Up-49/99

7. 7. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. Š. iz L. na seji senata dne 7. julija 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. Š. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 130/98 z dne 11. 12. 1998 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1086/98 z dne 26. 10. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik v ustavni pritožbi z dne 15. 2. 1999 izpodbija sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, da se pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Pritožnik meni, da mu je bila s tem, ko pristojno sodišče ni zadržalo izvrševanje sklepa, ki ga izpodbija v upravnem sporu, kršena volilna pravica iz 43. člena Ustave in pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave. Meni, da je v postopku za izdajo začasne odredbe izkazal, da je potrebno začasno urediti njegovo razmerje do ustanovitelja šole. Le z izdajo začasne odredbe bi se lahko odvrnile hujše škodljive posledice, ki mu nastajajo kot razrešenemu članu sveta šole. Stališče pritožbenega sodišča, da nastanka hujših posledic iz drugega odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - v nadaljevanju: ZUS) naj ne bi bilo dopustno utemeljevati s kršitvijo pravic iz 43. in 44. člena Ustave, je po pritožnikovem mnenju neutemeljeno.

Ker njegova tožba v upravnem sporu še ni rešena, novoizvoljeni Mestni svet Mestne občine Ljubljana pa lahko imenuje novega člana sveta šole, pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče razveljavi izpodbijana sklepa in ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma samo odloči o začasni odredbi.

Poudarja, da iz izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da tudi odločitev o tožbi ne bo drugačna od odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

2.Upravno sodišče Republike Slovenije je s sklepom št. U 1087/98 - 15 z dne 26. 10. 1998 pritožnikov predlog, da zadrži izvrševanje sklepa o njegovi razrešitvi s funkcije člana sveta Glasbene šole Ljubljana Vič - Rudnik do izdaje pravnomočne sodne odločbe, zavrnilo. Po presoji sodišča pritožnik ni izkazal obstoja verjetne nevarnosti za nastanek hujših posledic (drugi odstavek 69. člena ZUS). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da posledice, ki nastajajo javnemu zavodu - Glasbeni šoli - zaradi nedelovanja sveta, povzročajo večjo škodo dejavnosti glasbene šole, ki se izvaja v javnem interesu, kot pa je škoda, ki nastaja pritožnikovemu interesu po nadaljnjem opravljanju javne funkcije.

3.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom potrdilo odločitev prvostopnega sodišče za pravilno. Tudi pritožbeno sodišče je ocenilo, da pritožnik ni izkazal, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v drugem odstavku 69. člena ZUS, in je pritožnikovo pritožbo tudi iz tega razloga zavrnilo kot neutemeljeno. Vendar pa Vrhovno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zavrnitev pritožbe utemeljuje še s stališčem, da nastanka hujših zatrjevanih posledic ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na kršitev 43. in 44. člena Ustave.

4.V obravnavani zadevi pritožnik uveljavlja razloge, ki naj bi opravičevali izdajo začasne odredbe zaradi odvrnitve hujših škodljivih posledic po drugem odstavku 69. člena ZUS, s kršitvijo svojih ustavnih pravic iz 43. in 44. člena Ustave. Kot izhaja iz spisa Upravnega sodišča št. U 1086/98 pa pritožnik uveljavlja kršitev istih ustavnih pravic tudi v upravnem sporu s tožbo zoper sklep Mestnega sveta Mestne občine Ljubljane, s katerim je bil razrešen funkcije člana sveta Glasbene šole Ljubljana Vič - Rudnik.

5.Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče štelo odločitev prvostopnega sodišča za pravilno. Tudi Ustavno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je v zahtevi zatrjevane kršitve ustavnih pravic štelo kot možne hujše posledice in nato ugotovilo, da so posledice, ki nastajajo javnemu interesu - nezakonito poslovanje glasbene šole - večje od tistih posledic, ki nastajajo tožniku. Svojo odločitev je prvostopno sodišče tudi argumentirano obrazložilo in se je pri tem omejilo le na tehtanje posledic, ki prizadenejo tožnika, in posledic, ki nastajajo zaradi nezakonitega poslovanja javnega zavoda.

Vrhovno sodišče pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, s katerim sicer potrjuje odločitev prvostopnega sodišča, dodalo še razloge za zavrnitev začasne odredbe, ki pa že nakazujejo stališče Vrhovnega sodišča o kršitvi ustavnih pravic, katerih kršitve uveljavlja pritožnik v tožbi. Zato pritožnik utemeljeno izpodbija navedeno stališče Vrhovnega sodišča.

6.Ustava v 22. členu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Navedena določba se nanaša tudi na odločanje sodišč v upravnem sporu in je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Določba 22. člena Ustave zahteva, da mora biti med strankama, udeleženima v sodnem postopku, zagotovljena enakopravnost, tako da ima vsaka stranka možnost predstaviti svoja stališča in dokaze. Člen 15 ZUS določa, da je pred izdajo odločbe strankam treba dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in o okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Določba 22. člena Ustave zahteva, da mora biti v vsakem sodnem postopku spoštovano načelo kontradiktornosti. Temeljna novost nove ureditve upravnega spora je zagotovitev večje in doslednejše kontradiktornosti upravnega spora. Samo izjemoma lahko sodišče na prvi stopnji odloči na nejavni seji brez glavne obravnave (prvi in drugi odstavek 50. člena ZUS). Vrhovno sodišče je s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa nakazalo svoje stališče o kršitvi pritožnikovih ustavnih pravic iz 43. in 44. člena Ustave, prejudiciralo odločitev o pritožnikovem tožbenem zahtevku, glede katerega pa pritožnik še ni imel možnosti kontradiktornega obravnavanja. Vnaprejšnje stališče pritožbenega sodišča glede kršitve pritožnikovih ustavnih pravic iz 43. in 44. člen pomeni poseg v pravico do enakega sodnega varstva iz 22. člena Ustave.

7.Ob ugotovitvi, da je bila z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišče kršena pritožnikova pravica iz 22. člena, je Ustavno sodišče ugotovilo tudi, da gre v obravnavani zadevi za stališče, ki ni odraz splošno uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišče. To povsem jasno izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča v isti zadevi št. Up 67/98 z dne 12. 10. 1998, s katerim je bil sklep prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe sicer razveljavljen (ker ga je sprejelo sodišče, ki ni bilo pravilno sestavljeno), vendar v njem Vrhovno sodišče posebej opozarja prvostopno sodišče,"da svoje odločitve o začasni odredbi ne sme utemeljevati z razlogi, ki kažejo že na presojo o glavni stvari."

8.Ustavno sodišče je vprašanje glede odločanja o vsebini začasne odredbe, ki je enaka tožbenemu zahtevku, obravnavalo v odločbi št. U-I-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231) in v odločbi št. Up-57/99 z dne 6. 5. 1999 (priloženi temu sklepu).

Ustavno sodišče je torej že odločalo o tem pravnem vprašanju.

9.Obravnavana zadeva se razlikuje od navedenih po tem, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da je odločitev prvostopnega in pritožbenega sodišča, da niso podani zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe, utemeljena. Razveljavitev izpodbijanega sklepa zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave bi imela zato za posledico le, da bi Vrhovno sodišče pri ponovnem odločanju izdalo enak zavrnilni sklep, vendar brez navedenega pravnega stališča v obrazložitvi. Glede na navedeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ne bi prispevala k rešitvi pomembnega pravnega vprašanja, prav tako pa tudi sama kršitev človekove pravice v obravnavanem primeru (pravice iz 22. člena Ustave) pri odločanju o začasni odredbi ni imela posledic za pritožnika.

10.Na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče ne sprejme ustavne pritožbe, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Ker so izpolnjeni navedeni pogoji, je senat Ustavnega sodišča odločil, da se ustavna pritožba ne sprejme.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko in člana dr. Janez Čebulj in dr. Lojze Janko.

Namestnik predsednice: Lojze Janko