Jedro

Glede na tako pomanjkljivo trditveno podlago tožnice sodišče prve stopnje ni bilo dolžno niti ni smelo samo raziskovati dejanskega stanja v priloženih situacijah in sintetični kartici in na ta način namesto stranke dopolnjevati njenih navedb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42594/2009 z dne 03. 04. 2009 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka), tožnica pa je dolžna toženki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 2.997,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 08. 05. 2007 sklenili pogodbo št. 15/2007, s katero se je tožnica kot izvajalec zavezala izvesti gradbena dela pri adaptaciji stanovanjskega objekta »G. G. M.«, toženka kot naročnik pa za opravljena dela plačati ceno 141.051,28 EUR po sistemu »enotne cene iz predračuna in dejanskih količin iz gradbene knjige« (2. člen pogodbe – priloga A2). Ker se tožnica ni držala roka dograditve, določenega v 8. členu pogodbe (30. 10. 2007), je toženka dne 20. 11. 2007 odstopila od pogodbe (priloga B14), pri čemer sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da se bodo dela vseeno dokončala. Toženka je tožnici za opravljeno delo plačala prve tri začasne situacije v skupni višini 116.661,41 EUR, zavrača pa plačilo vtoževanih dveh začasnih situacij in končne situacije v skupni višini 131.507,88 EUR, pri čemer je bistvo spora med pravdnima strankama vprašanje, ali je tožnica dela, ki jih zaračunava z vtoževanimi situacijami res opravila oziroma ali so ta morebiti že zajeta v plačilu prvih treh začasnih situacij.

6. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za uspeh tožnice je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njen zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti) (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 344).

7. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni pojasnila, katera (opravljena) dela je toženki z vtoževanimi situacijami sploh zaračunala. Čeprav je namreč situacijam priložila rekapitulacije obračunanih del, iz katerih tudi ni razvidno, katera dela se toženki zaračunavajo, bi morala konkretizirano navesti, kaj sploh vtožuje. O tem je bila tožnica z vlogo toženke z dne 29. 06. 2011 tudi izrecno opozorjena. Z navedbo, da nekatere postavke iz končne situacije sploh niso odraz opravljenih del na navedenem objektu, pač pa podlago zanje predstavljajo izvedena dela v pisarni v K. G. in nekateri drugi dogovori, ki pa jih je toženka izrecno zanikala, tožnica svoje trditvene podlage v tem delu ni ustrezno dopolnila. Glede na tako pomanjkljivo trditveno podlago tožnice sodišče prve stopnje ni bilo dolžno niti ni smelo samo raziskovati dejanskega stanja v priloženih situacijah in sintetični kartici in na ta način namesto stranke dopolnjevati njenih navedb.

8. Iz tega razloga je nerelevantno tudi ugotavljanje, katera od strank v postopku je bila dolžna predložiti gradbeni dnevnik in knjigo obračunskih izmer, glede na to, da sta obe trdili, da se knjigi nahajata pri nasprotni stranki. Kljub temu pritožbeno sodišče pripominja, da iz 82. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. list RS 110/2002) in iz Pravilnika o načinu označitve in organizaciji ureditve gradbišča, o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del in o kontroli gradbenih konstrukcij na gradbišču (Ur. list RS št. 66/04) izhaja, da je treba o delu na gradbišču voditi dnevnik o izvajanju del, ki ga sestavljata gradbeni dnevnik in knjiga obračunskih izmer. Gradbeni dnevnik je treba voditi pri vseh gradnjah, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, knjigo obračunskih izmer pa je treba voditi samo v primeru, če so cene v gradbeni pogodbi določene za mersko enoto posameznih del. Ker iz pogodbe izhaja, da je bila za pogodbena dela določena fiksna cena po sistemu »enotne cene iz predračuna in dejanskih količin iz gradbene knjige«, za objekt pa tudi ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje (neprerekana trditev toženke), vodenje teh dveh knjig niti ni bilo potrebno. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v postopku zatrjevala, da je B. S. oziroma vodja gradbišča (predstavnik tožnice) knjigo obračunskih izmer in gradbeni dnevnik izročil gospodu S. (predstavniku toženke), ki je to dokumentacijo želel izročiti v pregled nadzorniku; toženka pa je navedeno zanikala in trdila, da je bil ves čas izvajanja del nadzornik M. V., ki pa ni imel formalne vloge, saj gradbeno in uporabno dovoljenje tu nista bila potrebna (izpovedba M. V. in D. S.). Ker je priča B. S. izpovedal, da je obe knjigi predal toženki, pri čemer je gradbeni dnevnik dobil nazaj, knjige obračunskih izmer pa ne, pritožbeno sodišče zaključuje, da bi tožnica torej lahko na vpogled in kot dokaz sodišču prve stopnje predložila vsaj gradbeni dnevnik, s katerim je očitno razpolagala in ki je prav tako kot knjiga obračunskih izmer relevantna podlaga za izračun dejansko opravljenih količin in cen izvedenih del. 9. Glede na nepopolno trditveno podlago tožnice in dejstvo, da se v spisu med dokazi ne nahajata ne gradbeni dnevnik ne knjiga obračunskih izmer, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v dokaz ugotovitve dejansko opravljenih in zaračunanih del postaviti izvedenca gradbene stroke. Takšen dokaz bi bil namreč povsem neprimeren, pri čemer bi tožnica v vsakem primeru morala takšno morebitno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v skladu z 286b členom ZPP uveljavljati takoj po tistem, ko je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 26. 10. 2011 sklenilo, da se dokazovanje sklene.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilno oprlo tudi na neprerekano (in tudi sedaj v pritožbi neizpodbijano) trditev toženke, da se je tožnica v ustnem dogovoru med pravdnima strankama o dokončanju pogodbenih del zavezala ta dela opraviti brezplačno; toženka se je namreč v zameno odpovedala uveljavljanju reklamacij in zahtevkov iz naslova zamude in napak (2. odstavek 214. člena ZPP). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bile navedbe tožnice o opravljenih dodatnih delih povsem nekonkretizirane, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da v kolikor bi bila takšna dela res dogovorjena, bi morala biti v skladu z 2. členom pogodbe v pisni obliki in zapisana že pred pričetkom njihovega izvajanja.

11. Čeprav iz dopisa toženke o odpovedi pogodbe št. 15/2007 z dne 20. 11. 2007 (priloga B14) res izhaja, da je toženka obenem z odpovedjo pogodbe tožnico prosila, naj ji pripravi končni obračun, to ne pomeni, da je s tem toženka priznala, da je tožnica pred prekinitvijo pogodbenega razmerja opravila več del, kot jih je toženka tožnici do takrat plačala. Končno situacijo namreč sestavi izvajalec (tožnica) in jo predloži v izplačilo naročniku (toženki) po opravljenem sprejemu in izročitvi izvedenih del (3. odstavek 62. člena Posebnih gradbenih uzanc, Uradni list SFRJ št. 18/1977, veljati dne 1.5.1977), v njej pa je določen končni znesek, ki ga mora izvajalec bodisi prejeti bodisi vrniti po nespornem delu obračuna (119. člen Posebnih gradbenih uzanc). Ker to pomeni, da končni obračun ne zajema samo vrednosti izvedenih del po pogodbenih cenah ter vsa plačila, izvedena na podlagi začasnih situacij, pač pa tudi znesek razlike v ceni, ki jo je bodisi naročnik izvajalcu dolžan doplačati oziroma jo je izvajalec naročniku dolžan vrniti, nikakor ni mogoče zaključiti, da je toženka s pozivom tožnici po pripravi končnega obračuna priznala, da ji še karkoli dolguje, pač pa jo je na ta način zgolj pozvala k dokončni ureditvi njunega pogodbenega razmerja.

12. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedbi predstavnika toženke, čeprav je tožnica dokazala, da je toženki želela račune dostaviti celo preko detektiva, kot tudi, da bi toženka pri adaptaciji morala imeti uradnega nadzornika, ki bi preverjal korektnost izstavljenih situacij, v konkretnem primeru niso relevantne, ker prejem računa oziroma situacije ni pogoj za nastanek obveznosti plačila za opravljene storitve.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da toženka kljub uspehu sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben (154. člen ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP).