Jedro

Izrek pravnomočne sodbe določa, da se zavrne tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo odškodnine 30.000,00 EUR s pripadki ter zahtevki vsakega od preostalih tožnikov za plačilo odškodnine po 25.000,00 EUR s pripadki. Teh zneskov pri ugotavljanju vrednosti izpodbijanih delov pravnomočne sodbe ni mogoče seštevati. Dejstvo, da so štirje tožniki uveljavljali vsak svoj zahtevek zoper obe toženki z eno tožbo, njihovim zahtevkom ne jemlje procesne samostojnosti. Slednja je ohranjena (enako kot da bi vsak od tožnikov uveljavljal odškodninski zahtevek posamično s svojo tožbo) spričo določb 195. člena in drugega odstavka 41. člena ZPP.

Izrek

Revizija prve tožnice ter drugega in tretjega tožnika se zavrže. Tožniki sami krijejo nastale jim stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je prva tožnica terjala odločitev, da sta ji toženi stranki nerazdelno dolžni plačati odškodnino 30.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, preostali trije tožniki pa odločitev, da sta jim toženi stranki nerazdelno dolžni plačati odškodnino vsakemu od njih po 25.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo s predlogom za razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Po prejemu revizije tožnikov je sodišče prve stopnje izdalo zdaj še pravnomočen sklep, da se revizija četrtega tožnika A. B. (zaradi neplačila sodne takse) šteje za umaknjeno, sicer pa je izvod revizije vročilo toženima strankama, od katerih je nanjo odgovorila le prva toženka in predlagala primarno njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev.

5. Revizija (prvih treh tožnikov) ni dovoljena.

6. Po določbah drugega in tretjega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, ali če jo v skladu s 367.a členom istega zakona dopusti sodišče. Nobeden od obeh navedenih pogojev v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj revizija ni bila dopuščena, medtem ko vrednosti izpodbijanih delov zavrnilne pravnomočne sodbe ne presegajo navedenega mejnega zneska za dovoljenost neposredne revizije. Izrek pravnomočne sodbe namreč določa, da se zavrne tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo odškodnine 30.000,00 EUR s pripadki ter zahtevki vsakega od preostalih tožnikov za plačilo odškodnine po 25.000,00 EUR s pripadki. Teh zneskov pri ugotavljanju vrednosti izpodbijanih delov pravnomočne sodbe ni mogoče seštevati. Dejstvo, da so štirje tožniki uveljavljali vsak svoj zahtevek zoper obe toženki z eno tožbo, njihovim zahtevkom ne jemlje procesne samostojnosti. Slednja je ohranjena (enako kot da bi vsak od tožnikov uveljavljal odškodninski zahtevek posamično s svojo tožbo) spričo določb 195. člena in drugega odstavka 41. člena ZPP, saj so tožniki (enako tudi toženki) navadni sosporniki in se zneski vrednosti z njihovo revizijo izpodbijanih delov pravnomočne sodbe presojajo ločeno za vsakega posamično, pri čemer je treba pravilo o tovrstnem sosporništvu in denarni vrednosti izpodbijanih delov sodbe upoštevati tako pri aktivnem kot pri pasivnem sosporništvu, ker se morajo enaki procesni položaji obravnavati enako.

7. Ker, upoštevaje pravkar obrazloženo, nobeden od zneskov vrednosti z revizijo prvih treh tožnikov izpodbijanih delov pravnomočne zavrnilne sodbe posamično ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, je bilo treba njihovo revizijo na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. 8. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnikov je posledica njihovega neuspeha z (nedovoljeno) revizijo in temelji na določbah 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, odločanje o stroških prve toženke v zvezi z odgovorom na revizijo pa je odpadlo, ker jih prva toženka ni priglasila.