Jedro

Če je bila tožena stranka v dvomu, ali je tožeča stranka želela, da se postopek uvede na njeno zahtevo, ali pa je bila njena vloga zgolj pobuda za to, da se postopek začne po uradni dolžnosti, bi morala to dilemo odpraviti in v smislu 67. člena ZUP dati stranki vlogo v popravo.

ZDavP-2 širi uporabo nadzorstvene pravice v primerjavi z ZUP. V 88. členu namreč določa, da lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni odločbo, če je z njo prekršen materialni zakon. Četrti odstavek 274. člena ZUP pa dopušča uporabo tega pravnega sredstva (in ob tem le razveljavitev izdane odločbe, ne pa tudi odprave ali spremembe) zgolj v primeru, ko je materialni predpis z izdano odločbo očitno prekršen. Očitne kršitve materialnega predpisa ni mogoče enačiti s kršitvijo materialnega predpisa z obrazložitvijo, da ne gre za bistveno odstopanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za finance št. DT 499-6-2012-3 z dne 26. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance odločila, da zahtevo tožnika za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 48210-068/2003 03 0894161 z dne 8. 5. 2007 v točkah 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 10 izreka po nadzorstveni pravici, zavrže. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, nato pa ugotavlja naslednje. V vsebinsko enaki zahtevi, kot jo je zavezanec vložil dne 27. 5. 2011, je drugostopni organ že odločil z odločbo št. DT 499-67/2011 z dne 1. 9. 2011. Zadeva je že postala pravnomočna. Zato je, na podlagi določbe četrte točke prvega odstavka 129. člena ZUP, tožnikovo zahtevo za odpravo po nadzorstveni pravici z dne 4. 11. 2011 zavrgel. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je v skladu z drugim odstavkom 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) toženo stranko pozvala, da po uradni dolžnosti odpravi izpodbijano odločbo v zahtevanih točkah po nadzorstveni pravici. Pojasnjuje, da je dne 15. 7. 2010 Vrhovno sodišče Republike Slovenije tožeči stranki izdalo sodbo št. U 553/2003-37, s katero je reviziji tožeče stranke ugodilo in v zavrnilnem delu odpravilo odločbo Ministrstva za finance št. 480-157/02 z dne 15. 3. 2003. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo, to je 569. člen ZGD, zmotno uporabljeno. Davčna organa in prvostopno sodišče so ga razlagali preširoko, druge pravne podlage za takšno pravno stališče pa niso navedli. To pa je imelo za posledico, da so bile zavezancu za davek napačno obračunane davčne obveznosti. Enako se je zgodilo tudi v primeru odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 48210-068/2003 03 0894 161 z dne 8. 5. 2007, ki je bila izdana na podlagi iste dejanske in pravne situacije, kot je bil to primer odpravljene odločbe Ministrstva za finance z dne 15. 10. 2003. Tožeča stranka je 4. 11. 2011 pozvala toženo stranko, naj odpravi izpodbijano odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 8. 5. 2007 po uradni dolžnosti. To ji, če je bil z njo kršen materialni zakon, nalaga drugi odstavek 88. člena ZDavP-2. Slednje bi morala tožena stranka skladno z načelom zakonitosti in po uradni dolžnosti storiti sama kot pristojni organ, celo brez poziva ali zahteve tožeče stranke. Pravna država namreč pomeni vezanost delovanja vseh državnih organov na pravne predpise. Poudarja, da gre za davčni zadevi, glede katerih je bilo istemu zavezancu, ob enaki dejanski in pravni situaciji, po vsebini različno odločeno. Slednje pomeni pravno popolno nevzdržno situacijo. Gre za nasprotovanje določbi 4. člena ZDavP-2 v povezavi z določbo 2. člena Ustave RS ter drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 v povezavi z 158. členom Ustave.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter samo odloči o stvari. Podrejeno naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povračilo po sodišču odmerjenih stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka svoje tožbene argumente gradi na stališču, da v obravnavanem primeru ne gre za isto zadevo. Meni, da je v obravnavanem postopku pomembno le dejstvo, da je tožeča stranka ob enakem dejanskem in pravnem stanju zadeve ponovila zahtevo za odpravo odločbe z dne 8. 5. 2007 iz istih razlogov kot v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku. Meni, da je ravnala v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožba tožeče stranke je zato po njenem neutemeljena.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da bi morala tožena stranka sama po uradni dolžnosti kot pristojni organ, torej ne glede na to, ali je bila enaka zahteva podana tudi s strani tožeče stranke, odločiti, da se izpodbijana odločba po nadzorstveni pravici odpravi. Kršitev materialnega prava je namreč osnovni pogoj za uporabo izrednega pravnega sredstva.

Sodišče je odločilo o zadevi po sodnici posameznici na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločilo izven glavne obravnave v skladu z določbo 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

V smislu prvega odstavka 275. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v davčnih zadevah v smislu tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 subsidiarno uporablja, lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločbo, ali po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Slednje je tudi v skladu s 125. členom ZUP. Pri tem se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje, upravni postopek na zahtevo stranke pa je uveden z vložitvijo zahteve stranke. ZUP torej postopka, ki je voden na zahtevo stranke, in postopka, ki se vodi po uradni dolžnosti, ne izenačuje. Zato tudi ni utemeljena navedba tožene stranke iz odgovora na tožbo, da ta okoliščina pri odločanju o zadevi ni pomembna.

Kot izhaja iz podatkov v spisu in kot med strankama tudi ni sporno, tožnikova vloga, imenovana zahteva, temelji na drugem odstavku 88. člena ZDavP-2, po kateri upravni organ po uradni dolžnosti sam kot pristojni organ odloči o zadevi. V danem primeru je zato neustrezno tolmačenje, da gre v resnici za ponovno zahtevo tožeče stranke, kot tudi po drugi strani, da je zahteva stranke pravzaprav izenačena s postopkom po uradni dolžnosti. Zato odločitev tožene stranke ne more temeljiti na takih zgrešenih podlagah. V kolikor pa je tožena stranka dvomila v to, ali je tožeča stranka želela, da se postopek uvede na njeno zahtevo, ali pa je bila njena zahteva zgolj pobuda za to, da se postopek začne po uradni dolžnosti, pa bi morala slednjo dilemo odpraviti in v smislu 67. člena ZUP dati stranki vlogo v popravek, česar pa ni storila.

Ob tem sodišče še pripominja, da 88. člen ZDavP-2, ki govori o nadzorstveni pravici, širi uporabo omenjene pravice v primerjavi z ZUP-om. ZDavP-2 namreč določa, da davčni organ lahko po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni odločbo, če je z njo prekršen materialni zakon. Slednje lahko stori v roku petih let od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek. V nasprotju z omenjenim četrtim odstavkom 274. člena ZUP dopušča uporabo tega pravnega sredstva (in ob tem le razveljavitev izdane odločbe, ne pa tudi odprave ali spremembe) zgolj v primeru, ko je materialni predpis z izdano odločbo očitno prekršen (drugi odstavek 274. člena ZUP). Očitne kršitve materialnega predpisa ni mogoče enačiti s kršitvijo materialnega predpisa in jo tolmačiti z obrazložitvijo, da ne gre za bistveno odstopanje. Za očitno kršitev zakona gre, če je materialni zakon v formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati ter razumeti samo v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom. Do očitne kršitve materialnega zakona lahko pride tudi takrat, kadar je organ uporabil na pravno razmerje napačen materialni zakon. Je pa zaradi nezadostne jasnosti v formulaciji možno, da se lahko materialni zakon razume ali uporabi na dva ali več načinov, organ pa se je v izdani odločbi odločil za eno od možnih razlag pri interpretaciji materialnega zakona. V tem primeru govorimo zgolj o kršitvi materialnega zakona. Do očitne kršitve materialnega zakona oziroma kršitve materialnega zakona torej prihaja iz različnih razlogov in jih ni mogoče enačiti. Ugotovitev v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 15. 7. 2010 je bila, da je bilo kršeno materialno pravo iz 569. člena ZGD. To pa je tudi edini razlog za odločanje po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Zato bi tudi po mnenju sodišča tožena stranka o izrednem pravnem sredstvu odprave, razveljavitve, oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, morala odločati vsebinsko in se posledično opredeliti do vprašanja, ali je bil materialni zakon v konkretnem primeru kršen ali ne. K temu jo nenazadnje zavezuje tudi drugi odstavek 4. člena ZDavP-2, ki govori o tem, da davčni organ pri obravnavi zavezanca za davek postopa nepristransko, kot tudi prvi odstavek 5. člena ZDavP-2, ki določa, da je davčni organ dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti vsa dejstva in tudi tista, ki so v korist zavezanca za davek.

Ker glede na navedeno v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je bilo potrebno tožbi tožeče stranke ugoditi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Davčni organ naj ponovno odloči o zadevi v skladu s pravnim mnenjem, izraženim v tej sodbi.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.