Jedro

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem, da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se stroški znižajo za 512,40 EUR (na 4.812,90 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora v 15 dneh povrniti 1.372,50 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe o dosmrtnem preživljanju opr. št. SV 339/14 z dne 5. 3. 2014, sklenjene med M. V. in V. V. Tožniku je naložilo, da mora v petnajstih dneh toženki povrniti 5.323,53 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pogodba o dosmrtnem preživljanju opr. št. SV 339/14 z dne 5. 3. 2014 je nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, kar je tožnik ves postopek zatrjeval. Toženka je tožniku leta 2015 dejala, da sta dediča po pokojni M. V. oba, toženka in tožnik, kar je slednji razumel kot dejstvo, da bosta oba dobila dediščino. Na podlagi teh besed je verjel, da bo dejansko tudi nekaj dobil, ne pa, da se je v zapuščinski zadevi po pokojni M. V. ugotovilo, da ni zapustila premoženja. Toženka je sklenitev pogodbe zamolčala. Neverjetno je, da se notarka zelo natančno spomni dogodkov iz leta 2014, saj vsakodnevno sklepa pogodbe o dosmrtnem preživljanju in je zelo neverjetno, da bi se dogodkov izpred petih let spominjala tako natančno, kot jih je opisala v konkretnem primeru. Pokojna M. V. naj bi ji povedala, da na tožnika ne more računati, ker ne skrbi zanjo in se ne oglaša, kar pa zagotovo ne more biti res. Napačen in brez utemeljitve je zaključek sodišča, da sta tudi tožnik in priča S. V. izpovedala, da babice po letu 2011 skoraj nista več obiskovala. Tožnik sumi, da je nekdo vplival na notarko, da je izpovedala navedeno. Naslovno sodišče napačno in iz konteksta jemlje trditve, da tožnik babice ni obiskoval, saj je pojasnil, da mu je ravno toženka stike onemogočila. Tožnik je žrtev montiranih sodnih procesov, kar mu povzroča hude čustvene bolečine in materialno škodo. Med pravdnima strankama je potekalo več sodnih postopkov, toženka vse do danes tožniku ni izročila osebnega premoženja pokojnega očeta tožnika, zaradi česar se tožnik počuti ogoljufanega in meni, da je žrtev. Sodišče je slepo verjelo pričanju toženke glede prepovedi obiskov babice, kar je pristransko. Tožnik in priča S. V. sta povedala, da je toženka na recepciji doma za starejše občane L. naročila, da babica ne sprejema več nobenih obiskov, zato tožnik ob prihodu v dom ni mogel več priti do nje. To ne dokazuje, da babica ni imela več želje po komunikacije s tožnikom. Tudi zaključki sodišča, da je bil namen tožnika in priče ob zadnjem obisku babice v letu 2013 pogovor o usodi njenega premoženja, je nedokazan in neresničen. Tožnik k njej ni prihajal samo zaradi denarja, babico je imel izjemno rad. Sodišče navaja, da je pokojna M. V. v dom odšla leta 2009, pri tem pa ne pojasni, od kje ji ta podatek in zakaj ne sledi navedbam tožnika, da je v dom prišla leta 2004. Glede kazenske ovadbe zoper pokojno M. V. pojasnjuje, da je bila res žrtveno jagnje, kajti denar po pokojnem očetu tožnika je po mnenju tožnika pobrala toženka in ne babica, vendar je moral tožnik postopke formalno pričeti zoper babico. Tudi v 36. točki sodišče napačno interpretira izpovedbe toženke in prič in tako nepopolno ugotovi dejansko stanje. Ni res, da naj bi tožnik pustil službo v L. Bil je zaposlen, kar nikakor ne izkazuje trditev sodišča, da bi tožnik za svojo babico le s težavo skrbel. Sodišče je zopet slepo verjelo navedbam toženke. Poleg tega zaposlitev nima nikakršne povezave z zmožnostjo skrbeti za nekoga. Nemoralno je, da je babica toženki, ki ji je že prej podarila dve nepremičnini, morala plačevati za pomoč, ki se med ožjimi družinskimi člani že po sami morali pričakuje. Če zatajijo moralni zakoni, lahko preživninski upravičenec poseže po preživninskih zahtevkih iz ZZZDR oziroma DZ in ni potrebno nobeno odtujevanje lastnega nepremičnega premoženja. Pogodba je skladno s 86. členom OZ nična, saj nasprotuje temeljnim moralnim načelom. Dejstvo je, da je toženka od svojih staršev prejela mnogo več oziroma vse v primerjavi s svojim bratom, to je očetom tožnika. Volja pokojne je bila, da oba njena otroka po smrti dobita enako, vendar se to ni zgodilo. Nemoralno je, da le eden od dedičev prejme celotno premoženje, drugi dedič pa iz tega naslova ne prejme ničesar. Sodišče slepo verjame toženki, da se je zaposlila za polovični delovni čas, da bi bila bližje materi. Tudi odločitev o stroških je napačna, ker je sodišče napačno ovrednotilo točke. Vrednost spornega predmeta znaša 178.425,00 EUR, kar znaša 1.500 točk po Odvetniški tarifi in ne 1.700 točk. 3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem, da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (prvi odstavek 557. člena OZ – Obligacijski zakonik). Pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (558. člen OZ). M. V. (mati toženke in babica tožnika1) kot preživljanka in toženka kot preživljalka sta dne 5. 3. 2014 sklenili Pogodbo o dosmrtnem preživljanju (v nadaljevanju Pogodba), v kateri sta se dogovorili za obseg preživljanja z upoštevanjem dejstva, da je bila preživljanka že oskrbovanka doma za starejše občane, preživljanka pa je preživljalki izročila in prepustila za primer in v trenutku svoje smrti nepremičnino posamezni del št. 17 v stavbi št. 525 k. o. ..., premičnine v njej in gotovino na osebnem računu.

6. Tožnik v predmetnem sporu zahteval ugotovitev, da je „Pogodba nična in nima pravnih učinkov“. V bistvenem je (vsaj smiselno) trdil, (1) da je bila M. V. k sklenitvi Pogodbe zapeljana (zavedena) zaradi vpliva toženke oziroma ker je v toženko neomajno zaupala, (2) da je bila volja M. V. drugačna, saj je nameravala premoženje enakomerno razdeliti med dediče, (3) da pravni posel ni bil sklenjen, ker ni obstajala volja za njegovo sklenitev, (4) da je bila Pogodba nepotrebna, ker je imela M. V. dovolj sredstev za preživljanje, v Domu upokojencev pa celostno oskrbo, (5) da je bil interes toženke oškodovanje tožnika, (6) da je Pogodba oderuška zaradi očitnega nesorazmerja med prejetim in danim in (7) da je Pogodba nična, ker je v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli.

7. Sodišče prve stopnje prve stopnje je kljub temu, da tožnik tudi po opozorilu ni postavil (tudi) oblikovalnega zahtevka, obravnavalo tudi (ne povsem jasno) zatrjevane izpodbojne razloge in ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi bila Pogodbo obremenjena z napakami volje. V zvezi z okoliščinami oziroma voljo preživljanke ob sklepanju Pogodbe je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi notarko, ki je sodelovala pri sklenitvi. Notarka je prepričljivo izpovedala, da se spomni strank in tudi tega, da je pokojna omenila tožnika, vendar, da nanj ne more računati, ker zanjo ne skrbi in se ne oglaša pri njej. Povedala je tudi, da ni zaznala nobenega vplivanja toženke na svojo mater. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbi notarke le zato, ker tožnik ne verjame, da bi se lahko notarka okoliščin natančno spominjala. Gre le za z ničemer podkrepljeno prepričanje pritožnika, ki celo sumi, da je na notarko nekdo vplival, sebe pa vidi kot žrtev zarote. Dvoma v pristno voljo M. V. tožnik tudi v pritožbi ni uspel vzbuditi, zato so pravno nepomembne vse pritožbene trditve2, ki se nanašajo na siceršnji odnos med tožnikom in M. V. in na njegovo sposobnost skrbeti zanjo.

8. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil nagib toženke pri sklepanju pogodbe nedopusten in v nasprotju z namenom pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ni uspel dokazati, da ga je toženka namenoma oškodovala in da je bil prav to nagib za sklenitev Pogodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da je bila kavza pogodbe jasna, in sicer v odplačni skrbi za pokojno preživljanko, ki je tipična za tovrstne pogodbe (37. točka obrazložitve). Brezpredmetno je tudi sklicevanje tožnika, da mu je bilo obljubljeno oziroma, da je bilo vedno mišljeno, da toženka in njen (pokojni) brat – oče tožnika, dobita enako. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo3, da je lahko pokojna v skladu z ustavnimi jamstvi zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave) s svojim premoženjem prosto razpolagala. Tudi, če je bil v preteklosti res njen namen, da svoje premoženje enakomerno razdeli med potomca, ni nobene ovire, da si pokojna ne bi premislila.

9. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik glede zatrjevane ničnosti Pogodbe le skliceval na zakonsko določbo 86. člena OZ, kar brez potrebne konkretizacije ponavlja tudi v pritožbi. Zmotno je njegovo stališče, da pogodba nasprotuje temeljnim moralnim načelom, ker je toženka od svojih staršev prejela mnogo več kot oče tožnika, kar nenazadnje ni bilo niti dokazano.4 Neutemeljena je nazadnje še pritožbena navedba, da je nemoralno, da eden od dedičev prejme celotno premoženje po zapustniku, drugi dedič pa iz tega naslova ničesar. V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je M. V. s svojim premoženjem razpolagala odplačno, se tožnik ne more sklicevati niti na prikrajšanje nujnega deleža5. 10. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri vrednosti odvetniških storitev moralo vrednost spornega predmeta 178.425,00 EUR preračunati na 1.500 točk in ne na 1.700 točk. Gre za vprašanje, katera vrednost odvetniške točke se uporabi za preračun vrednosti spornega predmeta v sporu, ki se je začel pred 6. 4. 2019, ko se je spremenila vrednost točke z 0,459 EUR na 0,6 EUR. Ker se skladno s tretjim in četrtim odstavkom 16. člena OT šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa, pred zaključkom postopka pa lahko odvetnik zahteva plačilo predujma za naročeno storitev in izdatke, se, če ni zatrjevano in dokazano drugače, šteje, da je odvetnik vse storitve opravil ob koncu postopka in se tudi za preračun vrednosti obravnavanega predmeta uporabi vrednost točke 0,60 EUR. Vrednost 0,459 EUR se uporabi za preračun vrednosti spornega predmeta v točke le na predlog odvetnika in ob izpolnjenih pogojih iz tretjega odstavka 12. člena OT (četrti odstavek 14. člena OT).6 Pritožbeno sodišče je zato izhajajoč iz sicer neizpodbijane odmere stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje (59. točka), odmerjene stroške ustrezno znižalo, tako, da mora tožnik toženki povrniti 4.812,90 EUR stroškov postopka pred sodišče prve stopnje. V tem delu je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP9, toženki pa mora povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, in sicer 1.875 točk OT za odgovor na pritožbo in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.372,50 EUR. Skladno s 313. členom je določen 15 dnevni rok za plačilo, v primeru zamude pa tožnik dolguje tudi zakonske zamudne obresti (299. člen in 378. člen OZ).

1 M. V. je imela dva otroka, in sicer toženko ter sina G. V., umrlega leta 2011, očeta tožnika. 2 Glede domnevne prepovedi obiskov babice, zaposlenosti tožnika, kazenske ovadbe zoper M. V. 3 S sklicevanjem na sodbo VSRS II Ips 324/2016 z dne 27. 7. 2017. 4 Tožnik je med drugim trdil, da je toženka že dobila dve nepremičnini, vendar tega ob toženkinemu zanikanju ni uspel dokazati. 5 VSRS II Ips 324/2016 z dne 27. 7. 2017, točka 16. 6 Enako VSL II Cp 139/2020 z dne 20. 5. 2020.