansko plačana ali plačljiva cena v smislu 29. člena CZS, ne strinja.

27. Očitke tožnika, da so tudi izvozniki imeli morebiten interes za prikazovanje višjih vrednosti zaradi pridobivanja koristi iz naslova uvoza blaga“ sodišče kot pavšalne zavrača. Ob tem sodišče poudarja, da iz upravnih spisov izhaja, da je šlo za pridobljene podatke s strani indijskih carinskih organov na podlagi uradnega upravnega sodelovanja po Sporazumu med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o medsebojnem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah4, zato po presoji sodišča tožnikovi dvomi, da gre v obravnavanem primeru za mahinacijo zaposlenih pri indijskih dobaviteljih, niso utemeljeni.

28. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da fakture, pridobljene s strani strani carinskega organa oz. dokumenti, ki so bili posredovani s strani indijske in belgijske administracije, s prilogami in računi, ne predstavljajo transakcijske vrednosti blaga. Tudi po presoji sodišča je cena po teh dokumentih za predmetno blago, ki je bila upoštevana kot transakcijska vrednost pri določitvi carinske vrednosti, pravilna transakcijska vrednost, saj tudi po presoji sodišča dokazujejo transakcijsko vrednost blaga po 29. členu CZS, ki je podlaga za carinsko vrednost blaga. Gre za ceno, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, saj tako izhaja iz dopisov indijske carine (Visoke komisije Indije z dne 30. 6. 2011, 11. 8. 2011 in 27. 9. 2011). Iz odgovorov izhaja, da so uradne poizvedbe pri predstavnikih indijskih izvoznikov pokazale, da so bili računi izdani z nizko vrednostjo z namenom, da bi pomagali svojim tujim kupcem v Sloveniji. Nekateri izvozniki (npr. D.) pa so celo zanikali, da bi izdali račune, katerih kopije so bile poslane v preverjanje in so predložili kopije dejanskih računov, ki so jih izdali, ki pa izkazujejo drugačno (višjo) vrednost. 29. Tudi ne gre za nelogičnosti glede paritet, kot navaja tožnik. Carinski organ je podrobno pojasnil, s kakšnimi podatki je razpolagal in kakšni so bili vpisi v dokumentih, ki jih je predložil tožnik in tistih, ki jih je pridobil od indijske oz. belgijske carinske administracije in prilog, ki so jih posredovali. Pojasnil je tudi razloge, zaradi katerih je upošteval pariteto FOB (franko na ladijski krov) ter odgovoril tudi na pripombe uvoznika (družbe A.) glede paritet, kar vse je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Da gre pri računih iz Priloge A indijske administracije za pariteto FOB izhaja iz podatkov, do katerih so prišli indijski carinski organi na podlagi izvoznih računov, ki so jih predložili izvozniki. Sodišče zato tožnikove ugovore, da se računi sklicujejo na drugačne paritete, kot jih je upošteval carinski organ, zavrača. Po presoji sodišča so razlogi, ki jih je navedel organ prve stopnje in toženka glede trgovinske klavzule FOB pravilni in sodišče se z njihovo dokazno oceno strinja, saj izhaja iz verodostojnih podatkov ( Priloga A odgovora Visoke komisije Indija) in ne gre za protislovnost, kot želi prikazati tožnik. V skladu z 32. členom CZS pa je pri določanju carinske vrednosti z uporabo 29. člena CZS, dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago, treba prišteti med drugim stroške prevoza in zavarovanja blaga (člen 32(1)(e)(i) CZS) in stroške natovarjanja in manipulativne stroške, povezane s prevozom uvoženega blaga (člen 32(1)(e)(ii) CZS), kolikor jih nosi kupec, če niso bili zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni za blago. Po 33. členu CZS, če so stroški izkazani ločeno od dejansko plačane ali plačljive cene za uvoženo blago, carinska vrednost (med drugim) ne vključuje prevoznih stroškov blaga po prispetju na kraj vnosa na carinsko območje Skupnosti (člen 33(a) CZS). V zadevi pa ni sporno, da iz Priloge A Visoke komisije Indije, ki je po presoji sodišča verodostojen dokaz tudi glede paritete, izhaja, da so v tej prilogi navedene cene po dobavnih pogojih FOB. Slednje pa pomeni, da niso vključeni v vrednost blaga in da prevozni in drugi stroški bremenijo kupca in jih je organ prve stopnje tudi po presoji sodišča na tej pravni podlagi pravilno vključil v carinsko vrednost blaga, kar je tudi pojasnil. 30. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Računi in dokumenti, ki jih je pridobil carinski organ na podlagi mednarodnega sodelovanja se nanašajo na konkretno blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij. Po presoji sodišča je carinski organ opravil tudi pravilno dokazno oceno glede vseh okoliščin, iz katerih izhaja, da gre za isto blago in da gre za enako količino, kot na prvotno predloženih računih. Za minimalna razhajanje (npr. v količini npr. bruto/ neto oz. glede na različna pakiranja ipd.) je carinski organ pojasnil, zakaj ne vplivajo na carinsko vrednost, s čimer se sodišče strinja.

31. Po presoji sodišča v postopku tudi niso bila kršena pravila postopka. Sklep o združitvi v obravnavani zadevi res ni izdan, vendar to po mnenju sodišča ne pomeni takšno kršitev pravil postopka, ki bi pripeljala do drugačne odločitve. Zoper sklep o združitvi bi tožnik sicer imel pravico do pritožbe (130. člen ZUP), ki pa ne zadrži izvršitve. Tožbeni razlogi, da niso izpolnjeni pogoji za združitev po 130. členu ZUP, pa niso utemeljeni, saj se obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter gre za stvarno pristojen organ. Tožnik je v postopku sodeloval in je bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami. Z overjenimi prevodi vseh dokumentov, ki so jih poslali tuji carinski organi s prilogami in računi, ki so bili podlaga za določitev carinske vrednosti, sta bila tožnik in uvoznik seznanjena. Opravljen je bil sklepni razgovor. Tožnik je bil pozvan, da predloži vsa dokazila, s katerimi razpolaga. Toženka je tudi odgovorila na vse pritožbene navedbe. Neutemeljen je tudi očitek glede zamudnih obresti, kar je tožniku pojasnila že toženka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. 32. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to ni podlage (65. člen ZUS-1).

33. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Uredba Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993 s spremembami).

opomba (2) : Sodišče Evropske Unije opomba (3) : Uradni list EU, L 304 z dne 30. 9. 2004