Jedro

Toženka je dokazala, da je tožnik s tem, ko je dne 11. 8. 2020 po 28 minutah predčasno zapustil delovno mesto, o tem pa ni obvestil nadrejenega ter ni obvestil nadrejenega o razlogih za svojo odsotnost dne 11. 8., 12. 8. in 14. 8. 2020, kršil svoje pogodbene in druge obveznosti. Tožnik ni upošteval navodil toženke, da ne sme predčasno zapuščati delovnega mesta, poleg tega bi moral o odsotnosti takoj obvestil nadrejenega (33. in 34. člen ZDR-1), s čimer je kršil tudi dolžnost obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, na reintegracijo in reparacijo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da mu je bila kršena pravica do zagovora, saj je bil v vabilu naveden napačen datum dokumenta, in sicer letnica, poleg tega je pričakoval, da bo imel ustni zagovor, zato je podal le krajši dopis, v katerem ni zajel odgovora na vse obtožbe. Toženka vabilu ni predložila zaznamka o ugotovljenem dejanskem stanju z dne 10. 11. 2020, zato ni bil seznanjen z vsemi podatki dejanske in pravne narave, ki bi mu omogočali pripravo zagovora. Ker je laik, se ne more pričakovati, da bo sam šel k toženki na vpogled teh dokumentov, ampak bi mu jih morala izročiti ali pa navesti konkretni termin, kdaj jih lahko pride vpogledati. Ni prejel opozorila z dne 14. 9. 2020, kjer se mu očita, da naj ne bi pravočasno sporočil svoje odsotnosti in nastopa bolniškega staleža, ampak le vabilo na zagovor v disciplinskem in odškodninskem postopku. Iz vročilnice izhaja datum 1. 10. 2020, sodišče pa ugotavlja, da je prišlo do fikcije vročitve 30. 9. 2020. Očitek iz opozorila je neutemeljen. A. A. je že dne 11. 8. 2020 povedal za trebušne težave, A. A. mu je dovolil, da gre domov, kasneje pa mu je javil, da bo na bolniški. Sodišče ne pojasni zakaj je verjelo A. A. ne tožniku, poleg tega Kodeks določa, da se more odsotnost javiti v 24 urah. A. A. je povedal, da je tožnik javil dan kasneje, torej ni prišlo do kršitve. Neutemeljen je tudi očitek o neprimerni komunikaciji s prodajalko B. Tožnik ji na vprašanje kako mu je ime, ni rekel „Ajdemi“, na vprašanje kako se piše pa ne „Popuši“. Nesramna je bila prodajalka, ker ni mogel takoj odpeljati embalaže. C. C. je zaslišana povedala, da se je s tožnikom sporekla glede vozičkov, k toženki pa je klicala zaradi dokumentov v zvezi z blagom in ne zaradi spora. Dogodku ni pripisovala takšnega pomena kot toženka. Neutemeljen je tudi očitek o verbalnem napadu na nadrejene in sodelavce dne 27. 11. 2020. Tega dne je bil spor glede prevoza, ki mu ga je med malico naročil D. D., pri čemer prevoza ne bi mogel opraviti v okviru rednega delovnega časa in bi rabil sovoznika za raztovarjanje. Tožnik je bil tisti, ki je bil verbalno napaden. Prišlo je do napetosti med njim in D. D. ter E. E., vendar ne na očitan način. D. D. ni imel pozitivnega odnosa do tožnika, pri čemer je očitane besede potrdil šele, ko se mu je predočil uradni zaznamek. E. E. se dogodka ni spomnil, ni se spomnil besed, ki se očitajo tožniku, ni jih mogel potrditi niti ob predočenju zaznamka. F. F. se dogodka ne spomni, če bi prišlo res do tako hude eskalacije, kot je očitano, bi se priča to spomnila. Prav tako ni znal povedati nič G. G. A. A. ob pogovoru ni bil prisoten, zato ni mogel potrditi tega očitka. O dogodku mu naj bi le povedali D. D., E. E., F. F. in G. G., pri čemer pa se večina prič dogodka ni spomnila, gre pa tudi za priče toženke. Ker niso izkazani očitki iz opozorila in odpovedi, je odpoved nezakonita, zato je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 12. 2. 2021, v kateri se tožniku očita, da je po pisnem opozorilu z dne 14. 9. 2020 ponovno huje kršil delovne obveznosti. Tožniku se očita, da se je dne 10. 11. 2020 neprimerno vedel do poslovnega partnerja B., in sicer je prodajalki, ki je želela njegovo ime in priimek, odgovoril „Ajdemi“ in „Popuši“. Poleg tega je dne 27. 11. 2020 verbalno napadel svoje nadrejene in sodelavce, in sicer D. D. in E. E. Napadel ju je z zmerljivkam in grožnjami, z besedami „Nabijem te na kurac. Idioti, vsi ste idioti. Lažnjivci. Prasec. Na bom štampljal, ti me pa samo odjavi, če si upaš. Gremo se ven pogovarjati. Upam, da to pride do uprave itd.“ Tožniku se je očitalo, da je s tem kršil pogodbo o zaposlitvi, 33., 34. in 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ter Kodeks poslovne etike. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so dokazane tako kršitve iz opozorila z dne 14. 9. 2020 kot iz odpovedi, zato je tožnikov zahtevek zavrnilo.

7. Na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga vročiti pisno opozorilo, kjer ga opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zakon pri tem ne določa načina vročitve pisnega opozorila. Predvideno je le, da se lahko vroči tudi tudi na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo katerega nalaga delodajalec. Izbira načina vročitve opozorila je tako prepuščena delodajalcu.

8. Pritožba uveljavlja, da je odpoved med drugim nezakonita, ker tožnik ni prejel opozorila pred odpovedjo z dne 14. 9. 2020. Ugovor je neutemeljen. Toženka je tožniku opozorilo z dne 14. 9. 2020 vročala osebno po določbah ZPP, čeprav bi mu ga lahko vročila tudi z navadno pošto ali na drug način. Vročitev je bila opravljena na podlagi fikcije, skladno z določbo tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, ker tožnik ni dvignil pošiljke. Toženka je predložila vročilnico iz katere izhaja, da tožnik dne 15. 9. 2020 ni bil doma, da bi prevzel opozorilo, zato je bil obveščen o tem, da ga čaka pošiljka, katero lahko prevzame v roku 15 dni. Ker pisanja ni dvignil v roku 15 dni, se na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP šteje, da je bilo tožniku opozorilo vročeno na 15. dan, to je 30. 9. 2020, pri čemer pa je bilo pisanje (opozorilo) puščeno v nabiralniku 1. 10. 2020. Tožnik je sicer navajal, kar uveljavlja tudi v pritožbi, da mu pisanje ni bilo puščeno v nabiralniku, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni izpodbil verodostojnosti vročilnice.

9. Toženka je tožniku v opozorilu z dne 14. 9. 2020 očitala, da je dne 11. 8. 2020 po 28 minutah dela predčasno zapustil delovno mesto brez obvestila nadrejenemu, nato pa ni prišel na delo dne 12. 8. in 14. 8. 2020, o razlogih pa ni obvestil nadrejenega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so navedeni očitki utemeljeni, saj jih je potrdil tožnikov nadrejeni A. A., ki je povedal, da ga tožnik ni obvestil o predčasnemu odhodu in o nastopu bolniškega staleža, ampak ga je obvestil šele dan ali dva kasneje. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedi A. A., ki je imel kot nadrejeni veliko informacij od številnih podrejenih in se ne more spomniti vsega, ne pa nasprotni izpovedi tožnika. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj ga izpoved tožnika ni prepričala. Poleg tega iz 11. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče verjelo A. A., ker je bila njegova izpoved skladna z listinami, ki se nanašajo na disciplinski in odškodninski postopek, kjer tožnik teh očitkov ni zanikal, zato je očitek o neobrazloženosti sodbe neutemeljen. V pritožbi tožnik navaja, da je zaslišan povedal, da pisni zagovor z dne 27. 8. 2020 ni bil pisni zagovor in je želel pojasniti svoje razloge pred komisijo, kamor ni bil povabljen. Toženka je bila tožniku v disciplinskemu postopku glede na 173. člen ZDR-1 dolžna omogočiti, da se do očitkov izjavi, kar je storila in ni bila dolžna opraviti ustnega zagovora. Tožnik je bil v vabilu seznanjen, da se lahko udeleži zagovora, lahko pa se do očitkov pisno opredeli. Tožnik se je pisno odzval na očitke in jih zanikal le z navedbo, da so izmišljeni in se ne boji groženj, ni pa navedel razlogov, ki jih je s tem v zvezi pričel prvič navajati šele v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri pojasnilo, zakaj je verjelo A. A. in ne tožniku, obrazložitev pa je tudi prepričljiva.

10. Toženka je dokazala, da je tožnik s tem, ko je dne 11. 8. 2020 po 28 minutah predčasno zapustil delovno mesto, o tem pa ni obvestil nadrejenega ter ni obvestil nadrejenega o razlogih za svojo odsotnost dne 11. 8., 12. 8. in 14. 8. 2020, kršil svoje pogodbene in druge obveznosti. Tožnik ni upošteval navodil toženke, da ne sme predčasno zapuščati delovnega mesta, poleg tega bi moral o odsotnosti takoj obvestil nadrejenega (33. in 34. člen ZDR-1), s čimer je kršil tudi dolžnost obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1). Glede pritožbenega ugovora, da je priča A. A. povedala, da ga je tožnik naslednji dan obvestil, da je na bolniški, rok za obvestilo pa je glede na Kodeks poslovne etike 24 ur, velja izpostaviti, da je priča povedala, da ga je tožnik o bolniški obvestil ali naslednji dan ali še dan kasneje. Poleg tega se tožniku očita tudi, da je dne 11. 8. 2020 po 28 minutah predčasno zapustil delovno mesto, o čemer bi moral obvestiti nadrejenega takoj, pa tega ni storil, zato je opozorilo utemeljeno že iz tega razloga.

11. Pritožba nadalje uveljavlja, da tožniku ni bil omogočen zagovor, ker ni imel ustnega zagovora. Tožnik šele v pritožbi uveljavlja, da mu je kršena pravica do zagovora, ker je imel le pisni zagovor. Skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga omogočiti zagovor. Zakon ne predpisuje na kakšen način se mora zagovor izvesti, ustno ali pisno. Delodajalec mora delavcu omogočiti, da se o očitkih izjasni, kar je toženka spoštovala. Toženka je tožniku vročila pisno obdolžitev z vabilom na zagovor in mu omogočila primeren rok za podajo zagovora glede očitanih kršitev, o katerih je tožnik podal zagovor. Tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da je imel namen podati dodatne razloge na ustnem zagovoru, poleg tega iz vabila izhaja, da bo zagovor zaradi omejitev sprejetih v času epidemije COVID-19 izveden le pisno, zato so neutemeljene navedbe, da je tožnik pričakoval, da bo imel še ustni zagovor. Tudi ne drži, da je tožnik zaslišan povedal, da zagovor ni bil pisni zagovor, ker je menil, da se bo lahko zagovarjal pred komisijo, saj se je ta del izpovedi nanašal na zagovor v disciplinskem in odškodninskem postopku. Neutemeljen je tudi ugovor, da je bil tožniku zagovor onemogočen, ker mu ni bil vročen zaznamek o dogodkih z dne 10. 11. 2020. Skladno z ustaljeno sodno prakso delodajalec delavcu ni dolžan predložiti vseh dokazil, ampak mora le natančno opisati očitane kršitve in mu omogočiti, da se o njih izjasni, kar je toženka storila. Poleg tega je bil tožnik poučen, da sta zaznamka, ki sta navedena v vabilu in obdolžitvi na vpogled pri toženki. Toženka ni bila dolžna določiti termina kdaj lahko pride tožnik vpogledati zaznamka, niti mu ni bila dolžna omogočiti vpogleda, ampak le natančno opisati očitane kršitve, kar je storila. Ob primerjavi zaznamka z dne 10. 11. 2020 in vabila je razvidno, da je v vabilu povzeta vsebina zaznamka o dogodku dne 10. 11. 2020, zato je pritožba neutemeljena tudi iz tega razloga.

12. Toženka je izpolnila obe svoji obveznosti iz prvega in drugega odstavka 85. člena ZDR-1 pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnika je dne 14. 9. 2020 opozorila na kršitev pogodbenih in drugih obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bo vnovič kršil delovne obveznosti, pred odpovedjo pa je tožniku tudi omogočila zagovor v zvezi z očitanimi kršitvami dne 10. 11. 2020 in 27. 11. 2020. V vabilu je sicer toženka napisala napačno letnico, 2020 namesto 2021, vendar je šlo za očitno tiskarsko napako in še to le v datumu sestave dokumenta, datum podaje zagovora je bil pravilno naveden. Tovrstna tiskarska napaka ni v ničemer vplivala na tožnikovo pravico do zagovora.

13. Pritožba glede očitka o neprimerni komunikaciji s stranko B., konkretno s prodajalko C. C., neutemeljeno navaja, da slednja ni potrdila očitkov iz odpovedi glede dogodka dne 10. 11. 2020. Priča C. C. je potrdila, da je dne 10. 11. 2020 imela spor z enim od voznikov, za katerega se je izkazalo, da je tožnik, pri čemer je ta spor odstopal od ostalih, ker je klicala toženko, da vpraša kaj naj naredi, česar sicer ni počela. Prav tako ne drži, da naj bi priča povedala, da spor ni potekal glede embalaže, ampak glede dobavnic. Priča je povedala, da je prišlo do spora, ker voznik ni želel odpeljati transportnega vozička z embalažo, ki se pusti v trgovini in se vzame naslednjič. Spor je tako tekel glede odvoza embalaže, pri čemer pa priča ni podpisala dobavnice, zato je omenila tudi slednje. C. C. sicer ni znala podrobneje povedati o vsebini spora, kar glede na oddaljenost dogodka, (zaslišana je bila 14. 6. 2022, spor pa se je zgodil 10. 11. 2020), ni neobičajno, sodišče prve stopnje pa je pri tem utemeljeno upoštevalo tudi, da je priča povedala, da ima veliko sporov z vozniki, zato je razumljivo, da se ne spomni več podrobnosti. Je pa priča potrdila, da je ta spor odstopal od ostalih kot tudi, da je bilo izrečeno, kar je zapisano v zaznamku, čeprav ni ničesar prijavila. Slednje ne kaže na to, da priča ni štela tega dogodka za dovolj pomembnega, saj je glede tega klicala toženko, kar običajno ni storila. Tudi ne drži, da je povedala, da se ni bala, saj je pojasnila, da kasneje ni želela podati pisne izjave, ker se ni želela izpostavljati in jo je bilo tega strah. C. C. je sicer povedala, da ni želela podati posebne izjave, ker se ni dogajalo nekaj posebnega in se ni želela izpostavljati, vendar glede na to, da je po dogodku klicala toženko, čeprav je imela več sporov z vozniki in običajno zaradi tega ni klicala toženke, slednje potrjuje, da je bilo obnašanje tožnika neprimerno in je odstopalo od običajnega in ne gre za pretiravanje toženke.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o protispisnosti ugotovitve sodišča, da je dokazana očitana kršitev z dne 27. 11. 2020 glede žaljivega in napadalnega odnosa tožnika do nadrejenih in sodelavcev, ker naj priče ne bi potrdile tega očitka. Zaslišane priče D. D., E. E. in F. F. so potrdile, da je bil tožnik spornega dne žaljiv in je uporabljal težke besede, D. D. in E. E. sta potrdila tudi grožnje. Okoliščina, da priče ob zaslišanju v letu 2022 niso mogle ponoviti izrečenih besed tožnika dne 17. 11. 2020, ampak so le povedale, da je bil žaljiv, ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izkazan očitek iz odpovedi. Bistvo očitka o obnašanju tožnika dne 17. 11. 2020 je, da je bil žaljiv do sodelavcev, kar so priče potrdile. Nadalje se je tožniku očitalo, da je grozil, kar sta potrdila D. D. in E. E. Pritožbene navedbe, da D. D. sam od sebe ni znal povedati nič o dogodku, ampak le, da je bila zavrnjena vožnja, so neutemeljene. Iz prepisa o zaslišanju D. D. izhaja, da je povedal, da je zaradi odrejene vožnje prišlo do verbalnega nasilja in groženj, ni pa se spomnil specifik glede vožnje. Priča se je spomnila neprimerne komunikacije tožnika in je ta očitek potrdila. Prav tako se je dogodka spomnil E. E. Povedal je, da se sicer spomni bolj slabo, spomnil pa se je, da so bile žalitve in zmerjanje, da je šlo za težave v zvezi z vožnjami. Prav tako se je dogajanja spomnil F. F. Najprej je sicer povedal, da se ne spomni kaj se je dogajalo 27. 11. 2020, ko pa mu je bilo predočeno, da gre za očitek o neprimerni komunikaciji tožnika, zaradi katere je bila podana odpoved, pa je vedel povedati, da je prišlo do eskalacije zaradi neke vožnje, da je bilo precej vroče krvi, komunikacija je bila burna, bilo je nekaj težkih besed, katerih točno pa se ni spomnil. Glede na oddaljenost dogodka ni nenavadno, da se priča ni spomnila datuma dogodka in točnih besed, je pa potrdila neprimeren odnos tožnika. Tudi G. G. se je spomnil dogodka, in sicer je povedal, da je tožnik vpil, izrečene so bile sočne besede, obnašanje se mu je zdelo neprimerno, zato ne držijo pritožbene navedbe, da ni vedel povedati nič.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do očitanega neprimernega odnosa tožnika in groženj dne 27. 11. 2020 prišlo na podlagi izpovedi prič D. D., E. E., F. F. in G. G. ter zaznamka tega dogodka in ne na podlagi izpovedi A. A. Upoštevalo je, da je A. A. potrdil, da je dobil prijavo glede neprimernega obnašanja tožnika, da je do tega res prišlo, pa so potrdile priče, ki so bile priča dogodku. Kaj se je zgodilo pred tem, ali je tožnik upravičeno odklonil vožnjo ali ne, kakšen je bil vrstni red postankov, ni pomembno. Tudi, če je bilo tožniku naloženo neprimerno delo, to ne opravičuje neprimerne reakcije tožnika, ki je bil žaljiv in je grozil sodelavcem.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je imel D. D. negativen odnos do tožnika. To iz izpovedi priče ne izhaja. Priča je povedala, da je imela večkrat težave s tožnikom in si ne predstavlja več nadaljnjega dela z njim, ko je bila vprašana glede predlagane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. O tožniku ni podajala vrednostnih sodb, iz izpovedi niti ni razvidno, da bi imela do tožnika negativen odnos. Poleg tega so tudi ostale priče potrdile očitke o neprimernem odnosu tožnika dne 27. 11. 2020 in ni šlo za izpoved ene priče, ki bi bila negativno nastrojena proti tožniku. Na verodostojnost izpovedi prič glede neprimernega odnosa tožnika dne 27. 11. 2020 prav tako ne vpliva dejstvo, da je njihovo zaslišanje predlagala tudi tožena stranka, ki je kasneje umaknila predlog z zaslišanjem priče G. G., ker ni več delal pri njej. Vse priče potrdile neprimeren odnos tožnika dne 27. 11. 2020, tudi G. G., ki ni več zaposlen pri toženki.

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je toženka dokazala obstoj očitanih kršitev iz opozorila z dne 14. 9. 2020 in iz odpovedi, zaradi česar ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje s tem v zvezi in jih ne ponavlja.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).