Jedro

Sodba višjega sodišča bo učinkovala tudi zoper dediče pokojnega toženca, ki v izreku niso imenovani. Tožeča stranka bo terjatev iz tega izvršilnega naslova lahko uveljavljala v izvršbi na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ, dediči pa bodo imeli v izvršilnem postopku možnost uveljavljati morebitne ugovore iz dednopravnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 665,63 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 12.308,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in 98,80 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2009 do plačila (I.). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II.). Toženo stranko je še obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.172,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III.).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. izreka) se je pritožila tožena stranka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v posledici zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

V zvezi z nasledstvom na strani tožene stranke

3. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je bilo s strani pooblaščenca tožeče stranke obveščeno, da je toženec umrl ... 5. 2017 in da se zapuščinski postopek po pokojnem A. A. vodi pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah pod opr. št. D ... V času odločanja o pritožbi je tudi že bil izdan sklep o dedovanju, ki še ni pravnomočen (njegova vsebina Višjemu sodišču ni znana). Tožeča stranka je predlagala, da sodišče v postopek pozove dediče po pokojnem A. A. in z njimi nadaljuje postopek. Temu predlogu pritožbeno sodišče ni ugodilo iz razlogov, ki jih pojasnjuje v nadaljevanju.

4. Predmetni spor izvira iz obligacijskega razmerja, ki glede na svojo naravo s smrtjo katerekoli stranke ne preneha (predmet spora torej niso nepodedljive osebne pravice). V položaj upnika v trenutku njegove smrti po načelu ipso iure dedovanja vstopijo njegovi dediči, v položaj dolžnika pa po pravilu, da dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove, njegovi dediči. Univerzalno nasledstvo po materialnem pravu privede do ex lege procesnega nasledstva, kar pomeni, da dediči katerekoli stranke vstopijo tudi v obstoječe pravde na mesto umrlega. Če umrli v pravdi ni imel pooblaščenca, se postopek prekine, dokler ga dediči ne prevzamejo (1. točka prvega odstavka 205. člena in prvi odstavek 208. člena ZPP). Če pa je imel pooblaščenca (kot v obravnavanem primeru), do prekinitve ne pride, pač pa pravdo naprej vodi pooblaščenec, ki se od smrti pooblastitelja dalje šteje za pooblaščenca njegovih dedičev, vse dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Sodba sodišča se tako v obeh primerih glasi na dediče. Povedano velja tudi v primeru, če stranka umre po zaključku glavne obravnave (kot se je zgodilo v obravnavanem primeru), saj je tudi višje sodišče dolžno paziti na obstoj procesnih predpostavk, da kot stranka nastopa oseba, ki je lahko pravdna stranka (kar umrli ne more več biti).

5. Povedano torej narekuje, da se tudi pritožbeni postopek namesto z umrlim tožencem nadaljuje (brez prekinitve) z njegovimi dediči in da se izdana sodba ne glasi na umrlo stranko, k čemur teži tudi relevantna sodna praksa (sodba II Ips 312/2016). Vendar pa se ipso iure dediči, ki se procesnemu nasledstvu ne morejo upreti, lahko uprejo materialnopravnemu nasledstvu (lahko se dediščini odpovedo, lahko uveljavljajo ugovor omejene odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja ipd). V obravnavanem primeru te možnosti niso imeli, ker je do smrti stranke prišlo po koncu glavne obravnave, postopek pa tudi ni bil prekinjen. Pravnomočna sodba, ki bi se glasila na že imenovane dediče, bi le tem odvzela možnost uveljavljanja tovrstnih ugovorov tudi v izvršilnem postopku (saj bi se izvršilni naslov glasil na dediča). Zato se v obravnavanem primeru sodba sodišča druge stopnje namenoma glasi na neimenovane dediče po pok. tožencu. Tožeča stranka bo terjatev iz tega izvršilnega naslova lahko uveljavljala v izvršbi na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), dediči pa bodo imeli v izvršilnem postopku možnost uveljavljati morebitne ugovore iz dednopravnega razmerja.

V zvezi s pritožbo

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V postopku na prvi stopnji je bilo sporno, ali je toženec naročil gradbena dela, ki jih je tožnik zaračunal z vtoževanimi računi (predvsem po rn št. 08/2008-A5), ali je tožnik ta dela izvedel brez napak, sporna pa je bila tudi količina in cena izvedenih del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se stranki (poleg tega, da sta sklenili pisno pogodbo za izvedbo notranjih fasaderskih del) ustno dogovorili še za izvedbo zunanje fasade, da je tožeča stranka naročena dela opravila, tožena stranka pa ni uspela dokazati, da so imela opravljena dela napake. S pomočjo v postopku imenovanega izvedenca je sodišče prve stopnje določilo količino in vrednost opravljenih del in tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

8. Pritožba navedenim zaključkom nasprotuje. V zvezi z deli po računu št. 8/2008 (A5) opozarja, da so po obračunu tožnika ustno dogovorjena dodatna dela tako po obsegu kot zneskovno za več kot 100 % presegla s pisno pogodbo dogovorjena dela. Prvostopnemu sodišču očita, da ni upoštevalo, da tako obsežnih dodatnih del ni mogoče opreti na ustne dogovore. Pritožba se torej sklicuje na argument "običajnega dejanskega in pravnega stanja", ki ga predstavljajo tiste dejanske okoliščine primera, ki so v določeni življenjski situaciji običajno pričakovane in se razumejo same po sebi. Dejstvo, da sta pravdni stranki za izvedbo notranjih fasaderskih del (v ložah in na balkonih) sklenili pisno pogodbo, za izvedbo dodatnih zunanjih fasaderskih del pa usten dogovor, po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z običajnim dejanskim stanjem. Nasprotno, sklepanje naknadnih ustnih dogovorov po že sklenjeni pisni pogodbi je v dejanski praksi izvajanja gradbenih in pomožnih del na objektih prej pravilo kot izjema in zato gotovo ne neobičajno. Poleg tega sta bili obe pogodbi (za notranja in zunanja dela) sklenjeni na podlagi pisnih ponudb tožnika, pri čemer je predvidena vrednost notranjih del znašala 12.765,00 EUR (po ponudbi št. 02/08-2007-A11), vrednost dodatnih zunanjih del pa 7.641,50 EUR (po ponudbi št. 02B/10/2007-A14). Ker le-ta niso bila v celoti izvršena, iz ugotovitev izvedenca, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo (17. točka obrazložitve), pa izhaja, da je vrednost dodatnih del dosegala cca. 25 % vrednosti del po osnovni pogodbi, ni mogoče slediti pritožbi, da so dodatna dela (dela v zvezi z izvedbo zunanje fasade) za 100 % presegala osnovno naročilo (dela na notranjem delu fasade). Zaradi pisnih ponudb tudi ne držijo pritožbeni očitki o tožnikovem samovoljnem določanju cene izvedbe fasade. Res pa je bil razkorak med ponujeno ceno vseh del v obeh ponudbah (20.406,50 EUR po A11+ A14) in zaračunano vrednostjo vseh izvršenih del (31.114,51 EUR po A5) najmanj 52 % (oz. več, ker tožeča stranka nesporno ni izvršila vseh del) in tudi takšen je po oceni pritožbenega sodišča prevelik, v nasprotju s dobrimi poslovnimi običaji. Drži torej, da sta bili obe ponudbi slabo pripravljeni, da sta skrivali stroške neopredeljenih „pomožnih“ del in da naročniku del nista podali verodostojne in zanesljive informacije o predvideni vrednosti naročenih del. Vendar pa, kot prvo, navedeno dejstvo ne dokazuje niti obsega niti vrednosti izvedenih del. Kot drugo, in še pomembnejše, pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki iz tega naslova priznalo 20.971,86 EUR (kolikor je vrednost vseh izvršenih del ocenil izvedenec), kar bistveno ne odstopa od ponujenih vrednosti. Izračuna izvedenca, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, pa pritožba ne izpodbija.

9. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da se je pri dokazni oceni (za zaključek), da se bila dela na zunanji fasadi naročena s strani tožene stranke, sklicevalo na blagajniška izdatka (priloga A17), iz katerih je razvidno, da je toženec tožniku plačal gotovinski avans za zunanji del fasade. Tožnik naj bi sodišče očitno zavedel, ker je na blagajniška izdatka sam naknadno pripisal opombo, da gre za zunanja dela in tako priredil navedeni listini, saj originala blagajniških izdatkov (ki ju je toženec priložil k pritožbi) te opombe ne vsebujeta. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo utemeljeno sklicuje na prekluzijo tožene stranke z novo predloženimi dokazi. Gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), pri čemer tožena stranka ni pojasnila, zakaj teh trditev oz. teh dokazov ni navedla oz. predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa navedena blagajniška prejemka ne predstavljata nosilnega dokaza, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek o naročilu dodatnih del. Oprlo ga je predvsem na že navedeni argument "običajnega dejanskega in pravnega stanja", ker je ocenilo, da ni logično, da bi tožnik pripravil ponudbo, se samoiniciativno lotil izvedbe del in jih tudi nemoteno izvršil (celo z materialom tožene stranke), če naročila ne bi prejel. Poleg tega pa tožena stranka dejstvu, ali so bile dela na izvedbi zunanje fasade tožniku dejansko naročena, pripisuje prevelik pomen. Navedena okoliščina je namreč pomembna samo za pravno kvalifikacijo razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je dela na zunanji fasadi opravila sama, ali da jih je opravil nekdo drug po njenem naročilu, ali da dela sploh niso bila potrebna. Ker je torej zunanja fasada na objektu nedvomno izvedena (v korist tožene stranke), bi bila tožena stranka zavezana tožeči stranki navedena dela plačati po pravilih o neopravičeni obogatitvi. Tudi okoliščina, da je dolžnik sam navedel, da ni izvedel celotne fasade, v obravnavani zadevi ni relevantna. Glede na s strani tožeče stranke zatrjevano okoliščino, da je z deli prenehala pred dokončanjem po izrecni zahtevi tožene stranke, je bilo v trditvenem in dokaznem bremenu tožene stranke, da izkaže točen obseg in vrednost del, ki jih tožeča stranka ni izvršila. Sicer pa odstop od pogodbe po volji naročnika povzroči le pravne posledice iz 648. člena OZ. Krivdnih razlogov na strani tožeče stranke za predčasen odstop od pogodbe tožena stranka tudi ni izkazala.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so bile navedbe toženca v smeri, da so imela dela, ki jih je opravil tožnik, napake, presplošne, da torej tožena stranka napak ni specificirala in tudi ne pravočasno grajala. Prav tako je toženo stranko sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno opozorilo na določilo 637. člena OZ, skladno s katerim ima toženec, ki je pravilno obvestil izvajalca, da imajo dela napako, pravico in dolžnost, da od tožnika zahteva odpravo napak ter mu zato določi primeren rok, česar pa ni storil. Naročnik, ki želi uveljavljati jamčevalne zahtevke, mora torej izvajalcu del najprej omogočiti, da v primernem roku napake sam odpravi.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo nosi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo od pritožbenega pcto v skladu z Odvetniško tarifo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).