Jedro

Ob upoštevanju novejše sodne prakse Upravnega sodišča (prim. sodbi I U 872/2021 z dne 4. 5. 2023 in I U 1012/2020 z dne 14. 3. 2023) tukajšnje sodišče zaključuje, da pravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v obravnavni zadevi predstavljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84 (to so 58. do 63. člen ZSZ/84), določbe 218. do 218.d člena ZGO-1 ter določbe Odloka, ki je bil sprejet na podlagi 59. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (ZIPRS1718), po katerem se kot uporaba določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba določb 218. do 218.d člena ZGO-1 šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Gre za zakonsko določbo, ki je omogočila občinam sprejemanje novih odlokov za odmero NUSZ (prim. sodbi Upravnega sodišča I U 1957/2017 z dne 18. 9. 2018 in II U 185/2016 z dne 27. 12. 2018).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z uvodoma navedeno odločbo z dne 5. 11. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju občine Nova Gorica za leto 2018 v skupni višini 859,46 EUR, od tega za polovični solastni delež na stavbnem zemljišču s stanovanjskim objektom na naslovu ... v površini 212,70 m² znesek 56,99 EUR, za polovični solastni delež na stavbnem zemljišču z objektom - trgovina na naslovu ... v površini 106,20 m² znesek 97,35 EUR, za polovični solastni delež na nezazidanem stavbnem zemljišču s parc. št. 420/243 k.o. ... v površini 1521 m² znesek 428,99 EUR, za polovični solastni delež na nezazidanem stavbnem zemljišču s parc. št. 420/244 k.o. ... v površini 834 m² znesek 235,23 EUR ter za polovični solastni delež na nezazidanem stavbnem zemljišču s parc. št. 420/255 k.o. ... v površini 145 m² znesek 40,90 EUR. Vsako od treh nezazidanih parcel je prvostopenjski organ točkoval s 100 točkami. Iz nadaljevanja izreka je razvidno, kako in v katerih rokih je treba plačati odmerjeno NUSZ, ker se bodo sicer zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba; da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da davčnemu organu posebni stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi se prvostopenjski organ sklicuje na določbe 58. in 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89, v nadaljevanju ZSZ/84) ter na določbe Odloka o ureditvi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Nova Gorica (Uradni list RS, št. 79/2017 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: Odlok).

Odločba drugostopenjskega organa

2.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: drugostopenjski organ ali toženka) je s svojo v uvodu navedeno odločbo z dne 23. 1. 2020 zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnilo je, da izpodbijana odločba temelji na določbah Odloka, po katerem se v skladu z 58. členom ZSZ/84 in Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ/97) plačuje NUSZ. V skladu s prvo alinejo 56. člena ZSZ/97 se namreč tudi po uveljavitvi tega zakona dne 25. 7. 1997, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZUreP-1) dne 1. 1. 2003, v zvezi z odmero NUSZ kot veljavne uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84 o NUSZ. Določbe tega poglavja ZSZ/84 so po določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 101/13, v nadaljevanju: ZDavNepr) sicer prenehale veljati s 1. 1. 2014. Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 (v nadaljevanju: odločba U-I-313/13) razveljavilo ZDavNepr in med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi tega poglavja ZSZ/84.

3.Drugostopenjski organ povzema določbe 58., 61. in 62. člena ZSZ/84 ter pojasni, da je v zvezi s tožničino pritožbo mnenje podala tudi Mestna občina Nova Gorica (v nadaljevanju: MONG), ki je predlagala, da se pritožba zavrne. Tožnica je bila s tem mnenjem seznanjena in je 18. 4. 2019 podala pisni odgovor, iz katerega izhaja, da se z mnenjem ne strinja in da vztraja pri svoji pritožbi.

4.Po stališču drugostopenjskega organa se tožnica zmotno sklicuje na določbe Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17, v nadaljevanju: ZUreP-2). Iz 299. člena v povezavi s 303. členom ZUreP-2 ter iz 125. člena v povezavi s 126. členom Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17, v nadaljevanju: GZ) sicer izhaja, da se je Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZGO-1) z dnem 1. 6. 2018 prenehal uporabljati. Vendar je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katere spadajo tudi določbe 218. do 218.d člena ZGO-1.

5.Po prvem odstavku 218.b člena ZGO-1 in enako po četrtem odstavku 4. člena Odloka se NUSZ lahko odmerja samo v primeru, da je za stavbno zemljišče zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto. V skladu z nadaljnjo določbo istega člena ZGO-1, v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 (v nadaljevanju: odločba U-I-286/04), pa se šteje, da je za stavbna zemljišča zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno, elektroenergetsko in kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Po presoji drugostopenjskega organa so ti pogoji v obravnavanem primeru glede nepremičnin s parc. št. 420/243, 420/244 in 420/255, vse k.o. ... (v nadaljevanju: sporne parcele), izpolnjeni.

6.Drugostopenjski organ ugotavlja, da iz potrdila A., d.d. z dne 18. 7. 2016 izhaja, da je sporne parcele mogoče priključiti na elektroenergetsko omrežje. Mnenje iste družbe z dne 24. 2. 2017 te ugotovitve ne spremeni, izkazuje namreč le, da v enoti urejanja prostora (v nadaljevanju: EUP), v kateri se nahajajo sporne parcele, električno omrežje še ni zgrajeno in predano v upravljanje, ne pa da priklop na elektroenergetsko omrežje ne bi bil mogoč. Iz potrdila družbe B., d.d. z dne 22. 8. 2016 izhaja, da je sporne parcele mogoče priključiti na javni vodovod in javno kanalizacijo. Iz grafičnega prikaza cest, s katerimi upravlja MONG, pa izhaja, da je za sporne parcele zagotovljen dostop na javno cesto, saj se neposredno dotikajo parcele 420/253 k.o. ..., na kateri stojita javni kategorizirani cesti LK 286200 in JP 787083, s katerimi upravlja MONG. Sporne parcele tako imajo dostop do javnega cestnega omrežja, zanje pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno, elektroenergetsko in kanalizacijsko omrežje.

Tožbene navedbe

7.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Toženki naj sodišče tudi naloži, da ji povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožnica meni, da pri izdaji izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za sporne parcele, predpis ni bil pravilno uporabljen oziroma ni bil uporabljen pravilni predpis ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Trdi, da sporne parcele ne izpolnjujejo pogojev za obremenitev z NUSZ skladno z določbami Odloka, ZGO-1 ter Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/2007, v nadaljevanju: ZPNačrt), ki je veljal in se uporabljal v času sprejema Odloka, ter tudi ne z določbami ZUreP-2, ki je nasledil ZPNačrt. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sta tako prvo- kot drugostopenjski organ napačno ugotovila dejansko stanje. Izpodbijana odločba očitno temelji na stališču, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj komunalne opremljenosti spornih parcel iz 218.b člena ZGO-1. Toženka šteje, da je pogoj glede oskrbe z električno energijo izpolnjen že zato, ker obstaja možnost priključitve na elektroenergetsko omrežje z izgradnjo nizkonapetostnega priključka na transformatorsko postajo (v nadaljevanju: TP) Damber I, v drugi EUP, v dolžini cca 250 m, ne glede na to, da v EUP, kjer se nahajajo sporne parcele (KR-14/01), električno omrežje še ni zgrajeno in predano v upravljanje. Takšno stališče je po mnenju tožnice napačno glede na 72. člen ZPNačrt, ki je veljal in se uporabljal v času, ko je bil sprejet Odlok, in ki se je skladno z 299. členom v zvezi s 303. členom ZUreP-2 uporabljal do 1. 6. 2018. Prav tako je to stališče napačno upoštevajoč 149. člen ZUreP-2, ki se uporablja od 1. 6. 2018 dalje. Tožnica meni, da se NUSZ za čas do 31. 5. 2018 lahko odmeri le od zemljišč, ki so bila komunalno opremljena v smislu 72. člena ZPNačrt, za čas od 1. 6. 2018 dalje pa le od tistih, ki so komunalno opremljena v smislu 149. člena ZUreP-2.

9.Tožnica poudarja, da iz dopisa A., d.d. z dne 24. 2. 2017 izhaja, da v območju spornih parcel, ki sestavljajo EUP KR-14/01, električno omrežje ni zgrajeno in predano v upravljanje. Da se sporne nepremičnine nahajajo v EUP KR-14/01, izhaja tudi iz mnenja MONG. Ker sporne parcele niso komunalno opremljene v smislu 72. člena ZPNačrt, toženka ne bi smela za obdobje do 31. 5. 2018, ko se je še uporabljal ZPNačrt, če ne že za celo leto 2018, zaračunati NUSZ. Ob tem se tožnica sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča U-I-286/04 ter na sodbi Upravnega sodišča I U 1627/2015 z dne 25. 8. 2016 in I U 1628/2015 z dne 16. 6. 2016. Izpostavlja, da MONG v mnenju, ki ga je podala po pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ni izkazala, da bi bila KR-14/01 opremljena z infrastrukturo javnega vodovoda in javne kanalizacije. Iz prilog k mnenju MONG izhaja zgolj, da naj bi bilo mogoče sporne parcele priključiti na javni vodovod in javno kanalizacijo, kar pa ne zadošča za zaključek, da sporne parcele predstavljajo opremljena stavbna zemljišča v smislu prvega odstavka 72. člena ZPNačrt. Iz dopisa družbe B., d.d. z dne 22. 8. 2016 izhaja, da se tudi vodovod DN 125, ki naj bi potekal po parc. št. 420/253 k.o. ..., ne nahaja v EUP KR-14/01, temveč v drugi EUP. Zato je izpodbijana odločba, s katero je bilo NUSZ obračunano za leto 2018, napačna najmanj za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2018, če ne že za celo leto 2018.

10.Izpodbijana odločba je po tožničinem mnenju napačna, četudi bi se postavili na stališče, da je treba presojo komunalne opremljenosti za obdobje od 1. 6. 2018 opraviti v luči 149. člena ZUreP-2. To presojo bi bilo treba opraviti upoštevajoč merila, ki jih predpiše pristojni minister, vendar ta meril, kot jih nalaga 149. člen ZUreP-2, še ni predpisal. Zato presoje opremljenosti sploh ni mogoče opraviti in ne preveriti njene pravilnosti. Zaključek, da so sporne parcele komunalno opremljene, je tudi v tej luči nepravilen. Nasprotno stališče bi pomenilo, da so vsa stavbna zemljišča v občini komunalno opremljena, tako tista, ki so nekaj metrov oddaljena od javnega kanalizacijskega, vodovodnega in elektroenergetskega omrežja, kot tista, ki so od te infrastrukture oddaljena več kilometrov. Če je lastniku zemljišča naloženo nesorazmerno breme ureditve, ni mogoče šteti, da je dostop do omrežja zagotovljen, kot to izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 23/2016 z dne 2. 2. 2017.

Nadaljnji potek upravnega spora

11.Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve ter v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, vztrajala pri razlogih za izdajo izpodbijane odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

12.Poudarja, da je treba pravilnost izpodbijane odločbe presojati po pravnem in dejanskem stanju na dan njene izdaje (5. 11. 2018). Tedaj se je uporabljal ZUreP-2 in ne več ZPNačrt. ZUreP-2 nima določbi prvega odstavka 72. člena ZPNačrt podobne določbe, torej take, ki bi komunalno opremljenost pogojevala z obstojem komunalne opreme v konkretni EUP. Poleg tega se po mnenju toženke določba prvega odstavka 72. člena ZPNačrt ne bi mogla uporabljati v postopkih odmere NUSZ niti v času uporabe ZPNačrt, saj je to materijo tedaj urejal ZGO-1 kot specialnejši predpis. Tako izhaja iz določbe prvega odstavka 180. člena ZUreP-1, ki se je za potrebe odmere NUSZ uporabljala tudi po uveljavitvi ZPNačrt.

13.Po določbah prvega in tretjega odstavka 218.b člena ZGO-1 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-286/04 se šteje, da je za stavbna zemljišča zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je za njih tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno, elektroenergetsko in kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. ZGO-1 v 218.b členu ne postavlja dodatnega pogoja, da bi ta komunalna oprema morala biti v isti EUP. Do nasprotnega zaključka bi lahko pripeljalo kombiniranje 218.b člena ZGO-1 ter 72. člena ZPNačrt, kar pa ni dopustno, saj se ZGO-1 kot specialni predpis izključno uporablja za odmero NUSZ. ZPNačrt ni urejal odmere NUSZ, temveč plačevanje komunalnega prispevka; določba 72. člena ZPNačrt sodi v III. poglavje z naslovom Opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Poleg tega bi kombinacija obeh predpisov ustvarila nerazumno stroge pogoje za odmero NUSZ, saj bi morala biti izpolnjena dva pogoja: da je priključitev možna in da je mesto priklopa znotraj iste EUP. Ob takšnem izredno restriktivnem razumevanju predpisov bi iz odmere npr. izpadla nezazidana stavbna zemljišča, ki so na robovih EUP in je zanje racionalnejši in bližji priklop na komunalno opremo v sosednji EUP. Po stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2013 je razlog za obremenitev nezazidanih stavbnih zemljišč z NUSZ v tem, da sili lastnike teh zemljišč, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo, pri čemer občina ne more siliti lastnikov v zazidavo in jim posledično odmerjati NUSZ, če ta zemljišča pogojev za zazidavo ne izpolnjujejo, ker občina ni poskrbela za njihovo komunalno opremljenost. Vendar pa to, da stavbna zemljišča niso bila komunalno opremljena v smislu prvega odstavka 72. člena ZPNačrt, ni preprečevalo gradnje - ta je bila pod pogoji iz tretjega odstavka 72. člena ZPNačrt kljub temu možna.

14.Toženka meni, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi v 218.b členu ZGO-1 določeni pogoji. Tudi če bi bilo treba v zadevi upoštevati določbe prvega odstavka 72. člena ZPNačrt, so tam predpisani pogoji izpolnjeni, saj je v EUP predana v uporabo vsa potrebna komunalna infrastruktura. KR-14/01 namreč ni samostojna EUP, temveč le podenota EUP KR-14. V KR-14, v kateri leži tudi podenota KR-14/01, pa je v uporabo predana vsa v predpisana komunalna infrastruktura, tako cesta, kot vodovod, elektrika in kanalizacija. V njej so tudi že zgrajene zgradbe. Toženka je odgovoru na tožbo priložila še elektronsko sporočilo MONG iz julija 2020 s prilogami.

15.Tožnica je v vlogi z dne 10. 8. 2020 vztrajala, da je treba za čas do 31. 5. 2018 uporabiti določbe ZPNačrt. Po njenem mnenju pogoj, da mora biti mesto priklopa znotraj iste EUP, ni nerazumno strog. Pogoj zgolj možnosti priključitve na javno infrastrukturo bi namreč pomenil, da so vsa zazidljiva zemljišča v občini lahko obremenjena z NUSZ, tako tista, ki so le nekaj metrov oddaljena od javnega kanalizacijskega, vodovodnega in elektroenergetskega omrežja, kot tista, ki so od te infrastrukture oddaljena več kilometrov in pri katerih je lastniku naloženo nesorazmerno breme priključitve. Za vse nepremičnine v Republiki Sloveniji je namreč mogoče izvesti priključke na infrastrukturna omrežja, le z različno stroškovno obremenitvijo. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 23/2016 z dne 2. 2. 2017.

16.Po mnenju tožnice se NUSZ lahko odmeri le od zemljišč, ki so komunalno opremljena, zato je pri določitvi nezazidanih zemljišč treba upoštevati določila zakona, ki ureja komunalno opremljenost. Toženka pa ni presojala ne obrazložila dejanske možnosti priklopa spornih parcel, zato se o tem ni bilo mogoče izreči. Izpodbijana odločba je torej pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Gre za kršitev 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ob povzemanju prvega in četrtega odstavka 149. člena ter drugega odstavka 300. člena ZUreP-2 tožnica ponovno trdi, da niso izpolnjeni pogoji za obračunavanje NUSZ, saj ni mogoče preveriti, ali so sporne parcele komunalno opremljene. Izpodbijani odločbi zato očita neustavnost, arbitrarnost, pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nejasnost in nerazumljivost obrazložitve. Trdi, da je odmera NUSZ v nasprotju z 2. in 120. členom Ustave Republike Slovenije, očitane kršitve pa pomenijo tudi kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave.

17.Glede navedb toženke, da KR-14/01 ni samostojna enota, temveč podenota EUP KR-14, ter glede elektronskega sporočila MONG iz julija 2020 s prilogami, ki ga je toženka priložila odgovoru na tožbo, tožnica trdi, da gre za novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati, saj bi te navedbe in dokaz toženka lahko podala že pred izdajo izpodbijane odločbe, a jih ni. Iz previdnosti pa tožnica v tej zvezi pojasnjuje, da ZUreP-2 pojma podenota enote urejanja prostora ne pozna. Določba 34. člena ZUreP-2 dodatne delitve na podenote ne ureja oziroma ne omogoča. Enako velja za Odlok, ki v 3. členu med pomeni ključnih uporabljenih izrazov ne opredeljuje podenot. Tudi iz 36. člena Odloka ter iz označevanja enot v tabeli 108. člena Odloka izhaja, da oznaka KR-14/01 ni podenota, pač pa oznaka EUP. Da je stališče toženke v nasprotju z dejanskim stanjem in Odlokom, izhaja še iz dejstva, da imata KR-14/01 in KR-14/02 isto namensko rabo prostora (CD), kot izhaja iz omenjene tabele.

18.Tožnica v vlogi z dne 21. 12. 2020 še navaja, da četudi bi bila pravilna naziranja toženke in MONG glede KR-14, tudi ta domnevna enota (ki naj bi jo tvorili KR-14/01 in KR-14/02) pogojev za obremenitev z NUSZ ne izpolnjuje, saj tudi v njej priključitev na elektroenergetsko omrežje za potrebe gradnje v KR-14/01 ni možna, ker omrežje v njej ne izpolnjuje tehničnih pogojev. Iz mnenja A., d.d. z dne 24. 2. 2017 izhaja, da ne v KR-14/01 ne v KR-14/02 ni mogoča priključitev zemljišč na elektroenergetsko omrežje, saj v KR-14/01 omrežje ni zgrajeno, v KR-14/02 pa omrežje ne izpolnjuje tehničnih pogojev za potrebe gradnje na zemljiščih v KR-14/01. Tožnica prilaga še novo mnenje A., d.d. z dne 28. 9. 2020, po katerem je teoretično možno izvesti elektroenergetski priključek na vsako zemljišče, vendar je to pogojeno s predpisi in višino investicije. V njem je navedeno, da sama bližina elektroenergetske naprave, glede na njeno nazivno napetost, tehnično stanje in potrebno priključno moč v konkretnem primeru še ne zagotavlja možnosti priključka na omrežje. Za izvedbo priključka glede na podane zahteve je tako potrebna rekonstrukcija omrežja ali objektov na omrežju. Po mnenju tožnice to potrjuje, da priklop na električno omrežje za sporne parcele dejansko ni zagotovljen oziroma bi ji ta priklop naložil nesorazmerno breme, zato ni mogoče šteti, da je zagotovljen.

19.Toženka v vlogi z dne 12. 7. 2021 nasprotuje stališču, da njene navedbe o tem, da oznaka KR-14/01 označuje podenoto, pomenijo nedovoljeno tožbeno novoto. Pojasnjuje, da je te navedbe podala kot odgovor na tožničin ugovor glede uporabe 72. člena ZPNačrt, ki ga je tožnica prvič podala šele v tožbi. Enako velja za elektronsko sporočilo MONG iz julija 2020 s prilogami. Toženka zavrača tožničino problematiziranje možnosti priklopa spornih parcel na javno električno omrežje. Ob sklicevanju na dopisa A., d.d. z dne 18. 7. 2016 in z dne 24. 2. 2017 ter dodatno še na pojasnilo v elektronskem sporočilu A., d.d. z dne 9. 3. 2021 pojasnjuje, da je priklop na javno elektroenergetsko omrežje mogoč z izgradnjo novega izvoda iz TP Damber 1 po obstoječi kabelski kanalizaciji, najbližji točki priklopa na tej že obstoječi kabelski kanalizaciji pa sta jaška na bližnjih nepremičninah s parc. št. 420/183 in 420/252. Iz slike, ki jo je vključila v to vlogo, po mnenju toženke izhaja, da kabelska kanalizacija javnega elektroenergetskega omrežja poteka vzporedno z vzhodno mejo spornih parcel v oddaljenosti pribl. 10 m. V zvezi z zapisom A., d.d., da bi bilo v primeru potreb po večji priključni moči treba poiskati drugo tehnično rešitev, toženka poudarja, da tožnica takih potreb ne izkazuje. Zgradbe v bližini so tudi priključene na javno elektroenergetsko omrežje. Toženka se sklicuje še na sodbo tega sodišča II U 65/2012 z dne 10. 4. 2013. Glede dokumenta A., d.d. z dne 28. 9. 2020 meni, da gre za splošno pojasnilo o možnosti priklapljanja na elektroenergetsko omrežje, ki ne podaja nobenih konkretnih podatkov glede možnosti priklopa spornih parcel. Ponavlja, da je tožničino zavzemanje za uporabo določb ZUreP-2 zmotno in da je treba za odločanje v zadevi kot lex specialis uporabiti določbe ZGO-1 in Odloka. Ob tem se sklicuje na zapis na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor pod 125. točko rubrike: Vprašanja in odgovori - ZUreP-2.

20.Tožnica v vlogi z dne 14. 9. 2021 navaja, da priključitev na elektroenergetsko omrežje z izgradnjo nizkonapetostnega priključka na TP Damber 1 v dolžini cca 250 m zanjo predstavlja nesorazmerno breme. Če bi želela zgraditi objekt na spornih parcelah, bi morala zgraditi še cca 250 m dolg nizkonapetnostni priključek po tujih zemljiščih. Vztraja pri svojem stališču o pravni podlagi za odmero NUSZ za sporne parcele in meni, da jih ni mogoče šteti za komunalno opremljene, kar potrjujeta tudi dopisa A., d.d. z dne 24. 2. 2017 in 30. 7. 2021. Meni, da je ustavno sporno in nesprejemljivo stališče toženke, da je tudi brez ustreznega pravilnika mogoče določati komunalno opremljenost stavbnih zemljišč, ker naj bi to izhajalo iz pavšalnega odgovora Ministrstva za okolje in prostor, ki ni zakonodajalec. Pri oblikovanju norm, s katerimi se določajo obveznosti državljanov, mora biti spoštovano načelo lex certa. Jasnost in vnaprejšnja določenost materialnega prava je nujna za uspešno delovanje države in za uresničevanje pravice iz 22. člena Ustave ter je obenem bistveni pogoj za pošten postopek v primeru sodnega varstva.

21.Tožnica kot neresnične prereka navedbe toženke, da naj bi bil priklop na javno elektroenergetsko omrežje mogoč v razdalji približno 10 m od spornih parcel, saj je upravljavec elektroenergetskega omrežja v svojih dopisih jasno navedel, da je priključitev mogoča z izgradnjo 250 m dolgega nizkonapetostnega priključka.

22.Toženka v vlogi z dne 21. 12. 2021 še navaja, da družba A., d.d. v mnenju z dne 30. 7. 2021 relativizira svoje mnenje z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021, saj poudarki v tem mnenju ustvarjajo vtis, da točka priklopa ni 10 m oddaljen jašek na sosednjih nepremičninah s parc. št. 420/183 in 420/252, temveč TP Damber 1, ki je po navedbah A., d.d. oddaljena cca. 250 m, po zadnjih ugotovitvah toženke pa cca 201 m.

Na glavni obravnavi podane navedbe in izvedeni dokazi

23.Sodišče je v tem upravnem sporu dne 24. 5. 2024 opravilo javno glavno obravnavo v prisotnosti odvetnika mag. A. A. iz Odvetniške družbe A., o.p., d.o.o., kot tožničinega pooblaščenca in pooblaščenca toženke B. B.

24.Tožnica je oporekala navedbi toženke, da naj bi dopis A., d.d. z dne 30. 7. 2021 poskušal relativizirati mnenje iz elektronskega sporočila te družbe z dne 9. 3. 2021. V zvezi s tem elektronskim sporočilom je izpostavila, da gre za sporočilo C. C. neznane zaposlitve, neznane funkcije, brez pooblastil in da ga ni mogoče šteti za mnenje, ki bi bilo enakovredno uradnim dopisom distributerja. Poleg tega iz njega izhaja, da je bližnji jašek kvečjemu točka priklopa, ob tem ko je treba izgraditi nov izvod iz TP Damber 1. Če bi želeli večjo priključno moč, pa je treba najti drugo tehnično rešitev. Tožnica tako meni, da so neresnične navedbe toženke o tem, da naj bi bil priključek na javno elektroenergetsko omrežje možen že v razdalji 10 metrov od spornih parcel.

25.Toženka je nasprotovala vsem navedbam tožnice in poudarila, da je dopis elektrodistributerja z dne 30. 7. 2021 nedovoljena tožbena novota. Vztrajala je pri zaslišanju predstavnika elektrodistributerja, če bi sodišče ta dopis upoštevalo. Pojasnila je, da je elektronsko sporočilo z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 podpisal C. C., vodja oddelka za transport in vzdrževanje pri elektrodistributerju, zato gre za verodostojno mnenje. Iz njega jasno izhaja, da je točka priklopa kabelska kanalizacija, oddaljena 10 metrov od spornih parcel, drugačna tehnična rešitev pa bi bila pogojena le s potrebo po večji električni moči, ki je tožnica ne zatrjuje, niti ne dokazuje. Da je potrebo po večji električni moči treba zatrjevati in dokazovati, izhaja iz sodbe tega sodišča v zadevi II U 65/2012. Toženka je še pripomnila, da je tožnica s pritožbo izpodbijala prvostopenjsko odločbo le glede spornih parcel, zato je odločba glede ostalih odmernih predmetov postala pravnomočna in je tožbo v tem delu treba zavreči.

26.Tožnica je glede dopisa A., d.d. z dne 30. 7. 2021 pojasnila, da ga je predložila naknadno, ker prej ni obstajal. Če je ta dopis tožbena novota, je kot tako neupoštevno tudi elektronsko sporočilo z dne 9. 3. 2021, ki ga je predložila toženka. Poleg tega dopis z dne 30. 7. 2021 le še dodatno potrjuje vse navedbe distributerja, kot izhajajo iz njegovih predhodnih dopisov, ter se nenazadnje izreka tudi o elektronskem sporočilu z dne 9. 3. 2021. Tudi iz elektronske pošte z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 izhaja, da je priklop mogoč le ''z izgradnjo novega izvoda iz TP Damber", kar potrjuje tožničine navedbe glede nezmožnosti in nesorazmernosti priklopa.

27.Toženka je navedla, da je elektronsko sporočilo z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 razumeti na način, da je treba potegniti priključek od 10 metrov oddaljene kabelske kanalizacije do spornih parcel. Iz omenjenega elektronskega sporočila je razvidno, da ga je poslal C. C., zaposlen pri A., d.d.

28.Tožnica je še pojasnila, da se sporne parcele nahajajo v bližini Medicinskega centra ... in stavbe A., d.d. Na njih je po lokacijski informaciji dovoljena gradnja objekta v treh etažah, v površini 4.000 m². Elektro priključki, ki jih omenja toženka, ne bi mogli napajati take zgradbe. Kljub temu bo morala ob gradnji take stavbe zgraditi še komunalni priključek in, če bo izpodbijana odločba obstala, hkrati plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki po njenem mnenju še ni komunalno opremljeno. V zvezi z elektronskim sporočilom z dne 9. 3. 2021 je poudarila, da ne gre za izjavo pooblaščenca ali zakonitega zastopnika elektrodistributerja, niti za uraden dopis. V zvezi z zahtevano priključno močjo je izpostavila, da je glede na stališče toženke postavljena v situacijo, ko bi morala dejansko pripraviti celotno gradbeno dokumentacijo, na podlagi katere bi šele elektrodistributer podal pogoje za izdajo soglasja k nameravani gradnji. Po mnenju tožnice iz vseh predloženih dopisov elektrodistributerja izhaja, da domnevni priključek, kot ga zatrjuje toženka, ne pomeni komunalne opremljenosti glede na možnost gradnje na zadevnih zemljiščih.

29.Toženka je opozorila, da so tožničine navedbe o gradnji obsežnega objekta na podlagi lokacijske informacije nedovoljena tožbena novota in so povsem neizkazane. Poudarila je, da soglasje elektrodistributerja k nameravani gradnji ni pogoj za odmero NUSZ.

30.Na glavni obravnavi je toženka glede na tožničin ugovor, da ni razvidno, kdo je poslal elektronsko sporočilo z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021, ob vpogledu vanj (v sodnem spisu listina, evidentirana kot priloga B1) ugotovila, da res nista vidna ime in priimek pošiljatelja, saj ju je izbrisala zaradi varovanja osebnih podatkov. Zaradi verifikacije že predložene listine je toženka predlagala, da se ji dovoli vložiti v spis kopijo izvirnika te listine. Prav tako je predlagala, da ji sodišče dodeli rok za predložitev potrdila o funkciji in pooblastilih C. C. pri A., d.d.

31.Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve ter listinske dokaze tožnice, v sodnem spisu evidentirane kot priloge od A2 do A8 (A2-odločba drugostopenjskega organa z dne 23. 1. 2020, A3-izpodbijana odločba z dne 5. 11. 2018, A4-mnenje MONG z dne 25. 3. 2019, A5-dopis A., d.d. z dne 24. 2. 2017, A6-dopis B., d.d. z dne 22. 8. 2016 s prilogami, A7-dopis A., d.d. z dne 28. 9. 2020, A8-dopis A., d.d. z dne 30. 7. 2021), listinske dokaze toženke, v sodnem spisu evidentirane kot priloge od B1 do B3 (B1-elektronsko sporočilo z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 z delno izbrisanimi podatki o pošiljatelju, B2-sestavek Vprašanja in odgovori - ZUreP-2, B3-na naroku 24. 5. 2024 prejeta listina z elektronskim sporočilom C. C. z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021) ter grafični prikaz v vlogi toženke z dne 12. 7. 2021.

32.V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da je na naroku 24. 5. 2024 v spis sprejelo toženkino kopijo celotnega elektronskega sporočila z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 (B3). Gre za elektronsko sporočilo C. C., ki ga je toženka predhodno že vložila v spis z delno izbrisanimi elektronskimi naslovi pošiljatelja (B1). Ker je tožnica šele na naroku 24. 5. 2024 prvič ugovarjala, da iz te listine ne izhaja, da gre za dopis elektrodistributerja, te okoliščine toženka prej ni mogla šteti za sporno. Vendar pa sodišče elektronskega sporočila z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021 ni upoštevalo pri odločitvi, saj gre za dokaz, ki ni obstajal v času izdaje izpodbijane odločbe (in niti v času izdaje drugostopenjske odločbe). Prepoved navajanja novot iz 52. člena ZUS-1, vključno z določbo, da so upoštevni le dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, ob analogni uporabi velja tudi za toženko (prim. Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 570). Iz istega razloga sodišče pri odločanju ni upoštevalo elektronskega sporočila MONG iz julija 2020 s prilogami. Sodišče pri odločitvi tudi ni upoštevalo grafičnega prikaza poteka elektrokabelske kanalizacije v vlogi toženke z dne 12. 7. 2021, povzetega iz javno dostopnega Prostorskega informacijskega sistema občin, saj toženka ni izkazala, da omenjenega dokaza ne bi mogla izvesti že v upravnem postopku (prim. še tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Posledično so njene navedbe o tem, da sta najbližji možni točki priklopa oddaljeni cca 10 od spornih parcel, o možnosti izgradnje novega izvoda iz TP Damber 1 po obstoječi kabelski kanalizaciji ter o manjši oddaljenosti te TP (le 201 m), ostale dokazno nepodprte in neizkazane. Sicer pa tudi te navedbe toženke predstavljajo nedopustne novote, ker toženka ni upravičila, zakaj niso bile podane že v upravnem postopku oziroma navedene v upravnih odločbah. Sodišče glede na 52. člen ZUS-1 pri odločitvi ni upoštevalo dopisov A., d.d. z dne 28. 9. 2020 (A7) in z dne 30. 7. 2021 (A8), ki ju je predložila tožnica, saj tudi ta dokaza nista obstajala v času odločanja na prvi (niti na drugi) stopnji upravnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Posledično je sodišče zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje predstavnika družbe A., d.d. o vsebini in pomenu dopisa A., d.d. z dne 30. 7. 2021. Prav tako sodišče predstavnika družbe A., d.d. ni zaslišalo o dejanskih možnostih priklopa spornih parcel na javno elektroenergetsko omrežje, saj toženka ni izkazala, da v upravnem postopku ne bi imela možnosti izvesti tega dokaza. Ker sodišče pri odločitvi ni upoštevalo elektronskega sporočila z dne 4. 3. oziroma 9. 3. 2021, tožnica pa je na glavni obravnavi nazadnje izjavila, da zanjo ni sporno, da je C. C. vodja oddelka za transport in vzdrževanje pri A., d.d., sodišče toženki tudi ni dodelilo roka za dostavo listine o funkciji in pooblastilih imenovanega pri A., d.d.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka

33.Tožba ni utemeljena.

34.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožnici odmerjeno NUSZ na območju MONG za leto 2018.

O relevantni materialnopravni podlagi odločitve

35.Sodišče ugotavlja, da je bila v času izdaje izpodbijane odločbe obveznost plačila NUSZ določena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se je v tem delu uporabljal v skladu s prvo alinejo 56. člena ZSZ/97 in prvim odstavkom 179. člena ZUreP-1, s tem da je ZUreP-1 v 180. členu določil še, da se NUSZ odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. Na podlagi druge in tretje alineje 33. člena ZDavNepr so določbe VI. poglavja ZSZ/84 in na njihovi podlagi izdani občinski odloki ter določbe 218., 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d člena ZGO-1 sicer prenehali veljati z uveljavitvijo tega zakona, torej s 1. 1. 2014, vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 razveljavilo ZDavNepr ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ/84 in na njegovi podlagi izdani občinski odloki ter določbe 218, 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d členov ZGO-1. Iz navedenega tako izhaja, da se za odmero NUSZ do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi teh določb, prav tako pa tudi določbe 218., 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d člena ZGO-1.

36.Kot pravilno navaja toženka, za uporabo določb ZPNačrt pri odmeri NUZS za sporne parcele za leto 2018 ni podlage. Določba 72. člena ZPNačrt namreč ni urejala odmere NUSZ, pač pa je bila umeščena v poglavje "III. Opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek". Odlok, četudi je veljal v času veljavnosti ZPNačrt, ni bil sprejet na podlagi določb ZPNačrt. Med pravno podlago za odmero NUSZ pa določbe 72. člena ZPNačrt ni uvrstilo niti Ustavno sodišče v odločbi U-I-313/13. Tudi sodna praksa, na katero se v zvezi s pogoji za odmero NUSZ sklicuje tožnica (sodbi Upravnega sodišča I U 1627/2015 z dne 25. 8. 2016 in I U 1628/2015 z dne 16. 6. 2016), se nanaša na odmero NUSZ za čas (za leto 2013) pred izdajo navedene odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13.

37.Tožnica tudi zmotno meni, da je treba za čas od 1. 6. 2018 dalje za odmero NUSZ uporabiti določbe ZUreP-2. Ta zakon ni predpis, ki bi nasledil zakonske določbe ZPNačrt o odmeri NUSZ, saj, tako kot ZPNačrt, takih določb tudi sam ne vsebuje. Določba 149. člena ZUreP-2, na katero se sklicuje tožnica, sodi v oddelek z naslovom "Opremljanje stavbnih zemljišč" in ne ureja odmere NUSZ. ZUreP-2 tudi ne vsebuje nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, ki bi povzročila prenehanje uporabe predpisov za odmero NUSZ iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13. Iz teh razlogov (ne pa zaradi mnenja na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor, ki ga omenja drugostopenjski organ), je zmotno tožničino zavzemanje za uporabo določb ZUreP-2 pri odmeri NUZS za sporne parcele.

38.Navedeno pomeni, da za odločitev o tožničini obveznosti plačila NUSZ za sporne parcele ni pomembno, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 72. člena ZPNačrt, tj. da je v EUP, kjer ležijo sporne parcele, zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture. Posledično za odločitev ni bistveno, ali je enota KR-14/01 samostojna EUP ali pa podenota EUP KR-14. V tem okviru so nerelevantne tudi navedbe toženke o (pod)enotah, ki jih podaja v odgovoru na tožbo, ter listinski dokazi, s katerimi dokazuje te navedbe (dopis MONG iz julija 2020 s prilogami). Prav tako ni pomembno, ali sporne parcele predstavljajo opremljeno stavbno zemljišče v smislu 149. člena ZUreP-2, in ne okoliščina, da predpis iz četrtega odstavka 149. člena ZUreP-2 ni bil sprejet.

39.Glede na povedano in ob upoštevanju novejše sodne prakse Upravnega sodišča (prim. sodbi I U 872/2021 z dne 4. 5. 2023 in I U 1012/2020 z dne 14. 3. 2023) tukajšnje sodišče zaključuje, da pravno podlago za odmero NUSZ v obravnavni zadevi predstavljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84 (to so 58. do 63. člen ZSZ/84), določbe 218. do 218.d člena ZGO-1 ter določbe Odloka, ki je bil sprejet na podlagi 59. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (ZIPRS1718), po katerem se kot uporaba določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba določb 218. do 218.d člena ZGO-1 šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Gre za zakonsko določbo, ki je omogočila občinam sprejemanje novih odlokov za odmero NUSZ (prim. sodbi Upravnega sodišča I U 1957/2017 z dne 18. 9. 2018 in II U 185/2016 z dne 27. 12. 2018).

Nadaljnja presoja obravnavanega primera

40.Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno zaključila, da sporne parcele izpolnjujejo vse pogoje za odmero NUSZ za leto 2018, in sicer pogoje iz 58. člena ZSZ/84, pogoje iz prvega in tretjega odstavka 218. člena, prvega odstavka 218.a člena, druge alineje prvega odstavka 218.b člena ter četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 kot tudi pogoje iz četrtega odstavka 4. člena Odloka. Iz mnenja MONG z dne 25. 3. 2019 je razvidno, da se te nahajajo na območju, ki je določeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, ter da je na območju spornih parcel sprejet občinski prostorski načrt (prostorski red). Za sporne parcele pa se skladno s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1 tudi šteje, da je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, saj je za njih možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, imajo pa tudi urejen dostop do javnega cestnega omrežja. S tem je izpolnjen tudi pogoj za odmero NUZS iz četrtega odstavka 4. člena Odloka.

41.Ob navedenem je sodišče upoštevalo, da se NUSZ plačuje od tistih nezazidanih stavbnih zemljišč, za katere je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto oziroma je za njih možno izvesti priključke na javno vodovodno, elektroenergetsko in kanalizacijsko omrežje (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-286/04). Pri presoji obstoja te možnosti je treba izhajati iz realne oziroma dejanske možnosti priključitve parcel na javna komunalna infrastrukturna omrežja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014 ter sodbi Upravnega sodišča I U 23/2016 z dne 2. 2. 2017 in I U 872/2021 z dne 4. 5. 2023) in ne iz teoretične možnosti, po kateri je na ta omrežja (z različno stroškovno obremenitvijo) mogoče priključiti vse nepremičnine v državi. Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila in obrazložila obstoj dejanske in ne le teoretične možnosti priključitve spornih parcel na javna komunalna omrežja, vključno s sporno priključitvijo na javno elektroenergetsko omrežje. Svoje zaključke o možnosti dostopa spornih parcel do javne komunalne infrastrukture je tudi zadostno obrazložila, vsled česar je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti. Zato sodišče nasprotne tožničine očitke o procesnih kršitvah kot neutemeljene zavrača.

42.Na podlagi potrdila družbe B., d.d. z dne 22. 8. 2016 je toženka pravilno ugotovila, da je sporne parcele mogoče priključiti na javni vodovod in javno kanalizacijo. Iz prilog mnenja MONG z dne 25. 3. 2019 je nadalje ugotovila, da je za sporne parcele zagotovljen dostop na javno cesto, saj se neposredno dotikajo parcele, na kateri stojita javni kategorizirani cesti. Sodišče sprejema tudi ugotovitve toženke, da je sporne parcele mogoče priključiti na javno elektroenergetsko omrežje. Družba A., d.d. je v dopisu z dne 18. 7. 2016 potrdila, da je možen priklop spornih parcel na električno omrežje, in v njem še navedla, da ob robu EUP KR-14/01 poteka kabelski nizko- ter srednjenapetostni vod. Tudi v dopisu z dne 24. 2. 2017 je navedla, da obstaja možnost priključka spornih parcel iz cca 250 m oddaljene TP Damber 1. Okoliščina, da je A., d.d. v tem dopisu še navedla, da v območju spornih parcel, ki sestavljajo EUP KR-14/01, električno omrežje ni zgrajeno in predano v upravljanje, ne vpliva na pravilnost zaključka, da je sporne parcele mogoče priključiti na elektroenergetsko omrežje. Kot že obrazloženo, za izpolnitev tega pogoja ni potrebno, da obstaja možnost priključitve spornih parcel prav v isti EUP, kot je za opremljenost zemljišč določal prvi odstavek 72. člena ZPNačrt, pač pa zadostuje dejanska možnost priklopa tudi v drugi EUP. Možnost priključitve spornih parcel iz cca 250 m oddaljene TP, četudi se ta nahaja v drugi EUP (KR-15/1), tudi po presoji sodišča pomeni, da je sporne parcele na elektroenergetsko omrežje mogoče priključiti.

43.Tožničine nasprotne trditve o tem, da to zanjo predstavlja nesorazmerno breme, so pavšalne, nekonkretizirane in neizkazane. Sodišče je pri svoji presoji upoštevalo stališče sodne prakse, po kateri za izpolnitev pogojev iz 218.b člena ZGO-1 ni treba, da so na parceli, ki je predmet odmere nadomestila, dejansko izvedeni priključki na javno komunalno infrastrukturo, temveč zadošča že, da obstaja možnost priklopa na javno komunalno omrežje. Zlasti bližina zemljišča javnemu infrastrukturnemu omrežju praviloma pomeni, da je priključitev nanj uresničljiva (prim. sodbo Upravnega sodišča II U 65/2012 z dne 10. 4. 2013). Hkrati dejanska možnost priključitve na javno infrastrukturno omrežje ne pomeni, da mora biti za uporabnika zastonj oziroma brez stroškov (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 1012/2020 z dne 14. 3. 2023). Na odmero NUSZ tudi ne vpliva (še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča za izvedbo priključka (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 872/2021 z dne 4. 5. 2023), razen če bi bil dostop čez tuje parcele nezakonit (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 23/2016 z dne 2. 2. 2017).

44.Ob odsotnosti konkretnih navedb in dokazov tožnice o potrebah po večji priključni moči, ni podlage za zaključek, da priključitev spornih parcel na javno elektroenergetsko omrežje iz tega razloga ni mogoča (prim. sodbo Upravnega sodišča II U 65/2012 z dne 10. 4. 2013). Tožničine navedbe, ki jih je podala šele na naroku za glavno obravnavo 24. 5. 2024, da elektro priključki, ki jih omenja toženka, ne bi mogli napajati zgradbe, kakršno je možno na spornih parcelah zgraditi po lokacijski informaciji (objekt v treh etažah v površini 4.000 m²), so nedopustne novote, saj tožnica ni navedla ne izkazala, zakaj jih ne bi mogla podati že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Poleg tega okoliščina, na katero se sklicuje tožnica - podatek o tem, kakšno stavbo je mogoče zgraditi na spornih parcelah, še ne izkazuje dejanskih potreb spornih parcel po priključni moči. Kot še pravilno poudarja toženka, soglasje elektrodistributerja k nameravani gradnji ni pogoj za odmero NUSZ. Okoliščina, da so v neposredni bližini spornih parcel že zgrajeni objekti, kar je navedla tudi sama tožnica na naroku za glavno obravnavo, pa dodatno potrjuje, da možnost priključitve na obstoječe električno omrežje obstaja.

45.Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožbeni ugovori zoper izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za sporne parcele, niso utemeljeni, pri čemer z dosedanjo obrazložitvijo kot neutemeljene zavrača tudi tožničine očitke o kršitvah določb Ustave. V zvezi s pripombo toženke, da je treba tožbo zoper izpodbijano odločbo v preostalem delu zavreči, sodišče ugotavlja, da je tožnica vložila pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Čeprav je v pritožbi navajala ugovore le v zvezi z odmero NUSZ za sporne parcele, pa ni izrecno navedla, da določenega (in katerega) dela izreka prvostopenjske odločbe ne izpodbija. Skladno s tem je toženka v izreku drugostopenjske odločbe zavrnila tožničino pritožbo zoper celotno prvostopenjsko odločbo, zato po presoji sodišča sedaj neutemeljeno zatrjuje delno nedovoljenost tožbe.

46.Ker torej uveljavljani tožbeni razlogi v zvezi z odmero NUSZ za sporne parcele niso utemeljeni, v zvezi z ostalim delom izpodbijane odločbe pa tožnica konkretnih ugovorov nima, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo v celoti zavrnilo. Pri tem se sklicuje tudi na razloge izpodbijane odločbe, ki so bili dopolnjeni z drugostopenjsko odločbo (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), kolikor v tej sodbi ni navedeno drugače.

K II. točki izreka

47.Izrek o stroških tožnice temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Toženka povrnitve stroškov postopka ni uveljavljala.

-------------------------------

1Po tej določbi ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

2Ta določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

3Ta določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo (prvi odstavek). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem (drugi odstavek). Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina (tretji odstavek).

4Po prvem odstavku 218. člena ZGO-1 se določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ/97 uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen tega zakona. Po tretjem odstavku 218. člena ZGO-1 se za nezazidana stavbna zemljišča po tem členu z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave.

5Prvi odstavek 218.a člena ZGO-1 določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki so določena v drugem in tretjem odstavku 218. člena ZGO-1, na celotnem območju občine.

6Po drugi alineji prvega odstavka 218.b člena ZGO-1 se šteje, da so s tretjim odstavkom 218. člena ZGO-1 kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča.

7Po četrtem odstavku 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je za zemljiške parcele iz druge alineje prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Če je za območje, na katerem ležijo zemljiške parcele iz druge alineje prvega odstavka tega člena, sprejet občinski prostorski red, se šteje, da je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

8Ta določa, da se kot nezazidana stavbna zemljišča s tem členom štejejo zemljišča, na katerih je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo iz javnega omrežja, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter možnost dostopa na javno cesto.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) - ZSZ - člen 58, 59, 60, 61, 62, 63 Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 218, 218a, 218b, 218c, 218d

Pridruženi dokumenti

Opr št. sodišča II stopnje: SODBA III U 50/2020-22, z dne 24.05.2024, ECLI:SI:UPRS:2024:III.U.50.2020.22

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.