Jedro

Odločitev družbenika o uveljavljanju zahtevka družbe proti poslovodji je materialnopravni pogoj za vložitev odškodninske tožbe. Sklep skupščine drugo tožeče stranke proti UK ni bil niti zatrjevan, niti izkazan. Zato ni izpolnjen materialni pravni pogoj za vložitev odškodninske tožbe drugotožeče stranke proti UK.

Drugo tožeča stranka za vložitev tožbe proti JŠ ni imela pravnega, ampak le ekonomski interes, kateremu pa sodišče pravnega varstva ne nudi.

Podjetniška odločitev, ki se (kasneje) izkaže za škodljivo, še ne more pomeniti ravnanje v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti članov uprave oziroma direktorjev družbe z omejeno odgovornostjo.

Presoja skrbnosti ravnanja uprave kot poštenega in dobrega gospodarstvenika v skladu s pravilom poslovne presoje (Business Judgement Rule).

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba drugo tožeče stranke proti prvo toženi stranki zavrže. II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

IV. Prvo tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvo in drugo toženi stranki povrniti vsaki 1.456,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

V. Drugo tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi in drugo toženi stranki povrniti vsaki 1.456,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

I. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 1.700.735.966,00 SIT oziroma 7.097.045,43 EUR in 639.091,67 EUR, skupaj 7.736.137,10 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dneva zapadlosti do plačila in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov, prvotoženi stranki 10.595,56 EUR, drugotoženi stranki 13.380,67 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek tožeče stranke je temeljil na odgovornosti toženih strank za škodo, ki naj bi jo kot poslovodji povzročila prvo in drugo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženima strankama pa naloži v plačilo vse stroške postopka, ali izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in sodišču druge stopnje predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevati sta povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je deloma utemeljena, deloma ni utemeljena.

II. Relevantno dejansko stanje in očitki tožeče stranke

5. S. d.d. (dalje S.) je 18. 3. 2000 postala lastnica 77,3 % vseh delnic E. d.d. (odkup večinskega deleža v družbi E. d.d. od P.).

Med K. d.o.o. (njen direktor je bil U. K., drugotožena stranka, dalje UK) in S. je bil 30. 3. 2000 sklenjen Dogovor o načinu in pogojih za uspešno poslovodenje poslovnega sistema E. d.d. (dalje Dogovor), s ciljem zagotoviti pogoje za izvedbo poslovnega preobrata v E. v obdobju dveh let. Nesolventnost naj bi bila v tem času odpravljena.

K. d.o.o. je 31. 3. 2000 sklenila z E. d.d. in T. d.o.o. Pogodbo o poslovodenju. Po tej pogodbi naj bi K. d.o.o. zagotovila skupino petih svetovalcev za področje splošnega poslovodenja, zasnove in vodenja operativnega prestrukturiranja družbe, trženja in prodaje, vodenje proizvodnje in logistične funkcije, finančnega področja in kontrolinga (A2). Z Dogovorom se je S. zavezal do 31. 12. 2000 na E. d.d. z odplačnim prenosom prenesti ali dokapitalizirati celotni poslovni delež T. d.o.o. UK je bil 1. 4. 2000 imenovan za direktorja T. d.o.o. Ta družba je bila 25. 4. 2001 preimenovana v Sa d.o.o.. UK je bil tudi prokurist E. d.d.. Pooblastilo za zastopanje družbe Sa. je UK prenehalo 31. 5. 2004. Tožbeni zahtevek proti UK se nanaša na navedeno obdobje. Tožeči stranki sta bili kapitalsko povezani. Sa. d.o.o. je imel v času, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek (od avgusta 2000 do februarja 2005) 100% lastniški delež v E. d.d. in 80% v A. d.o.o. UK je bil torej direktor drugotožeče stranke v času od 1. 4. 2000 do 31. 5. 2004. Prvotožena stranka J. Š. (dalje JŠ) je bil direktor prvotožeče stranke v času od 8. 6. 2000 do 24. 8. 2004. Z namenom sanacije in revitalizacije E. skupine je bila višina vloženih sredstev S. v Sa. d.o.o. skupaj s stvarnim vložkom v obliki deleža v A. d.o.o. 5.982.455,00 SIT. Sa. d.o.o. je v kapital E. d.d. konvertirala terjatve v višini 4.523.301,00 SIT. S. je vložila v Sa. d.o.o. 1.459.154,00 SIT več, kot je nato Sa. d.o.o. vložila v skupino E. d.d. Razlika je bila namenjena za A. d.o.o. in v druge investicije, ki niso bile del skupine E. d.d.. Vložena sredstva pa so bila izrecno namenjena za revitalizacijo E.. Namen dokapitalizacije Sa. d.o.o., 80% vložek A. d.o.o., naj bi bil namenjen prevzemu športnih programov in nadaljnjem razvoju in trženju nekaterih novih poslovnih priložnosti v storitvenem sektorju. A. d.o.o. je bila kot dokapitalizacijski vložek S. namenjena za dokapitalizacijo skupine E. d.d.. A. d.o.o. je oblikovala svojo, od skupine E. neodvisno skupino v okviru sistema Sa.. Iz skupine E. so se v skupino A. prodajale poslovne naložbe družb, ki so poslovale z izgubo, prodaje pa niso bile izvedene po poštenih vrednostih. Pred prodajo poslovnih deležev družbi nista izvedli cenitve teh družbe.

S prenosom slabih poslovnih naložb iz skupine E. na skupino Sa., predvsem na skupino A., je bil popravljen rezultat poslovanja skupine E.. V letu 2003 so bile izkazane izgube vseh družb v okviru skupine A., pri čemer je A. d.o.o. realizirala izgubo v višini 434 mio SIT. Skupina E. je s prodajo tistih družb A. d.o.o., ki so poslovale z izgubo, odpravila vpliv slabih poslovnih rezultatov na poslovni rezultat skupine E.. Če do prenosov naložb ne bi prišlo, bi moral E. v skupinskih izkazih prikazati negativne učinke v višini izkazanih izgub podjetij v znesku 324.468.000,00 SIT (1.353.980,97 EUR) in ne bi izkazal dobička v znesku 58.500.000,00 SIT (244.116,17 EUR). A. d.o.o. je na podlagi pogodbe o prevzemu dolga v letu 2003 prevzel dolg v višini 639.000,00 EUR, ki ga je imela I. d.o.o. do E. d.d.. Vsi posli so imeli pozitiven finančni učinek na E. d.d. in negativen na skupino A., nobena pa ni pomenila namenske porabe finančnih sredstev za sanacijo skupine E. Očitek tožeče stranke v prvostopenjskem postopku je bil, da sta toženi stranki v prejšnjih odstavkih opisane posle sklepali zaradi zvišanja premije. Višina premije za uspeh K. d.o.o. v pogodbi o poslovodenju E. je bila namreč odvisna od konsolidiranih in revidiranih finančnih izkazov skupine E. Premija za uspeh po pogodbi se je računala v višini 25% od osnove, ki je predstavljala celotni dobiček skupine E. v obračunskem letu, zmanjšan za obračunan davek, in s prišteto amortizacijo v obračunskem letu, zmanjšano za neposredne subvencije, prejete v obračunskem letu.

Posli pri posameznih družbah so potekali na način opisan v nadaljevanju.

Ei. d.o.o. 6. Skrbni finančni pregled Ei. d.o.o. (dalje EI) je bil opravljen le s strani zaposlenih v družbi Sa. d.o.o., ne pa tudi po neodvisnih osebah. I. B. d.o.o. je 1. 2. 2000 od E. d.d. in Ee. d.o.o. kupila poslovno in proizvodno dejavnost, vključno z blagovno znamko, tehnologijo, zalogami, terjatvami in obveznostmi. Slednja je 17. 4. 2000 s P. sklenila dolgoročno kreditno pogodbo v višini 120 mio SIT in garancijsko pogodbo v višini 830.000,00 DEM. E. d.d. je 17. 2. 2003 kupil 100% poslovni delež EI za kupnino 5.012.000,00 SIT. Na dan 14. 2. 2003 je imela banka X za 117.405.000,00 SIT odprtih zapadlih terjatev do I. B. d.o.o. iz naslova obrokov, obresti in zamudnih obresti dolgoročnega posojila.

Od meseca marca do junija 2003 je potekala reorganizacija in izločitev proizvodnih dejavnosti. Z izločitvijo le-teh je I. B. d.o.o. postala le še storitveno podjetje in ne več proizvodno.

19. 9. 2003 je bila med družbama E. d.d. kot odsvojiteljem in A. d.o.o. kot pridobiteljem sklenjena pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, s katero je A. d.o.o. postal edini družbenih I. B. d.o.o. za kupnino 11 mio SIT. 30. 9. 2003 je I. B. d.o.o. spremenila firmo v EI.

A. d.o.o. in skupina občanov, družbenikov v družbi B. d.o.o. so 3. 12. 2003 sklenili pogodbo o prenosu poslovnih deležev, s katero je A. d.o.o. prenesel na navedene občane vsakemu po 6 % delež v EI. A. d.o.o. je pokrila tisti znesek izgube družbe EI na dan 31. 12. 2003, ki je presegel 3.500.000,00 SIT tako, da je bil kasneje do 30. 6. 2004 odpisan takšen znesek posojila, ki ga je morala EI vrniti A. d.o.o. oziroma kako drugače neodplačno zagotoviti družbi prihodek. 11. 6. 2004 je bil sklenjen aneks k posojilni pogodbi, s katero je A. d.o.o. odpisal del dolga v višini 37.753.000,00 SIT. A. d.o.o je na podlagi pogodbe o prevzemu dolga z dne 14. 10. 2003 prevzela dolg v višini 639.091,67 EUR, ki ga je imela družba I. B. do družbe E. d.d. Istočasno je družba A. d.o.o. odobrila družbi EI posojilo v isti višini in pod enakimi pogoji, ki je zapadlo v plačilo v 29. mesecih po podpisu pogodbe, to je 14. 3. 2006. To posojilo ni bilo zavarovano in A. d.o.o. ga ni dobil vrnjenega.

V letu 2003 je EI izkazovala izgubo v višini 41.253,00 SIT. Njeno likvidnostno stanje je bilo slabo, saj je izkazovala 61 mio SIT negativnega kapitala in je bila kapitalsko neustrezna.

Tožeča stranka je UK in JŠ očitala, da naj ne bi pred nakupom I. B. d.o.o. poskrbela za to, da bi bil opravljen skrbni pregled družbe ali da bi vsaj bila napravljena vmesna bilanca, ki bi izkazovala dejansko vrednost podjetja. Odškodninski zahtevek se nanaša na izgubo naložbe v višini 11 mio SIT, na negativni kapital 61 mio SIT, odpis kredita 37.735.000,00 SIT, kar znaša 109.753.000,00 tedanjih SIT. A. je brez logične poslovne razlage prevzel dolg EI do E. d.d. v višini 639.091,67 EUR in v zameno sklenil posojilno pogodbo, vračila dolga pa ni zavaroval. Zato je A. d.o.o. nastala dodatna škoda v višini 639.091,67 EUR.

S. 2. d.o.o. 7. A. d.o.o. je imel 85,3 % poslovni delež v S. 2. d.o.o. (dalje S2). Skupni znesek vplačila A. d.o.o. v S2 je znašal 365 mio SIT. Konec leta 2002 je družba S2 izkazovala izgubo v višini 140.063.000,00 SIT. A. d.o.o. je s konverzijo svojih terjatev v poslovni delež S2 v višini 210 mio SIT, ki jih je imel do S2 po pogodbah o reprogramu posojila št. 22/23/2 ter pogodbe o odstopu in prevzemu terjatev št. 1/20003 povečal osnovni kapital S2. Družbenik S. S. (SS) pa je zagotovil nov poslovni vložek v nominalnem znesku 36.190.000,00 SIT s konverzijo terjatev, ki so nastale iz naslova blaga dobavljenega družbi S2. Dne 29. 12. 2003 je SS od A. d.o.o. odkupil 5,3 % deleža, tako da je imel A. d.o.o. 80 % delež, družbenik SS pa 20 % delež. Število glasovalnih pravic v družbeni pogodbi je bilo določeno tako, da v obdobju od začetka poslovnega leta 2002 do konca poslovnega leta 2006 družbeniku A. d.o.o. pripada 45 % vseh glasov, SS pa 55 % glasov. Iz družbene pogodbe izhaja, da večino financiranja in tveganja razvoja nosi A. d.o.o., medtem ko bi v primeru uspešnega poslovanja večina koristi šla družbeniku SS. Glede na manjšinski vložek predstavlja prevladujoči vpliv SS pri upravljanju in večje pravice pri dobičku s hkratnimi manjšimi obveznostmi v primeru izgube, negospodarno in nelogično pravilo za S. Tožeča stranka je očitala JŠ in UK, da sta z opustitvijo nadzora in prepustitvijo prevladujočega vpliva direktorja S2, povzročila izvedbo spornih poslov, zaradi katerih je tožeči stranki nastala škoda. A. d.o.o. je vložil v S 695 mio SIT, in sicer z dokapitalizacijo 365 mio SIT, s konverzijo terjatev v kapital 210 mio SIT in z odpisom terjatev 120 mio SIT. S svojim škodljivim ravnanjem sta JŠ in UK povzročila škodo, in sicer zaradi vloženega denarja za nakup poslovnega deleža in dokapitalizacijo v višini 365 mio SIT, saj je bila vrednost ocenjena na 33 mio SIT, torej je izgubil vse, kar je vložil, nadalje v odpisu kredita A. v višini 120 mio SIT, konverzij terjatev v delež v višini 210 mio SIT in zaradi negativne vrednosti S2 še dodatnih 33 mio SIT, skupaj 728 mio SIT.

A. Š./ Š. d.o.o. 8. 2. 4. 2002 je bila ustanovljena družba Š. d.o.o. z osnovnim kapitalom 360 mio SIT. Družbenika sta bila E. d.d. z 67 % poslovnim deležem in M. d.d. s 33 % deležem. 8. 7. 2003 je bila sklenjena pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, s katero je E. d.d. kupil od M. d.d. 33 % delež in postal edini družbenik družbe Š. d.o.o. Nakup poslovnega deleža, ki je bil višji od nominalne vrednosti (120 mio SIT po ceni 131 mio SIT) predstavlja neskrbno ravnanje JŠ in UK. Na podlagi pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 19. 9. 2003 je E. d.d. prodal celotni poslovni delež A. d.o.o. za 371 mio SIT. Družba je v letu 2002 poslovala z izgubo. V letu 2003 je A. d.o.o. odpisal terjatev do A. Š. (prej družbe Š), ki jih je na isti dan po pogodbi o prevzemu terjatev prevzel od družbe E. d.d. ter terjatev iz naslova kratkoročnega kredita, ki ga je v letu 2003 prevzel od družbe E. d.d. Po obeh pogodbah o odstopu terjatve E. d.d. A. d.o.o., je bil dolžan A. d.o.o. E. d.d. plačati kupnino, medtem ko je A. d.o.o. dolg Š. d.o.o. odpustil. Obe terjatvi sta bili odpuščeni brez poslovnih razlogov in sta pomenili direktno škodo za A. d.o.o. in posredno tudi za Sa. d.o.o., ki je lastnik A. d.o.o..

Če ne bi bilo navedenih odpisov, bi tekoča izguba za leto 2000 presegala polovico osnovnega kapitala in bi bila družba kapitalsko neustrezna. Družba je imela na dan 14. 2. 2005 negativen kapital v višini 41.694.714,00 SIT. Ni bila izdelana vmesna bilanca, ki bi izkazovala dejansko vrednost premoženja ter tudi ni bil opravljen njen skrbni pregled. Odpis terjatev je bil izveden brez logične poslovne razlage.

Zato je za A. d.o.o. nastala škoda v odpisu kapitala v višini 371 mio SIT v vrednosti negativnega kapitala na dan 14. 2. 2005 v višini 38 mio SIT ter v odpisu terjatev v skupni vrednosti 120.300.000,00 SIT, skupaj torej v višini 519.300.000,000 SIT.

E. C. d.o.o. 9. Ob prenosu 100% kapitalskega deleža E. C. d.o.o. (dalje EC) iz E. d.d. na A. d.o.o. 15. 9. 2003 ni bil opravljen skrbni pregled ali izdelana vmesna bilanca, ki bi izkazovala dejansko vrednost družbe. Kupnina je znašala 120 mio SIT. Družba je v letu 2003 in 2004 poslovala z izgubo. Ukvarjala se je malo - prodajo in vele - prodajo na hrvaškem trgu.

JŠ in UK sta plačevala deleže brez cenitev in skrbnih pregledov. Terjatve pa sta odpisovala nelogično. Zato nista ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, zaradi česar je nastala škoda v odpisu terjatev do E. T. d.o.o., v odpisu terjatev do E. d.d.. Zaradi neizterljivosti terjatev je predstavljal negativni kapital ter odpis kapitala v višini 120 mio SIT skupaj z odpisom terjatev do E. d.d. škodo v znesku 329.988.202,50 SIT.

10. Po povzetem relevantnem dejanskem stanju, je tožbeni zahtevek tožeče stranke torej mogoče skoncentrirati na očitek JŠ in UK, da sta s svojim neskrbnim ravnanjem povzročila tožečima strankama navadno škodo, ki se izraža v zmanjšanju premoženja zaradi vložkov v poslovne deleže, odpise terjatev, odpustov obveznosti in negativnih vrednosti podjetij.

III. Materialno – pravni temelj zahtevkov

11. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), ki je veljal v času uveljavljanja tožbenega zahtevka tožeče stranke, je v prvem odstavku 258. člena določal, da morajo člani uprave pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter varovati poslovno skrivnost družbe. V drugem odstavku istega člena je določal, da člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. JŠ in UK sta bila poslovodji družbe z omejeno odgovornostjo. Po analogiji je treba za odgovornost vodje družbe z omejeno odgovornostjo uporabiti določbe 258. člena ZGD.(1) Pravna podlaga za odgovornost UK proti prvotožeči stranki bi lahko bila v določilu 2. odstavka 476. člena v zvezi s 480. členom ZGD. Tožeči stranki sta bili v razmerju dejanskega koncerna. A. d.o.o. je bila odvisna družba od Sa. d.o.o., ker je imel Sa. d.o.o. v A. d.o.o. večinski delež. Če bi UK kot direktor obvladujoče družbe kršil svojo obveznost pravilnega in skrbnega dajanja navodil odvisni družbi, bi bil torej odvisni prvotožeči stranki odškodninsko odgovoren.

Materialno pravni pogoj za vložitev odškodninske tožbe drugotožeče stranke proti UK

12. Pred vsebinskim odločanjem o pravilni uporabi materialnopravnih določb 258. člena ZGD je sodišče druge stopnje odgovorilo na vprašanje, ali je podan materialnopravni pogoj za vložitev odškodninske tožbe, in sicer drugotožeče stranke proti UK. Odločitev družbenika o uveljavljanju zahtevka družbe proti poslovodji je namreč materialnopravni pogoj za vložitev odškodninske tožbe. (2) Sklep skupščine drugotožeče stranke proti UK ni bil niti zatrjevan, niti izkazan. Zato je pravilna materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen materialni pravni pogoj za vložitev odškodninske tožbe drugotožeče stranke proti UK (osma alineja 439. člena ZGD).

Pravni interes drugotožeče stranke proti JŠ

13. Iz celotne dejstvene podlage drugotožeče stranke proti JŠ izhaja, da naj bi bila drugotožeča stranka odškodovana posredno zaradi zmanjšana vrednosti njene naložbe v A. d.o.o.. Drugotožeči stranki naj bi nastala tako imenovana refleksna škoda. Povrnitev škode pa lahko zahteva predvsem družba, ki ji je škoda nastala. V petem odstavku 285. člena ZGD je določeno, da lahko odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do članov uprave, uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati. Drugotožeča stranka je imela v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, 80% delež v prvotožeči stranki. Slednje pomeni, da je bila njena družbenica. V teoriji (3) in sodni praksi (4) je bilo zavzeto stališče, da so sicer znižanje vrednosti delnice zaradi (neugodne prodajne pogodbe) in manjša dividenda gospodarske neugodnosti. Vendar pa ne pomenijo tistih razlogov, zaradi katerih bi imel delničar pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe.

Ne glede na to, da v omenjeni odločbi ni šlo za odškodninski zahtevek do uprave tako kot v konkretnem primeru, pa navedeno stališče teorije in sodne prakse, daje oporo za sklepanje, da drugotožeča stranka proti prvotoženi stranki nima pravnega, ampak le ekonomski interes.

V družbi z omejeno odgovornostjo ima družba enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo (prvi odstavek 449. člena ZGD). Enakih upravičenj kot poslovodje pa družbeniki nimajo (primerjaj 439. člen ZGD). Družbeniki uresničujejo svoje družbeniške interese na skupščini (442. do 447. člen ZGD).

Drugotožeča stranka naj bi bila odškodovana posredno zaradi zmanjšanja vrednosti naložbe v prvotožeči stranki (v korist E. d.d., saj naj bi bila z opisanimi dejanji zvišana osnova za nagrado K. d.o.o.).

Slednje pomeni, da tudi, če se dejanska vrednost naložbe zniža, to še ne zadošča za obstoj pravnega interesa. Gospodarske neugodnosti, ki so izražene v negativni vrednosti naložbe namreč v ničemer ne morejo vplivati na pravni položaj drugotožeče stranke kot družbenika prvotožeče stranke in E. d.d. Sodišče druge stopnje mora paziti na obstoj pravnega interesa tudi pri odločanju v pritožbenem postopku. Kot je bilo razloženo drugotožeča stranka za vložitev tožbe proti JŠ ni imela pravnega, ampak le ekonomski interes, kateremu pa sodišče pravnega varstva ne nudi. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi (navidezno) ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo drugotožeče stranke proti JŠ zavrglo (358. člen v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).

14. Vsebinski preizkus v pritožbenem postopku je bilo torej treba omejiti na pravilnost izpodbijane sodbe glede zavrnitve tožbenega zahtevka prvotožeče stranke proti JŠ in UK.

IV. Odgovor sodišča druge stopnje na pritožbene razloge

15. Sodišče druge stopnje je zaradi jasnosti odgovorov na pritožbene trditve sledilo sistematiki pritožbe in je zato najprej odgovorilo na očitke o absolutnih bistvenih postopkovnih kršitvah (8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339., 285. člena ZPP). V nadaljevanju pa je odgovorilo na ostala pritožbena razloga, to je očitka o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava.

O očitanih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitvah

8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP

16. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zaslišanje „preostalih prič iz S. prodaje“. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdelalo nedovoljeno, vnaprejšnjo dokazno oceno, ni utemeljen. Slednjo bi sodišče opravilo tedaj, če bi v razlogih sodbe navedlo, da tudi če bi zaslišalo določeno pričo (priče) ali izvedlo kakšen drug dokaz, izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja in bi bila odločitev enaka.

Sodišče prve stopnje pa je obrazložilo, zakaj ni izvajalo drugih dokazov (primerjaj razloge na strani 36). Razlogi, da niso bili izvedeni dokazi (v zvezi z E. B., verodostojnostjo finančnih izkazov, računovodskim poročilom Sa., S., namensko rabo sredstev) je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da ti dokazi s tožbenim zahtevkom niso imeli povezave. Slednje hkrati tudi pomeni, da niso bili substancirani v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi zatrjevanimi v postopku. Temu stališču sodišča prve stopnje pa tožeča stranka ne nasprotuje. Sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004, glede na ugotovljeno dejansko stanje v tem postopku, ni uporabljivo. V navedeni odločbi VS RS je poudarjeno, da mora biti dokazni predlog substanciran. Le v primeru substanciranega dokaznega predloga mora sodišče, če predlaganega dokaza ne izvede, za takšno procesno odločitev navesti razloge. Zato sodišče, ki ni izvedlo navedenih dokazov ni bilo dolžno navesti več razlogov od teh, ki jih je navedlo. Predvsem pa ni opravilo vnaprejšnje dokazne ocene.

17. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je imel predmetni gospodarski spor zapleteno ekonomsko ozadje ter da je brez postavitve izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal svojo oceno in mnenje o ekonomskih učinkih pravnih poslov in odločitev v sistemu Sa., ni mogoče dokončno odločiti o zadevi. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču v izpodbijani sodbi, da ne more stranka s predlaganim dokazom z izvedencem določene stroke nadomestiti manjkajočih trditev (informativni dokaz). Sodišče naj bi s pomočjo izvedenca ugotovilo „ekonomske učinke poslovnih transakcij in odločitev v sistemu Sa.“. Po oceni sodišča druge stopnje je zastavljeno vprašanje oblikovano tudi preveč na splošno in bi res lahko služilo kot pomagalo tožeči stranki pri trditveni podlagi spora in ne izvajanju dokaznega postopka. Izvedba dokaza z izvedencem pa je namenjena le ugotavljanju določenega dejstva, ki ga mora stranka zatrjevati, sodišče pa ga zaradi pomanjkanja strokovnega znanja ne more ugotoviti drugače kot z izvedencem. Posamezni posli, ki jih tožeča stranka očita toženima strankama kot škodno ravnanje, pa so med strankami nesporni. Toženi stranki pa sta v dokaznem postopku tudi uspeli dokazati, da očitek tožeče stranke o neskrbnem ravnanju pri sprejemanju poslovnih odločitev, ni utemeljen. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se sodišče druge stopnje z razlogi sodišča prve stopnje o neobstoju protipravnosti ravnanj toženih strank strinja.

18. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke tudi zato, ker se je postavilo na stališče, da ni podan že element protipravnosti ravnanj toženih strank. Le, če bi bili podani elementi odškodninske odgovornosti toženih strank, bi bila postavitev izvedenca ekonomske stroke potrebna, če bi bil seveda dokazni predlog substanciran. Sodišče bi šele tedaj lahko začelo ugotavljati višino škode. Ocena in mnenje izvedenca o ekonomskih učinkih pravnih poslov in odločitev v sistemu S. pa temu gotovo ne bi mogla biti namenjena. Sodišče druge stopnje še dodaja, da bi bilo višino škode treba izračunati šele tedaj, ko bi bila ugotovljena protipravnost ravnanj toženih strank, njuna odgovornost za neskrbna ravnanja in vzročna zveza med protipravnimi ravnanji in škodo.

14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP

19. Nikakor ne drži očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodišča prve stopnje so notranje skladni. Zatrjevana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

Tudi očitek, ki se v prvostopenjskem postopku nanaša na neupoštevanje listine posebne revizije, je povsem splošen. Tožeča stranka namreč sploh ne pojasni, v čem naj bi bila protispisna sodba sodišča prve stopnje glede listine posebne revizije, temveč samo pavšalno govori o tem, da bi sodišče, v kolikor bi pravilno preneslo vsebino te listine v obrazložitev sodbe, moralo opraviti drugačno dokazno oceno. Tožeča stranka skuša skozi uveljavljano absolutno bistveno postopkovno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP napadati tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem pa tožeča stranka ne pojasni, kakšna naj bi bila pravilna dokazna ocena oziroma zaključek sodišča o dejanskem koncernu, temveč znova pavšalno govori o vplivu na izid pravdnega postopka. Poleg tega pa je tožeča stranka izjavo JŠ o sodelovanju z UK povzela povsem napačno in iztrgano iz celotnega konteksta izpovedbe. Iz izpovedbe JŠ namreč ne sledi, da je ravnal po navodilih UK, temveč, da so se vse odločitve sprejemale v skladu s pristojnostjo posameznih ostalih oseb oziroma skupaj (primerjaj prepis zvočnega snemanja glavne obravnave z dne 28. 6. 2001, stran 22, list. št. 261). O nakupih poslovnih deležev družb, o odpustih dolgov, odpustih terjatev je JŠ odločal s soglasjem UK, ne pa po njegovih navodilih. Pojem soglasja pa sodišče druge stopnje ne razume kot vplivanje in dejanje navodil k odločitvam JŠ.

(Ne)izvajanje materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP)

20. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo (8. 11. 2001, redna št. 53) izvajalo materialno procesno vodstvo, saj je pozvalo tožečo stranko, naj substancira svoje dokazne predloge. Pritožnik konkretizirano ne pojasni, v čem je sodišče prve stopnje materialnopravno vodstvo nepravilno izvajalo in v čem naj bi zatrjevana relativna bistvena postopkovna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Zato očitek pritožnika o neizvajanju materialnega procesnega vodstva ni utemeljen.

Zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

21. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da so pritožbene trditve v zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem pred sodiščem prve stopnje zelo splošne. Sodišče druge stopnje pa preizkuša pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča in razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v sodbi. Ni dolžnost sodišča druge stopnje, da ponovno izvede celoten postopek, enako kot je bila to že naloga prvostopnega sodišča. Pritožbene trditve, da so navedeni posli in odločitve toženih strank povzročile prikrajšanje in s tem škodo družbi A. d.o.o., so splošne in zajemajo le ponavljanje stališč tožeče stranke iz prvostopenjskega postopka. Tožeči stranki sta zatrjevali, da so bile poslovne odločitve izvedene v neskladju z njihovim namenom, torej namenom, zaradi katerega je bila izvedena dokapitalizacija S. s poslovno naložbo A. v sistemu Sa., namen je bil iskanje poslovnih priložnosti za širjenje blagovne znamke E. Nadalje tožeča stranka tudi le ponavlja svoje stališče o tem, da niso obstajale cenitve vrednosti o prenosu poslovnih naložb EI, Š.. posli se niso sklepali po poštenih tržnih cenah, itd. (primerjaj stran 15, 16 pritožbe, list. št. 391, 392).

Tožeča stranka pa ne napada zaključkov sodišča prve stopnje o tem, zakaj je prišlo do prenosov družb znotraj skupine Sa. po stroškovnem načelu ter ocene sodišča prve stopnje, da skrben pregled, glede na to, da je šlo za prenos med odvisnimi družbami iste obvladujoče družbe, ni bil potreben (primerjaj razloge sodbe, stran 35). Ekonomski učinek teh prenosov je bil za obvladujočo družbo (drugotožečo stranko) vselej nevtralen.

Po oceni sodišča druge stopnje tožeča stranka z navedenimi, splošnimi pritožbenimi razlogi, ne more uspeti in omajati pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v prvostopenjskem postopku.

Zmotna uporaba materialnega prava

22. Izhodišča, ki je vodilo sodišče druge stopnje pri odločanju o tem, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, so naslednja: - dolžnostna ravnanja skrbnih gospodarstvenikov JŠ in UK kot direktorjev pravnih prednikov tožečih strank niso obveznosti rezultata, temveč obveznost (skrbnega) prizadevanja. Zato je treba upoštevati dejansko stanje ex ante, kar pomeni, da je treba imeti tudi pri odločitvi v tem pritožbenem postopku pred očmi stanje, v katerem sta se nahajala JŠ in UK v trenutku sprejemanja odločitev, ko so bili njihovi dejanski učinki še negotovi. Tudi če bi se njune poslovne odločitve naknadno izkazale kot napačne, ta okoliščina sama po sebi še ne bi pomenila kršitev njune dolžne skrbnosti kot direktorjev pravnih prednikov tožečih strank. Podjetniška odločitev, ki se (kasneje) izkaže za škodljivo, še ne more pomeniti ravnanje v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti članov uprave oziroma direktorjev družbe z omejeno odgovornostjo. Pretirano stroge zahteve do članov uprave bi lahko bremenilno vplivale na potrebno podjetnost pri sprejemanju tveganih poslovnih odločitev. Zato je treba upravi omogočiti, da sprejema odločitve brez strahu, da bo zaradi njih morala odgovarjati. Zadostuje torej, da gre za razumno odločitev v konkretni situaciji (5).

23. Nadalje je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi v literaturi izoblikovano stališče, da morajo biti izpolnjene naslednje zahteve za uporabo pravila poslovne presoje (Business Judgement Rule) (6). Pri presoji skrbnosti ravnanja uprave kot poštenega in dobrega gospodarstvenika, je v skladu s pravilom poslovne presoje, treba upoštevati naslednje: - mora iti za poslovno odločitev; njeno nasprotje so pravno regulirane odločitve; - uprava mora ravnati v dobro družbe, kar se presoja ex ante; - ravnanja uprave ne smejo uravnavati njeni posebni interesi ali tudi vplivi; - člani uprave morajo sprejeti sporne odločitve na podlagi primernih informacij; - ravnati morajo v dobri veri.

24. Ob upoštevanju navedenih izhodišč, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da se JŠ in UK ni uspelo razbremeniti odgovornosti, da sta ravnala tako kot ravna vesten in skrben gospodarstvenik.

25. Zaradi jasnosti pri odgovorih sodišča druge stopnje v zvezi s pritožbenimi trditvami o posameznih poslih in poslovnih odločitvah toženih strank je sodišče druge stopnje sledilo sistematiki v pritožbi.

E. I. 26. E. d.d. je prodal celotni poslovni delež v EI A. d.o.o. za kupnino 11 mio SIT. A. d.o.o. je prevzel dolg EI do A. d.o.o. v višini 153 mio SIT. Sodišče prve stopnje po stališču tožeče stranke ni razumno razložilo, zakaj je bila kupnina za EI pri prodaji A. d.o.o. dvakrat višja od kupnine, ki jo je E. d.d. plačal za nakup EI in zakaj posojilo E. d.d. EI ni bilo odpisano pred odprodajo naložbe, temveč ga je prevzel pravni prednik prvotožeče stranke. Izhodišče tožeče stranke o plačilu dvakrat višje kupnine je novota, ki je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

27. Ne glede na to, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in tudi logično obrazložilo, da je bila razlika v ceni med februarjem 2003 in septembrom 2003 posledica dejstva, da je bil skupaj z nakupom E. d.d. v februarju 2003 prevzet tudi dolg do banke X. Ta del dolga se je tekom letom 2003 sproti plačeval, posledično pa je zaradi manjše zadolženosti rasla tudi vrednost EI. Vsi posli med povezanimi družbami v skupini Sa., torej tudi prenosi družb so se vselej odvijali po stroškovnem načelu (neprerekano v pritožbenem postopku).

Zato je sodišče prve stopnje v zvezi z nakupom EI povsem pravilno ugotovilo, da JŠ in UK ni mogoče očitati nikakršne protipravnosti ravnanja. Povsem logično je tudi, da je pri prodaji in nakupu poslovnih deležev v okviru posamezne skupine A. in Sa., prevzemna družba prevzela tudi vse dolgove. Šlo je namreč za prenos med odvisnimi družbami iste obvladujoče družbe. Prenosi poslovnih deležev v okviru skupine so bili utemeljeni na stroškovnem načelu. Slednje pa pomeni, da je A. d.o.o. plačal E. d.d. toliko, kot je za poslovni delež plačal E. d.d., prevzel pa je tudi vse obveznosti E. do kupljenih družb. Tožeča stranka je v pritožbi le splošno navajala, da se morajo vse terjatve in obveznosti med prodajalcem poslovne naložbe in družbo, katere poslovni delež se prodaja, odpisati. V nasprotnem primeru pa naj bi se takšna pravna razmerja morala vračunati v prodajno ceno. Vse navedene pritožbene razloge pa je tožeča stranka povezala z dvakrat višjo ceno pri nakupu EI. Na te pritožbene trditve pa je bilo že odgovorjeno v prvem odstavku te točke razlogov.

Tožeča stranka pa niti ne napada razlogov sodišča, da je s tem, ko je bila kupljena EI in so bili izvedeni odpisi dolgov, kar pomeni povečanje njenega kapitala, EI ni mogla nastati škoda. Med negativnim kapitalom marca 2005 in ravnanji tožencev ne more biti podana vzročna zveza.

A.Š. d.o.o./Š. d.o.o. 28. V zvezi s prenosi poslovnih naložb v okviru sistema Sa. tožeča stranka očita sodišču, da ni razumno obrazložilo, zakaj je bila kupnina za Š. d.o.o. (dalje Š) večja od njegove resnične in poštene vrednosti in zakaj se terjatve E. d.d. do Š niso odpisale že pred odprodajo naložbe. Sodišče prve stopnje je skrbnost pri opravljanju funkcij pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo. Ugotovilo je, da pravila stroke v primeru podjetij v skupini ne zahtevajo skrbnih pregledov, zlasti glede poslov v kratkem časovnem obdobju. Pri S. je bil opravljen skrbni pregled, katerega verodostojnost tožeča stranka ne napada. Sodišče je ugotovilo razloge, ki so vodili JŠ in UK pri predmetnih poslih ter je svojo dokazno oceno, kot tudi prepričljivost posameznih zaslišanih prič ustrezno obrazložilo. Sodišče druge stopnje jim pritrjuje.

Izrecno tožeča stranka posameznim izpovedbam prič ne nasprotuje. Glede S. tožeča stranka ponavlja neutemeljene navedbe v zvezi z vstopom v maloprodajo. Sodišče druge stopnje ne bo ponovilo po svoji oceni pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, na podlagi katere je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da JŠ in UK ni mogoče očitati neskrbnega sprejemanja poslovnih odločitev. Nadalje tožeča stranka sploh ni vtoževala nikakršne škode iz naslova preplačila družbe Š s strani A. d.o.o., temveč celotno investicijo v to družbo (301.700.000.000,00 tedanjih SIT). Posli so bili z vidika E. d.d. povsem nevtralni, saj je A. d.o.o. z Š , ki jo je kupila le nekaj mesecev po tem, ko je lastništvo nad to družbo v celoti pridobila E. d.d., plačala natanko takšen znesek kot E. d.d. S prevzemom Š je A. d.o.o. seveda prevzela tudi dolg te družbe, kar je prav tako povsem logično, saj je šlo za dolgoročno investicijo in bi na drugi strani tudi koristi investicije pripadale A. d.o.o. V skladu z računovodskim načelom je A. d.o.o. tudi odkupila terjatve E. d.d. in jih nato v skladu z načelom dobrega gospodarstvenika odpustila svojih hčerinski družbi Š in s tem omogočila ustrezno kapitalsko ustreznost za predvideno bodoče dobičkonosno poslovanje.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno sklepalo, da JŠ in UK ni mogoče očitati nikakršnega protipravnega ravnanja, niti kakršne koli povzročitve škode. Skrbni pregledi zaradi dejstva, da je šlo za transakcije znotraj skupine v kratkem časovnem sosledju niso bili potrebni.

S2

29. Tožeča stranka očita protipravno ravnanje JŠ in UK v zvezi z dokapitalizacijo A. d.o.o. v S, s konverzijo terjatev v kapital in z odpisom terjatev. Pri tem naj bi JŠ in UK ne razložila, kakšni so bili nameni vlaganja premoženjskih sredstev v maloprodajne mreže, ki so bile omejene izključno na področje Republike Slovenije, ob upoštevanju dejstva, da je bila blagovna znamka E. mednarodno razširjena in priznana. Sistem Sa pa je vseskozi posloval na mednarodnih trgih.

Tožeča stranka ni vtoževala nikakršne škode iz naslova preplačila Š s strani A. d.o.o., temveč celotno investicijo v to družbo. Pritožbeni očitek, da JŠ in UK nista pojasnila razlogov za vstop v maloprodajo, ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo celovito in izčrpno dokazno oceno (primerjaj razloge na strani 32), zakaj odločitev o vstopu v maloprodajno mrežo ni bila sprejeta v nasprotju s skrbnostjo poslovne stroke. Sodišče je pojasnilo razloge za odločitev vodilnih v skupini za vstop v maloprodajo. Sodišče je na ta način pravilno upoštevalo pravilo podjetniške presoje, ki se je sicer uveljavilo tako v angloameriškem kot v kontinentalnem pravu in ga je mogoče upoštevati tudi pri nas. Bistvo te presoje je, da uprava ne odgovarja za vsako odločitev, tudi, če se kasneje izkaže za napačno.

Bistveno je, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da ne drži, da naj bi prišlo do dokapitalizacije A. d.o.o. v S brez vsakršne poslovne logike. Iz celotnega dokaznega postopka je namreč mogoče ugotoviti, da je šlo za reorganizacijo v skupini E. in ne za prenos zaradi umetnega prikazovanja dobička E. d.d. (primerjaj stran 32, 33-35 sodbe).

30. Pavšalne, glede na stopnjo postopka pa tudi prepozne, so zatrjevane kršitve načela lojalnosti. Ponavljanje stališč v pritožbenem postopku, da je šlo za medsebojne povezave iz pogodbe o poslovodenju E., sklenjene s K. d.o.o., ter, da so bili zatrjevani posli izvajani za pridobitev lastnih koristi v zvezi s pogodbo o poslovodenju E. in določitvijo kriterijev nagrade za premijo za uspeh, ki bi v skladu s pogodbo pripadala UK, ne morejo omajati pravilnih ugotovitev prvostopenjskega postopka, da ni bilo tako. JŠ in UK sta namreč jasno pojasnila, kakšen je bil namen vložkov v poslovne deleže, odpisov terjatev, odpustov obveznosti. Slednjih izpovedb pa tožena stranka v pritožbenem postopku celovito niti ne izpodbija. Le s ponavljanjem ugotovitev v razlogih izpodbijane sodbe in že zavzetem stališču v prvostopenjskem postopku, da je po njenem mnenju utemeljen odškodninski zahtevek, česar pa dokazni postopek ni pokazal, tožeča stranka ne more uspeti. (7)

31. S splošno pritožbeno trditvijo, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da se toženi stranki nista uspeli razbremeniti svojega trditvenega in dokaznega bremena, da sta ravnali v skladu z dolžno skrbnostjo pri sprejemanju poslovnih odločitev, se sodišču druge stopnje, ki mora preizkušati pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo mora pritožnik konkretizirano napadati, ni treba ukvarjati. Do dolžnega preizkusa prvostopenjske sodbe se je sodišče druge stopnje že opredelilo.

Povezanost tožeče stranke v dejanski koncern in presoja koncernskih odnosov

32. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj dejanskega koncerna, čemur tožeča stranka ne nasprotuje. Zato ne drži pritožbena trditev, da v zvezi z ugotovitvijo obstoja dejanskega koncerna ni izpeljalo nikakršnih nadaljnjih posledic. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da ni dokazano, da bi bil pravni posel vstopa v S škodljiv. Tožeča stranka tudi ne napada razlogov v izpodbijani sodbi, da so bile navedbe o slabem poslovnem načrtu premalo konkretizirane, da iz dokazil, to je bilance stanja na dan 31. 12. 2004, poročila o vrednotenju podjetja, poslovnem načrtu za S, ni mogoče ugotoviti, da bi bil ta načrt slab. Tožeča stranka niti ne napada členitev vseh poslov, ki jih sicer omenja kot škodljive, za katere je sodišče prve stopnje pri vsaki posamezni transakciji ugotovilo, da ni šlo za nikakršno protipravnost ravnanja JŠ in UK.

33. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene razloge, ki so bili po oceni sodišča odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da niso podane niti uveljavljane niti ostale absolutne bistvene postopkovne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo prvotožeče stranke proti JŠ in UK potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165., prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka je s tem, ko je bilo njeni pritožbi deloma ugodeno, le navidezno uspela, saj je bila v končni posledici tožba drugotožeče stranke proti JŠ zavržena, kar pomeni njen neuspeh. V preostalem delu pa s pritožbo ni uspela, zato v celoti sama nosi pritožbene stroške. JŠ in UK pa sta z vsebino odgovora na pritožbo prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje. Zato so bili njuni stroški potrebni in jima jih je sodišče druge stopnje priznalo.

Vsakemu od njiju pripada nagrada za odvetniške stroške po tedaj veljavni odvetniški tarifi (OT 2003), ki se na podlagi določila 1. odstavka 41. člena ZOdvT uporablja za vse postopke, ki so bili začeti pred začetkom veljavnosti ZOdvT. Zato jima pripadajo za sestavo odgovora na pritožbo 3.750 točk, 2% materialne stroške po 13. členu OT za vrednost odgovora na pritožbo do 1.000 točk (20 točk), nad 1.000 točk (za 2.750 točk) pa 1% (27,5 točk). Skupaj jima pripada 3.397,50 točk, upoštevajoč 20 % DDV (759,50 točk) 4.750 točk. Upoštevajoč vrednost točke (0,459 EUR) jima pripada vsakemu po 2.091,66 EUR. Za sodno takso za odgovor na pritožbo sta plačala vsak po 821,00 EUR. Vsi stroški, ki so jima nastali v pritožbenem postopku torej znašajo 2.912,66 EUR. Ker gre za deljivo obveznost jima je vsaka od tožečih strank dolžna plačati polovico tega zneska (vsaka po 1.456,33 EUR). Od priznanih stroškov gredo JŠ in UK za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS: sodba III Ips 86/2004

(2) Odločba VS RS III Ips 105/2008

(3) M. Dolenc: Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, GV Založba d.o.o., Pravni letopis 2010, stran 125 do 126. (4) VS RS: sklep III Ips 5/2006

(5) Povzeto po VS RS III Ips 80/2010

(6) Povzeto po M. Dolenc: Ibidem, stran 124

(7) O obveznosti odvetnika in konkretiziranosti pritožbenih navedb v primeru procesnih kršitev in v primeru zmotne ugotovitve dejanskega stanja, glej T. Pavčnik: Odvetnikovo breme v pravdnem postopku, Odvetnik, 2010, št. 49, stran 7.