Jedro

Vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča in tožnikovim duševnim trpljenjempo presoji pritožbenega sodišča ni zato, ker je takrat, ko je sodišče zvedelo za odtujevanje otrok tožniku, njuna odtujenost od očeta napredovala že do tiste stopnje, ko stiki po mnenju izvedencev otrokoma ne bi bili več v korist. Otroka sta, resda pod vplivom matere, do očeta izjemno hitro razvila negativen odnos, stiki pa bi jima bili v korist le, če bi se pričeli izvajati najpozneje eno leto po začetku spora, razen, če bi ju (a ju ni) k njim spodbujala mati. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je zaključek o tem, da bi eno leto po začetku spora še lahko vzpostavili stike, da bi bili ti otrokoma v korist, oprlo na mnenje psihologa. Iz tega je izpeljalo zaključek, da je skoraj ves čas, ki je bil na razpolago za uvedbo otrokoma koristnih stikov, potekel že pred razvezno pravdo. Sodišče torej glede na navedeno in ker sta se zakonca še v razvezni pravdi več mesecev poskušala sporazumeti in sta celo sklenila sodno poravnavo o stikih, ni imelo razloga za intervencijo in ukrepanje, ki bi tožniku omogočili oziroma olajšali ponovno združitev z otrokoma. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zgolj na gornjem zaključku temelječa presoja o izključitvi vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča, med katerim je prišlo do popolne odtujitve otrok od tožnika, in tožnikovo škodo, preuranjena.

Vrhovno sodišče v zvezi s tem meni, da bi materino zavestno, namerno, zapovedim iz 106. člena ZZZDR nasprotno (torej protipravno) ravnanje, ki je imelo za posledico odtujitev med tožnikom in hčerjo, pomenilo pravno pomemben vzrok v primeru, če bi tožnik odškodnino zahteval zaradi odtujitve od nje (matere) kot povzročiteljice škode. V obravnavani zadevi pa ni tako: tožnik zahtevek utemeljuje s trditvijo, da sta povzročitelja škode organa, za katera odgovarja država, ker materi takega ravnanja nista preprečila.

Vrhovno sodišče opozarja na svoje stališče, da pravnomočnost sodne odločbe, izdane v postopku, v katerem naj bi sodnik ravnal protipravno, ne preprečuje možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, ki zaradi njegovega ravnanja teče zoper državo. Je pa treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Zato je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev ali spremembo sporne pravnomočne sodne odločbe. Ni pa se na to stališče mogoče sklicevati v primeru, ko je bila pritožba vložena, a jo je višje sodišče zavrnilo. V takšnem primeru je, kljub pravnomočnosti odločitve, predmet presoje v odškodninskem sporu še vedno lahko vprašanje, ali so sodniki (prve in druge stopnje) ravnali protipravno v smislu 26. člena Ustave.

Za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, da je otrokova mati ravnala v nasprotju z zavezami iz 106. člena ZZZDR, saj njeno ravnanje ni pravno pomemben vzrok. Pomembno je v povezavi s presojo protipravnosti ravnanja ali opustitev organov, za katera odgovarja država. ESČP pri presoji, ali je bila zaradi neučinkovitosti pri vzpostavitvi stikov med otrokom in nerezidenčnim staršem, ker jih je oviral oziroma onemogočal rezidenčni starš, kršena pravica iz 8. člena EKČP, upošteva tudi, ali nacionalno pravo določa mehanizme za preprečitev takega ravnanja in ali jih je nacionalno sodišče uporabilo.

Center za socialno delo in sodišče sta imela v času veljavnosti ZZZDR pri zagotovitvi stikov dolžnost prizadevanja, ne rezultata. Ukreniti sta bila dolžna vse, kar je bilo mogoče od njiju razumno pričakovati glede na predpise in specifične okoliščine vsakega posameznega primera, kakršne so bile v času, ko stiki niso bili omogočeni, pa bi bili otroku v korist. Če te zaveze nista kršila, jima protipravnosti ni mogoče očitati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora**

1. Tožniku sta se v zakonski zvezi z C. C. rodila dva otroka: leta 1986 sin A. B. in leta 1994 hči B. B., zdaj B. C. Ko sta bila otroka v petnajstem oziroma v sedmem letu starosti se je tožnik v januarju 2001 odselil od družine in nato v oktobru istega leta vložil razvezno tožbo, v kateri je zahteval, naj mu sodišče zaupa v varstvo in vzgojo oba otroka.

2. Zakonska zveza tožnika in C. C. je bila pravnomočno razvezana v letu 2004, še naprej pa je trajal spor o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo.

3. Glede A. B. se je postopek v zvezi z varstvom in vzgojo, preživljanjem in stiki ustavil, ko je ta leta 2004 dosegel polnoletnost. 4. O varstvu in vzgoji B. C. je bilo pravnomočno odločeno v letu 2006: potem, ko jo je sodišče prve stopnje v prvem in drugem sojenju zaupalo materi in odločilo o njenih stikih z očetom, jo je v tretjem in četrtem sojenju zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, a se je poskus prisilne (sodne) izvršitve sodbe zaradi izrazito travmatične reakcije deklice zaključil z njeno hospitalizacijo in ne z izročitvijo očetu. Od vložitve (razvezne) tožbe do pravnomočne odločitve o varstvu in vzgoji B. C., na podlagi katere je bila dovoljena na prej opisan način zaključena izvršba, je poteklo 6 let.1 Že nekaj mesecev za tem je mati vložila tožbo za spremembo sodbe o varstvu in vzgoji hčere; zahtevala je, naj se zaupa njej. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in očetu odvzelo pravico do stikov s tedaj štirinajstletno hčerjo. Sodbo je pritožbeno sodišče potrdilo, Vrhovno sodišče pa je razveljavilo odločitev o odvzemu stikov. V ponovljenem postopku iz razloga, ker se je zaključil kratek čas preden je B. C. dosegla polnoletnost, o stikih ni bilo odločeno, pritožbe pa ni bilo. Ta postopek je trajal 5 let.2 **Dejanska podlaga tožbe in tožbeni zahtevek**

5. V tožbi je tožnik trdil, da sta Center za socialno delo Murska Sobota in Okrožno sodišče v Murski Soboti v postopkih, ki so tekli zaradi zaupanja mladoletne B. C. v varstvo in vzgojo in zaradi stikov, delovala nezakonito in nestrokovno, saj hči ni bila pravočasno izločena iz materinega nezdravega okolja s takojšnjo izročitvijo njemu ali tretji osebi, s čimer bi se vzpostavili pogoji za njegove stike s hčerjo. Teh ni bilo najprej zato, ker jih je preprečevala hčerina mati, nato pa zato, ker je pod vplivom materine indoktrinacije in neresničnih trditev, naj bi jo spolno nadlegoval, ki so bile deležne medijske pozornosti, stike odklanjala tudi sama. Zato je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo: prikrajšan je bil za družinsko življenje in stike z edino hčerjo, kar je vir njegovega duševnega trpljenja. Duševno trpi tudi zaradi nemoči vzpostaviti stike in zaradi zavedanja, da otroka ne bosta nikoli mogla samostojno živeti ter zaradi občutka, da se ga zaradi neresničnih objav o spolnem nadlegovanju hčere vsi izogibajo, počuti se zasramovanega, umazanega, izobčenega, poteptanega. Deležen je bil groženj s smrtjo in je v zvezi s tem doživljal strah zase in za svojo družino.

6. Zahteval je, da mu mora država plačati odškodnino in sicer za že pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 45.000 EUR in za pretrpljen in bodoči strah v višini 5.000 EUR.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 8.000 EUR odškodnine po določbah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), zahtevek za plačilo preostalih 42.000 EUR pa je zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo v ugodilnem delu (glede plačila 8.000 EUR) spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo, v zavrnilnem delu pa jo je potrdilo.

9. Izpodbijana sodba temelji na presoji, da tožnikove duševne bolečine zaradi okrnjenega družinskega življenja (kot sta jih pravilno okvalificirali sodišči nižjih stopenj, medtem ko jih je tožnik sam okvalificiral kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in strah nista posledica protipravnega ravnanja ne sodišča ne pristojnega centra za socialno delo, pač pa matere otrok in tožnikovega soprispevka, ter da med ravnanjem obeh organov in tožnikovimi duševnimi bolečinami ni vzročne zveze, odškodnine po ZVPSBNO pa tožnik sploh ni zahteval in ni navedel okoliščin, ki pomenijo procesne predpostavke zanjo.

**Revizija tožnika**

10. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija v celoti. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obširne, nad 50 strani obsegajoče revizijske navedbe je razdelil v več vsebinskih sklopov, ki jih Vrhovno sodišče v bistvenem povzema v nadaljevanju.

11. V I. sklopu (naslovljenim z »Glede procesne kršitve na naroku pred sodiščem Višjega sodišča«) tožnik uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)3 v zvezi s 5. členom istega zakona, ki je bila zagrešena, ker listin iz sodnih spisov in iz spisa Centra za socialno delo Murska Sobota, zaradi vpogleda v katere je bila razpisana pritožbena obravnava, pritožbeno sodišče ni obravnavalo ne posredno ne neposredno, zato tožnik ni imel možnosti, da bi se o njih izjavil. Ista procesna kršitev je bila storjena še v zvezi s 347. in 348. členom ZPP in sicer zato, ker sodišče ni pojasnilo namena razpisa pritožbene obravnave, zato ni mogel predvideti, ali bo le ponovilo katerega od dokazov in katerega, ali bo ugotavljalo katero na prvi stopnji neugotovljeno dejstvo in ali bo izvajalo do tedaj neizvedene dokaze. Ker tega ni storilo in novih dokazov ni izvedlo neposredno, je bila kršitev njegove pravice do izjave še toliko težja.

12. Naslednji, II. sklop (naslovljen z »Glede ugoditve pritožbi tožene stranke«), vsebuje grajo spremembe ugodilnega dela sodbe v zavrnilnega. Tožnik poudarja, da je podlaga protipravnosti ravnanja sodišča dvojna. Je materialnopravna, ki na nižjih stopnjah v tej zadevi zmotno ni bila prepoznana in je bil zato zahtevek zavrnjen. Je tudi procesna: sodišče je o dodelitvi in stikih odločalo tako dolgo, da ga, meni tožnik, upravičuje do odškodnine po ZVPSBNO, kot je odločilo sodišče prve stopnje in s tem »mehko« priznalo temelj odškodninskega zahtevka. Drugostopenjsko sodišče je dejansko stanje ugotovilo drugače in posamezne dejanske navedbe tožnika subsumiralo pod določbe ZVPSBNO, namesto da bi »pravilno uporabilo določbe materialnega prava«, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Postopek pred sodiščem v Murski Soboti je trajal absolutno predolgo, čeprav bi moralo biti o varstvu in stikih otrok odločeno hitro; ker ni bilo, sta otroka dandanes nesposobna samostojnega funkcioniranja, oba sta nezaposlena, patološko odvisna od matere in njenih usmeritev, ekonomsko sta odvisna od matere in od socialnih prejemkov. Tožnik trpi zaradi posegov v družinsko življenje že zaradi ugotovljene procesne protipravnosti murskosoboškega sodišča in mu pripada primerna denarna odškodnina po 179. členu OZ.

13. V III. sklopu revizije (»Glede zavrnitve tožnikove pritožbe«) tožnik najprej poudarja, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je postopek pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti trajal nerazumno dolgo, jasno izkazuje, da je sodišče grobo poseglo v njegovo pravico do družinskega življenja. Tožnik je v pritožbi sodišču prve stopnje očital zmotno uporabo materialnega prava: na podlagi dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o odškodnini po ZVPSBNO, bi mu moralo prisoditi odškodnino zaradi posega v pravico do družinskega življenja po 179. členu OZ. Nad zapisom pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožnik sam odgovoren za škodo, ker jo je povzročil s tem, ko se je odselil iz naslova skupnega bivanja z bivšo ženo in svojima mladoletnima otrokoma, in nad zakonitostjo njegove odločitve tožnik izraža globoko razočaranje. Ravno take primere ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Razlogi sodbe ponujajo zaključek, da je pritožbeno sodišče zasledovalo interes razbremeniti sodstvo odgovornosti na splošno v vseh primerih zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, v katerih zaradi zapletenosti in težavnosti postopek traja (tudi zaradi razveljavitev sodb in vračanja zadev v ponovno sojenje prvostopenjskim sodiščem) dlje časa. Za to, da sodišče pripiše odgovornost za škodo zaradi posega v osebnostne pravice staršu, tožnik nima druge razlage kot to, da se poskuša ekskulpirati sodišče; na to kaže okoliščina, da je predsednica senata v obravnavani zadevi prej v drugi zadevi (IV Cp 453/2016), v kateri je mati več mesecev odtujevala otroka očetu, zaradi česar je sodišče otroka predodelilo očetu, prvostopenjsko sodbo razveljavila, češ da je treba materi dati še eno priložnost. Ta sodnica v obravnavani zadevi ne bi smela odločati; ker je odločala, je bil močno okrnjen videz nepristranskosti sodišča. Opozarja na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Manuello in Navi proti Italiji, da je država Italija s posegom v odnos starih staršev in vnukinje kršila pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Izpodbijana odločitev odstopa tudi od znane domače zadeve, v kateri je Vrhovno sodišče pravico do družinskega življenja varovalo tako široko, da je odločilo, da je bila babici kršena pravica do družinskega življenja s tem, ko sta bila njena vnuka nameščena v rejniško družino. Ponavlja ugotovitve o indoktrinaciji, ki jo je na otrokih izvajala njuna mati, na kar sta že v letih 2003, 2004 in 2005 opozarjala izvedenca E. in F. in očitke, da sodišče takrat ni odreagiralo z zaupanjem hčere v varstvo in vzgojo njemu.

14. Naslednji (III.a) sklop (»Glede odgovornosti države za delo sodišč«) je namenjen graji presoje, da sodišče v Murski Soboti ni ravnalo protipravno in očitku pritožbenega sodišča, da je v izpodbijani sodbi v zvezi s protipravnostjo zmotno uporabilo materialno pravo: če bi bilo ugotovljeno, da stiki niso v korist otrok, protipravnosti res ne bi bilo, vendar pa so vsi izvedenci podali prav nasprotno mnenje. Storjene so bile procesne kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče se je oprlo na en sam stavek, iztrgan iz izpovedbe izvedenca G. G. in uporabljen zato, ker ustreza obrazložitvi sodbe; pomenil bi, da bi morala sodišča vedno stike, ki jih rezidenčni starš preprečuje nerezidenčnemu, ukiniti. Prav tako ni nikjer predpisano in iz sodne prakse ne izhaja stališče, da bi bilo spodbujanje rezidenčnega starša k stikom z nerezidenčnim staršem pogoj za vzpostavitev stikov. Sodišče v Murski Soboti bi moralo odločiti po šestem odstavku 106. člena ZZZDR najpozneje decembra 2003, saj je bilo obveščeno o manipulativnem ravnanju matere otrok. Zaradi zapisa v izpodbijani sodbi, da je družinsko življenje tožnika razpadlo po njegovi volji, z odselitvijo, in da sodišče ni imelo podlage za oblastno poseganje v družinsko življenje tožnikove družine vse do tedaj, ko je bil podan predlog za začasno odredbo, kot zaradi številnih nejasnosti in protislovij, tožnik ne more razumeti, kaj je bila podlaga za odločitev. Pravica staršev do družinskega življenja z otroci je absolutna in je varovana z določbo 53. člena Ustave ter je omejena le s pravico otrok. Razlaga pritožbenega sodišča o primarnosti »pravice, da te pustijo samega,« je nestrokovna in brez podlage v sodni praksi. Zaključek, da je čas, v katerem bi lahko tožnik zahteval stike, potekel že pred pričetkom postopka v zadevi P 298/2001, je v nasprotju z listinskimi dokazi in izhaja iz stavka, ki ga je v tu obravnavani zadevi na splošno in hipotetično izrekel G. G., ki v tej zadevi sploh ni bil postavljen za izvedenca. Izhajajoč iz tega bi v vsakem primeru, ko se stiki zaradi indoktrinacije otroka po rezidenčnem staršu ne bi izvajali, lahko sodišče samo, brez izvedenca, stike ukinilo. Do mnenj drugih izvedencev, ki so bila, razen mnenja mag. H. H., v tožnikovo korist, se sodišče ni opredelilo.

15. V III. b sklopu (»Glede pritožbenih razlogov, o katerih sodba višjega sodišča nima razlogov«) najprej pritožbenemu sodišču očita, da njegova sodba »predstavlja povsem drugačno presojo dejstev in uporabo materialnega prava« in da so »v sodbi uporabljena dejstva skrbno izbrana«. Nato uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o njegovih obširnih pritožbenih razlogih, ki so se nanašali tudi na protipravnost ravnanja sodišča v postopkih, ki so sledili postopku v zadevi P 298/2001, zato je drugostopenjsko sodišče zagrešilo procesno kršitev iz 350. člena ZPP, prvostopenjsko pa kršitev iz 339. člena ZPP. Za tem pa, z obrazložitvijo, da ponavlja pritožbene razloge, na katere naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo, dobesedno ponovi (prepiše, kopira in prilepi) celoten del pritožbe, ki se nanaša na zahtevek zoper državo zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja sodišča (in je v pritožbi naslovljen z »Glede odgovornosti države za delo sodišč«).4

16. Naslednji sklop, naslovljen z »Glede vzročne zveze«, je dobeseden prepis tistega dela pritožbe, ki nosi enak naslov.5

17. Revizijo tožnik zaključuje s IV. vsebinskim sklopom »Glede odgovornosti države za delo CSD«. Trdi, da je presoja pritožbenega sodišča, da ni podana odgovornost CSD, materialnopravno zmotna in obremenjena s procesnimi kršitvami. Nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da pristojni center za socialno delo ni pristojen za izvajanje ukrepov za zavarovanje in zaščito otrok medtem, ko teče sodni spor glede njihovega varstva in vzgoje, saj zanj v zakonu ni podlage. Ravno obratno: sodišča sploh niso pristojna za izvajanje ukrepov za zaščito otrok, kot sta na primer rejništvo in skrbništvo; sodišča so pristojna za odločanje o varstvu in vzgoji, stikih in preživljanju otrok. Sodišče sicer lahko otroka zaupa v varstvo in vzgojo tudi tretji osebi (ki jo mora najprej samo najti in ki mora v postopku sodelovati kot stranka), a ga staršem ne odvzame in imata lahko z njim stike po lastni želji. Ukrep skrbništva, ki ga izvede center za socialno delo (pri čemer skrbnika določi iz obstoječe liste skrbnikov), pa je posledica odvzema otroka staršem, ki izgubita pravico do stikov z otrokom, dokler ni odločeno drugače. Zato sta obe nižji sodišči zmotno uporabili določbe 10. a, 10. b, 119. in 120. člena ZZZDR. Center za socialno delo bi lahko tudi med sodnim postopkom glede varstva in vzgoje izvršil začasne ukrepe za varstvo hčere B. C., ki je bila pri materi ogrožena, jo odvzel materi in jo namestil v rejniško družino ali v vzgojni zavod ali v krizni center. Nasprotuje stališču nižjih sodišč, da ima center za socialno delo v pravdi o varstvu in vzgoji otrok le svetovalno funkcijo, saj je na ta način preprečena možnost, da bi oba organa izdala pravnomočni odločbi, ki bi bili med seboj diametralno nasprotni. Varovalka pred tako situacijo je v tem, da o prenehanju odvzema in namestitve v rejništvo ali zavod v vsakem primeru odloča sodišče. Ravnanje, skladno z grajanim stališčem, bi bilo protiustavno. Pooblastila centra za socialno delo je mogoče omejiti le z zakonom, ZZZDR pa omejevalnih določb nima. V konkretnem primeru je Center za socialno delo Murska Sobota že v Poročilu z dne 5. 12. 2001 zapisal, da mati ni zmožna primerno poskrbeti za otroka, 28. 10. 2004 pa je ugotovil, da bi bila namestitev v rejo v največjo korist ml. B. C., zato je predlagal sodišču, naj jo zaupa v varstvo in vzgojo tretji osebi (česar sodišče ni storilo), čeprav bi moral ukrepati sam. Ukrepi za zaščito otroka, ki je ogrožen, ne morejo biti zreducirani zgolj na večinoma neuspešne obiske matere na domu in poročila sodišču. Vedenjski vzorec matere, ki je bila večkrat obsojena zaradi goljufije, ponarejanja listin, krivega pričanja, krive ovadbe in zanemarjanja mladoletne osebe, je bil za otroka izjemno škodljiv. Na žalost sta ga oba prevzela in sta zdaj kot odrasli osebi nesposobna samostojnega funkcioniranja. B. C. so zaradi neopravičenih izostankov izključili iz srednje šole, A. B. je brez zaposlitve in življenjskih ciljev, glede na od matere prevzete vzorce obnašanja se bosta za dosego svojih ciljev očitno tudi sama posluževala kaznivih dejanj, laži, preslepljevanja drugih s prikazovanjem neresničnih dejstev in podobno. Center za socialno delo Murska Sobota je v Poročilu z dne 5. 12. 2001 predlagal izvedenca psihiatrične stroke zaradi suma motenosti osebnosti C. C., torej je tedaj vedel za ogroženost otrok in bi že tedaj moral ukrepati. V dopisu z dne 17. 4. 2003 je sodišču poročal, da mati otroka izolira, da ne sodeluje s centrom, da se stiki ne izvajajo od očetove odselitve, da je materina družina brez socialnih stikov in zaprta, da je podan sum, da je mati osebnostno motena; v dopisu z dne 20. 1. 2004 je poročal, da mati onemogoča svetovalno delo z družino. Tožnik je trdil v pritožbi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da otroka pri materi nista bila ogrožena, protispisen, a od drugostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi na svoj očitek ni prejel odgovora, kot tudi ne na očitek o nepopolni oceni dokaza z zaslišanjem prič I. I. in J. J., katerih izpovedi o zanemarjanju otrok nista bili resnični. Enako velja za izpoved K. K. 18. Tožnik reviziji prilaga sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 48544/2010 z dne 11. 6. 2013, s katero je bila C. C. obsojena zaradi krive izpovedbe in sicer o tem, da naj bi tožnik v januarju 2001 zoper ml. B. C. storil kaznivo dejanje spolne zlorabe. Iz sodbe je razvidno, za kašna kazniva dejanja vse je bila mati otrok obsojena in s kakšno osebo se je tožnik boril za stike z otrokoma, socialne službe in sodišča pa so njena ravnanja tolerirali v strahu pred njenim maščevanjem in povračilnimi ukrepi. Opozarja še, da nižji sodišči nista upoštevali pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 51/2004 z dne 17. 5. 2005, s katero je bila C. C. obsojena zaradi onemogočanja izvršitve sodne odločbe o stikih.

19. Revident Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrniti mu revizijske stroške.

**Odgovor na revizijo**

20. Tožena stranka je na revizijo obrazloženo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne in tožniku naloži povrniti ji stroške revizijskega postopka.

**Presoja utemeljenosti revizije**

21. Revizija je utemeljena.

**I. O utemeljenosti revizije zoper sodbo o zavrnitvi pritožbe**

22. Tožnik je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, konkretno zaradi posega v pravico do družinskega življenja, ki je osebnostna pravica v smislu določbe prvega odstavka 179. člena OZ in je ustavno in konvencijsko varovana. Po določbi tretjega odstavka 53. člena Ustave država varuje, družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino in ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) pa v 8. členu določa, da (1) ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja in (2) da se javna oblast v izvrševanje te pravice ne sme vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

23. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) so temeljna prvina družinskega življenja v smislu prvega odstavka 8. člena EKČP tesni stiki in razmerja ter vzajemno uživanje medsebojne družbe med starši in otroki.6 Uresničuje se v okviru skupnega življenja družine, v primeru, da kateri od staršev (ali oba) ne živi(ta) z otroki, pa s stiki. Vrhovno sodišče je že pojasnilo,7 da ESČP priznava znotraj pravice do družinskega življenja različno širino polja proste presoje, odvisno od tega, kako pomemben je interes, ki spada pod okrilje te pravice. O tem, kateremu od staršev, ki sta se razšla, naj bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, je polje presoje nacionalnih oblasti široko, zelo ozko pa je glede pravice do stikov med starši in otroci. Polje proste presoje ne pove samo, koliko svobode ima nacionalni organ, ampak tudi kolikšna je teža posameznega vidika človekove pravice. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenje; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine.

24. Tožnik si je prizadeval za oba načina ohranitve družinskih vezi z otrokoma: za zaupanje otrok v njegovo varstvo in vzgojo, kar je predlagal že v tožbi za razvezo zakonske zveze z njuno materjo, v nasprotnem primeru pa za stike z njima. V zvezi z obema načinoma je zatrjeval, da sta oba organa, ki sta vodila postopke v zvezi s tem, ravnala in odločala protipravno (prepočasi in v nasprotju z materialnim in procesnim pravom), izpodbijana sodba pa te teze ni sprejela.

_Glede odgovornosti države zaradi dela Centra za socialno delo Murska Sobota_

25. Najprej se Vrhovno sodišče opredeljuje do vprašanja razmejitve pristojnosti za zaščito otrok med centri za socialno delo in sodišči v času uporabe ZZZDR. Tožnikovo stališče, da je bil center za socialno delo pristojen in dolžan sprejeti ukrepe za zaščito otrok, konkretno odvzeti ju materi ob ugotovljeni indoktrinaciji proti njemu in izročiti ju v varstvo njemu ali namestiti ju v rejo, krizni center ali v zavod, in sicer tudi v času, ko je o njunem varstvu in vzgoji tekla pravda, je zmotno. ZZZDR je ukrepe za varstvo otrok določal v 119. in 120. členu. Prvi je (na splošno) določal, da je dolžan center za socialno delo storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ali drugih pravic in koristi, drugi pa, da sme center odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili njegovo varstvo in vzgojo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Ko je tekel postopek pred sodiščem, je imel center za socialno delo možnost in dolžnost zavarovati otrokove koristi praviloma le s svetovanjem in predlogom sodišču, naj otroka staršem odvzame. Izjema so bili primeri hude, predvsem nenadne ogroženosti, ki je terjala takojšnje ukrepanje (prej kot v času, ki je potreben za izdajo sodne začasne odredbe). Za odvzem center (izven prej omenjenih izjemnih primerov) ni bil pristojen niti izven sodnega postopka, pa čeprav bi bilo to v otrokovo korist, če je pred tem o varstvu in vzgoji že odločilo sodišče. V takem primeru (po odločitvi sodišča v otrokovo škodo spremenjenih razmer) je bil po določbi četrtega odstavka 421. člena ZPP pristojen le zahtevati novo sodno odločbo o varstvu in vzgoji.8

26. Da bi Center za socialno delo Murska Sobota družino tožnika in C. C. obravnaval pred začetkom pravdnega postopka za razvezo njune zakonske zveze, ni bilo ugotovljeno. Prvič se je torej v obravnavo vključil med razvezno pravdo, ko je sodišču podal (skrbstveno) Poročilo z dne 5. 12. 2001. Tožnik v reviziji večkrat in obširno ponavlja očitek, da bi moral mladoletna otroka zaradi njune ogroženosti materi odvzeti in da je zato, ker tega ni storil, ravnal protipravno. Zaključek, ali sta bila otroka res ogrožena in ali je bila stopnja ogroženosti tako visoka, da bi ju moral center za socialno delo med sodnim postopkom materi odvzeti, je pravne in ne dejanske narave. Ker tožnik ogroženost razume kot dejstvo in ne kot pravni standard,9 je zgrešen revizijski očitek o njegovi protispisnosti in izostanku odgovora na pritožbeno trditev o nepopolni oceni izpovedi (treh) prič, ki so izpovedale, da otroka nista bila ogrožena.10 Stališče Vrhovnega sodišča je, kot je pojasnilo že v prejšnji točki obrazložitve, da je smel center za socialno delo ukrepati za zaščito otrok med pravdo le v izjemnih oziroma nujnih primerih, a ocenjuje, da glede na dosedanje ugotovitve obravnavani primer ni bil tak: materino preprečevanje stikov, odklanjanje vključitve v svetovanje, socialna izključenost družine in podobno niso terjali tako nujnega ukrepanja, da ne bi bilo mogoče počakati na odločitev sodišča (potek praviloma kratkega časa, potrebnega za izdajo začasne odredbe, na stopnjo odtujenosti ne bi pomembno vplival).

_Glede odškodninske odgovornosti države zaradi dela sodišča_

27. Ključni argumenti, s katerimi je pritožbeno sodišče utemeljilo presojo, da murskosoboško okrožno sodišče v zadevah, v katerih je odločalo o družinskopravnih razmerjih tožnika in njegovih otrok, ni zagrešilo nobene napake, zaradi katere bi država tožniku odškodninsko odgovarjala, so, na kratko, sledeči: - država bi tožniku odgovarjala le, če bi ji bilo mogoče očitati, da ni poskrbela, da bi bili ob upoštevanju vseh posebnosti primera, sprejeti vsi ukrepi, ki bi tožniku omogočili in olajšali ponovno združitev z otrokoma; - česa takega državi ni mogoče očitati, ker je bilo ugotovljeno, da stiki po poteku enega leta od razhoda staršev oziroma od začetka spora niso več v korist otroka, razen, če bi jih k njim spodbujal drugi roditelj, saj v času, ko bi bilo stike še mogoče vzpostaviti tako, da bi bili v korist otrok, sodišče ni »razpolagalo z dejstvenim substratom, ki bi tako ukrepanje terjal« oziroma je skoraj ves čas, primeren za ureditev stikov, potekel že pred začetkom razvezne pravde; - morebitne kasnejše napake pri sojenju ali njegova pretirana dolgotrajnost zato ne pomenijo pravno relevantnega vzroka tožnikove škode; - tožnikov sin A. B. je bil ob očetovi odselitvi star že 15 let in ga je bilo treba pri vprašanju zaupanja v varstvo in vzgojo in stikov ne le poslušati, pač pa tudi slišati in njegova volja je bila, da nima stikov z očetom.

28. V reviziji tožnik v zvezi s škodo, ki naj bi jo trpel zaradi odtujitve sina A. B., neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Argument, da bi moralo sodišče glede na izvedensko mnenje izvedenca F. F. in izpoved psihologa N. N. sina zaupati v varstvo in vzgojo njemu, teh kršitev ne utemeljuje, očitek, o »nedosledju in neskladju« razlogov pritožbenega sodišča, češ da »dejstva, ki jih povzema višje sodišče, ne izhajajo iz listin spisa« pa je nekonkretiziran. Neutemeljen je tudi očitek, da bi moral biti sin dodeljen očetu, razumljen kot graja uporabe materialnega prava. Ugotovljeno je bilo, da je bila odločitev B. C., ob očetovi odselitvi starega 15 let, da želi ostati z materjo in sestro in da ne želi stikov z očetom, svobodna. Nobenih ugotovitev ni bilo o tem, da svoje odločitve in njenih posledic ne bi bil sposoben razumeti. Zato ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila odločitev sodišča, ki je upoštevalo njegovo izbiro, obremenjena s tako hudo napako, da bi bila protipravna v smislu protipravnosti kot predpostavke za odškodninsko odgovornost države za delo sodnikov (o čemer več v nadaljevanju).11

29. Sicer pa se tožnik v reviziji osredotoča na škodo, ki naj bi bila posledica odsotnosti stikov s hčerjo B. C., ki je bila ob razpadu družine stara šele 7 let in bi bilo po njegovem prepričanju ob pravilnem in hitrejšem postopanju sodišča mogoče urediti stike, ki bi ji bili v korist. 30. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s to škodo so sledeče: _a) v zvezi s postopki, ki so tekli na zahtevo tožnika_ _Prvo sojenje_ - Tožnik se je od družine odselil v začetku februarja 2001, se v aprilu vrnil za kakšen teden, nato pa se je »popolnoma odselil.« Je pa do vložitve razvezne tožbe še prihajal domov in normalno komuniciral z otrokoma. Tožbo (P 298/2001) je vložil oktobra 2001 in v njej predlagal sodišču, naj oba otroka zakoncev zaupa v varstvo in vzgojo njemu. Od tedaj stikov z otrokoma praktično ni imel več, pred njim sta bežala.

- Sodišče prve stopnje je izvedelo, da tožnik nima stikov z otrokoma, 11. 12. 2001, in sicer iz Poročila Centra za socialno delo Murska Sobota, podanega v okviru razveznega postopka. Poročilu je bil priložen zapisnik o svetovalnem razgovoru, iz katerega je izhajalo, da C. C. otrokoma preprečuje stike z očetom, da je družina zaprta in nima socialnih stikov z okoljem ter da je mati pripravljena na stike otrok z očetom, če se bodo ti izvajali tako, da bo oče otroka obiskoval na njunem domu. Zaradi suma motenosti osebnosti C. C. je Center za socialno delo Murska Sobota sodišču predlagal, naj angažira izvedenca psihiatrične stroke.

- V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 4. 3. 2002, je tožnik navedel, da mati otroka odtujuje od njega. Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo za 23. 4. 2002. Na njem je tožnik navedel, da stikov z otrokoma nima že vse od odselitve od doma. Sodišče se je na to navedbo odzvalo z opozorilom materi, da je stike dolžna dopustiti in s podukom, da bo v nasprotnem primeru stike uredilo z začasno odredbo. Narok za glavno obravnavo je preložilo na 16. 5. 2002, a ga na prošnjo tožnika, češ da obstaja možnost dogovora o nadaljevanju skupnega življenja, ni opravilo. Do naslednjega naroka, opravljenega 10. 7. 2002, se tožnik na sodišče ni obrnil. - Na naroku 10. 7. 2002 sta tožnik in C. C. sklenila dogovor o tožnikovih stikih z otrokoma. Po štirih mesecih je Center za socialno delo sodišče obvestil, da mati dogovora ne spoštuje, da so očeta poučili o možnosti predlagati izdajo začasne odredbe, da pa je oče to možnost tedaj zavrnil s pojasnilom, da otrok ne želi izpostavljati pritiskom, do katerih bi prišlo v primeru izvršitve začasne odredbe. Predlog za njeno izdajo je nato podal 12. 3. 2003, torej več kot 2 leti od odselitve od družine in 8 mesecev za tem, ko mu kljub sklenitvi dogovora, enako kot pred tem, stiki z otrokoma niso bili omogočeni.

- Začasni odredbi o stikih, izdani na tožnikov predlog in po uradni dolžnosti, zaradi nesodelovanja oziroma oviranja matere nista bili izvršeni niti potem, ko je bila denarno kaznovana.

- Neizvajanje stikov tožnika s sinom A. B., ki je bil ob očetovi odselitvi star že 15 let, je bila v prvi vrsti posledica sinove zamere zaradi očetove odselitve in je bilo odraz sinove volje, ki jo je bil sposoben izraziti.

- Tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, 5. 2. 2004, je sestra C. C. C. A. zoper tožnika podala kazensko ovadbo; v letu 2001 naj bi spolno zlorabil hčer.12 Pravdni postopek je od tedaj dalje tekel vzporedno s predkazenskim in kazenskim postopkom; sodišče ga glede odločitve o varstvu in vzgoji otrok in stikih ni prekinilo do zaključka kazenskega postopka.

- Sodišče je zakonsko zvezo razvezalo s sodbo z dne 3. 3. 2004. B. C. je zaupalo v varstvo in vzgojo materi, češ da njen odličen šolski uspeh potrjuje, da mati starševsko vlogo opravlja dobro in da bi jo bilo neprimerno ločiti od že polnoletnega pri materi živečega brata, na katerega je zelo navezana. Odločilo je še o preživnini in določilo obseg hčerinih stikov z očetom.

- Odločitev, razen o razvezi, je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Cp 1019/2004 z dne 6. 7. 2004 razveljavilo.

_Drugo sojenje_ - V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje deklico (tedaj v starosti 11 let) ponovno zaupalo v varstvo in vzgojo materi s sodbo P 253/2005 z dne 26. 8. 2005, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo s sodbo I Cp 2437/2005 z dne 25. 10. 2005. - Po izdaji prvostopenjske sodbe in pred odločitvijo o pritožbi zoper njo je bil kazenski postopek zoper tožnika (v zvezi z domnevno spolno zlorabo) zaključen; pristojni tožilec je od ovadbe odstopil potem, ko izvedenka prof. dr. L.L. pri B. C. ni ugotovila nobene stiske, ki bi bila posledica spolne zlorabe in potem, ko je izvedenec za psihologijo dodelitve otrok G. G. podal mnenje, da C. C. ni niti enkrat samkrat pripeljala otrok na stike z očetom, da so njena dejanja zlonamerna, da bi bili stiki B. C. z očetom v njeno korist in jih odločno odklanja v svojo škodo ter da so obtožbe enega starša o spolni zlorabi otrok, ki naj bi jo zagrešil drugi starš, v spornih in zapletenih primerih lahko uspešen način odtujevanja otroka, ker se po doktrini v času preiskovanja stiki ne izvajajo. Mnenje izvedenca G. G. je bilo, da je potrebno varstvo in vzgojo otroka in stike urediti v roku enega leta po razvezi oziroma začetku spora, sicer niso več v korist otroka, če jih ne spodbuja starš, kateremu je otrok zaupan.

- Sodbo pritožbenega sodišča je 22. 6. 2006 razveljavilo Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 356/2006. Iz sodb nižjih sodišč je Vrhovno sodišče povzelo, da sta kljub ugotovljenemu toženkinemu ravnanju (izkazanemu vplivu na otroka in izkazanemu onemogočanju stikov, ki so bili določeni s pravnomočno začasno odredbo), ter kljub drugačnemu izvedenskemu mnenju (izvedenec dr. E. E. je, enako kot pred nji izvedenec mag. F. F., dvomil v sposobnost matere za varstvo in vzgojo, ker z načrtnim odtujevanjem hčere od očeta hčeri škoduje13) presodili, da pretehtajo druge okoliščine. Med njimi sta poudarili poročila centra za socialno delo, otrokovo željo, izpoved brata ter razredničarke. Njuni sodbi je razveljavilo iz procesnih razlogov: zato, ker sta kot eno od pomembnejših okoliščin za zaupanje hčere materi navedli poročila Centra za socialno delo Murska Sobota, pri tem pa sta prezrli, da nobeno od poročil ne vsebuje mnenja o primernosti zaupanja otroka materi, pač pa se vsa ukvarjajo predvsem s težavami, ki jih je imel center pri številnih poskusih za navezovanje stikov otroka z očetom, ki so bili tudi po izdaji začasne odredbe neuspešni prav zaradi toženkinega odklanjanja in nesodelovanja. Usmeritev za ponovno sojenje je povzeta v jedro sklepa: ravnanje matere, ki odklanja sodelovanje z izvedenci v postopku in ki kljub izdani začasni odredbi o stikih in v zvezi z njo izdani kazenski obsodilni sodbi že štiri leta onemogoča stike med otrokom in očetom, nedvomno vpliva na izraženo otrokovo željo. Otrokova izjava, tudi če je sedaj izraz njegove dejanske volje, ne more prevladati pri odločitvi o zaupanju varstva in vzgoje materi, če taka odločitev ni v skladu s koristmi otroka. Lastna ocena sodišč, da nekatere materine negativne lastnosti (še) ne vplivajo na primernost njene vzgoje, je pomanjkljiva, ker ne upošteva pomena dolgoročnega vpliva. V nadaljevanju postopka bo zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov razvezanih zakoncev, zaradi ugotavljanja vpliva dosedanjega postopka in zaradi ugotavljanja otrokovih koristi poseben kompleksen pristop strokovnjakov. Morebitno materino nadaljnje odklanjanje sodelovanja in onemogočanje stikov bosta zahtevala presojo o odvzemu varstva in vzgoje že v tem postopku, če bodo izpolnjeni vsi zahtevani pogoji iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR.

- Med drugim in tretjim sojenjem je bila B. C. mati C. C. pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti s sodbo K 51/2004 obsojena storitve kaznivih dejanj kršitve tajnosti, odvzema mladoletne osebe in dveh ponareditev listin.

- Od leta 2005 dalje je zoper C. C. teklo več drugih kazenskih postopkov zaradi storitve večjega števila kaznivih dejanj na škodo B. C. in B. B.;14 zaključili so se s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 48544/2010 z dne 11. 6. 2013, s katero je bila obdolženka pogojno obsojena na 3-letno zaporno kazen zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj krive ovadbe15 in odvzema mladoletne osebe16 ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe.17 _Tretje sojenje_ - Očetu je bila hči, tedaj stara 12 let, zaupana v varstvo in vzgojo v tretjem sojenju, s sodbo sodišča prve stopnje P 231/2006 z dne 22. 12. 2006 potem, ko je izvedenec dr. E. E. mnenje dopolnil z oceno, da mati ni sposobna razumeti potreb otroka, oče pa je primeren za varstvo in vzgojo. Višje sodišče je sodbo 15. 2. 2007 razveljavilo.

_Četrto sojenje_ - V četrtem sojenju je bila ml. B. C. s prvostopenjsko sodbo P 110/2007 z dne 17. 8. 2007, ko je bila stara 13 let, ponovno zaupana v varstvo in vzgojo očetu. Pred odločitvijo je bilo s pomočjo izvedenke psihologinje Teodore Pečarič Jager ugotovljeno, da deklica ni sposobna avtonomnega odločanja in oblikovanja želje, kateremu od staršev naj bo zaupana v varstvo in vzgojo, da pa jo je treba izločiti iz patološkega okolja pri materi, kar bo gotovo travmatično, a bo travma manjša od škodnih posledic, ki bodo nastopile, če se to ne bo zgodilo. Pritožbeno sodišče je odločitev s sodbo III Cp 2272/2007 z dne 22. 11. 2007 potrdilo.

- O dodelitvi ml. B. C. v varstvo in vzgojo je torej pravdni postopek tekel mesec dni več kot 6 let in se je zaključil z dodelitvijo ml. B. C. v varstvo in vzgojo očetu.

_Izvršba_

- Oče je zahteval prisilno izvršitev sodbe. S sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti In 333/2007 z dne 7. 12. 2007 je bilo naloženo ml. B. C. v treh dneh izročiti očetu, sicer bo C. C. izrečena denarna kazen. Nato je tožnik predlagal takojšnjo izvršbo za odvzem otroka, čemur je sodišče ugodilo s sklepom z dne 4. 1. 2008, za izvršitelja določilo Marijana Hojsa in odredilo prisotnost psihologa G. G. (ki je sicer imel pomisleke v »smiselnost« izvršbe), izvršitelj pa je zaradi zahtevnosti zadeve zagotovil sodelovanje policistov in direktorice Centra za socialno delo Murska Sobota. Dekličin »odvzem« naj bi se opravil 15. 2. 2008 na osnovni šoli, a je izvršitelj ugotovil, da že nekaj časa ne hodi v šolo, zato je bila izvršba pričeta dan pred načrtovanim dnem, 14. 2. 2008, v ambulanti B. C. pediatrinje L. L.. Na predlog psihologa G. G. je bila zaradi neuspešnega poskusa pomiritve deklice, ki se je krčevito upirala, jokala in kričala, prekinjena. B. C. je bila prepeljana na pregled k pedopsihiatru v Klinični center Maribor, kjer je bila hospitalizirana. Mati jo je iz bolnice odpeljala isti dan, a je bila na zahtevo zdravnice 15. 2. 2008 ob asistenci policije odpeljana nazaj. Oče je 18. 2. 2008 predlagal neposredno izvršbo v prostorih bolnice; sodišče jo je dovolilo v navzočnosti zdravnice L. L. in policije. Izvršitelj je deklico predal očetu, ta pa se je strinjal z njeno namestivijo na Pedopsihiatrični oddelek Pediatrične klinike v Ljubljani, kjer je bila do 12. 6. 2008, nato pa je bila za več kot 6 mesecev premeščena v Center za zdravljenje otrok Šentvid pri Stični z namenom, da bi se jo pripravilo na stike z očetom.

- Omembe vrednega napredka ni bilo, deklica iz bolnice ni želela biti odpuščena k očetu, pač pa k materi.

_b) v zvezi s postopki, ki so tekli na zahtevo dekličine matere_ _Prvo sojenje_ - Že pred odvzemom B. C. materi (pred hospitalizacijo) je mati 21. 2. 2008 vložila tožbo, s katero je zahtevala spremembo sodbe o dodelitvi hčere v varstvo in vzgojo očetu; zahtevala, da mora biti zaupana njej. S sodbo P 93/2008 je sodišče njenemu zahtevku ugodilo, očetu pa odvzelo pravico do osebnih stikov s tedaj 14-letno hčerjo. Višje sodišče je 5. 12. 2008 sodbo razveljavilo.

_Drugo sojenje_ - V ponovljenem postopku je medtem, ko je bila deklica hospitalizirana, mati predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi bila B. C. do zaključka postopka o varstvu in vzgoji izročena tretji osebi, konkretno C. A., materini sestri. Izvedenka klinične psihologije mag. H. H. je ocenila, da tak ukrep ne bi bil primeren in je svetovala, naj B. C. ostane v Centru za bolezni otrok v Stični, materi pa naj se omogoči stike enkrat tedensko. V ustni dopolnitvi mnenja pa je ocenila, da je B. C. psihosocialno zrela, da pa celoten postopek ni bil voden v njeno korist in da ji neprostovoljna hospitalizacija povzroča nepopravljivo psihosocialno škodo. Očeta je ocenila kot neprimernega za varstvo in vzgojo, ker se ne zaveda, da stika pri 14 letih ni mogoče izsiliti, pa pri tem še vedno vztraja. Tudi Center za socialno delo Murska Sobota in zdravnica iz Centra za zdravljenje otrok Stična sta bila mnenja, da je glede na B. C.-jino starost, nespremenjeno željo živeti pri materi in odklanjanje očeta, primerno, da se zaupa v varstvo in vzgojo materi.

- Pritožbeno sodišče je tako odločitev s sodbo Cp 159/2009 z dne 11. 2. 2009 potrdilo.

- Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 706/2009 odločitev, da se očetu stiki odvzamejo, razveljavilo. Poudarilo je, da je za odločitev o otrokovih stikih bistvena ocena, ali so otroku v korist. Opozorilo je, da ocena, da mu niso v korist, ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, še zlasti ne, če je zavračanje (tudi) posledica ravnanja drugega izmed staršev in če glede na dosedanje ugotovitve nima realne podlage. Dejstvo, da je toženec ob upoštevanju tožničinega ravnanja kot skrajno sredstvo za zagotovitev stikov z otrokom uporabil neposredno izvršbo, prav tako ne more in ne sme pripeljati do sklepa, da stiki niso v otrokovo korist. Še vedno velja, da mora drugi roditelj (tudi odtujujoči) otroka z aktivnim ravnanjem pripraviti na stike. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi B. C. koristi, razloge za njeno zavračanje stikov in vlogo, ki jo ima pri tem njena mati. Nato naj oceni realne možnosti (ob upoštevanju še vedno obstoječe zaveze odtujujoče matere, da otroka pripravi na stike) za izvajanje osebnih stikov ali stikov, ki se izvršujejo na drug način. Trenutno zavračanje stikov s strani hčere, ki nima neke realne osnove oziroma ki je pogojeno z materinim ravnanjem, je glede na navedena stališča morebiti še lahko, ob dolžnem sodelovanju matere in minimalni hčerini psihični obremenitvi (žrtvovanju kratkotrajne otrokove koristi), spremeniti v sprejemanje stikov (in s tem doseči dolgoročno otrokovo korist).

_Tretje sojenje_ - Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku za razjasnitev okoliščin, navedenih v sklepu Vrhovnega sodišča, imenovalo izvedenko psihološke stroke M. M.. Njeno mnenje je bilo, da bi bili stiki B. C. z očetom sicer v njeno korist, a za osebne stike ni realne možnosti (kar ne velja za stike preko medijev): zavračanje stikov ni B. C. svobodna izbira, pač pa je odraz dolgoletne indoktrinacije in preprečevanja stikov s strani matere. Očetov lik je bil grožnja, ki se je uresničila s sodno izvršbo in hospitalizacijo, kar je še dodatno učvrstilo negativna prepričanja o očetu. Materino odgovornost za nastalo situacijo je potrdila tudi ob ustni dopolnitvi mnenja, poleg tega pa je ocenila, da bi do uspeha v odnosih prišlo le, če bi se lahko izvajala družinska terapija, za kar bi bilo potrebno odrediti in izvesti tretma za mamo in odrediti stike. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za izvedbo stikov v okviru družinske terapije, a je sodišče predlog zavrnilo, ker je B. C. sodelovanje v terapiji zavrnila, pri 16 letih pa je vanjo ni mogoče siliti. S sodbo z dne 22. 10. 2012 sodišče prve stopnje stikov ni določilo, pritožbeno sodišče pa je s sodbo III Cp 1447/2012 z dne 10. 1. 2013 tako odločitev potrdilo.

- Postopek je trajal 5 let in se je zaključil z zaupanjem ml. B. C. v varstvo in vzgojo materi C. C. in z odvzemom stikov očetu – tožniku.

31. O varstvu in vzgoji ter stikih ml. B. C. z očetom je torej sodišče odločalo skupno 11 let.18 V tem času B. C. ni nikoli živela z očetom; z njim je imela samo dva stika: enega pod nadzorom v letu 2003 in enega med hospitalizacijo. Pritožbeno sodišče ni dvomilo, da je tožnik zaradi tega trpel (in še trpi) duševne bolečine. Pritrdilo mu je, da so bili ne glede na zahtevnost zadeve postopki predolgotrajni.

_Glede vzročne zveze_

32. Pomanjkanje vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča in tožnikovim duševnim trpljenjem je eden od ključnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Vzročne zveze po presoji pritožbenega sodišča ni zato, ker je takrat, ko je sodišče zvedelo za odtujevanje otrok tožniku, njuna odtujenost od očeta napredovala že do tiste stopnje, ko stiki po mnenju izvedencev otrokoma ne bi bili več v korist. Otroka sta, resda pod vplivom matere, do očeta izjemno hitro razvila negativen odnos, stiki pa bi jima bili v korist le, če bi se pričeli izvajati najpozneje eno leto po začetku spora, razen, če bi ju (a ju ni) k njim spodbujala mati. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je zaključek o tem, da bi eno leto po začetku spora (»odkar sta se začela dajati«19) še lahko vzpostavili stike, da bi bili ti otrokoma v korist, oprlo na mnenje psihologa G. G. Iz tega je izpeljalo zaključek, da je skoraj ves čas, ki je bil na razpolago za uvedbo otrokoma koristnih stikov, potekel že pred razvezno pravdo. Sodišče torej glede na navedeno in ker sta se zakonca še v razvezni pravdi več mesecev poskušala sporazumeti in sta celo sklenila sodno poravnavo o stikih, ni imelo razloga za intervencijo in ukrepanje, ki bi tožniku omogočili oziroma olajšali ponovno združitev z otrokoma.

33. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zgolj na gornjem zaključku temelječa presoja o izključitvi vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča, med katerim je prišlo do popolne odtujitve otrok od tožnika, in tožnikovo škodo, preuranjena.

34. Mnenje, na katero se opira izpodbijana sodba, je psiholog G.G. podal v kazenskem postopku, ki je tekel zoper C. C..20 Izpodbijana sodba temelji, kot tožnik utemeljeno opozarja, le na tistem delu tega mnenja, ki vsebuje oceno, da po enem letu od začetka spora ne bi bilo več mogoče vzpostaviti otrokoma koristnih stikov med njima in tožnikom, ne obravnava pa njegovega nadaljevanja o tem, da to ne bi veljalo, če bi otroka k stikom spodbujala mati (da bi bili torej ob materini spodbudi tudi stiki, urejeni po več kot letu dni od začetka spora, otrokoma v korist). Poleg tega tožnik utemeljeno opozarja, da je še za tem, ko se je iztekel »rok«, do katerega bi bilo po stališču izpodbijane sodbe še mogoče vzpostaviti otrokoma koristne stike, več izvedencev psihološke stroke, angažiranih v pravdnih postopkih, ki so tekli prav v zvezi z varstvom in vzgojo ter stiki ml. B. C. (pravzaprav vsi razen H. H., ki je mnenje podala, ko je bila B. C. 14 let 21), podalo drugačno mnenje: ne le o tem, da bi (upoštevaje ob podaji vsakokratnega mnenja obstoječe razmere, ki so se s potekom časa že zaradi odraščanja in daljšanja obdobja indoktrinacije spreminjale) hčeri stiki z očetom koristili, temveč nekateri celo o tem, da bi bilo zanjo koristno, če bi bila očetu zaupana v varstvo in vzgojo. Ti dokazi, ki se nanašajo na dejstva v zvezi z vprašanjem, ali bi lahko sodišče tožnikovo škodo preprečilo, niso bili nepomembni. Morebitna na njih temelječa ugotovitev, da čas za ukrepaje le ni potekel že takrat, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pa bi pomenila, da niso nepomembne tožnikove pritožbene trditve o tem, kako (z vidika uporabe materialnih in procesnih pravil) in s kakšno časovno dinamiko so tekli sodni postopki. Vrhovno sodišče zato tožniku pritrjuje, da je bila zato, ker v izpodbijani sodbi niso bili obravnavani, storjena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba pa je ostala neizčrpana.

35. Vrhovno sodišče poudarja, da zgoraj navedeno ne pomeni njegove vnaprejšnje opredelitve, da bi morebitne napake sodišča v postopkih o varstvu in vzgoji B. C. in njenih stikih z očetom nujno pomenile pravno odločilen vzrok tožnikove škode, pač pa le, da jih zaenkrat ni mogoče izključiti kot naravnega vzroka. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja stališče drugostopenjskega sodišča, da naj bi bila naravna vzroka tožnikove škode tako ravnanje C. C., ki je z indoktrinacijo in preprečevanjem stikov povzročila odtujitev hčere od očeta, ki je z dolgotrajnostjo postopka postajala vse hujša in nazadnje dokončno nepremagljiva, kot tudi ravnanje tožnika, ki je k tako hudi odtujitvi prispeval z odselitvijo od družine, vložitvijo razvezne tožbe in zahteve za varstvo in vzgojo obeh otrok šele s časovnim zamikom ter nato z vztrajanjem najprej pri zaupanju otrok v varstvo in vzgojo njemu in nato, ko sta bila zaupana materi, pri stikih z njima.22 Ali je kateri od teh vzrokov pravno odločilen, se pritožbenemu sodišču glede na odločitev, ki jo je sprejelo, ni bilo treba izreči. 36. Vrhovno sodišče v zvezi s tem meni, da bi materino zavestno, namerno, zapovedim iz 106. člena ZZZDR nasprotno (torej protipravno) ravnanje, ki je imelo za posledico odtujitev med tožnikom in hčerjo, pomenilo pravno pomemben vzrok v primeru, če bi tožnik odškodnino zahteval zaradi odtujitve od nje (matere) kot povzročiteljice škode.23 V obravnavani zadevi pa ni tako: tožnik zahtevek utemeljuje s trditvijo, da sta povzročitelja škode organa, za katera odgovarja država, ker materi takega ravnanja nista preprečila.

_Glede protipravnosti_

37. Tudi o tem, ali so sodišča v postopkih odločanja o varstvu in vzgoji ter stikih, ravnala protipravno, se pritožbenemu sodišču glede na presojo, da ni bilo vzročne zveze, ni bilo treba izreči. Za primer, če bo to moralo storiti v nadaljevanju postopka, Vrhovno sodišče ponavlja svoja ustaljena splošna stališča glede odgovornosti države za ravnanje sodnikov. Odškodninska odgovornost države zaradi protipravnega ravnanja sodnikov temelji na določbi 26. člena URS. Protipravnost je osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti države. Standard protipravnosti ravnanja ima v teh primerih drugačno vsebino kot v primerih splošnih civilnih deliktov. Podana je le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.24 Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Odgovor je odvisen od presoje, ali je v danih okoliščinah mogoče konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo ali pa je, nasprotno, obremenjena s tako hudo procesno ali materialnopravno kršitvijo, da je mogoče govoriti o kvalificirani stopnji napačnosti.25 Ker je bilo stališče prvostopenjskega sodišča delno drugačno, Vrhovno sodišče opozarja še na svoje stališče, da pravnomočnost sodne odločbe, izdane v postopku, v katerem naj bi sodnik ravnal protipravno, ne preprečuje možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, ki zaradi njegovega ravnanja teče zoper državo. Je pa treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Zato je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev ali spremembo sporne pravnomočne sodne odločbe.26 Ni pa se na to stališče mogoče sklicevati v primeru, ko je bila pritožba vložena, a jo je višje sodišče zavrnilo. V takšnem primeru je, kljub pravnomočnosti odločitve, predmet presoje v odškodninskem sporu še vedno lahko vprašanje, ali so sodniki (prve in druge stopnje) ravnali protipravno v smislu 26. člena Ustave.27

38. Po določbi drugega odstavka 106. člena ZZZDR je moral tisti od staršev, pri katerem je otrok živel v varstvu in vzgoji, opustiti vse, kar je oteževalo ali onemogočalo otrokove stike; tistemu od staršev, ki mu je bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo, je določba nalagala prizadevanje za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev ter opustitev vsega, kar bi oteževalo varstvo in vzgojo otroka. Vendar pa za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, da je otrokova mati je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ravnala v nasprotju s temi zavezami, saj njeno ravnanje ni pravno pomemben vzrok. Pomembno je v povezavi s presojo protipravnosti ravnanja ali opustitev organov, za katera odgovarja država. ESČP pri presoji, ali je bila zaradi neučinkovitosti pri vzpostavitvi stikov med otrokom in nerezidenčnim staršem, ker jih je oviral oziroma onemogočal rezidenčni starš, kršena pravica iz 8. člena EKČP, upošteva tudi, ali nacionalno pravo določa mehanizme za preprečitev takega ravnanja in ali jih je nacionalno sodišče uporabilo.28 Pomembno je tudi v povezavi z mnenji izvedencev psihologov o koristnosti strokovnega svetovanja in družinske terapije ter izvedbe stikov v njenem okviru in ugotovitvijo, da C. C. pri tem ni bila pripravljena sodelovati. V takih primerih je po sodni praksi ESČP pomembno, ali bi bila ustrezna terapija lahko uspešna in ali je bila odrejena.29 ESČP poudarja, da mora država, če rezidenčni starš terapiji nasprotuje, sama zagotoviti potrebna in učinkovita sredstva za izpolnitev svojih pozitivnih obveznosti po 8. členu EKČP in da je treba v zadevah, ki se nanašajo na razmerja med starši in otroci ravnati z izjemno skrbnostjo zaradi nevarnosti, da bi minevanje časa lahko povzročilo, da se o zadevi odloči »de facto«.30 Poudariti pa velja, da sta imela center za socialno delo in sodišče v času veljavnosti ZZZDR pri zagotovitvi stikov dolžnost prizadevanja, ne rezultata.31 Ukreniti sta bila dolžna vse, kar je bilo mogoče od njiju razumno pričakovati glede na predpise in specifične okoliščine vsakega posameznega primera, kakršne so bile v času, ko stiki niso bili omogočeni, pa bi bili otroku v korist. Če te zaveze nista kršila, jima protipravnosti ni mogoče očitati.

**II. O reviziji zoper sodbo pritožbenega sodišča o spremembi sodbe sodišča prve stopnje**

39. Tožnik je zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v njegove osebnostne pravice; trdil je, da je na nastanek in višino škode vplivalo tudi nesprejemljivo dolgo trajanje sodnih postopkov. Odškodnine po ZVPSBNO ni zahteval. Sodišče prve stopnje mu jo je mimo zahtevka prisodilo v višini 8.000 EUR. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo; prvostopenjsko sodbo v ugodilnem delu je spremenilo in zahtevek za plačilo 8.000 EUR zavrnilo, in sicer zato, ker zahtevka po ZVPSBNO tožnik ni postavil, na podlagi, na kateri je bil uveljavljan zahtevek kot celota, a sodišče nanjo ni bilo vezano, pa ni utemeljen.

40. V reviziji tožnik vztraja, da je (tudi do tega dela) odškodnine upravičen po določbi 179. člena OZ, po kateri bi moralo sodišče ugoditi celotnemu zahtevku, in da je izpodbijana zavrnilna sodba materialnopravno zmotna. Ker gre za en sam, v celoti na isti pravni podlagi temelječ zahtevek, o tem, ali je pravna podlaga podana, pa bo moralo sodišče presojo ponoviti, je zavrnilna sodba tudi v tem delu preuranjena.

**Odločitev o revizij**i

41. Vrhovno sodišče je zaradi procesne kršitve, opisane v 35. točki obrazložitve, tožnikovi reviziji ugodilo. Izpodbijano sodbo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), napotki zanj pa so razvidni iz gornjih razlogov tega sklepa.

**O stroških revizijskega postopka**

42. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Potek postopka je opisan v 31. a točki obrazložitve tega sklepa. 2 O poteku postopka glej točko 31. b obrazložitve. 3 Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Novele E, zato je Vrhovno ZPP uporabilo v besedilu, veljavnem pred pričetkom uporabe Novele. 4 Polemizira s postopanjem in uporabo prava v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, izpodbija njegove dejanske zaključke, v besedilu nekajkrat navede, da gre za pritožbo. 5 Tudi za ta del revizije velja vse, kar je navedeno v prejšnji opombi. Poleg tega tožnik posamezna stališča in zaključke graja z navedbo točk obrazložitve prvostopenjske sodbe, v katerih so zapisana. 6 Glej na primer sodbo Eberhard in M. proti Sloveniji z dne 12. 1. 2009, Monoroy proti Romuniji in Bolgariji z dne 5. 4. 2005, Gobec zoper Slovenijo z dne 3. 10. 2013 in druge. 7 Recimo v sodbi II Ips 14/2016, sklicevaje se na odločbe ESČP v zadevah Cincimino proti Italiji z dne 28. 4. 2016. 8 Primerjaj B. Novak, Odvzem otroka v sodnem ali upravnem postopku, Pravnik 2009. 9 Tako prav v zvezi z ogroženostjo otroka tudi sodba II Ips 90/2016. 10 Češ da sta imela urejene bivanjske razmere, da sta hodila v šolo in bila uspešna učenca in podobno. 11 Glej 38. točko obrazložitve. 12 Kot bo v nadaljevanju še pojasnjeno, je pristojni tožilec od ovadbe odstopil 21. 3. 2006. 13 Bistvena razlika med njunima mnenjema je bila v tem, ali bi bilo za B. C. primerno namestiti jo pri tretji osebi, kot je ocenil izvedenec F. F., ali jo dodeliti očetu, kot je menil izvedenec E. E.. 14 Po podatkih spisa so postopki tekli po obtožnih aktih Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti Kt 777/05, Kt 262/06, Kt 553/06, Kt 612/06, Kt 739/06, Kt 312/07, Kt 347/07, Kt 458/07, Kt 505/07, Kt 641/07 in Kt 598/08. 15 Proti B. B. je lažno pričala, da naj bi videla spolno zlorabo, za katero ga je ovadila njena sestra C. A.; da naj bi v razveznem postopku zato, da bi dosegel dodelitev otrok njemu, izpovedal, da je neumna in nesposobna skrbeti za otroka; krivo pa ga je ovadila, izmikanja plačevanja preživnine, jemanja podkupnine za izdajo soglasja (bil je elektro-inšpektor), hude telesne poškodbe (njo naj bi porinil po stopnicah), več spolnih napadov na osebo, mlajšo od 15 let in kršitve spolne nedotakljivosti (v januarju 2001 naj bi hčer večkrat vzel v naročje, pri čemer naj bi mu morala sedeti na spolovilu). 16 Zlonamerno je preprečevala očetu stike s hčerjo. 17 Opustila je skrb za hčerino zdravje, ko jo je samovoljno odpeljala z bolnice v Mariboru, kjer je bila hospitalizirana, čeprav je bilo strokovno mnenje zdravnika, da hospitalno zdravljenje nujno potrebuje, naslednji dan pa jo je izpostavila posegu zdravstvene službe ob prisotnosti policije in novinarja. Poleg tega hčere ni pustila v šolo od 20. 12. 2007 do 16. 1. 2008, skupaj 53 ur, da bi preprečila očetu odpeljati hčer skladno s pravnomočno sodbo. 18 Na kratko povzeto: B. C. je bila materi zaupana v razvezni pravdi dvakrat: s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 3. 3. 2004 (v starosti 9,5 let), ki jo je pritožbeno sodišče 6. 7. 2005 razveljavilo in nato s sodbo sodišča prve stopnje z dne 26. 8. 2005 (v starosti 11 let), ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo 25. 10. 2005, a jo je 22. 6. 2006 razveljavilo Vrhovno sodišče. Očetu je bila dodeljena v tretjem sojenju s sodbo sodišča prve stopnje z dne 22. 12. 2006 (tedaj je bila stara 12 let), ki jo je višje sodišče 15. 2. 2007 razveljavilo; nato pa še v četrtem sojenju s prvostopenjsko sodbo z dne 17. 8. 2007 (ko je bila stara 13 let), ki jo je pritožbeno sodišče 22. 11. 2007 potrdilo.Na podlagi tožbe, ki jo je vložila C. C. 21. 2. 2008, je sodišče prve stopnje 5. 12. 2008 tedaj 14-letno B. C. dodelilo materi in očetu stike odvzelo; sodbo je potrdilo sodišče druge stopnje 11. 2. 2009, Vrhovno sodišče pa je odločitev o odvzemu stikov razveljavilo 3. 12. 2009. Prvosopenjsko sodišče je ponovno odločilo šele 22. 10. 2012 in sicer, da se zaradi skorajšnje polnoletnosti B. C. stikov imenovane z očetom ne določi. 19 Pri čemer ni povsem jasno, od kdaj dalje naj bi omenjeni čas tekel: ali od tožnikove odselitve, ali od vložitve razvezne tožbe ali, kar bi bilo logično, od tedaj, ko so stiki prenehali, ker so bili preprečeni (iz povzetka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v prvi alineji 32. a člena obrazložitve izhaja, naj bi imel tožnik stike z otrokoma do začetka razvezne pravde, zaslišan kot stranka je izpovedal, da je hčer obiskoval v šoli še kasneje). 20 Glede okoliščine, do kdaj bi se stiki otrok z očetom lahko ponovno vzpostavili, ga je ponovil tudi v tem pravdnem postopku, v katerem je bil zaslišan kot priča. 21 Ocenila je očeta kot neprimernega za varstvo in vzgojo, ker da se ne zaveda, da stika pri 14 letih ni mogoče izsiliti, pa pri tem še vedno vztraja. 22 Glej 18. točko obrazložitve. 23 Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 14/2016 obravnavalo odškodninsko odgovornost matere, katere vpliv na otroke je povzročil sindrom odtujitve od očeta. V tem je stična točka s konkretnim primerom, bistvena razlikovalna okoliščina pa je, da se ni uveljavljala odgovornost države, ker se ni, tako kot v konkretnem primeru, zatrjevalo, da bi nastanek odtujitvenega sindroma povzročilo sodišče ali center za socialno delo s prepočasnim in napačnim odločanjem ali opustitvijo ukrepanja. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da (1) psihični vpliv matere na otroke, zaradi katerega ti odklanjajo stike z očetom, pomeni protipravno ravnaje in je zato podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve očetove osebnostne pravice do stika z otroki ter (2) da ni razlogov, da institut deljene odgovornosti (171. člen OZ) ne bi bil uporaben tudi v primerih odgovornosti za nepremoženjsko škodo zaradi odtujitvenega sindroma, povzročenega s strani enega od staršev, če je k uničenju vezi, na katerih temelji odnos med starši in otroki, s svojim ravnanjem prispeval tudi tisti od staršev, ki je sam žrtev odtujitvenega sindroma; v takih primerih bo podana podlaga za sorazmerno zmanjšanje odškodnine. 24 Glej odločbe II Ips 90/2016, II Ips 79/2014 in številne druge. 25 Tako na primer odločba II Ips 36/2018. 26 Glej na primer odločbe II Ips 90/2016, II Ips 172/2015 in II Ips 448/2010. 27 Glej sodbo II Ips 90/2016. 28 Glej na primer odločbo X zoper Slovenijo z dne 28. 6. 2012, točka 87: »Sodišče poudarja, da minevanje časa lahko nepopravljivo vpliva na odnose med otrokom in roditeljem, ki ne živita skupaj (glej Ignaccolo-Zenide, 102. odstavek, in Prodělalová priti Češki, št. 40094/08, 64. odstavek, 20. december 2011). Sodišče je že pred tem menilo, da neučinkovito in zlasti počasno vodenje postopkov v zvezi z stiki ali varstvom in vzgojo otrok lahko pomeni kršitev 8. člena Konvencije (glej V. A. M. proti Srbiji, 49. odstavek in Eberhard in M. proti Sloveniji, št. 8673/05 in 9733/05, 142. odstavek, 1. december 2009). 29 Primerjaj odločbo A.V. proti Sloveniji z dne 9. 4. 2019, št. 878/13, točka 87. 30 Točka 74 v prejšnji opombi navedene sodbe ESČP: »Obveznost državnih organov, da sprejmejo ukrepe za omogočanje stikov, ni absolutna. To ni obveznost, ki je dosegljiva z rezultati, temveč s sredstvi, in lahko zahteva pripravljalne ali postopne ukrepe. Narava in obseg takšne priprave pa sta odvisna od okoliščin posameznega primera, čeprav bosta sodelovanje in razumevanje vseh udeležencev vedno pomemben element. Ker pa morajo organi storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi omogočili takšno sodelovanje, pomanjkanje sodelovanja ni okoliščina, ki bi jih lahko izvzela iz njihovih pozitivnih obveznosti iz člena 8. Namesto tega od organov zahteva sprejetje ukrepov za uskladitev nasprotujočih si interesov ob upoštevanju, da je otrokova korist glavno vodilo (glej Ribić proti Hrvaški, št. 27148/12, 94. odstavek, 2. 4. 2015; za stališče Odbora za otrokove pravice, ki se nanaša na pravico otroka, da je njegova korist poglavitna skrb). Odločilno je torej, ali so domači organi naredili vse potrebno, da omogočijo stike, ki jih je mogoče utemeljeno zahtevati v posebnih okoliščinah vsake zadeve (glej smiselno Kuppinger proti Nemčiji, št. 62198/11, 101. odstavek, 15. 1. 2015, in Hokkanen proti Finski, 23 9. 1994, 58. odstavek, serija A št. 299-A). Drug pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati je, da v zadevah, ki se nanašajo na razmerje med staršem in otrokom, treba delati z izjemno skrbnostjo zaradi nevarnosti, da bi minevanje časa lahko povzročilo, da se o zadevi odloči de facto (glej Ribić proti Hrvaški, 92. odstavek). Ta dolžnost ne velja le za postopke odločanja o varstvi in vzgojii in pravici do stikov, ampak tudi za postopke, ki se nanašajo na uresničevanje teh pravic (glej Ignaccolo- Zenide, 102. odstavek). Smiselno enako kasnješa odločba v zadevi Pisica proti Moldaviji z dne 29. 10. 2019, št. 23641/17, točka 64. 31 Prav tam.