Jedro

Med strankama ni sporno, da obravnavana gradnja pomeni poseg v varovalni pas državne ceste. Zato okoliščina, da gre za objekt znotraj že obstoječih zidov, ne vpliva na vprašanje, ali je soglasje h gradnji potrebno ali ne, kot to zmotno meni tožnica, temveč kvečjemu na vprašanje, ali je soglasje z vidika interesov varovanja državne ceste in prometa na njej mogoče izdati ali ne.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Direkcije RS za ceste, Sektorja za upravljanje cest, Območje Ljubljana, št. 37167-1166/2013/6 (1502) z dne 30. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim upravnim aktom je Direkcija RS za ceste (v nadaljevanju Direkcija) kot prvostopenjski upravni organ odločila, da se ne izda soglasje h gradnji (legalizaciji) gospodarskega objekta tožnice na parc. št. 67/2 k. o. ..., ki se nahaja v varovalnem pasu regionalne ceste R II – 447, odsek 0294 Domžale Trzin, v km 2,130, levo v smeri stacionaže ceste.

V obrazložitvi navaja, da je na obravnavanem odseku predvidena rekonstrukcija državne ceste in da je v okviru rekonstrukcije križišča AS Domžale po idejni zasnovi predvidena izgradnja tropasovnice, po njeni izgradnji pa direktno zavijanje na državno cesto ne bo mogoče, zato je nujno, da se zgradi in prometno varno uredi vzporedna povezava lokalne ceste. Ker je obravnavani objekt v trasi lokalne ceste, katere širitev se načrtuje, meni, da je treba objekt odstraniti.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi povzema določbe 55. in 66. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki določajo naloge Direkcije, in med drugim pojasnjuje, da se soglasje za poseg na zemljiščih v varovalnem pasu državne ceste izda, če niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka pri odločanju o (ne)izdaji soglasja prekoračila svoja pooblastila, saj je zavrnitev izdaje soglasja utemeljila s potrebo po gradnji občinske ceste, kar je v pristojnosti občine, ta pa naj bi z lokacijsko informacijo potrdila, da za obravnavano parcelo ni omejitev. Poleg tega naj toženka ne bi upoštevala, da gre v obravnavanem primeru za legalizacijo objekta, ki je zgrajen znotraj obstoječih zidov, ki so ogrodje 100 let starega objekta, in da planski prostorski načrti posegajo v enovito gradbeno linijo Depale vasi. Tožnica opozarja tudi na nedoslednost odločanja toženke in s tem na kršitev pravice do enakega obravnavanja, saj je na sosednjem zemljišču gradnjo „odobrila“, čeprav naj bi bila z vidika razlogov, ki jih navaja v izpodbijani odločbi, bolj sporna. Sodišču predlaga, naj v sporu polne jurisdikcije razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) izpodbijano odločbo, ji izda soglasje za gradnjo gospodarskega objekta dimenzij 11,50 m x 7,60 m na zemljišču 67/2 k. o. ..., v varovalnem pasu državne ceste, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da obravnavana gradnja pomeni poseg v varovalni pas državne ceste. Tretji odstavek 66. člena ZCes-1 pa določa, da Direkcija izda soglasje za gradnjo, če s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza.

To pomeni, da mora biti soglasje izdano za vsak poseg znotraj varovalnega pasu. Zato okoliščina, da gre za objekt znotraj že obstoječih zidov, ne vpliva na vprašanje, ali je soglasje potrebno ali ne, kot to zmotno meni tožnica, temveč kvečjemu na vprašanje, ali je soglasje z vidika interesov varovanja državne ceste in prometa na njej mogoče izdati ali ne.

Direkcija se z vprašanjem, ali obstoječi zidovi 100 let starega objekta vplivajo na izdajo soglasja ali ne, ni ukvarjala, saj tega dejstva niti ni ugotavljala. Ugotovila je le, in to med strankama ni sporno, da je na obravnavanem odseku predvidena rekonstrukcija državne ceste z izgradnjo tropasovnice. Izdaje soglasja pa ni zavrnila, ker bi bili z gradnjo objekta, za katerega je tožnica vložila zahtevo za izdajo soglasja, prizadeti interesi predvidene rekonstrukcije državne ceste. Nasprotno, v tretji in četrti alineji obrazložitve le pojasnjuje, da po zaključku predvidene izgradnje tropasovnice direktno zavijanje na državno cesto ne bo več mogoče in da se tožničin objekt nahaja na trasi lokalne ceste, katere širitev se načrtuje.

Da bi šlo v obravnavani zadevi za vprašanje direktnega priključevanja na državno cesto (70. člen ZCes-1), iz obrazložitve izpodbijane določitve ne izhaja. Zato za odločitev, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja, tudi ni pravno odločilno vprašanje, ali bo po zaključku rekonstrukcije državne ceste direktno zavijanje na državno cesto mogoče ali ne.

Ker gre za odločanje o dopustnosti posega v varovalni pas državne ceste, na drugačno odločitev ne more vplivati niti okoliščina, ali bo gradnja nove lokalne ceste potrebna in kje poteka trasa predvidene lokalne ceste. Na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZCes-1 namreč ni mogoče odločati o interesih varovanja občinskih cest, njihove širitve, videza in prometa na njih. To varstvo ureja 97. člen; soglasje, če interesi občinske ceste niso prizadeti, pa v skladu s tretjim odstavkom tega člena daje upravljavec občinske ceste. Pooblastila in naloge Direkcije iz 55. člena, na katere se sklicuje organ druge stopnje, pa se, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, nanašajo na državne ceste in kolesarske povezave, ne pa tudi na občinske ceste.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena), v katerem bo moral organ prve stopnje o izdaji soglasja za poseg v varovalnem pasu državne ceste odločati z vidika interesov varovanja državne in ne lokalne ceste.

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o izdaji zahtevanega soglasja za gradnjo.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Rok 15 dni za pačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).