Jedro

Glede na to, da je tožnikova izjava o nakupu K. derivativov veljavna in da je bil tožnik s strani prvotožene stranke seznanjen z informacijami iz 1. do 3. točke 4. odstavka 241. člena ZTFI, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo protivrednosti za vrednostne papirje, ki jih je imel tožnik na računu gospodarjenja pri toženi stranki, saj je za to tožena stranka imela pravno podlago, na katero je opirala svojo pravico, to je zakonito zastavno pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženih strank zahteval plačilo 79.628,81 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotoženi stranki 50,00 EUR in drugotoženi stranki 2.448,35 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da pisno soglasje nima pravnega učinka, zato spornega derivativa pritožnik ni kupil niti pridobil ter toženi stranki ničesar ne dolguje. Sodišče se v pretežni meri sklicuje na pravnomočno sodbo II P 89/2009. Tožnik se zaveda, da mu v tej zadevi ni uspelo dokazati trditev v zvezi z 241. členom ZTFI, vendar ima na podlagi ZPP pravico, da je v tem postopku uspešnejši pri dokazovanju in da sodišče izvede novo dokazno oceno ter je po njegovi oceni sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. V predmetni zadevi zastavna pravica ni predmet spora, temveč le toženčeva pravica iz naslova derivativa v povezavi s kršitvijo iz člena 241 ZTFI in ker je sodišče prepisalo sodbo II P 89/2009, je bistveno kršilo postopek. Soglasje, ki ga je podpisal tožnik je nično, saj tožnik ni dobil ustreznih informacij.

3. Pritožbena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo ter potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predhodni pravdni zadevi P 82/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča II Cp 1863/2012 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnikova izjava o nakupu K. derivativov z dne 10. 12. 2007 veljavna in da je bil tožnik s strani prvotožene stranke seznanjen z informacijami iz 1. do 3. točke četrtega odstavka 241. člena ZTFI. Ob tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo protivrednosti za vrednostne papirje, ki jih je imel tožnik na računu gospodarjenja pri toženi stranki, saj je za to tožena stranka imela pravno podlago, na katero je opirala svojo pravico, to je zakonito zastavno pravico. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene trditve, da pisno soglasje z dne 10. 12. 2007 nima pravnega učinka in da spornega derivativa ni kupil niti pridobil in zato toženi stranki ničesar ne dolguje ter da je soglasje nično, saj je bilo o tem že odločeno v predhodni pravdi P 82/2009. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati predlaganih dokazov in jih je pravilno zavrnilo ter v zvezi s tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, kot zatrjuje tožnik v pritožbi, niti ni kršilo načela neposrednosti. Okoliščine v zvezi s podpisom izjave in njeno veljavnostjo so bile ugotovljene že v predhodnem postopku tako, da sodišče v tem postopku ni bilo dolžno ponovno ugotavljati razlogov veljavnosti te izjave, niti okoliščin, da tožnik ni bil opozorjen in seznanjen s standardno specifikacijo K.in da z njo ne soglaša, saj je bila ta okoliščina ugotovljena v pravnomočni pravdi P 82/2009. 6. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).