Jedro

S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.

Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da pravilno glasi: "Tožnica se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 28. 10. 2014 dalje zaradi posledic bolezni in se ji od 1. 11. 2014 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo zavrnilni upravni odločbi št.... z dne 13. 3. 2015 in št. ... z dne 12. 11. 2014 (I. tč. izreka). Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 28. 11. 2014 dalje zaradi bolezni, ji od istega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine in izreklo, da se izplačuje po prenehanju obveznega zavarovanja (II. tč. izreka). Odredilo je, da o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odloči tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka), ter jo zavezalo da tožnici v 8-ih dneh povrne 807,61 EUR stroškov postopka (IV. tč izreka).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe v smeri celotne zavrnitve zahtevka ali priznanje dodatne omejitve "brez vsiljenega ritma in norme" od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter zmotno uporabilo materialno pravo, vztraja na pripombah z dne 21. 12. 2016, podanih na pisno mnenje sodne izvedenke z dne 6. 12. 2016. Pri tožnici je še podana preostala delovna zmožnost, kot izhaja iz mnenj invalidskih komisij in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 16. 5. 2016, ki so ga podali ortoped, nevrolog in specialistka psihiatrije. Kljub temu se je sodišče oprlo na kasnejše mnenje izvedenke medicine dela, prometa in športa, ki je v nasprotju s prejšnjimi, nasprotja med njimi pa niso razčiščena.

Uveljavlja bistveno kršitev 61. člena ZDSS-1, ki se nanaša na ugotavljanje odločilnega dejstva. S področja ortopedije ni mogoče ugotoviti višje kategorije invalidnosti, ne da bi bila kršena enakost pred zakonom. Enako velja za duševno zdravstveno stanje, saj je po mnenju komisije z dne 16. 5. 2016 za tožnico pomembna vsaj delna aktivacija, na farmakološki ravni pa še obstajajo možnosti omilitve kronične bolečinske simptomatike in depresije z ustrezno terapijo. Vztraja, da pri tožnici ni I. kategorije invalidnosti.

V II. tč. izreka sodbe je zmotno uporabljeno materialno pravo glede datuma priznane pravice do invalidske pokojnine. Ob uporabi 126. člena ZPIZ-2 bi bilo novo pravico iz invalidskega zavarovanja mogoče priznati kvečjemu od 1. 11. 2014. Pritožba zatrjuje še prekoračitev tožbenega zahtevka v II. tč. izreka, ker je odločeno o izplačevanju invalidske pokojnine ter v IV. tč. izreka, ker da za dosojene stroške ni podlage v zahtevku.

3. Tožeča stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe vključno glede dosojenih stroškov, saj so bili priglašeni v skladu s 3. odst. 163. člena ZPP.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) je potrebno ugotoviti, da je izpodbijan sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju. Posledično je tožnica ob pravilni uporabi materialnega prava zakonito razvrščena v I. kategorijo invalidnosti.

6. V postopku ni prišlo do zatrjevane kršitve 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih1 (ZDSS-1). Načelo materialne resnice iz navedene določbe ZDSS-1 sodišče zavezuje, da v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj popolnoma in po resnici ugotovi sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Torej vsa tista dejstva, ki so relevantna bodisi za potrditev izpodbijanih upravnih aktov ali pa njihovo odpravo, če ti niso pravilni in zakoniti ter meritorno odločitev o pravici sami. Zaradi prepričljivosti dokazne ocene, da tožnica več ni zmožna za organizirano pridobitno delo ni kršeno načelo materialne resnice, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

7. V obravnavani zadevi gre za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Na podlagi mnenj IK I z dne 28. 10. 2014 in IK II z dne 10. 2. 2015, da je pri tožnici zaradi stanja po spondilodezi, trajni somatoformni bolečinski motnji, škodljivem vplivu opiodnih analgetikov in obojestranski naglušnosti od 22. 5. 2012 še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, je bila zahteva v predsodnem postopku zavrnjena. Tožnica naj bi bila s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno še vedno zmožna za fizično lahko delo, izmenoma stoje in sede, brez pogostih globokih predklonov, prisilnih drž hrbtenice ter z občasnim dvigovanjem bremen do 5 kg, kot npr. delo "oskrbovalke perutnine z omejitvami". Takšno oceno je v sodnem postopku sicer potrdila Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (Fakultetna komisija - list. št. 33-49), v kateri so sodelovali specialist ortoped, psihiater in nevrolog. Ocenjeno je, da je tožničina delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, in da je že ustrezno zaščitena od 22. 5. 2012 dalje s polovičnim delovnim časom ter stvarnimi razbremenitvami.

8. Ker je izvedensko mnenje Fakultetne komisije tudi po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju z izvidi lečečih specialistov (A/14 do A/29 in A/31 do A/66), ugotovitvami ter oceno rehabilitacijskega tima Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta C. z dne 13. 3. 2012, da tožnica več ni zmožna za pridobitno delo (A/30) ter celo Dispanzerja za medicino dela z dne 20. 8. 2014 (A/13) da trajno ne izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delo oskrbovanke perutnine z omejitvami, je sodišče prve stopnje na temelju 3. odst. 254. člena ZPP utemeljeno izvedlo še dokaz s sodno izvedenko medicine dela, prometa in športa dr. D.D.. Fakultetna komisija ni ovrednotila tožničinih zdravstvenih sprememb v povezavi z obremenitvijo in vplivi pogojev dela na delovnem mestu "oskrbovalke perutnine z omejitvami", niti se ni strokovno argumentirano opredelila do ugotovitev in priporočili lečečih specialistov, rehabilitacijskega tima ter dispanzerja za medicino dela.

9. Navedene pomanjkljivosti so odpravljene z pisnim izvedenskim mnenjem in izpovedjo specialistke medicine dela, prometa in športa. Analitično je ocenjena celotna razpoložljiva medicinska dokumentacija v sodnem in upravnem spisu, zdravstvenem kartonu ter izvid osebnega pregleda in podano strokovno prepričljivo argumentirano mnenje o tožničini popolni nezmožnosti za delo glede na njen somatsko - psihološki funkcijski status (list. 79 -113 ter list. 123 in 124). Toženkin dokazni predlog za posredovanje tega izvedenskega mnenja v izjasnitev Fakultetni komisiji je kot nepotreben utemeljeno zavrnjen in iz istih razlogov pritožba v tej smeri neutemeljena.

Po 212. členu ZPP so stranke sicer dolžne navajati dejstva na katera upirajo ali zavračajo zahtevek. Za sodišče iz te določbe, ki jo mora uporabljati v skladu z 22. členom Ustave RS izhaja obveznost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na pravno relevantna dejstva tudi izvede. Vendar pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom, za katere oceni, da njihova izvedba na odločitev nebi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga mora ustrezno obrazložiti, kar je storjeno v 15. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe in je pritožbeno sodišče ne navaja znova.

10. Toženka tako ne more uspešno zatrjevati, da tožničin ortopedski status in duševno zdravstveno stanje ne narekujeta I. kategorije invalidnosti. Potrebno je upoštevati součinkovanje zdravstvenih sprememb v celoti ter individualizirano nezmožnost tožnice za funkcioniranje v organiziranem delovnem procesu. Tudi sicer invalidnost v zakonu ni definirana le v medicinskem, temveč socialno pravnem smislu s kombinacijo medicinskih in nemedicinskih meril2. Pri ocenjevanju invalidnosti je potrebno upoštevati celovitost vsakokratnega individualnega primera. Prav zato v obravnavani zadevi pritožba ne more uspešno uveljaviti kršitve enakosti pred zakonom.

11. S sodnim izvedenstvom dr. D.D. je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. Takšna ocena je utemeljena z dejanskim somatsko psihičnim funkcijskim statusom. Tožnica je že od leta 2008 v glavnem bolniškem staležu, ima stalne kronične bolečine v hrbtenici, rezistentne na zdravljenje z zdravili ali fizikalno terapijo. Kirurški poseg z dekompresijo februarja 2009 in spondilodeza L3-S1 ni prinesla pričakovanega rezultata. Z magnetno resonančno preiskavo spinalnega kanala ledveno križnega predela je namreč objektivizirano potrjena spondilolisteza z zdrsom vretenca L3 za okoli 6 mm, stenoza spinalnega kanala zaradi osteofitov in centralne dorzalne protruzije diska na nivoju L4 - L5, ki se za okoli 5 mm boči v spinalni kanal ter letelarna desnostranska protruzija diska na nivoju L5-S1, ki se boči v spinalni kanal za okoli 7 mm. V kliničnem statusu se ta patologija izraža kot antalgična drža cele hrbtenice, v bolečinah in omejeni gibljivosti, senzibilitetnih izpadih na nivoju L4 - L5 in S1 ter neizvedljivi hoji po prstih in petah.

Izvidi obravnav po neuspešnem operativnem posegu kažejo močno kronično somatizacijo. Rehabilitacijski tim C. je februarja 2012 ugotovil, da je tožničino stanje izjemno nezanesljivo, prilagodljivost delovnim izzivom neučinkovita, fiksirana na telesne občutke in nemoč, zelo znižana vztrajnost, vzdržljivost, pozornost in koncentracija. Delovno ne funkcionira, saj znaša učinkovitost le okoli 15 %. Na somatsko problematiko se je nacepila psihotična tako, da so po izvidu lečečega psihiatra težave kronificirane in terapevtsko nedostopne.

Mnenje izvedenke medicine dela prometa in športa, ki temelji na soočenju ugotovljenih zdravstvenih sprememb z zahtevami delovnega mesta "oskrbovanke perutnine z omejitvami", je v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj. Prepričljivo je obrazloženo, da tožnica za nobeno delo več ni zmožna. Upoštevano je, da že dolgo ni delovno aktivna, da je delovna neaktivnost otežila rehabilitacijo duševnega funkcioniranja, da je psihiatrična simptomatika (somatoformna motnja, depresivna simptomatika in psihična nadgradnja telesne bolečine) težko oz. nedostopna zdravljenju z zdravili v ustreznih odmerkih. Poskus vrnitve fizično in psihično neučinkovitega delavca na delo pa ne samo, da ni smiseln, kot pravilno utemeljuje izvedenka, temveč zaradi izgubljene delazmožnosti tudi pravno nedopusten.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega izvedenskega mnenja lahko z gotovostjo zaključilo le, da je tožničina delovna zmožnost popolnoma izgubljena. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti. Ob uporabi 2. odst. 81. člena ZDSS-1 sta zato zavrnilna akta kot nezakonita pravilno odpravljena, pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe pa neutemeljena.

13. Vendar pa je potrebno pritrditi materialno pravnemu stališču tožene stranke, da tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje. Ob uporabi 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki bi ga moralo upoštevati že sodišče prve stopnje, je zato pritožbeno sodišče celotno II. točko izreka sodbe na temelju 358. člena v zvezi s 1. odst. 351. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz I. tč. izreka te sodne odločbe.

Predhodna sprememba pomeni, da sta odmera in izplačevanje invalidske pokojnine v celoti prepuščena upravnemu odločanju. O tem bo tožena stranka odločala s posebno odločbo, kot je odrejeno v III. točki izreka prvostopenjske sodbe. Seveda v tem ni nobenega dvoma, da bo denarno dajatev na temelju I. kategorije invalidnosti mogoče izplačevati šele po prenehanju pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

14. Neutemeljena je končno pritožba zoper stroškovni izrek prvostopenjske sodbe, saj je tožnica v sodno socialnem sporu v celoti uspela. Povračilo stroškov je zahtevala še pred koncem zadnjega naroka glavne obravnave in tedaj vložila določno obrazložen stroškovnik. Torej pravočasno in s tem v skladu s 3. odst. 163. člena ZPP. S stroškovnim izrekom sodbe zato ni prišlo do sojenja extra petitum, kot zmotno meni tožena stranka, zato je pritožba v tem obsegu ostala neuspešna.

15. Ker preostale navedbe tožene stranke, od tega, da se tožnici eventualno določijo le dodatne stvarne razbremenitve in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso odločilne, se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo potrebno posebej niti opredeljevati. Zaradi vsega obrazloženega je razsodilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS št. 2/2004 3 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem; Gospodarski vestnik; Inštitut za delovna razmerja; Ljubljana 2000; str 292. 4 Ur. l. RS št 96/ 2012 s spremembami.