Jedro

Za tožnika izpodbijani sklep nima nobenih posledic oziroma so te zanemarljive. S svojimi navedbami pa po prepričanju sodišča tožnik prav tako ni izkazal, da gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi terjalo sodno intervencijo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju tudi: tožena stranka) zavrgel pritožbo tožnika zoper molk Okrajnega sodišča v Krškem v zvezi z vlogo tožnika, ki jo je sam poimenoval „zahteva po informaciji o preiskavi ali kazenskem postopku“, s katero je zahteval kot stranka potencialnega kazenskega postopka ali preiskave informacije oziroma odgovore na več zastavljenih vprašanj, na katere mu je Okrajno sodišče v Krškem odgovorilo z dopisom št. Su 812/2017 z dne 19. 9. 2017, v katerem mu je pojasnilo, da pri Okrajnem sodišču v Krškem (v nadaljevanju: organ prve stopnje) ni v teku kazenskih postopkov, v katerih bi tožnik nastopal kot oškodovanec. Po ugotovitvah Informacijskega pooblaščenca je tožnik pri organu prve stopnje vložil pritožbo, ki jo je bila nato na podlagi 4. odstavka 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) posredovana Informacijskemu pooblaščencu kot pritožbenemu organu druge stopnje, ki je ob preizkusu tožnikove pritožbe ugotovil, da se ne vloga tožnika z dne 22. 8. 2017, kot tudi ne odgovor Okrajnega sodišča v Krškem, kot organa prve stopnje, ne nanašata na informacije javnega značaja in to tudi ne izhaja iz narave same vloge tožnika z dne 22. 8. 2017. Zato Informacijski pooblaščenec meni, da kot pritožbeni organ druge stopnje v zadevah dostopa do informacij javnega značaja v konkretnem primeru nima pravne podlage za vodenje pritožbenega postopka po določilih 255. člena ZUP. Pritožbo tožnika je zato zavrgel na podlagi 4. odstavka 246. člena ZUP.

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep tožene stranke dne 5. 1. 2018 vložil tožbo, ki jo je po pozivu sodišča naknadno dopolnil dne 9. 2. 2018. Po stališču tožnika je Okrožno sodišče v Krškem, kot organ prve stopnje, po izjavljeni pritožbi tožnika zoper molk organa prve stopnje (z dne 26. 9. 2017) izgubil stvarno pristojnost odločanja o vlogi tožnika z dne 22. 8. 2017. Zato tožnik nasprotuje stališču tožene stranke, da nima pravne podlage za vodenje postopka po 255. členu ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v nov postopek z napotkom, da naj brez razprave izda zavrnilno odločbo.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah v izpodbijanem sklepu ter sodišču predlaga, naj tožbo v celoti zavrne.

4. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah svoje navedbe v tožbi z naknadno dopolnitvijo še dodatno utemeljuje.

5. Okrajno sodišče v Krškem (v nadaljevanju: stranka z interesom) v odgovoru na tožbo navaja, da sta obe vlogi, ki ju je tožnik naslovil kot „Tožba za odpravo upravnega akta“ v bistvu nejasni in neobrazloženi ter kot taki nezmožni za obravnavanje, zato ni možno podati kakršnegakoli odgovora na tožbo. Sicer pa se Okrajno sodišče v Krškem pridružuje navedbam oziroma stališčem Informacijskega pooblaščenca.

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je sodišče dolžno - preden zadevo sprejme v meritorno obravnavo, opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora, oziroma, ali je položaj stranke, ki toži, takšen, da dopušča odločanje o njeni tožbi.

8. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le zoper takšne dokončne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon, kar pomeni, da ni mogoče dopustiti tožbe zoper vsakršen upravni akt, ampak le zoper tistega oziroma zgolj v primeru, če gre za akt, s katerim se posega v pravno varovan položaj tožnika.

9. Po določbi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče, med drugim, tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Na ta razlog, med drugim, sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Namen upravnega spora je namreč v tem, da se stranki zagotovi učinkovito sodno varstvo zoper tiste upravne akte, ki - dejansko, nezanemarljivo - posegajo v njen pravni položaj. Ni pa upravni spor namenjen temu, da bi se stranki zagotavljalo sodno preverjanje pravilnosti njenih (načelnih) stališč v vsakem primeru, torej tudi takrat, ko izpodbijani upravni akt zanjo nima pravnih posledic ali pa so te zanemarljive ter hkrati ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo.

10. V obravnavnem primeru gre po oceni sodišča prav za tak primer, saj so po presoji sodišča posledice zatrjevane nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta za tožnika zanemarljive, hkrati pa tudi ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi terjalo sodno intervencijo.

11. Tožnik namreč zatrjuje, da naj šlo v konkretnem primeru za „najbolj čudno tožbo", kar jih je Upravno sodišče kadarkoli prejelo, tožnik pa bo „kot zakleti legalist“ procesno pravo gnal do skrajnosti z uporabo vseh razpoložljivih pravnih sredstev, med tem ko z ničemer ne pojasni, niti tega ne zatrjuje, da bi mu bilo z izpodbijanim aktom kakorkoli poseženo v njegove pravice ali pravno zavarovane interese oziroma, da bi šlo za kakšno pomembno pravno vprašanje, ki bi terjalo sodno intervencijo. Že na prvi pogled je torej očitno, da za tožnika izpodbijani sklep nima nobenih posledic oziroma so te zanemarljive. S svojimi navedbami pa po prepričanju sodišča tožnik prav tako ni izkazal, da gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi terjalo sodno intervencijo.

12. Ker po povedanem predpisani zakonski pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper izpodbijano odločbo niso kumulativno izpolnjeni, jo je sodišče tožbo na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s tem sklepom zavrglo.