Jedro

Pri udeležencu gre za hudo psihično bolezen, razvijajočo se paranoidno shizofrenijo (ob znani genetski obremenjenosti v tej smeri), zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom omejilo udeležencu pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter sklenilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike najdalj do vključno 10. 2. 2023 (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pritožuje udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da zadržano osebo odpusti z zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ter mu odredi drugo primerno milejšo obliko zdravljenja (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom ali z ambulantnim zdravljenjem ali se ga postavi pod nadzorovano obravnavo v domačem okolju), podrejeno pa, da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Udeleženec je v okviru opravljenega razgovora pojasnil, da se z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom ne strinja ter da je na tem oddelku proti svoji volji. Zaveda pa se, da ima težave oziroma bolezen, ter je prepričan, da bi se težave dalo reševati oziroma njegovo bolezen zdraviti drugače kot pa na silo na zaprtem oddelku. Pri tem je udeleženec dejstvo, da bi se prostovoljno zdravil dvakrat potrdil, in sicer tako na vprašanje izvedenke kot tudi odvetnika. Izvedenka je pojasnila, da gre pri udeležencu za očitno spremenjenost po poškodbi glave, zaradi česar je frustracijska toleranca pomembno znižana, zato bi moralo sodišče prve stopnje v tem kontekstu upoštevati tudi njegova ravnanja od sprejema 18. 1. 2023 do opravljenega razgovora 20. 1. 2023. Pritožba še opozarja, da bi morala biti v času od sprejema do vložitve predmetne pritožbe potrebna diagnostika že opravljena ter ustrezna terapija uveljavljena do te mere, da je udeleženec lahko primeren za milejšo obliko zdravljenje njegove bolezni. Pritožnik s tem v zvezi zgolj iz previdnosti opozarja tudi na 63. člen Zakona o duševnem zdravju2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo ter svojo odločitev utemeljilo z jasnimi in razumnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Vendar z Ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroča bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

6. V 39. členu Zakona o duševnem zdravju so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje osebe pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, in sicer: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in - če navedenih vzrokov in ogrožanje in 1. in 2. alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 7. Udeleženec je bil prvič sprejet v psihiatrično bolnišnico, sprejemna diagnoza je bila psihoza in okrnjena presoja realnosti.

8. Sodišče je na podlagi 61. člena ZDZdr postavilo izvedenko medicinske stroke dr. A. A., kot strokovno pomočnico sodišča, saj je lahko le s pomočjo strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga, ugotovilo, ali so izpolnjene predpostavke iz citiranega 39. člena ZDZdr.

9. Izvedenka je na podlagi opravljenega kliničnega pregleda udeleženca in njegove zdravstvene dokumentacije ugotovila, da gre pri udeležencu za hudo psihično bolezen, razvijajočo se paranoidno shizofrenijo (ob znani genetski obremenjenosti v tej smeri), zaradi katere ima udeleženec hudo moteno presojo realnosti. Ker je torej izvedenka že na podlagi zdravstvene dokumentacije in pregleda udeleženca lahko podala osnovno diagnostiko in zdravljenje, je bila sodišču omogočena nadaljnja presoja, ali sta za sprejem udeleženca na zdravljenje brez privolitve izpolnjena ostala pogoja pogoja iz 39. člena ZDZdr), zato uporaba 63. člena ZDZdr, na katerega se sklicuje pritožba v konkretnem primeru ne pride v poštev.

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da udeleženec zaradi opisane duševne motnje in njenih simptomov hudo ogroža zdravje in življenje drugih oseb, pa tudi svoje zdravje in življenje, saj je nepredvidljiv, zaradi česar je pri udeležencu zelo verjeten hujši heteroagresiven zaplet. Iz izvedeniškega mnenja tudi izhaja, da se bo brez uvedbe terapije njegova bolezen kronificirala, kar ima za posledico slabo dolgoročno prognozo, lahko celo invalidiziranje osebe, kar po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da udeleženec huje ogroža svoje zdravje.

11. Sodišče prve stopnje je z visoko stopnjo verjetnosti ugotovilo, da ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot s pridržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom, saj milejša oblika zdravljenja zaradi udeleženčevega odklanjanja, ki je posledica nezavedanja o potrebi po zdravljenju zaradi duševne bolezni, ne bi bilo učinkovito. Ni res, kot navaja pritožba, da je udeleženec dvakrat potrdil, da bi se prostovoljno zdravil. Iz zapisnika (list. št. 4) izhaja, da je izpovedal, da ne želi biti v psihiatrični kliniki, kar ga tam moti zrak in ambient, bi pa se zdravil v naravi. Iz njegove izpovedi tudi ne izhaja, da bi bil do bolezenske simptomatike kritičen, kljub njegovemu zavedanju, da je imela podobne težave tudi njegova babica.

12. Ker gre za strokovno vprašanje, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo oceni sodne izvedenke, da je potrebno zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za obdobje treh tednov, da se izvede potrebna diagnostika ter uvede ustrezna terapija, ki bo v tem času dosegla takšen učinek, da bo nanašalno paranoidna simptomatika začela izvenevati ter se bo udeleženčeva nepredvidljivost in razdražljivost umirila do te mere, da ne bo več prihajalo do vedenjskih zapletov.

13. Iz dopisa Univerzitetne psihiatrične klinike z dne 25. 1. 2023 (list. št. 20) izhaja, da je bil udeleženec 25. 1. 2023 premeščen na odprti oddelek psihiatrične klinike, kar potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da je za učinkovanje terapije potreben določen čas. Premestitev udeleženca na odprti oddelek pa ne vpliva na odločitev pritožbenega sodišča, ki je ob odločanju o pritožbi dolžno upoštevati stanje ob zaključku naroka pred sodiščem prve stopnje.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZDZdr.