Jedro

Tožnikova trditev, da se pooblastilno razmerje nanaša le na to pravdo, ne pa tudi na vložitev predloga za oprostitev plačila taks, ne zdrži kritične presoje, saj predlog za oprostitev plačila taks ni samostojen postopek.

Tožnik je predlagal le oprostitev plačila taks, ne pa tudi obročnega plačila (ali odloga plačila), zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obročnega plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožeča stranka ne oprosti plačila sodnih taks.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se tožeča stranka oprosti plačila sodnih taks. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 11. in 13. člen Zakona o sodnih taksah. Ob vložitvi tožbe 6.4.2009 je tožnik vložil obrazec za oprostitev sodnih taks samostojno, sodišče pa je njegov predlog zavrglo, ne da bi tožnika pozvalo na dopolnitev. Pooblastilno razmerje med tožnikom in odvetnikom pa se je nanašalo le na pravno svetovanje in zastopanje v navedeni pravdni zadevi, ne pa tudi na vložitev predloga za oprostitev plačila takse. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga na podlagi 2. odstavka 108. člena ZPP je bila tako napačna, saj ta določba ne velja za vloge, ki jih ureja Zakon o sodnih taksah. Namesto pritožbe je tožnik v danem roku 15 dni podal pravilno izpolnjen obrazec, ki je tokrat vseboval vse zahtevane sestavine. Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek z obrazložitvijo, da oprostitev učinkuje samo od trenutka vložitve predloga za oprostitev dalje. Takšno razumevanje določb Zakona o sodnih taksah (ZST) pa je preozko in nasprotuje načelom pravičnosti in dejstvu, da je sodišče že po ustavi dolžno omogočati posamezniku učinkovito uveljavitev pravic. 13. člen ZST-1 ni uporaben, kadar z vlogo stranka poda predlog za oprostitev plačila takse. Taksa zapade šele po poteku plačilnega roka v plačilnem nalogu, v konkretnem primeru pa taksna obveznost tožeče stranke še ni zapadla. Zato je tožnik pravočasno podal popolno vlogo za oprostitev plačila taks. Sodišče mora v vsakem primeru 13. člen ZST-1 uporabljati v skladu z namenom določbe, ki gotovo ni v formalizmu izpolnjenega obrazca. Namen oprostitve taks je v tem, da se posamezniku, ki glede na svoje premoženjsko stanje ne zmore vseh stroškov postopka, omogoči v skladu s 23. členom Ustave RS, da doseže pravno varstvo na sodišču. Predlog tožnika se nanaša na takso za postopek pred sodiščem prve stopnje in mora biti kot tak tudi obravnavan. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je napačno ocenilo, da premoženjsko stanje tožeče stranke zadošča za plačilo sodne takse brez ogrožanja obstoja njega in njegovega sina. Sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo zgolj plačo za januar 2009 v višini 917,30 EUR neto, tožnikova plača v februarju pa je znašala 779,00 EUR, v marcu pa 861,86 EUR. Njegov povprečen mesečni dohodek je tako 852,72 EUR, od hiše, v kateri tožnik živi, pa nima nobenih prihodkov. Sodišče ni upoštevalo višine takse, ki bi jo tožnik moral plačati, in je kršilo določbe ZST-1, saj ni ugotovilo, ali bi bilo s plačilom takse res ogroženo tožnikovo preživetje. Glede na vrednost spora bi taksa znašala 795,00 EUR, kar bi ob tožnikovi povprečni plači, četudi povečani za 1/12 prejete dividende, onemogočilo preživljanje tožnika in njegove družine, točneje sina. V okviru odločanja o predlogu pa bi sodišče lahko tudi odločilo, da se obveznost plačila takse razdeli na več obrokov, če bi menilo, da ni pogojev za oprostitev, vendar pa tega ni storilo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi, vloženi 6.4.2009, predlagal tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Tožbo z omenjenim predlogom je vložil po odvetniku, katerega je pooblastil za zastopanje v tej zadevi. Tožnikova trditev, da se pooblastilno razmerje nanaša le na to pravdo, ne pa tudi na vložitev predloga za oprostitev plačila taks, ne zdrži kritične presoje, saj predlog za oprostitev plačila taks ni samostojen postopek. Tožnik se ni pritožil zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila taks z dne 15.4.2009 in je tako ta sklep postal pravnomočen. Zato je tožnikovo razglabljanje o tem, ali je ta sklep pravilen ali ne, brez pomena. Zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo 13. člena ZST-1. Taksna obveznost tožeče stranke je nastala ob vložitvi tožbe 6.4.2009 (1. točka 2. odstavka 5. člena ZST-1). Ker je tožnik vložil (drugi) predlog za oprostitev plačila taks 24.4.2009 (po zavrženju prvega predloga), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik glede na načelo enkratnega plačila takse (1. odstavek 18. člena ZST-1) ne more biti oproščen plačila taks za postopek na prvi stopnji (1. odstavek 13. člena ZST-1). Zapadlost takse ne vpliva na nastanek taksne obveznosti, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, kdaj taksna obveznost zapade v plačilo. Glede na določbo 1. odstavka 13. člena ZST-1 tožnik s predlogom z dne 24.4.2009 ni mogel doseči oprostitve plačila taks za tožbo (oz. postopek na prvi stopnji), vloženo 6.4.2009. Zato so neupoštevne tudi tiste pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo napačno uporabo 1. odstavka 11. člena ZST-1. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je bil tožnikov predlog aktualen le za morebitne nadaljnje tožnikove taksne obveznosti (takse za pravna sredstva). V tem delu pa pritožba posebej ne napada sklepa sodišča prve stopnje. Tudi tožeča stranka sama v pritožbi trdi, da se njen predlog nanaša na takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa povezuje svoje trditve o slabem premoženjskem stanju v pomenu 1. odstavka 11. člena ZST-1 le z nastalo taksno obveznostjo za postopek na prvi stopnji v višini 795,00 EUR. Kot že rečeno tožnik ne more doseči oprostitve plačila taks za tiste vloge ali dejanja v tem postopku, za katera je nastala taksna obveznost pred 24.4.2009. Zato so pritožbene navedbe neupoštevne tudi v tem delu. Tožnik je predlagal le oprostitev plačila taks, ne pa tudi obročnega plačila (ali odloga plačila), zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obročnega plačila.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).