Jedro

Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela po pogodbi o zaposlitvi s 26. 9. 2011, pred tem pa pri pravnih prednikih v skupnem trajanju 26 let. Toženka ni uspela dokazati, da je imela tožnica manj delovne dobe kot delavci, ki so ohranili zaposlitev. Na ta kriterij dopolnjene delovne dobe za določitev presežnega delavca se je namreč sklicevala toženka v odpovedi, njegove pravilne uporabe pa ni dokazala. Kar trinajst delavcev je namreč imelo bistveno krajšo delovno dobo kot tožnica, vsi manj kot šest let, večina pa zgolj dve ali tri leta.

Toženka se je v odpovedi sklicevala le na navedeni kriterij, ne tudi na kriterij usposobljenosti delavcev za različna dela, kot napačno trdi toženka in neutemeljeno uveljavljanja protispisnost (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) glede vsebine odpovedi. To je sodišče prve stopnje pravilno povzelo - da gre za objektivni kriterij delovne dobe pri delodajalcu, ter da ima tožnica manj delovne dobe od preostalih zaposlenih na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela.

Četudi toženka kriterija usposobljenosti v odpovedi ni navedla, ji je sodišče prve stopnje omogočilo dokazovanje tudi v tej smeri, a je po izvedenem dokaznem postopku vseeno zaključilo, da toženka tudi pri dokazovanju tega kriterija ni bila uspešna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka 10. 3. 2021 in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 11. 3. 2021 do ponovnega nastopa dela, jo za to obdobje prijaviti v obvezna zavarovanja in ji izplačati mesečno nadomestilo plače v višini 901,52 EUR, znižano za prejeto nadomestilo za brezposelnost. Kar je tožnica zahtevala več (odvod davkov in prispevkov ter povračilo plačanih denarnih nadomestil), je zavrnilo. Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnih razlogov z 8. 6. 2020. Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.506,55 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ves čas postopka trdila, da je pri izbiri delavcev, ki jim je podala odpoved, kot kriterije upoštevala delovno dobo in usposobljenost. To je navedla tudi v odpovedi. Tožnica je šele na pripravljalnem naroku podala trditve, da kriteriji iz odpovedi niso bili spoštovani, zato sta stranki šele po tem naroku začeli podajati trditve glede kriterijev. Ni res, da naj bi toženka šele po opozorilu tožnice glede trajanja delovne dobe pričela zatrjevati, da je upoštevala tudi kriterij usposobljenosti. Toženka je trditve glede kriterijev podala šele na ugovor tožnice in v vlogi z dne 9. 6. 2021 predlagala dokaze. Drugi kriterij je potrdila A.A.. Iz matrike usposobljenosti za tožnico izhaja, da je usposobljena za šest delovnih operacij. Sodišče A.A. ne bi smelo postaviti vprašanja, zakaj so bili odpuščeni delavci, ki so bili bolj usposobljeni in glede seznama ter matrike. S tem je preseglo preiskovalno načela. Kršilo je tudi razpravno načelo in pravico do izjave. Toženki je onemogočilo obrambo zaradi manjka trditvene podlage tožnice. A.A. pred zaslišanjem ni mogla preveriti, ali pri delavcih, ki jih je izpostavilo sodišče, obstoji dodaten razlog za odpoved. Odločilna dejstva so v nasprotju s samo vsebino listin v sodnem spisu, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ugotovilo nezakonitost odpovedi, ker je A.A. predočilo domnevne neskladnosti med seznamom in matriko, ki pa jih je ugotovilo samo. S tem je opravilo delo namesto tožnice.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/13 in nasl.) zaradi napačne uporabe kriterijev za določitev presežnega delavca, četudi je ugotovilo obstoj odpovednega razloga (ekonomske in organizacijske narave).

7. Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela po pogodbi o zaposlitvi s 26. 9. 2011, pred tem pa pri pravnih prednikih v skupnem trajanju 26 let. Toženka ni uspela dokazati, da je imela tožnica manj delovne dobe kot delavci, ki so ohranili zaposlitev. Na ta kriterij dopolnjene delovne dobe za določitev presežnega delavca se je namreč sklicevala toženka v odpovedi, njegove pravilne uporabe pa ni dokazala. Kar trinajst delavcev je namreč imelo bistveno krajšo delovno dobo kot tožnica, vsi manj kot šest let, večina pa zgolj dve ali tri leta.

8. Toženka se je v odpovedi sklicevala le na navedeni kriterij, ne tudi na kriterij usposobljenosti delavcev za različna dela, kot napačno trdi toženka in neutemeljeno uveljavljanja protispisnost (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) glede vsebine odpovedi. To je sodišče prve stopnje pravilno povzelo - da gre za objektivni kriterij delovne dobe pri delodajalcu, ter da ima tožnica manj delovne dobe od preostalih zaposlenih na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela.

9. Četudi toženka kriterija usposobljenosti v odpovedi ni navedla, ji je sodišče prve stopnje omogočilo dokazovanje tudi v tej smeri, a je po izvedenem dokaznem postopku vseeno zaključilo, da toženka tudi pri dokazovanju tega kriterija ni bila uspešna. Izpoved ključne priče A.A., ki jo je v tej zvezi za dodatno zaslišanje predlagala toženka, je pravilno ocenilo kot nedosledno, pomanjkljivo in neprepričljivo. Priča ni znala pojasniti, katere kriterije in na kakšen način jih je toženka dejansko upoštevala. Sodišče je poudarilo, da so bili odpuščeni določeni delavci, ki so bili bolj usposobljeni od tistih, ki niso dobili odpovedi. To je razbralo iz listin, predloženih s strani toženke (matrika usposobljenosti, seznam delavcev), česar tudi priča ni ovrgla. S tem sodišče prve stopnje ni kršilo pravice stranke do izjave, neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki v smeri kršenega razpravnega/preiskovalnega načela oziroma 7. člena ZPP. Ne drži namreč, da je sodišče A.A. postavilo vprašanja mimo trditvene podlage tožnice. Pri tem spregleda, da je na strani tožnice zadostovalo uveljavljanje napačne uporabe kriterijev za določitev presežnega delavca, medtem ko je na toženki dokazno breme dokazovanja zakonitosti odpovedi (84. člen ZDR-1), kar velja tudi za uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev. Tožnica je navedbe o napačni uporabi kriterijev podala pravočasno, četudi (šele) na pripravljalnem naroku, toženka je tem navedbam ugovarjala ter se začela sklicevati na uporabo kriterija usposobljenosti. Tem navedbam tožnica ni bila dolžna dodatno ugovarjati, saj je ključno trditev o nezakoniti uporabi kriterijev podala že predhodno.

10. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

11. Toženka v pritožbenem postopku ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer: 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške ter 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR v času odločanja o pritožbi znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).