Jedro

Druga dolžnica v pritožbi ne navaja, da bi poleg istih trditev in dokazov iz pravdnega postopka zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe P 37/2016 zatrjevala ter dokazovala še kakšne druge vsebinske razloge glede prehoda obveznosti, o katerih bi glede na vknjižbo solastninske pravice moralo odločati izvršilno sodišče. Druga dolžnica je v času, ko je bila še tretja in še ni bila vknjižena kot solastnica nepremičnine, vložila tožbo zoper upnika na ugotovitev nedopustnosti izvršbe in želela doseči, da je kasneje ne bi trpela (do tega je prišlo ex lege zaradi vknjižbe njene solastninske pravice na s hipoteko obremenjeni nepremičnini). Sedaj želi po prehodu obveznosti ponovno uveljavljati iste razloge (bistven je ugovor nedobrovernosti upnika) in dokaze, kot jih je v pravdi na ugotovitev nedopustnost izvršbe. Tega ne more, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Samo zato, ker je bila do vknjižbe solastninske pravice tretja in po tem trenutku hipotekarna dolžnica, ni pridobila v izvršilnem postopku ponovne možnosti do vsebinske obravnave istih razlogov in dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor druge dolžnice (I. točka izreka). Sklenilo je še, da druga dolžnica sama nosi svoje stroške ugovornega in pritožbenega postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je druga dolžnica podala v ugovoru iste navedbe in se sklicevala na isto dejansko stanje, kot je zatrjevala kot tožeča stranka v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju P 37/2016. Sodba Okrožnega sodišča v Celju P 37/2016 z dne 5. 7. 2018 je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 516/2018 z dne 10. 4. 2019. Izvršilno sodišče se je v celoti pridružilo zaključkom pravdnega sodišča in povzelo ugotovitve iz sodbe P 37/2016 z dne 5. 7. 2018. Druga dolžnica ni uspela izpodbiti domneve, zato je bil upnik ob sklepanju zastavne pogodbe dobroveren. Ni uspešno ugovarjala niti nastanku hipoteke niti ni z razlogi glede same terjatve (opozicijski razlogi) dosegla ustavitve postopka.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo druga dolžnica po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da sodišče ponovno ni samo vsebinsko odločalo o ugovornih navedbah in dokaznih predlogih druge dolžnice, pač pa je nekritično sledilo odločitvi, ugotovitvam in obrazložitvi pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Celju iz sodbe P 37/2016 ter to v celoti uporabilo kot obrazložitev svoje domnevno vsebinske odločitve. Sodišče bi moralo izvesti narok glede na to, da je druga dolžnica v ugovoru predlagala zaslišanje večih prič (F. G., M. V., D. Š.), pravici do neposrednega zaslišanja se ni odpovedala in je sodišče celo oprlo obrazložitev na izpovedbe več prič (vključno s pričama G. in V.), pri čemer teh ni samo zaslišalo niti ni prebralo njihovih izpovedb ob ustnem obravnavanju, pač pa le prebralo in prepisalo oziroma s svojimi besedami obnovilo tiste dele obrazložitve pravdnega oddelka sodišča, iz katerih se je zdelo, da je v njih razlogovanje glede izpovedb teh prič.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je absurdna, saj temelji na tem, da se druga dolžnica ne strinja z odločitvijo in obrazložitvijo, kot je bila v pravdnem postopku, da je pravilna njena razlaga prava in dejanskega stanja ter posledično zatrjuje, da naj bi pravdno sodišče, tako okrožno kot višje, nepravilno razlagalo pravo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Ni bilo potrebe in ni smotrno, da se zaslišuje iste priče v zvezi z istimi navedbami in istim materialnopravnim vprašanjem (bona fides) še v izvršilnem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Druga dolžnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da je grobo poseglo v njeno ustavno pravico do sodnega varstva, v ustavna načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, (-) da ji je le navidezno dalo sodno varstvo, (-) da glede na navidezno vsebinsko obravnavanje konkretnih okoliščin in administrativno sledenje površinskim, ne vsebinskim parametrom, brez pravega sojenja in opredelitve sodišča izpodbijano sodbo (prav: sklep) karakterizira odrek pravice do sodnega varstva in kršitev načela pravne države, (-) da v resnici ni odločalo o položaju novega dolžnika, pač pa je le uporabilo odločitev drugega sodišča, (-) da je kršilo načelo neposrednosti iz prvega odstavka 4. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in drugi odstavek 58. člena ZIZ, ker je o ugovoru odločilo ne da bi izvedlo narok za obravnavo, da je prišlo do kršitve načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj ni mogoče trditi, da je odločalo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej ter vseh skupaj, če teh dokazov ni izvedlo in prič ni videlo, (-) da strankama ni omogočilo, da se izjavita glede uporabe sodbe o njihovem zaslišanju oziroma zapisniku kot nadomestku za neposredno zaslišanje, pač pa je le prebralo sodbo drugega sodišča in jo po svoje interpretiralo ter obnovilo, (-) da so te kršitve bistveno vplivale na nepravilnost in nezakonitost izpodbijanega sklepa, (-) da je obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami procesnih pravil, (-) da je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je odločitev oprlo na nekaj dokazov, ob tem pa nobenega od teh ni izvedlo, prav tako niso bili vsi predlagani, (-) da je z ohranitvijo izvršbe grobo poseženo v ustavne pravice novega dolžnika do zasebne lastnine. Sodišče prve stopnje je kot odločilno ugotovilo, da je druga dolžnica v ugovoru podala iste navedbe in se sklicevala na isto dejansko stanje, kot ga je zatrjevala kot tožeča stranka v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju P 37/2016 (19. točka obrazložitve sklepa). Te odločilne ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Do vknjižbe njene solastninske pravice na nepremičnini na podlagi sodne poravnave P 704/2014 z dne 25. 3. 2015 s prvim dolžnikom (23. točka obrazložitve sklepa) je imela v tem izvršilnem postopku položaj tretje. Po zavrnitvi njenega ugovora tretje s sklepom sodišča prve stopnje z dne 15. 10. 2014 je zoper upnika vložila tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe z dne 21. 11. 2014 in Okrožno sodišče v Celju je zavrnilo zahtevek. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila sodba Okrožnega sodišča v Celju P 37/2016 z dne 5. 7. 2018 potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 516/2018 z dne 10. 4. 2019 (19. točka obrazložitve sklepa). Tudi te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Ko pa se je druga dolžnica vknjižila v zemljiško knjigo kot solastnica nepremičnine, je prišlo do pravnega nasledstva glede predmeta izvršbe po samem zakonu in sodišče prve stopnje je po predlogu upnika z dne 29. 1. 2018 s sklepom z dne 12. 3. 2018 dovolilo, da druga dolžnica vstopi v izvršbo kot nova hipotekarna dolžnica glede njenega solastnega deleža nepremičnine. V skladu s prvim odstavkom 56.a člena ZIZ je druga dolžnica pridobila pravico do ugovora zoper sklep o pravnem nasledstvu po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ in ga vložila, o čemer je odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom.

6. Druga dolžnica v pritožbi ne navaja, da bi poleg istih trditev in dokazov iz pravdnega postopka zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe P 37/2016 zatrjevala ter dokazovala še kakšne druge vsebinske razloge glede prehoda obveznosti, o katerih bi glede na vknjižbo solastninske pravice moralo odločati izvršilno sodišče. Situacija je pravzaprav obratna, kot če bi upnik vložil hipotekarno tožbo zoper drugo dolžnico za dopustitev izvršbe. V hipotekarni pravdi bi se lahko branila z ugovori in dokazi ter v primeru neuspeha zaradi mej pravnomočnosti ne bi mogla v izvršbi ponovno uveljavljati istih ugovorov ter istih dokazov, kot jih je prej do pravnomočnosti ugodilne sodbe. Ti ne bi preprečevali izvršbe po prvem odstavku 55. člena ZIZ. V obravnavani izvršilni zadevi pa je druga dolžnica v času, ko je bila še tretja in še ni bila vknjižena kot solastnica nepremičnine, vložila tožbo zoper upnika na ugotovitev nedopustnosti izvršbe in želela doseči, da je kasneje ne bi trpela (do tega je prišlo ex lege zaradi vknjižbe njene solastninske pravice na s hipoteko obremenjeni nepremičnini). Sedaj želi po prehodu obveznosti ponovno uveljavljati iste razloge (bistven je ugovor nedobrovernosti upnika) in dokaze, kot jih je v pravdi na ugotovitev nedopustnost izvršbe. Kot pojasnjeno, tega ne more, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno1. Samo zato, ker je bila do vknjižbe solastninske pravice tretja in po tem trenutku hipotekarna dolžnica, ni pridobila v izvršilnem postopku ponovne možnosti do vsebinske obravnave istih razlogov in dokazov. Drugi odstavek 58. člena ZIZ, ki ga v pritožbi povzema, določa, da sodišče razpiše narok glede na okoliščine primera. V ugotovljenih dejanskih okoliščinah bi šlo na naroku za ponavljanje dokaza z zaslišanjem v pravdi že zaslišanih prič v dokaz že pretresenih trditev, kar bi bilo samo sebi namen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni ponovno zasliševalo istih prič o istih dejanskih okoliščinah, temveč je vpogledalo v listine.

7. V dejanskih okoliščinah te zadeve ne držijo pritožbeni očitki glede vsebine odločitve sodišča prve stopnje: (-) da ni obrazložilo zakaj iz cenilnega poročila ne izhaja jasno, da so bili predmet cenitve izključno poslovni prostori v poslovno-stanovanjskem objektu in ne nepremičnina kot celota ter da ni dokazana nezadostna skrbnost upnika pri raziskovanju okoliščin, ki bi lahko kazale na obstoj solastninske pravice, (-) da se je iz vidika kontradiktornosti bilo potrebno opredeliti do trditev, (-) da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - pravice do izjave in do dokaza, (-) da se ni opredelilo do trditev tožnice (tu druge dolžnice) o neskrbnosti banke, (-) da je glede dobre vere in učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo pavšalno in preveč površinsko zaključilo, (-) da ni opravilo naloge odločanja, (-) da je izostalo razlogovanje ali upnik, da se mu ne dovoli izvršba na del nepremičnin in na katerem ni imel namena pridobiti hipoteke, trpi škodljive posledice, (-) da o tem v sklepu ni razlogov in ga bremeni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Druga dolžnica iz ″previdnosti″ izpodbija še dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in uporabo materialnega prava. To ne drži, sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da ni uspešno ugovarjala nastanku hipoteke niti ni z razlogi glede same terjatve (opozicijski razlogi) dosegla ustavitve postopka (32. in 33. točka obrazložitve sklepa).

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Druga dolžnica sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

11. Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 To ne pomeni, da izvršilno sodišče zavrže kot nedopusten tak ugovor zoper sklep o pravnem nasledstvu, pač pa o njem odloči. Vsebina odločitve je v tem, da je dolžnik navajal iste ugovorne razloge in predlagal iste dokaze, ki ne izpodbijejo prehoda obveznosti.