Jedro

Če je obdolženec kaznivega dejanja kaznive izpovedbe o predhodnem kazenskem postopku lažno izpovedal, da uporabe sile ni bilo, je v kazenskem postopku zoper njega zaradi te izpovedbe odveč ugotavljati, da tega, kar je izpovedal, ni mogel videti.

Izrek

Pritožba obdolženega I. R. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi I. R. je dolžan plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Celju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obdolžene I. R., J. V. in M. R. za krive storitve kaznivih dejanj krive izpovedbe po čl. 289/III KZ. Izrečena jim je bila pogojna obsodba, v okviru katere je bila vsakemu od njih določena kazen štirih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preskusni dobi enega leta, šteto od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, ne bodo storili novega kaznivega dejanja. Odločeno je bilo tudi, da morajo vsi trije obdolženi nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, vsak izmed njih pa tudi na 45.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Proti tej sodbi so se pritožili vsi trije obdolženi. Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. K 15/97-40 z dne 5.10.2000 pravnomočno sklenilo, da se pritožbi obdolženih M. R. in J. V. zavržeta kot nedovoljeni, saj pritožbe zoper sodbo nista napovedala v roku 8 dni od razglasitve sodbe. Pritožbo je v zakonskem roku napovedal le obdolženi I. R. po zagovorniku. V pravočasni pritožbi se je obdolženi I. R. po zagovorniku pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega I. R. oprosti, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločitev. Pritožba ni utemeljena. Ne držita pritožbeni navedbi, da je obdolženi s tem, ko je navajal, da mize ni mogel nihče metati, podal svojo oceno ter da obdolženi predmetnega dogajanja ni videl, saj, če bi bilo temu tako, bi obdolženi na glavni obravnavi dne 4.7.1996 to tudi povedal. Po oceni pritožbenega sodišča za stanje stvari tudi ni bistvena natančna določitev razdalje med obdolžencem in sodnim senatom, saj izvedeni dokazi kažejo, da je bila ta razdalja nekaj metrov. Na takšni razdalji pa je obdolženi prav gotovo videl, kaj se dogaja. Prav tako ni utemeljena pritožbena zahteva po ugotavljanju položaja obdolženca v kritičnem času, ker naj bi bil potrditvah obdolženega ta proti senatu obrnjen s hrbtom. Obdolženi je bil na obravnavo na terenu povabljen kot priča. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je šlo za dogodek, ki je zbujal pozornost, saj je prišlo najprej do verbalnih groženj senatu, ki so bile podkrepljene tudi s silo. Zato je gotovo, da je obdolženi spremljal ta dogodek. Glede pritožbene trditve,da sodišče prve stopnje ni pribavilo spisa opr. št. K 741/95, ampak se je zadovoljilo le s fotokopijami, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se je tekom postopka ta spis nahajal na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, vendar je imelo sodišče prve stopnje pri odločanju na razpolago fotokopije zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.7.1996, obtoženega predloga, št. Kt 1424/94 z dne 25.1. 1995, sodbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 741/95 z dne 4.7.1996 in sodbe Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp 198/96 z dne 15.10.1996. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, res pa je, da pri tem ni verjelo zagovoru obdolženega. Zagovor obdolženega ni skladen z dejanskim stanjem, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 741/95 z dne 4.7.1996, prav tako pa se njegov zagovor bistveno razlikuje od njegove izpovedbe na glavni obravnavi tega dne. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obdolženega, po 386. čl. Zakona o kazenskem postopku obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, saj je utemeljeno ocenilo, da bo ta vrsta kazenske sankcije obdolženega odvrnila od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Glede na podane olajševalne okoliščine je sodišče prve stopnje ustrezno določilo tudi višino kazni in preizkusno dobo. Pri odločanju o pritožbi je pritožbeno sodišče v skladu s 383. čl. Zakona o kazenskem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti, vendar pri tem ni zasledilo nobenih kršitev. Tako tudi ni kršitve kazenskega zakona, ki v pritožbi sploh ni obrazložena. Po obrazloženem pritožbi ni ugodilo. Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mora plačati povprečnino v višini 60.000,00 SIT. Povprečnina je odmerjena glede na čas trajanja in zamotanost pritožbenega postopka ter premoženjske razmere obdolženega, ki je solastnik stanovanjske hiše in nekaj zemljišča ter prejema okrog 90.000,00 SIT redne mesečne plače.