Jedro

Po 128. členu ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Če se dediči obvežejo povrniti vrednost dane pomoči, do katere bi se po določbah zakona omejilo dedovanje, sodišče odloči, da dedujejo vse zapustnikovo premoženje.

Sodišče si je prizadevalo, da bi se dediči dogovorili o plačilu terjatve, občina pa dedičev ne more prisiliti k temu in tudi ne more izbirati, na katerih stvareh bo izvedena omejitev dedovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino spadajo denarna sredstva na šestih bančnih računih, in da premoženje po enakih deležih dedujeta zapustničina sestra in nečak.

2. V postopku udeležena občina v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče je zapuščino razdelilo med dediče in upnico na način, da je vsak prejel sorazmerni delež, pri upnici pa je upoštevalo višino njene terjatve. S tem, ko je delilo tako denarna sredstva kot nepremičnine, je ravnalo nezakonito. Sama ni pristala na tak način poplačila. Poleg tega so dediči izrazili željo, da dedujejo nepremičnine in ne denar. Sodišče bi moralo tako denarna sredstva iz zapuščine dodeliti upnici, morebitno razliko do celotne terjatve pa poravnati v deležu na nepremičninah. Sodišče upnice ni pozvalo k izjasnitvi. Glede na dogovore, ki so potekali med upnico in dediči, je bilo dogovorjeno, da dediči dedujejo nepremičnine v naravi, občini pa poplačajo njeno terjatev v denarju. Z izpodbijanim sklepom je sodišče povzročilo, da so nepremičnine postale solastnina in bo potreben nov postopek delitve nepremičnin s civilno delitvijo, kar bo za vse stranke slabše. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, - da v zapuščino sodijo nepremičnine in denarna sredstva, - da je občina, ki je prispevala k plačilu storitev institucionalnega varstva za zapustnika in plačala stroške pogreba, predlagala omejitev dedovanja v skupni višini 14.536,22 EUR, - da ob upoštevanju podanih dednih izjav dedujejo štirje dediči drugega dednega reda, in sicer trije po 1/12, ena pa 1/3, - da terjatev občine predstavlja 48,60 % vrednosti celotne zapuščine, - da so se trije od štirih dedičev zavezali povrniti vrednost dane pomoči v sorazmerju s svojimi dednimi deleži, - da ostane še terjatev občine v višini 4.488,97 EUR, kar ustreza deležu 4.860/30.000, - da ostali del 5.140/30.000 zapuščine dedujejo dediči. 5. Po 128. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Če se dediči obvežejo povrniti vrednost dane pomoči, do katere bi se po določbah zakona omejilo dedovanje, sodišče odloči, da dedujejo vse zapustnikovo premoženje.

6. Očitek kršitve pravice do izjave ni utemeljen. Pritožnica je bila vabljena na naroke, sodišče pa jo je, kadar je prosila, seznanilo z dogajanjem na zapuščinski obravnavi.

7. Izpodbijana odločitev temelji na pravilni uporabi pomembnih zakonskih določb. Sodišče si je prizadevalo, da bi se dediči dogovorili o plačilu terjatve, občina pa dedičev ne more prisiliti k temu in tudi ne more izbirati, na katerih stvareh bo izvedena omejitev dedovanja. Pritožbena trditev, da se je z dediči dogovorila drugače, nima opore v procesnem gradivu, niti pritožnica ni navedla, kako se je dogovorila, niti ni o tem predložila dokazov. Ni pa ovire za bodočo sklenitev takega dogovora.

8. Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo udeleženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).