Jedro

Rok, ki ga je določilo sodišče za izdajo odločbe, je že potekel, kot tudi dodatni 7 dnevni rok za izdajo odločbe, ki ga je zahteval pooblaščenec tožnika, in ker so bile procesne predpostavke za vložitev že druge tožbe zaradi molka organa s tem v celoti izpolnjene, je tožba utemeljena.

Izrek

Tožbi zaradi molka organa se ugodi in se Ministrstvu za notranje zadeve naloži, da mora v roku 90 dni od prejema te sodbe izdati upravni akt, s katerim bo odločilo o prošnji tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 3. 8. 2020 vložil tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da je bila že v prvi sodbi I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019 upravnemu organu naložena izdaja novega upravnega akta v 30 dneh, nakar je bila 25. 2. 2020 vložena prva tožba zaradi molka organa. V nadaljevanju citira navedbe iz te tožbe. Nadalje navaja, da negotov pravni in socialni položaj tožnika traja že tretje leto, s čimer je tožniku že nastala nepremoženjska škoda in se mu še dodatno povečuje zaradi nezmožnosti združitve družine. Nadalje tožnik povzema navedbe iz prejšnjega upravnega spora zaradi molka organa. Sodišče je s sodbo I U 277/2020-10 z dne 27. 5. 2020 razsodilo, da se tožbi zaradi molka organa ugodi in se toženi stranki naloži, da mora v roku 30 dni od prejema sodbe izdati upravni akt, s katerim se bo odločilo o prošnji tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka v 30 dnevnem roku ni odločila, zato je bila 15. 7. 2020 vložena urgenca v skladu z drugim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka je sporočila, da do 22. 7. 2020 odločbe ne bo izdala in kot razlog navedla, da so agenciji A. predlagali, da za namen seznanitve tožnika prekličejo stopnjo tajnosti dokumentov agencije A. in da odgovora še niso prejeli, zamolčali pa so datum, kdaj so ta dopis agenciji A. poslali. V okviru pravice do vpogleda v spis ima tudi pravico biti seznanjen s tem dopisom. Sodišče je v svoji zadnji sodbi I U 277/2020-10 z dne 27. 5. 2020 navedlo, da v sporu polne jurisdikcije ni odločilo zato, ker je treba inštitut spora polne jurisdikcije uporabiti le v izjemnih primerih, na primer, ko se upravni postopek nerazumno dolgo vleče ali ko upravni organ ne ravna v skladu z navodili sodišča. Oba pogoja sta v tem primeru izpolnjena.

2. Nadalje tožnik še navaja, da se od datuma vložitve prošnje za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite ne more svobodno gibati na območju držav članic in držav podpisnic konvencije. Že pred vložitvijo prošnje za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite je sklenil zakonsko zvezo z državljanko Bosne in Hercegovine. Rodil se jima je sin. Žena in otrok nista mogla ostati v Sloveniji, ker nista imela pogojev. Zaradi negotovosti je žena zapustila Slovenijo skupaj z otrokom. S strani žene je bil tožnik obveščen, da zahteva razvezo zakonske zveze zaradi nevzdržnosti situacije in prav tako ne vidi nobene prihodnosti zaradi njegovega stanja. Zakonska zveza je bila razvezana s sodbo z dne 1. 2. 2018, ki je postala pravnomočna 4. 4. 2018. Nekdanja žena se je odločila, da se ne bo vrnila v Slovenijo. Edini način za tožnika, da bi obiskal sina, je potovanje v Bosno in Hercegovino. Razen tega ima tožnik še dva mladoletna otroka iz prejšnjega zakona, ki živita v Siriji, vendar ju zaradi trenutnega stanja ne more pripeljati. Odvzete so mu temeljne pravice do družinskega življenja. V času čakanja na podaljšanje subsidiarne zaščite ne more pridobiti potnega lista.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobneje pojasnjuje, zakaj je zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite. Zoper odločbo o zavrnitvi te prošnje je tožnik sprožil upravni spor, Upravno sodišče RS je izdalo sodbo I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019, s katero je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da v ponovnem postopku še ni odločala. V zvezi z zamudo pri odločanju se sklicuje na razloge, kot jih je navedla v odgovoru na tožbo v prejšnjem upravnem sporu zaradi molka organa. Dodatno pa še pojasnjuje, da so bila po prejemu sodbe v zvezi z neizdajo odločbe že opravljena določena procesna dejanja, brez katerih ni mogoče izdati odločbe v tožnikovi zadevi. Upravno sodišče je s sodbo I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019 tožbi ugodilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek ter zavzelo stališče, da je treba tožnika seznaniti z citiranimi dokumenti agencije A., njegovo pravico seznanitve s citiranimi dokumenti in pravico do izjave pa je mogoče zavarovati in uresničiti na podlagi prvega odstavka 21. člena Zakona o tajnih podatkih. Tako je tožena stranka na agencijo A, podala prošnjo za preklic stopnje tajnosti „tajno“. Nadaljnja postopkovna dejanja bodo opravljena po prejemu dokončnega odgovora agencije A. O tem je v elektronskem sporočilu z dne 17. 7. 2020 tudi seznanila tožnikovega pooblaščenca.

4. Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

5. ZUS-1 v drugem odstavku 28. člena določa, da če organ v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V tretjem odstavku 28. člena ZUS-1 pa je določeno, da sme tožnik po prejšnjem odstavku ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen. ZUS-1 v 65. členu, ki se sicer nanaša na primere, ko sodišče odloča v sporu polne jurisdikcije, določa, da sme sodišče v sporu polne jurisdikcije odločiti tudi takrat, kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta, in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno (drugi odstavek 65. člena ZUS-1).

6. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka dne 3. 6. 2020 prejela sodbo Upravnega sodišča RS I U 277/2020-10 z dne 27. 5. 2020, s katero je sodišče toženi stranki naložilo, da mora v roku 30 dni od prejema te sodbe izdati upravni akt, s katerim bo odločila o prošnji tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite. 30 dnevni rok za izdajo odločbe po tej sodbi se je iztekel 3. 7. 2020. Iz upravnega spisa je nadalje razvidno, da je tožena stranka dne 15. 7. 2020 po elektronski pošti prejela urgenco za izdajo odločbe v nadaljnjih 7 dneh, kar je po poteku 30 dnevnega roka za izdajo nove odločbe. Rok 7 dni se je tako iztekel 22. 7. 2020. Tožba zaradi molka organa je bila nato vložena 3. 8. 2020, torej ni bila vložena preuranjeno. Glede na navedeno so podane vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo.

7. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo v tem upravnem sporu sklicevala na iste razloge, kot jih je navedla že v odgovoru na tožbo zaradi neizdaje odločbe v zadevi I U 277/2020. Torej se je sklicevala na izjemno povečanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito, nadalje na to, da imajo prednost pri odločanju prosilci, ki sodijo v kategorijo ranljivih oseb, in tisti, ki jim je odrejena omejitev gibanja. Sodišče v tej sodbi enako kot v prejšnji sodbi (I U 277/2020) pojasnjuje, da četudi ima tožena stranka zelo veliko število nerešenih zadev s področja mednarodne zaščite in četudi se sodišče strinja, da imajo pri tem prednost predvsem prosilci iz ranljivih kategorij in tisti, ki imajo omejeno gibanje, pa to ne more spremeniti dejstva, da je rok, ki ga je določilo sodišče za izdajo odločbe, že potekel, kot tudi dodatni 7 dnevni rok za izdajo odločbe, ki ga je zahteval pooblaščenec tožnika, in ker so bile procesne predpostavke za vložitev že druge tožbe zaradi molka organa s tem v celoti izpolnjene, je tožba utemeljena.

8. Glede na vse navedeno je sodišče v skladu z 69. členom ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 90 dni odloči o predlogu tožeče stranke za podaljšanje subsidiarne zaščite. Sodišče je sicer toženi stranki že s prejšnjo sodbo naložilo izdajo odločbe, pri čemer drugi odstavek 69. člena ZUS-1 določa, da če pristojni organ ne ravna po navodilu iz prejšnjega odstavka in stranka zaradi tega vloži tožbo, ravna sodišče po drugem in tretjem odstavku 65. člena tega zakona. Drugi odstavek 65. člena ZUS-1 pa določa, da sodišče sme samo s sodbo odločiti o stvari, kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta, in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno. Torej tudi po drugi tožbi zaradi molka organa sodišče ni zavezano, da bi moralo obvezno odločiti v sporu polne jurisdikcije, saj drugi odstavek 65. člena ZUS-1, na katerega se sklicuje drugi odstavek 69. člena ZUS-1, določa, da sodišče zgolj „sme“ odločiti v sporu polne jurisdikcije, kar pomeni, da lahko naloži tudi upravnemu organu, da izda ustrezen akt v določenem roku. Sodišče v navedeni zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker je ocenilo, da je v skladu z načelom delitve oblasti primerneje, če o zadevah iz pristojnosti izvršilne veje oblasti odloči sam upravni organ. ZUS-1 sicer res daje sodišču možnost, da v določenih primerih samo odloči o pravici ali pravni koristi ali obveznosti stranke, vendar je po mnenju sodišča treba inštitut spora polne jurisdikcije uporabiti le v izjemnih primerih. Dodaten razlog, zaradi katerega meni, da bi v konkretnem primeru morala o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločiti tožena stranka, pa je ta, da je tožena stranka že opravila določena procesna dejanja v tej smeri s tem, ko je podala agenciji A. prošnjo za preklic stopnje tajnosti „tajno“. Ker torej tožena stranka že dela na tem, da bi se navedena zadeva rešila, je sodišče ocenilo, da bo hitreje o zadevi odločeno, če bo odločanje prepuščeno toženi stranki, kot pa če bi o zadevi v sporu polne jurisdikcije odločalo sodišče. Tožena stranka bo lahko hitreje odločila o zadevi in je zato sodišče toženi stranki zgolj določilo rok, v katerem mora odločiti v zadevi in ne bo prevzemalo njenih pristojnosti. Po presoji sodišča je postavljeni 90 dnevni rok za izdajo odločbe ustrezen in primeren glede na zahtevnost konkretnega primera, da bo tožena stranka lahko izdala akt, s katerim bo odločila, ali je tožnikova prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite utemeljena, saj je določena procesna dejanja (dopis agenciji A.) že opravila.

9. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je ocenilo, da dejansko stanje med strankama glede pogojev za vložitev tožbe zaradi molka organa ni sporno. Ni sporno, kdaj je tožena stranka prejela sodbo Upravnega sodišča RS, kdaj je tožeča stranka vložila dodatno zahtevo za izdajo odločbe, kdaj se je iztekel tudi dodaten 7 dnevni rok za odločitev in da odločba še ni bila izdana.