Jedro

Tožena stranka ni ustrezno ukrepala in ni zagotovila, da bi se delo razkladanja odpadkov s tovornjaka opravilo na varen način, ampak je tožnik pri razkladanju stopil na tovornjak. Ob takem načinu dela je prišlo do nesreče pri delu, za nastanek katere tožena stranka krivdno odgovarja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino v višini 6.842,30 EUR (namesto 3.626,20 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2006 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.327,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 155,40 EUR, v 15 dneh, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna v 15 dneh plačati tožniku odškodnino v znesku 3.626,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2006 dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 314,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka. Višji tožbeni zahtevek - razlika do 8.017,00 EUR oziroma 4.373,80 EUR je zavrnilo.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je že plačano odškodnino upoštevalo v proporcionalnem deležu. Tožena stranka oziroma zavarovalnica ob delnem plačilu ni navedla, kaj je plačala. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožena stranka izplačala tožniku v celoti zahtevano odškodnino za pomoč in nego ter zahtevek iz naslova materialnih stroškov v zvezi s prevozi na terapije in zdravljenje, pri preostalih odškodninskih postavkah pa bi moralo upoštevati načelo sorazmernosti v skladu z določbo 287. člena OZ. Intenzivnost strahu ob nezgodi ni mogoče presojati po naravi poškodbe, temveč je treba upoštevati tožnikovo doživljanje ob objektivno ugotovljenih okoliščinah. Ob padcu je tožnik začutil močno bolečino, potem pa ni več čutil leve roke. Takrat ni vedel, kakšna je narava poškodbe, zato je njegova skrb, da bo ostal na vozičku, povsem utemeljena. Posledično bi moralo sodišče prisoditi višjo odškodnino iz naslova prestanega strahu in iz naslova utrpelih telesnih bolečin. Pri tožniku so bolečine, ki so ga ovirale pri vsakodnevnih opravilih, trajale šest mesecev. Kot je ugotovil izvedenec, znaša trajna invalidnost zaradi nezgode skupno dvajset odstotkov, kar kaže na velik obseg škode iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Ni nujno, da mora biti obseg nepremoženjske škode v celotnem obsegu dokazan le z izvedeniškim mnenjem. Tudi izpoved tožnika je dokaz, ki ga je potrebno presojati v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi tožena stranka opustila ukrepe, s katerimi bi zagotovila opravljanje dela na varen način. V tej smeri tožnik ni podal nobenih navedb, samo zaslišanje stranke pa ne more nadomestiti njenih navedb. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je podana relativna bistvena kršitev določb postopka v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni obrazložilo, zakaj šteje za dokazano, da je bilo delo mogoče opraviti brez tveganja zdrsa in padca. Ni dokazano, da bi se konkretne odpadke lahko naložilo in razložilo na drug, bolj varen način. Absolutna bistvena kršitev določb je podana tudi zato, ker so ugotovitve v zvezi z odmero pravične odškodnine nejasne in nelogične. Izračun sodišča prve stopnje je nepravilen, saj bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko znaša pravična odškodnina za posamezno vrsto škode, posamezne zneske sešteti in nato od dobljenega zneska odšteti že plačano odškodnino. Iz tožbenih navedb ni jasno, po kakšnem sorazmerju je tožnik upošteval delno izplačano odškodnino. Ker tega sodišče ni razčistilo, je podana procesna kršitev določil materialnega procesnega vodstva. Poleg tega je izračun sodišča prve stopnje napačen. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je previsoka. Tožnikovo zdravljenje je potekalo brez posebnosti, bolečine pa so trajale skupno pet mesecev. Težjih bremen tožnik pri svojem delu ne dviguje, ne gre za pomembno prizadetost periferne motorične inervacije, oslabelost grobe moči v rokah pa ni posledica nezgode. Razen tega je bila pri tožniku ugotovljena popolna sposobnost za njegovo delo, sodišče prve stopnje pa ni izvedlo dokaza z vpogledom v zdravniško spričevalo. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje glede prisojene pravične odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 180. členom ZPP, ker tožnik ni podal ustreznih navedb, na katerih temelji krivdna odgovornost tožene stranke. Prvi odstavek 180. člena ZPP določa, da mora tožba med drugim obsegati tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je tožena stranka objektivno odgovorno za nastalo škodo, ker je do delovne nezgode prišlo pri opravljanju dela s povečano nevarnostjo, v pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2009 pa je navedel, da je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo tudi krivdno, ker naj bi mu nadrejeni delavec naložil delo, za katerega ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma za odrejeno delo ni bil ustrezno usposobljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi in v kasnejših pripravljalnih vlogah navedel dejstva, na katero je oprl svoj odškodninski zahtevek, zato očitana kršitev 180. člena ZPP ni podana. V obravnavanem primeru je bila direktorica tožene stranke tista, ki je na glavni obravnavi dne 22. 1. 2010 izpovedala, da „verjetno res ni bilo drugega načina za razkladanje smeti, kot ta, da tožnik stopi na tovornjak. Če bi jih hotel zložiti že v Ljubljani tako, da bi jih potem lahko dvignil z dvigalom, bi mu to vzelo absolutno več časa.“ Zato sodišče ni ravnalo napačno, ko se je pri odločanju o temelju odškodninske odgovornosti oprlo na izpoved tožene stranke in na njeni podlagi zaključilo, da je bilo delo opravljeno na hitrejši, vendar bolj tvegan način. Ugotovilo je, da v danem položaju glede na način, na katerega so bili odpadki na tovornjak naloženi, ni bilo mogoče razkladati odpadkov drugače, kot da se pri razkladanju stopi na tovornjak. Razkladanje odpadkov dne 5. 11. 2004 pa bi bilo mogoče ob ustreznih navodilih delodajalca oziroma nadrejene osebe mogoče opraviti tudi na varen, čeprav zamudnejši način, kar pomeni, da tožena stranka ni ustrezno ukrepala oziroma ni ukrenila vse potrebno, da bi se delo razkladanja smeti s tovornjaka opravilo tako, da bi tožniku zagotovila varne delovne pogoje oziroma odvrnila nevarnost pred nastankom škodnega dogodka. Takšna ugotovitev predstavlja podlago za pravno sklepanje o subjektivni ali krivdni odgovornosti tožene stranke na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) v povezavi s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Pritožnika izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene nepremoženjske škode. Pri tem pritožba tožene stranke sicer pravilno opozarja na to, da je izračun odškodnine sodišča prve stopnje, ki pri posamezni vrsti nepremoženjske škode upošteva že plačani znesek odškodnine v sorazmernem deležu, tj. v odstotkih, nejasen in tudi sicer nepravilen. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč ugotoviti, koliko znaša pravična denarna odškodnina za posamezno vrsto nepremoženjske škode, te zneske sešteti in od seštevka zneskov odšteti že plačano in valorizirano odškodnino, ki jo je tožnik prejel od zavarovalnice, pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo odgovornost. Ker pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje posebej navedlo, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 3.772,20 EUR, iz naslova strahu 400,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4000,00 EUR, je pritožbeno sodišče v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti sodbe lahko preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine za navedene oblike nepremoženjske škode.

Pri odmeri zadoščenja se upošteva stopnja in trajanje bolečin ter strahu in druge okoliščine primera kot subjektivna merila iz prvega odstavka 179. člena OZ in objektivna merila iz drugega odstavka 179. člena OZ, tj. pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, in da prisojena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Sodišče prve stopnje se je pri višini nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti oprlo na mnenje izvedenca prof. dr. T.P., na katerega stranki nista podali pripomb. Izvedensko mnenje v posledici poškodbe pri delu (delna poškodba brahialnega pleteža) izpostavlja hude močne bolečine v vratnem predelu in predelu leve rame ter zgornjega uda, ki so po ugotovitvah sodišča prve stopnje trajale 7 dni. Tožnik je trpel tudi lažje do zmerne bolečine v trajanju enega meseca in pol ter občasne bolečine v trajanju še nadaljnjih treh mesecev, tožniku pa se lažje bolečine v levem ramenskem predelu lahko še javijo v obremenitvah. Tožnik je bil hospitaliziran 3 dni, dvakrat je bil na fizioterapevtskem zdravljenju v skupnem trajanju 32 dni, opravil je 14 ambulantnih pregledov, trikrat je opravil RTG slikanja in po trikrat EMG preiskave. Neprijetno je bilo šivanje rame in odstranjevanje šivov, krajša imobilizacija z mitelo za levo ramo, jemati pa je moral tudi analgetike. Bolniški stalež je trajal od 5. 11. 2004 do 28. 11. 2005. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenih ugotovitev, upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin in nevšečnosti šteje, da znesek 4.000,00 EUR predstavlja ustrezno denarno zadoščenje za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Nadalje iz strokovnih ugotovitev izvedenca izhaja, da je tožnik v posledici nesreče pri delu utrpel intenzivni primarni strah zaradi nenadnega padca in neposredno po njej zaradi nekajminutne ohromelosti levega zgornjega uda. Pritožbeno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je glede na naravo poškodbe tožnikova skrb, da bo ostal na vozičku, pretirana in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Zaskrbljenost srednje stopnje za izid zdravljenja je lahko trajala do izključitve hujših okvar, ko so tožniku razložili naravo poškodb, tožnik pa je bil lahko lažje zaskrbljen tudi glede posledic za opravljanje svojega dela. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je zadoščenje iz tega naslova v znesku 400,00 EUR ustrezno.

Pri odmeri nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je tožnik zaradi posledic nezgode zmanjšano sposoben za opravila in dela, ki zahtevajo dolgotrajnejše delo z zgornjima udoma, oziroma dvig rok in dvigovanje težjih bremen. Zato je verjelo tožniku, da s poškodovano roko težje dviga bremena in jo težko dviguje, kar tožnik občuti kot zmanjšano fizično moč celotnega telesa. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da iz priloženega zdravniškega spričevala izhaja, da je tožnik sposoben za opravljanje svojega dela, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se zmanjšana življenjska aktivnost odraža pri vsakdanjih življenjskih opravilih in je posledica zmanjšane ali uničene priložnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje, nevšečnosti zaradi duševnega zdravja in tudi zmanjšanih radosti, ki bi jih oškodovanec lahko užil v življenju, v tem okviru tudi pri moštvenih igrah z žogo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sploh ni povzelo ugotovitve izvedenca, da zaradi trajnih funkcionalnih posledic nezgode po tabeli invalidnosti zavarovalnice ... pri tožniku trajna telesna invalidnost znaša skupno 20 %. Ugotovitev izvedenca o 20 % stopnji trajne invalidnosti narekuje prisojo višje odškodnine na račun zmanjšane življenjske aktivnosti. V znesku 7.000,00 EUR je prikrajšanost tožnika ob upoštevanju njegove starosti v času poškodbe (48 let) in poklica upoštevana v zadostni meri in ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine. Zadeva Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 847/2008, ki jo za primerjavo navaja tožena stranka, pa ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je šlo za drugače ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti in drugačno poškodbo, v zdravljenje pa ni bila vključena hospitalizacija.

Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša torej 11.400,00 EUR. Po izračunu sodišča prve stopnje znaša valorizirana vrednost zneska 1.000.000 SIT, plačanega s strani zavarovalnice na račun odškodnine pred pravdo, na dan izdaje prvostopenjske sodbe 4.557,70 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo še 20,00 EUR za premoženjsko škodo oziroma materialne stroške v zvezi z zdravljenjem, nastale v novembru 2006 in oktobru 2007, ki je delno plačilo odškodnine v septembru 2006 ni moglo zajeti. Zato je pritožbeno sodišče od skupno odmerjenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 11.400,00 EUR odštelo 4.557,70 EUR in tožniku za nepremoženjsko škodo priznalo 6.822,30 EUR. Višji tožbeni zahtevek tožnika, ki je v pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2010 iz naslova nepremoženjske škode zahteval skupaj še 7.000,00 EUR (razlika v znesku 177,70 EUR), pa je zavrnilo. K prisojenemu znesku nepremoženjske škode je potrebno prišteti še 20 EUR premoženjske škode, medtem ko je preostali vtoževani znesek iz tega naslova zastaral. Skupno prisojeni znesek odškodnine tako znaša 6.842,30 EUR.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je odmerjeno odškodnino zvišalo na znesek 6.842,30 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožnika. Glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP in ob uporabi Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ponovno odločalo o stroških postopka. Potrebni stroški tožnika glede na vrednost prisojenega zneska predstavljajo stroške zastopanja po pooblaščencu, in sicer za sestavo tožbo (400 točk), prvi narok za glavno obravnavo (400 točk), drugi in tretji narok za glavno obravnavo (2 x 200 točk = 400 točk), urnino 50 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, 2 % za materialne izdatke in 20% DDV znaša skupaj 699,98 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti še stroški izvedenine v znesku 628 EUR. Skupaj odmerjeni stroški tožnika znašajo 1.327,98 EUR in jih je tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožnik je s pritožbo uspel z zvišanjem odškodnine za 3.216,10 EUR, kar glede na v pritožbi spornih 4.373,80 EUR predstavlja 74 % uspeh. Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče tožniku skladno z OT po stroškovniku priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialne izdatke in 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR, znaša 210,00 EUR, glede na doseženi uspeh pa 155,40 EUR. V tem znesku je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške pritožbe v roku 15 dni. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.