29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 646/2004 z dne 24. 11. 2005 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 646/2004 z dne 24. 11. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 129/2003 z dne 6. 4. 2004 in z II. točko sodbe Okrajnega sodišča v Kopru št. P 281/95 z dne 26. 6. 2002 se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 129/2003 z dne 6. 4. 2004 v zvezi s I. točko sodbe Okrajnega sodišča v Kopru št. P 281/95 z dne 26. 6. 2002 se zavrže.

4.Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v pravdnem postopku v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo, da na zemljišču pritožnikov (v pravdi tožencev) obstaja služnost hoje in vožnje v korist tožnikove nepremičnine. Zavrnilo pa je zahtevek pritožnikov iz nasprotne tožbe, s katerim sta slednja od tožnika zahtevala, naj opusti posege (zlasti hojo in vožnjo) v njuno lastninsko pravico na tej nepremičnini. Višje sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo. Zoper to odločitev sta pritožnika vložila še revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo zoper odločitev o ugotovitvi obstoja služnosti zavrglo, ker je ocenilo, da ta glede na v tožbi ocenjeno vrednost spornega predmeta ni dovoljena. V delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pritožnikov za opustitev poseganja v njuno lastninsko pravico na nepremičnini, pa je njuno revizijo zavrnilo. Presodilo je namreč, da ta zahtevek zaradi pravnomočno ugotovljene služnosti hoje in vožnje na tej nepremičnini, ustanovljene v korist gospodujočega zemljišča tožnika, ne more biti utemeljen.

2.Pritožnika navajata, da vlagata ustavno pritožbo primarno zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča, podrejeno pa tudi zoper sodbo Višjega sodišča. Sodišča naj bi kršila 14., 22. in 23. člen Ustave, Vrhovno sodišče pa poleg tega še 25. člen Ustave. Vrhovno sodišče naj bi zatrjevane kršitve storilo, ker je na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 – v nadaljevanju ZPP) za presojo dopustnosti njune revizije uporabilo določbe tega zakona. S tem naj bi retroaktivno poseglo v pridobljeno pravico pritožnikov do revizije. Menita namreč, da sta slednjo pridobila že v času vložitve tožbe, ker je v tožbi ocenjena vrednost spora (100.000 SIT) po tedaj veljavnem zakonu revizijo dopuščala. Opozarjata, da seštevek vrednosti spornega predmeta po tožbi (100.000 SIT) in po nasprotni tožbi (1.100.000 SIT) presega 1.000.000 SIT in zadošča za vložitev revizije po ZPP. Poudarjata, da sta tožbo vložila že leta 1995 in da je bila kršena njuna pravica do sojenja v razumnem roku. V zvezi z ustavno pritožbo, vloženo zoper sodbo Višjega sodišča, pritožnika trdita, da gre za posebno utemeljen primer iz tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).

B – I.

3.Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije do kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni moglo priti. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da iz te pravice izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka. To je pritožnikoma bilo zagotovljeno.

4.Vrhovno sodišče s tem, ko je presojo dopustnosti revizije oprlo na določbe ZPP, ki je začel veljati v času po vložitvi tožbe in pred izdajo prvostopenjske sodbe, tudi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) ni kršilo. Ustavno sodišče je namreč že zavrnilo očitek, da je v neskladju z Ustavo, če se novi zakon po prehodni določbi 498. člena ZPP glede tega vprašanja uporablja tudi za postopke, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166).

5.Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 50. člena ZUstS preizkusi le, ali je z izpodbijano odločitvijo kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Zato zgolj nestrinjanje pritožnikov s procesnopravnim stališčem sodišč (o vrednosti spornega predmeta v primeru skupnega obravnavanja zahtevkov iz tožbe in iz nasprotne tožbe), ki na raven človekovih pravic ne posega, ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B – II.

7.Pritožnika ustavno pritožbo vlagata tudi zoper odločitev o zavrnitvi njunega zahtevka iz nasprotne tožbe za opustitev poseganja v njuno lastninsko pravico na nepremičnini. Vendar več od naštevanja členov Ustave, ki naj bi bili s to odločitvijo kršeni, v utemeljitev svojih očitkov nista navedla. Zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe tudi v tem delu ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

B – III.

9.Pritožnika izpodbijata tudi sodbo Višjega sodišča v zvezi s I. točko sodbe Okrajnega sodišča o ugotovitvi obstoja služnosti.

10.Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker sta navedeno sodbo pritožnika gotovo prejela pred 24. 11. 2005, ko sta zoper njo vložila revizijo, je ustavna pritožba, vložena 6. 2. 2006, očitno prepozna.

11.Pritožnika predlagata, naj jo Ustavno sodišče kljub temu obravnava. Po tretjem odstavku 52. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku šestdesetdnevnega roka. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je pogoj za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe kljub zamudi roka, da je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin razvidno, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (3. točka izreka).

B – IV.

12.Pritožnika uveljavljata tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči (4. točka izreka).

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena, prve alineje prvega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić