Jedro

Po kupoprodajni pogodbi in po podatkih zemljiške knjige je prodajalec nepremičnine B.B. Na tožnikov položaj prodajalca zgolj kažejo predložene listine, to je kupoprodajna pogodba za opremo nepremičnine in potrdila o prejemu kupnine. Ni pa pogodbe o nakupu nepremičnine s strani tožnika in tudi nobenega drugega (uradnega) podatka v tej zvezi. Kot dokaz o zatrjevanem lastništvu nepremičnine in s tem o tožnikovem položaju njenega prodajalca tako ostaja zgolj izpoved tožnika na zaslišanju pred sodiščem, ki pa ob dejstvu, da gre pri nakupu oziroma prodaji nepremičnine za oblični pravni posel, ne more nadomestiti listinskih dokazil, ki bi sicer ne le mogle temveč morale obstajati ob njegovi sklenitvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Davčni urad Ljubljana je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 tožniku odmeril in naložil v plačilo davek v znesku 81 375,81 EUR po stopnji 36,25% od osnove 224 484,99 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe v znesku 4 865,95 EUR.

2. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

3. Z odločitvijo davčnih organov se je strinjalo tudi naslovno sodišče, ki je s sodbo I U 1541/2013-13 z dne 13. 5. 2014 tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 255/2014 z dne 18. 1. 2017 reviziji tožnika ugodilo in sodbo naslovnega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovno sojenje je zadevo vrnilo v tistem delu, ki se nanaša na odločitev davčnih organov glede tožnikovih sredstev v gotovini izven banke v višini 200 000,00 EUR, ki se vštevajo v davčno osnovo in za katera tožnik trdi, da jih je pridobil pred letom 2005 in s tem pred inšpiciranim obdobjem. V tej zvezi se sodišču nalaga, da ponovno oceni dokazne predloge, vključno s predlogom za zaslišanje tožnika kot stranke postopka in pogodbe, in dokaze ob izpolnjevanju pogojev izvede. Pri tem mora glede na vse okoliščine zadeve oceniti verodostojnost prič in se ponovno izreči o relevantnih tožbenih navedbah glede zatrjevanega posla v zvezi z nepremičnino v letu 1999 in o prejemu denarnih sredstev.

5. Sodišče je glede na napotke Vrhovnega sodišča opravilo glavno obravnavo in na glavni obravnavi izvedlo predlagani zaslišanji tožnika in priče A.A. V zvezi s predlogom za zaslišanje B.B. pa se je v postopku vabljenja izkazalo, da priča na naslovu, ki ga je posredoval tožnik oziroma ki je razviden iz spisov, ne prebiva, po podatkih, pridobljenih uradoma pa, da je njegovo prebivališče neznano, in mu zato vabila ni (bilo) mogoče vročiti. Po informaciji, ki jo je posredoval tožnik na naroku, se priča nahaja v bolnišnici (na onkologiji) s težko obliko raka na grlu. Zato je po presoji sodišča vsaj neprimerno, če ne celo nemogoče v doglednem času od njega zahtevati kakršnokoli izjavo. Čakanje na izvedbo dokaza, za katerega je mogoče glede na zdravstveno stanje priče utemeljeno domnevati, da ga ne bo mogoče izvesti, pa bi po prepričanju sodišča pomenilo nepotrebno odlašanje in bi bilo, še zlasti, ker gre v konkretnem primeru za (večkrat) ponovljen postopek, v nasprotju z načelom sojenja brez nepotrebnega odlašanja.1 Zato je predlog za njegovo zaslišanje kot nepopoln in obenem kot neprimeren zavrnilo. Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe, pa izpoved priče B.B. po presoji sodišča ne more nadomestiti manjkajočih listinskih dokazil o sklenjenem poslu in je zato njegovo zaslišanje šteti tudi za nepotrebno.

6. Na glavni obravnavi stranki sicer vztrajata pri svojih stališčih in predlogih.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V zadevi gre torej za ponovno presojo dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na upoštevanje gotovine v višini 200 000,00 EUR v davčni osnovi. Medtem ko tožnik trdi in vztraja, da je z omenjenim zneskom razpolagal že ob začetku inšpiciranega obdobja, pa tožena stranka vztraja, da njegovo razpolaganje z gotovino v omenjenem znesku na dan 1. 1. 2005 ni izkazano in da je zato utemeljeno šteti, da gre za sredstva, ki jih je tožnik pridobil v inšpiciranem obdobju.

9. Tako tožnik tudi zaslišan kot stranka izpove, da omenjeni znesek izvira iz prodaje nepremičnine v C., ki jo je dokončal in opremil ter nato v letu 1999 prodal A.A. Prav tako trdi in vztraja, da je B.B. v pogodbi kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine naveden le formalno, medtem ko je dejanski lastnik tožnik, ki je pred tem nepremičnino kupil od B.B., ni pa uredil formalnega lastništva v zemljiški knjigi. Zato je bil tožnik dejanski lastnik in s tem prodajalec nepremičnine in zato je A.A. njemu (kot prodajalcu) izročil celotno kupnino. Kolikšna je bila celotna kupnina, ne ve točno, ve pa, da je bila delno izplačana v obliki gotovine in delno v obliki nepremičnine ter se pri tem sklicuje na vsebino že predloženih potrdil o prejemu denarja. Medtem ko glede kupnine, ki naj bi jo plačal ob nakupu nepremičnine od B.B., ve povedati samo, da jo je plačal delno s prenosom lastništva na osebnem vozilu (vendar brez prepisa vozila na novega lastnika!) in delno v gotovini, pri čemer ne ve povedati, kolikšna je bila. Pove še, da pisna pogodba sploh ni bila sklenjena in da je bilo sestavljeno samo potrdilo o prejemu kupnine, s katerim pa več ne razpolaga.

10. A.A., zaslišan kot priča, pove, da je kupil nepremičnino in da je kupnino izročil tožniku, medtem ko o dogovorih oziroma razmerju med tožnikom in B.B. ni bil seznanjen in da zato o tem ne ve povedati ničesar konkretnega.

11. Glede listine - odstopne izjave z dne 25. 2. 1999, ki jo je tožnik predložil na naroku, sodišče ugotavlja, da je napisana lastnoročno, da pa ima sicer enako vsebino kot odstopna izjava, ki se že nahaja v upravnih spisih. Pri ponovnem odločanju je sodišče upoštevalo izpovedi tožnika, priče A.A., upoštevalo pa je ponovno tudi vse ostale listine, ki se nahajajo v upravnih spisih in ki se nanašajo na zatrjevani posel v zvezi z nepremičnino v letu 1999 in na zatrjevani prejem denarnih sredstev.

12. Po izvedbi omenjenih dokazov in po tem, ko je vpogledalo spise, sodišče ugotavlja, da tožnik zatrjevanega položaja prodajalca nepremičnine po kupoprodajni pogodbi z dne 24. 2. 1999 ni dokazal. Po kupoprodajni pogodbi in po podatkih zemljiške knjige je prodajalec B.B. Na tožnikov položaj prodajalca zgolj kažejo predložene listine, to je kupoprodajna pogodba za opremo nepremičnine in potrdila o prejemu kupnine. Ni pa pogodbe o nakupu nepremičnine s strani tožnika in tudi nobenega drugega (uradnega) podatka v tej zvezi. Kot dokaz o zatrjevanem lastništvu nepremičnine in s tem o tožnikovem položaju njenega prodajalca tako ostaja zgolj izpoved tožnika na zaslišanju pred sodiščem, ki pa ob dejstvu, da gre pri nakupu oziroma prodaji nepremičnine za oblični pravni posel, ne more nadomestiti listinskih dokazil, ki bi sicer ne le mogle temveč morale obstajati ob njegovi sklenitvi.

13. Po predloženih listinah, vključno s kupoprodajno pogodbo, tudi ni nedvoumno razviden prejem kupnine za nepremičnino s strani tožnika. Najprej že zato, ker po povedanem ni dokazan njegov položaj prodajalca in s tem (pravni in dejanski) naslov za prejem kupnine, ki ga zatrjuje v tožbi. Kolikor gre za dejanski prejem denarja, pa je iz predložene kupoprodajne pogodbe razvidno samo, da je tožnik kot lastnik upravičen do kupnine za opremo, glede kupnine po osnovni kupoprodajni pogodbi pa se B.B. strinja, da jo tožnik (zgolj) prevzame. Enako nedoločno je o izročitvi oziroma prevzemu denarja govora tudi v predloženih potrdilih, ki se nanašajo na plačilo kupnine in v katerih se kot prodajalca omenjata tako tožnik kot B.B. Tako iz potrdila z dne 27. 5. 1999 sledi, da tožnik v svojem imenu potrdi, da mu je kupec izročil del kupnine v višini 180 000 DEM, to je za opremo, medtem ko glede preostalega zneska oziroma celotnega zneska kupnine (580 000,00 DEM) samo potrdi (v svojem imenu in v imenu B.B.), da je kupnina plačana in da so s tem obveznosti po pogodbi izpolnjene. V potrdilu z dne 24. 2. 1999 prav tako oba, B.B. in tožnik, samo potrjujeta prejem zneska 400 000,00 DEM od A.A. kot avans kupnine za nepremičnine. Medtem ko se odstopna izjava B.B. z dne 25. 2. 1999, ki jo je predložil tožnik na naroku in pred tem že davčnem postopku in s katero B.B. odstopa tožniku denar, nanaša samo na znesek 160 000,00 DEM in 20 000,00 DEM in torej na vrednost opreme. A.A. je sicer, kot sledi iz njegove izpovedbe na naroku in v katero sodišče ne dvomi, denar izročil tožniku, vendar pa sama izročitev denarja še ne pomeni, da gre pri celotnem izplačanem znesku za tožnikov dohodek. Iz listin in iz izpovedi priče A.A. torej ne sledi, da je tožnik prejel celotno kupnino. Drugače izhaja iz tožnikove izpovedbe na naroku, ki pa sodišča ne prepriča, saj glede na povedano ni, čeprav bi glede na obličnost zatrjevanih poslov morala biti, v zadostni meri podprta z listinskimi dokazi.

14. Čim pa ni dokaza, da je tožnik prejel celotno kupnino, tudi ni dokazana trditev, da je tožnik ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora še razpolagal z zneskom 200 000,00 EUR in torej z zneskom, ki se približuje znesku celotne zatrjevane kupnine (580 000,00 DEM). Znesek, ki naj bi ga tožnik prejel zaradi dokončanja gradnje in opreme objekta, je namreč bistveno nižji (160 oziroma 180 000 DEM) in ne doseže zatrjevanega zneska prihranjenih sredstev. Poleg tega, da trditve o možnih prihrankih niso dokazane, pa tudi ni mogoče mimo dejstva, da gre pri obravnavnih poslih (iz leta 1999) z ozirom na začetek inšpiciranega obdobja (1. 1. 2005), ko naj bi tožnik z denarjem še razpolagal, za časovno oddaljen dogodek, ter s tem povezane in hkrati neprerekane ugotovitve davčnih organov, na katero je tožena stranka opozorila na naroku, in po kateri je tožnik v vmesnem obdobju razpolagal z večjimi vsotami denarja ter, kot je razvidno iz prijave premoženja in iz podatkov, zbranih uradoma, kupoval nepremičnine. Vse to pa po presoji sodišča pomeni, da tožnik ob odsotnosti neposrednih dokazov, zatrjevanega obstoja gotovine v znesku 200 000,00 EUR na dan 1. 1. 2005 tudi posredno, preko pridobivanja sredstev s prodajo nepremičnine, ni uspel dokazati.

15. V ostalem sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom davčnih organov in jih kot pravilnih in zakonitih ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. Prav tako ne ponavlja svojih razlogov, ki jim je Vrhovno sodišče že obrazloženo pritrdilo.

16. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. J. Zobec, komentar k 219. členu ZPP v L. Ude idr., Pravdni postopek, Uradni list RS in GV Založba , Ljubljana, 2006.