Jedro

Oblikovalni izpodbojni zahtevek je v „primarnem“ in „podrednem“ zahtevku v bistvenem (razen glede razveljavitve pravnih učinkov opravljenih plačil) enak. Tudi povračilni zahtevek je v obeh („primarnem“ in „podrednem“) zahtevkih enak oziroma je „podredni“ povračilni zahtevek vključen v „primarnem“ povračilnem zahtevku. S povračilnim zahtevkom namreč tožeča stranka zahteva plačilo denarnega nadomestila vrednosti delnic, in sicer v višini knjigovodske vrednosti delnic oziroma vsaj v višini cene, za katero so bile delnice v postopku realizacije spornih zastavnih pravic prodane. Zato ni mogoče zaključiti, da v delu, v katerem se zahtevka pokrivata, ne gre za isti zahtevek. Oba zahtevka temeljita na isti pravni in dejanski podlagi.

Za vsebino povračilnega zahtevka je odločilno, ali tožena stranka s predmetom izpolnitve, v danem primeru z delnicami, na katerih je bila v njeno korist pri KDD vpisana zastavna pravica, razpolaga, tako da jih lahko neobremenjene vrne tožeči stranki. Pri tem je nepomembno, kako je tožena stranka te delnice pridobila oziroma, da so bile tiste, ki so bile predmet izpodbijanih dejanj, prodane, in jih je nato tožena stranka kupila. Pritožnik zmotno meni, da zato vrnitev teh delnic ni več pravno mogoča. Delnice so namreč stvari, določene po vrsti (genus). Zato nemožnost izpolnitve ne more nastopiti, kar velja tudi, če bi šlo za delnice, ki ne kotirajo na borzi in četudi tožena stranka delnic ne bi več imela (primerjaj sodbo VR RS III Ips 88/2004 z dne 25. 10. 2005).

Oblikovalni in povračilni zahtevek sta neločljivo povezana. Zato ima nesklepčnost povračilnega zahtevka za posledico tudi neutemeljenost oblikovalnega izpodbojnega zahtevka, saj z njim ni mogoče doseči namena instituta izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. V razmerju med tožečo stranko A. d. o. o. – v stečaju in toženo stranko B. d. o. o., se razveljavijo pravni učinki in sicer: a) pravni učinki med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev št. ZAS 1-1-2010 in sicer 779 kosov rednih delnic izdajatelja X z oznako ..., ki so bile zastavljene zaradi zavarovanja posojila 15 MIO EUR po posojilni pogodbi št. 1-1-2008 z dne 28. 11. 2008 z rokom vračila dne 30. 9. 2010, sklenjeni med toženo stranko kot posojilodajalcem (upnikom) in C. d. o. o. kot posojilojemalcem (dolžnikom), za katerega je tožeča stranka z zastavitvijo navedenih delnic (kot zastavni dolžnik) zavarovala njegov dolg, in

pravni učinki vpisa navedene zastavne pravice v centralni register pri KDD Centralni klirinško depotni družbi d. d. Ljubljana, in

pravni učinki plačila zneska 868.558,00 EUR v korist tožene stranke v postopku unovčenja navedenih zastavljenih delnic, b) pravni učinki med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev št. ZAS 1-2-2010, in sicer 2750 kosov rednih delnic izdajatelja X z oznako ..., ki so bile zastavljene zaradi zavarovanja posojila 3 MIO EUR po posojilni pogodbi št. 1-2-2010 z dne 15. 1. 2010 z rokom vračila dne 30. 9. 2010, sklenjeni med toženo stranko kot posojilodajalcem (upnikom) in D. d. d. kot posojilojemalcem (dolžnikom), za katerega je tožeča stranka jamčila kot solidarni porok in z zastavitvijo navedenih delnic (kot zastavni dolžnik) zavarovala njegov dolg, in pravni učinki vpisa navedene zastavne pravice v centralni register pri KDD Centralno klirinško depotni družbi d. d., Ljubljana, in pravni učinki plačila zneska 3.066.250,00 EUR v korist tožene stranke v postopku unovčenja navedenih zastavljenih delnic.

2. Tožena stranka B. d. o. o. je dolžna plačati tožeči stranki A. d. o. o. – v stečaju znesek 3.934.808,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do dne plačila, v 15. dneh, da ne bo izvršbe.“ v celoti zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 29.597,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 18.910,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka), ki se je glasil: „1. V razmerju med tožečo stranko A. d. o. o. – v stečaju in toženo stranko B. d. o. o. se razveljavijo: a) pravni učinki med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zastavi vrednostih papirjev št. ZAS 1-1-2010 in sicer 779 kosov rednih delnic izdajatelja X z oznako ..., ki so bile zastavljene zaradi zavarovanja posojila 15 mio EUR po posojilni pogodbi št. 1-1-2008 z dne 28. 11. 2008 z rokom vračila dne 30. 9. 2010, sklenjeni med toženo stranko kot posojilodajalcem (upnikom) in C. d. o. o. kot posojilojemalcem (dolžnikom), za katerega je tožeča stranka z zastavitvijo navedenih delnic (kot zastavni dolžnik) zavarovala njegov dolg, in pravni učinki vpisa navedene zastavne pravice v centralni register pri KDD Centralno klirinško depotni družbi d. d., Ljubljana; b) pravni učinki med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zastavi vrednostih papirjev št. ZAS 1-2-2010 in sicer 2750 kosov rednih delnic izdajatelja X z oznako ..., ki so bile zastavljene zaradi zavarovanja posojila 3 mio EUR po posojilni pogodbi št. 1-2-2008 z dne 15. 1. 2010 z rokom vračila dne 30. 9. 2010, sklenjeni med toženo stranko kot posojilodajalcem (upnikom) in D. d. d. kot posojilojemalcem (dolžnikom), za katerega je tožeča stranka jamčila kot solidarni porok in z zastavitvijo navedenih delnic (kot zastavni dolžnik) zavarovala njegov dolg, in pravni učinki vpisa navedene zastavne pravice v centralni register pri KDD Centralno klirinško depotni družbi d. d., Ljubljana.

2. Tožena stranka B. d. o. o. je dolžna plačati tožeči stranki A. d. o. o. – v stečaju znesek 4.307.497,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do dne plačila, v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po izdaji sodbe do dne plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.“ V II. točki izreka pa je sodišče prve stopnje ugodilo izpodbojnemu tožbenemu zahtevku, ki je v bistvenem enak(1) kot zgoraj navedeni zavrnjeni tožbeni zahtevek, s to razliko, da je povračilni zahtevek (II.2. točka izreka) v primerjavi z zavrnjenim povračilnim tožbenim zahtevkom nižji, in sicer je sodišče prve stopnje ugodilo povračilnemu zahtevku v višini 3.934.808,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 58.463,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po izdaji sodbe do dne plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe (II.3. točka izreka).

2. Zoper obsodilni (II. točka izreka) in stroškovni (II.3. točka izreka) del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbo zavrže oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z izpodbojnim zahtevkom se lahko zahteva razveljavitev pravnih učinkov izpodbijanega pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Če zaradi uspešno uveljavljenega izpodbojnega zahtevka nastane povračilni zahtevek iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP,(2) je treba z izpodbojno tožbo uveljavljati tudi povračilni zahtevek (tretji odstavek 277. člena ZFPPIPP).

6. Tožeča stranka je z obravnavano tožbo izpodbijala dejanji stečajnega dolžnika – sklenitev dveh zastavnih pogodb, s katerima je tožeča stranka zastavila delnice za zavarovanje dolga tretje osebe. Hkrati je uveljavljala tudi povračilni zahtevek na plačilo zneska knjigovodske vrednosti delnic (4.307.497,40 EUR) oziroma vsaj zneska, za katerega so bile zastavljene delnice prodane (3.934.808,00 EUR) v postopku realizacije spornih zastavnih pravic.

7. Objektivni pogoj izpodbijanja je tožeča stranka utemeljevala na domnevi iz 2. točke prvega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Trdila je, da sta bili zastavni pogodbi sklenjeni za zavarovanje prej nastale terjatve tožene stranke do glavnega dolžnika. Poleg tega je objektivni pogoj izpodbijanja utemeljevala tudi na določbi 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP in navajala, da je bila z izpodbijanima zastavnima pogodbama ustanovljena zastavna pravica realizirana z unovčenjem (prodajo) delnic, s čimer se je dejansko zmanjšala čista vrednost premoženja tožeče stranke. Glede subjektivnega pogoja izpodbijanja je navajala, da sta izpodbijani zastavni pogodbi neodplačna pravna posla, zato se je sklicevala na drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP, v skladu s katerim je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbijanja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Denarni povračilni zahtevek je tožeča stranka utemeljevala s trditvami, da ima sporne delnice sicer v lasti tožena stranka, vendar njihova vrnitev pravno ni več mogoča. Trdila je, da so bile delnice ob realizaciji spornih zastavnih pravic prodane, s čimer jih je tožena stranka pridobila na podlagi veljavnega pravnega naslova. Ker predmet izpodbijanja ni prodaja zastavljenih delnic, ampak zastavni pogodbi, delnice pa bi lahko kupil tudi kdo drug in ne tožena stranka, njihove vrnitve s povračilnim zahtevkom ni več mogoče zahtevati. Sodišče prve stopnje je takšnemu stališču tožeče stranke sledilo in po ugotovitvi, da sta izpodbijani pravni dejanji izpodbojni, oblikovalnemu in denarnemu povračilnemu zahtevku ugodilo.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka s podrednim zahtevkom ni zahtevala nekaj drugega, temveč le nekaj manj. Zato ne gre za eventualno kumulacijo, temveč le za en zahtevek. Ker tožeča stranka zoper zavrnitev „primarnega“ zahtevka ne vlaga pritožbe, je bilo o (tudi „podrednem“) zahtevku tožeče stranke že pravnomočno odločeno. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da razveljavi obsodilni del (II. točka izreka) sodbe in zato, ker je bilo o „podrednem“ zahtevku že odločeno s „primarnim“ zahtevkom, tožbo v tem delu zavrže. 9. Tožena stranka pravilno trdi, da tožeča stranka ni vtoževala dveh zahtevkov (primarnega in podrednega), temveč le enega. Zato ni mogoče govoriti o eventualni kumulaciji, saj gre za identična zahtevka. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo navaja, da gre pri podrednem zahtevku za drugačno dejansko in pravno podlago, vendar temu glede na tožbene trditve in tožbeni predlog ni mogoče pritrditi. Iz tožbenih in kasnejših trditev izhaja, da je tožeča stranka, poleg razveljavitve pravnih učinkov spornih zastavnih pogodb in vpisov zastavnih pravic v centralni register pri KDD, s „primarnim“ zahtevkom zahtevala plačilo zneska 4.307.497,40 EUR s pripadki. Navedeni znesek predstavlja denarno nadomestilo tistega, kar je tožena stranka z izpodbitim pravnim dejanjem prejela, in sicer gre za zadnjo znano knjigovodsko vrednost zastavljenih delnic. S „podrednim“ tožbenim zahtevkom pa je tožeča stranka „primarnemu“ oblikovalnemu zahtevku dodala še odstavek o razveljavitvi pravnih učinkov plačila zneskov 868.558,00 EUR in 3.066.250,00 EUR, za kolikor so bile zastavljene delnice dejansko prodane. Skladno s tem je ustrezno znižala tudi povračilni zahtevek, tako da je s „podrednim“ zahtevkom zahtevala le še plačilo 3.934.808,00 EUR s pripadki.

Oblikovalni izpodbojni zahtevek je torej v „primarnem“ in „podrednem“ zahtevku v bistvenem (razen glede razveljavitve pravnih učinkov opravljenih plačil) enak. Tudi povračilni zahtevek je v obeh („primarnem“ in „podrednem“) zahtevkih enak oziroma je „podredni“ povračilni zahtevek vključen v „primarnem“ povračilnem zahtevku. S povračilnim zahtevkom namreč tožeča stranka zahteva plačilo denarnega nadomestila vrednosti delnic in sicer v višini knjigovodske vrednosti delnic oziroma vsaj v višini cene, za katero so bile delnice v postopku realizacije spornih zastavnih pravic prodane. Zato ni mogoče zaključiti, da v delu, v katerem se zahtevka pokrivata, ne gre za isti zahtevek. Oba zahtevka temeljita na isti pravni in dejanski podlagi. Tožeča stranka je namreč glede obeh zahtevkov navajala, da je zastavila delnice za tuj dolg. Ker glavni dolžnik ob zapadlosti dolga ni plačal, so bile delnice prodane, s čimer je bila toženi stranki kot zastavnemu upniku zavarovana terjatev plačana. Zato je tožeča stranka zahtevala denarno nadomestilo tistega, kar je tožena stranka z izpodbijanima pravnima dejanjema prejela.

10. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zahtevka tožeče stranke v delu, v katerem se pokrivata, zmotno obravnavalo kot primarnega in podrednega, saj gre za isti zahtevek, zaradi česar s tem, ko je odločilo o podrednem zahtevku, ni kršilo pravila, da o istem zahtevku med istima strankama ni dovoljeno odločati dvakrat (ne bis in idem).

11. Sodišče prve stopnje je oblikovalnemu zahtevku v celoti ugodilo, povračilnemu zahtevku pa višini 3.934.808,00 EUR s pripadki (II. točka izreka), v presežku do 4.307.497,40 EUR s pripadki pa je povračilni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Ker se je tožena stranka pritožila le zoper obsodilni del (II. točka izreka) sodbe, je odločitev o zavrnitvi izpodbojnega zahtevka v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala denarno nadomestilo prejetega v višini, ki presega 3.934.808,00 EUR s pripadki, postala pravnomočna.

12. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka primarno zahtevati vrnitev tistega, kar je z izpodbijanima pravnima dejanjema prejela, in da bi šele, če to ne bi bilo mogoče, lahko zahtevala denarno nadomestilo prejetega (drugi odstavek 278. člen ZFPPIPP).

13. Z izpodbijanima pravnima dejanjema je tožena stranka pridobila zavarovanje svoje terjatve v obliki zastavljenih delnic. Pogojno, če glavni dolžnik ob zapadlosti dolga ne bi plačal, pa je pridobila pravico poplačati se iz vrednosti zastavljenih delnic. Smisel izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je, da se vzpostavi položaj, ki bi obstajal, če izpodbijano pravno dejanje ne bi bilo storjeno. V konkretnem primeru se (kot bo razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju) lahko ta položaj vzpostavi (primarno) le z vračilom delnic, ki so bile zastavljene, oziroma če vrnitev delnic ne bi bila več mogoča, s plačilom denarnega nadomestila po cenah na dan izdaje sodne odločbe.

Ker glavni dolžnik ob zapadlosti dolga ni plačal, sta izpodbijani zastavni pogodbi rezultirali v prodaji zastavljenih delnic in s tem v izgubi lastništva nad njimi s strani tožeče stranke. Tožeča stranka je v tožbi in nadaljnjih vloga navajala, da je tožena stranka sporne delnice v postopku realizacije zastavnih pogodb kupila, zato jih ima še vedno v lasti. Kljub temu s povračilnim zahtevkom ni primarno zahtevala vrnitve spornih delnic. Zatrjevala je namreč, da je tožena stranka v postopku realizacije zastavnih pogodb delnice kupila in jih tako pridobila na podlagi veljavnega pravnega naslova, zaradi česar njihovega vračila ni več mogoče zahtevati.

Slednje ne drži. Za vsebino povračilnega zahtevka je v skladu z določbo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP odločilno, ali tožena stranka s predmetom izpolnitve, v danem primeru z delnicami, na katerih je bila v njeno korist pri KDD vpisana zastavna pravica, razpolaga, tako da jih lahko neobremenjene vrne tožeči stranki. Pri tem je nepomembno, kako je tožena stranka te delnice pridobila oziroma, da so bile tiste, ki so bile predmet izpodbijanih dejanj, prodane, in jih je nato tožena stranka kupila. Pritožnik zmotno meni, da zato vrnitev teh delnic ni več pravno mogoča. Delnice so namreč stvari, določene po vrsti (genus). Zato nemožnost izpolnitve ne more nastopiti, kar velja tudi, če bi šlo za delnice, ki ne kotirajo na borzi in četudi tožena stranka delnic ne bi več imela (primerjaj sodbo VR RS III Ips 88/2004 z dne 25. 10. 2005). Upoštevaje drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP bi zato tožeča stranka morala primarno zahtevati vrnitev predmeta zastave, to je (neobremenjenih) delnic. Ker je v konkretnem primeru brez dvoma vrnitev v naravi še mogoča, tožeča stranka nima povračilnega zahtevka na plačilo denarnega nadomestila. Glede na navedeno obravnavana tožba, s katero tožeča stranka ne zahteva vračila delnic, ampak plačilo denarnega nadomestila, ni sklepčna in je posledično neutemeljena.

14. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka povračilnega zahtevka tudi sicer ni postavila v skladu z določbo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP, saj ni zahtevala plačila denarnega nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe. Višino povračilnega zahtevka je namreč utemeljevala primarno s knjigovodsko vrednostjo delnic v letu 2009, podredno pa z višino kupnine, za katero so bile delnice leta 2010 prodane v postopku realizacije spornih zastavnih pravic. Tako postavljenemu povračilnemu tožbenemu zahtevku zato tudi, v kolikor delnic ne bi bilo mogoče vrniti, ne bi bilo mogoče ugoditi.

15. Cilj izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je vrnitev tistega, kar je nasprotna stranka z izpodbijanima pravnima dejanjema prejela. Ker je povračilni zahtevek v konkretnem primeru nesklepčen in kot tak neutemeljen, navedenega cilja v obravnavanem primeru ni več mogoče doseči. Slednje smiselno izhaja tudi iz 2. točke četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP, v skladu s katero sodišče izpodbojno tožbo zavrže, če z njo ni uveljavljen tudi povračilni zahtevek. Oblikovalni in povračilni zahtevek sta torej neločljivo povezana. Zato ima nesklepčnost povračilnega zahtevka za posledico tudi neutemeljenost oblikovalnega izpodbojnega zahtevka, saj z njim ni mogoče doseči namena instituta izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

16. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Glede na razloge za spremembo sodbe, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Te je sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika tožene stranke (list. št. 62) in Zakona o odvetniških tarifah (ZOdvT) in sicer: nagrado za postopek po tarif. št. 3100 v zvezi z 12. členom ZOdvT v višini 12.577,50 EUR (1975,00 + 7.700,00=9.675,00 x 1,3=12.577,50 EUR), nagrado za narok po tarif. št. 3102 v zvezi z 12. členom ZOdvT v višini 11.610,00 EUR (9.675,00 x 1,3=11.610,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarif. št. 6002 v višini 20,00 EUR, potne stroške v višini 52,80 EUR, skupaj torej 24.260,30 EUR oziroma z 22 % DDV 29.597,60 EUR.

18. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške in sicer: nagrado za pritožbeni postopek po tarif. št. 3210 v zvezi z 12. členom ZOdvT v višini 15.480,00 EUR (9.675,00 x 1,6=15.480,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarif. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj torej 15.500,00 EUR oziroma z 22 % DDV 18.910,00 EUR.

Op. št. (1): V izpodbojnem oblikovalnem zahtevku je dodan odstavek, da se razveljavijo pravni učinki plačila zneska 868.558,00 EUR in zneska 3.066.250,00 EUR v korist tožene stranke v postopku unovčenja spornih zastavnih pravic, kar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne predstavlja spremembe oblikovalnega zahtevka.

Op. št. (2): Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če to ni več mogoče, pa plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (v nadaljevanju povračilni zahtevek).