Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru izdaje sodbe na podlagi pripoznave sodišče ne presoja resničnosti in materialnopravne utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP nastopi s pretekom 15. dne od dneva, ko je vročevalec v strankinem hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pisanje in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh.
Pritožba se zavrne in se sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo 2.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2011 do plačila ter ji naložilo tudi povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 209,72 EUR.
2. Toženka v pravočasni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbija, češ da tožbe nikoli ni prejela. Navaja, da je že dlje časa precej bolna, zato se občasno nahaja na O., včasih pa je pri sinu na slovenski obali. Če ji je bila v času med njeno odsotnostjo poslana pošta, ji tega ni mogoče šteti v škodo. Meni, da ničesar ne dolguje. Četudi bi, se s tožnico sploh nista dogovorili glede roka izpolnitve obveznosti, zato ne ve, zakaj je prvostopenjsko sodišče kot datum njene zamude štelo 1. 5. 2011. Meni, da obresti tečejo od dneva vložitve tožbe. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.
3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V skladu s 453. a členom ZPP izda sodišče v sporu majhne vrednosti sodbo na podlagi pripoznave, če toženec na tožbo ni odgovoril, tožba pa mu je bila pravilno vročena. V takšnem primeru sodišče brez nadaljnjega obravnavanja ugodi tožbenemu zahtevku. Pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave mora sodišče preveriti le, ali gre za zahtevek, s katerim stranki ne moreta prosto razpolagati (3. člen ZPP), ter izpolnjenost procesnih predpostavk za izdajo sodbe.
6. Pritožbeno sodišče na podlagi vročilnice, ki je v spisu, ugotavlja, da je bila toženki tožba pravilno vročena, in sicer v skladu z določbami tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP. Tožba je bila toženki vročena na naslovu njenega dejanskega prebivališča (nasprotnega toženka niti ne zatrjuje), kjer ji je bila 6. 10. 2012 vročena tudi izpodbijana sodba. Obvestilo o poskusu vročitve tožbe, za katero toženka zatrjuje, da je nikoli ni prejela, je bilo puščeno v njenem hišnem predalčniku 31. 5. 2012, 15. 6. 2012 je iztekel petnajstdnevni rok, v katerem bi lahko toženka prevzela omenjeno sodno pisanje. Tega dne je torej nastopila fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Po poteku tega roka (16. 6. 2012) je bila tožba (z opozorilom o izdaji sodbe na podlagi pripoznave v primeru toženkine pasivnosti) puščena v hišnem predalčniku na naslovu dejanskega prebivališča toženke. Istega dne je pričel teči tudi osemdnevni rok za odgovor na tožbo (prvi odstavek 452. člena ZPP).
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka z ničimer ni izkazala pritožbenih navedb o svoji odsotnosti v času vročanja predmetne tožbe. Priloženi izvidi O. i. v L. sicer potrjujejo njene navedbe o spopadanju s hudo boleznijo, a ne izkazujejo odsotnosti v kritičnem času, torej v obdobju od obvestila o vročitvi (31. 5. 2012) do 15. 6. 2012, ko je nastopila fikcija vročitve tožbe. Priložena zdravniška izvida z dne 20. 12. 2011 ter 23. 12. 2011 za predmetno zadevo očitno nista relevantna, izvid z dne 5. 6. 2012 (priloga B1) pa potrjuje le toženkino odsotnost od doma tega dne. Iz njega je razvidno, da je bila toženka tisti dan zgolj kontrolnem pregledu na O., tudi ni bila hospitalizirana (naročena je bila na ponovno kontrolo), zaradi česar pritožbeno sodišče ocenjuje, da ji omenjeni obisk pri zdravniku ni preprečil seznanitve s poskusom vročitve tožbe v celotnem 15-dnevnem obdobju. Pavšalne so toženkine navedbe, da je bila nekaj časa pri sinu na slovenski obali, saj podrobneje niti ne opredeli časovnega obdobja, v katerem je obiskala sina, takih pavšalnih navedb pa pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.
8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ravnalo v skladu s 453. a členom ZPP ter tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo, saj v predmetni zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (gre za določila posojilne pogodbe med fizičnimi osebami, ki so dispozitivne narave), v primeru izdaje sodbe na podlagi pripoznave pa sodišče ne presoja resničnosti in materialnopravne utemeljenosti tožbenega zahtevka (316. člen ZPP).
9. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženka dolžna tožnici vrniti posojilo v znesku 2.000,00 EUR, ki ga je prejela 7. 6. 2010 in se ga je zavezala vrniti do konca aprila ali začetka maja 2011. Rok vračila izposojenega denarnega zneska je bil med strankama določljivo opredeljen, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno (ter v korist toženke) zaključilo, da je bila dolžna vrniti omenjeni denarni znesek najkasneje začetek maja leta 2011, torej 1. 5. 2011. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ tudi pravilno ugotovilo, da je prišla toženka 2. 5. 2011 v zamudo z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti in mora tožnici od tega prvega dne zamude poleg glavnice povrniti tudi zakonite zamudne obresti.
10. Pritožbeno sodišče v poduk prvostopenjskemu sodišču še dodaja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno izračunalo rok nastopa fikcije vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Ta nastopi s pretekom 15. dne od dneva, ko je vročevalec v strankinem hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pisanje in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. (1) V predmetni zadevi je bila v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP tožba vročena toženki 15. 6. in ne 16. 6. 2012, kot je nepravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Osemdnevni rok za vložitev odgovora na tožbo je tako pričel teči 16. 6. 2012 in je v skladu s 111. členom ZPP iztekel 26. 6. 2012 (in ne 28. 6. 2012, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje). Omenjena kršitev sodišča prve stopnje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala, sploh pa relativne kršitve postopka v pritožbenem postopku v zadevah majhne vrednosti niso dopustni pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).
11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom v zvezi s 442. členom ZPP potrdilo.
(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11. 4. 2012, opr. št. II Cp 3158/2011.