Jedro

Po določilu 186. člena ZPIZ-92 traja pridobljena pravica na podlagi invalidnosti toliko časa, dokler traja stanje invalidnosti ali zmanjšane delovne zmožnosti, oz. pridobljena pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker pri tožniku, ki je že opredeljen kot invalid III. kategorije, invalidska komisija ni ugotovila spremembe zdravstvenega stanja, ki bi predstavljala višjo stopnjo invalidnosti, je bil zahtevek tožnika zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. I-518.030 z dne 23.6.1995, ker je presodilo, da je z izpodbijanim dokončnim pravnim aktom bila tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zakonito zavrnjena (1. odst. izreka). Hkrati je ugotovilo, da je tožnik tudi od 12.5.1998 in še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu priznalo pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem fizično lahkem delu z bremeni do največ 5 kg, pretežno sede, v ugodnih mikroklimatskih pogojih in v dnevnih izmenah s polnim delovnim časom od 1.6.1998 dalje (2. odst. izreka). Odredilo je, da bo o pravici in odmeri nadomestila za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločila tožena stranka s posebno odločbo (3. odst. izreka).

Zoper 1. in 2. odst. izreka citirane sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po pridobitvi izvedenskega mnenja po končanem zdravljenju. Navaja, da sodišče sicer pravilno povzema izvedeniško mnenje IK II z dne 21.5.1998, da v času njegove podaje definitivna ocena zmogljivosti srčno žilnega sistema zaradi stanja po operaciji desnega kolka ni bila mogoča, vendar meni, da bi bila ugotovitev I. kategorije invalidnosti možna že na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. Sodišče naj bi le sledilo omenjenemu izvedeniškemu mnenju, ne da bi pri tem upoštevalo bistvenih sprememb v zdravstvenem stanju, nakar naj bi nakazovale potrebne dodatne omejitve pri delu. Ni upoštevalo dejanskih možnosti opravljanja dela, čeprav je bilo znano, da je nad delodajalcem bil že v letu 1996 uveden stečajni postopek, pač pa neutemeljeno napotuje na pričetek novega postopka po končanem zdravljenju.

Tožena stranka v pisnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 186. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ), ki jo je sodišče prve stopnje pri presojanju zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke pravilno uporabilo, pridobljena pravica na podlagi invalidnosti traja, dokler traja stanje invalidnosti ali zmanjšane delovne zmožnosti, oz. pridobljena pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, če nastanejo v stanju invalidnosti ali preostale delovne zmožnosti spremembe. Ker ob stanju po diletaciji srčne arterije, klavdiklacijskih bolečinah v mečih in stanju po vgraditvi endoproteze v desnem kolku, z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ki je lahko edino predmet te sodne presoje, tudi po oceni pritožbenega sodišča pri tožniku niso izkazane tolikšne trajne spremembe oz. poslabšanje zdravstvenega stanja, da bi bilo pri njem mogoče ugotoviti II. ali celo I. kategorijo invalidnosti in s tem popolno nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo v smislu 1. oz. 2. alinee 34. člena citiranega ZPIZ-a, pritožbene navedbe o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotno uporabljenem materialnem pravu niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje, kot pred njim že tožena stranka v predhodnem upravnem postopku, je imelo v skladnih izvedeniških mnenjih IK I in IK II dovolj objektivizirano strokovno medicinsko podlago za bistveno pravilen in prepričljiv zaključek, da je pri tožniku od 5.9.1977 in še nadalje, torej tudi po 21.5.1998, podano le zdravstveno stanje za III. kategorijo invalidnosti in s tem izpolnjeni pogoji za nadaljnje uživanje že pridobljene pravice do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, sicer z dodatnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov, pravilno določenimi 2. odst. izreka izpodbijane sodbe. Glede na to, da zdravljene po operativnem posegu na desnem kolku dne 25.3.1998 v času odločanja pred sodiščem še ni bilo zaključeno, ker je bil tožnik še v procesu medicinske rehabilitacije, zaradi česar posledično ni bila mogoča ustrezna funkcionalna diagnostika srca in dokončna ocenitev zmogljivosti srčno žilnega sistema, je potrebno šteti, da je dejansko zdravstveno stanje pri presojanju zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke popolno in pravilno ugotovljeno ter na njegovi podlagi izdana pravilna in zakonita sodna odločba. Šele po končani medicinski rehabilitaciji v zvezi z vgrajenim umetnim desnim kolkom ter zatem opravljeno funkcionalno diagnostiko srčno žilnega sistema, bo mogoče na podlagi nove medicinske dokumentacije in že zaradi tega le v novem postopku pred toženo stranko, ponovno ocenjevati zatrjevano popolno izgubo delovne zmožnosti oz. podrejeno uveljavljano II. kategorijo invalidnosti. Zmotno je namreč pritožnikovo stališče, da je izpodbijana sodba izdana preuranjeno, zaradi česar tudi ni sprejemljiv pritožbeni predlog o pridobitvi ponovnega izvedenskega mnenja v tem sodnem postopku po končanem zdravljenju. Takšne predloge je glede na veljavno postopkovno ureditev uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ter pristojnost socialnega sodišča po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) mogoče uveljavljati le v novem postopku, na podlagi novega predloga za medicinsko izvedenstvo pred pristojnim nosilcem zavarovanja, torej toženo ZPIZ.

Ko je torej sodišče prve stopnje ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SGRJ, št. 4/77 - 27/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti in hkrati tožnik v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne ponuja novih dokazov v smislu 352. člena ZPP, da bi nastal utemeljen dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.