Jedro

Tožnica ni kršila določbe 4. alineje 110. člena ZDR-1, na podlagi katere ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na svoje zdravstveno stanje namreč ni mogla izpolniti svoje obveznosti do delodajalca in ga obvestiti o razlogih za izostanek z dela, zato ji pri opustitvi ni mogoče očitati malomarnosti in še manj naklepa. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2015 nezakonita in se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi z dne 5. 4. 2011 ni prenehala veljati in še vedno velja, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku 8 dni in jo v istem roku za čas od 3. 3. 2015 dalje do poziva na delo prijaviti v obvezna zdravstvena zavarovanja, ji obračunati plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, od te plače plačati davke in prispevke ter ji izplačati mesečno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila (točka I izreka). Višji in drugačen zahtevek (prijava v zavarovanja za dan 2. 3. 2015, obračun plače za 2. 3. 2015 s plačilom davkov in prispevkov za tožečo stranko ter plačilo neto zneska plače za dan 2. 3. 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila) je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti nastale stroške v višini 481,01 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v celoti oprlo na to, da tožnica o svoji odsotnosti ni bila sposobna obvestiti tožene stranke. Pri tem nekritično povzema stališče priče A.A. in ne obrazloži, na katero obdobje se nanaša. Ta priča ni bila postavljena kot izvedenec in ker sodišče nima strokovnega znanja, bi bila postavitev izvedenca psihiatrične stroke nujna. S tem, ko ga sodišče ni postavilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je pričo protipravno postavilo v funkcijo izvedenca. Priča ni nikjer obrazložila, da bi tožničine psihične težave preprečevale obvestitev delodajalca. Depresija, ki jo omenja, ni bolezen oziroma okoliščina, ki bi preprečevala kontakt z delodajalcem. Stališče priče A.A., da naj tožnica ne bi bila sposobna skrbeti za svoje koristi, urejati formalnosti povezane z bolniških staležem, vendar je bila hkrati sposobna doma prevzemati pošto in se voziti na ambulantne preglede, ne vzdrži kritične presoje. Ker je priča izpovedala, da je bila najhujša oblika bolezni v izvidu dne 27. 3. 2015, to pomeni, da na prvi dan odsotnosti 2. 3. 2015 domnevna bolezen ni bila tako huda, dne 27. 3. 2015 pa je bila celo sposobna delodajalcu poslati sporočilo, da je v bolnici. Vse to kaže na to, da je bila priča pristranska in pavšalna. Navaja še, da tožnica sploh ni bila hospitalizirana, da dne 2. 3. 2015 sploh ni bila pri zdravniku in da sploh ni odprla bolniškega staleža. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z dokazi v spisu in materialnim pravom. V obravnavani zadevi je sodišče nekritično razširilo pojem objektivne in subjektivne sposobnosti obvestiti delodajalca o odsotnosti do absurda, ki nima nobene podlage v realnem svetu. S takim stališčem pa se nevarno odpirajo vrata za izigravanje pravil o obveščanju delodajalca, saj za opravičilo neobvestila zadostuje, da delavec izjavi, da je imel psihične težave. Sodišče ne sme dopustiti kršitve postopkovnih pravil in samo odločati o strokovnih vprašanjih, za katera nima strokovnega znanja in nekritično povzema stališča in mnenja lečečih zdravnikov, ki nastopajo v funkciji prič in imajo konflikt interesov. Ta kršitev je tako huda, da zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno presodilo, da pogoji za nenadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka niso bili izkazani. Iz izpovedi priče B.B. namreč izhaja, da je obveščanje o odsotnosti zaradi medsebojne odvisnosti delavcev v proizvodnji ključnega pomena. Ker je bila tožnica že v preteklosti odsotna, ne da bi delodajalca o tem obvestila, je sedaj dokončno porušila kakršnokoli zaupanje, ki bi med njo in toženo stranko še bilo. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov tožene stranke, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, izmišljene in iztrgane iz konteksta izpovedi prič, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, ki je v celoti pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka je na odgovor na pritožbo podala repliko.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni kršila določbe 4. alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS 21/2013), na podlagi katere ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica glede na svoje zdravstveno stanje, ni mogla izpolniti svoje obveznosti do delodajalca in ga obvestiti o razlogih za izostanek z dela, zato ji pri opustitvi ni mogoče očitati ne malomarnosti in še manj naklepa. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2015, ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 5. 4. 2015 ni prenehala in še velja ter ugodilo (razen za 2. 3. 2015) tudi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku tožnice. Pritožbeno sodišče se z razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, v celoti strinja in jih iz tega razloga ne ponavlja, odgovarja pa le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pričo A.A., ki je bil zaslišan kot tožničin lečeči zdravnik psihiater, protipravno postavilo v funkcijo izvedenca. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem tožničinega lečečega zdravnika specialista psihiatra, ki je izvedena priča. Izvedena priča ima za pravilno zaznavanje dejstev tudi posebno strokovno znanje, ki ji omogoča, da usmeri pozornost na tiste okoliščine, ki se drugim, ki tega znanja nimajo, ne zdijo pomembne. V obravnavani zadevi je izvedena priča izpovedala o poteku tožničine bolezni in o njenem zdravljenju tako v preteklosti kot tudi v spornem obdobju, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se ne ve, na katero obdobje se pričina izpoved nanaša. Zaslišanje te priče je predlagala tožnica, ki je predlagala tudi postavitev izvedenca psihiatrične stroke v zvezi s tem, da tožnica v spornem obdobju ni bila sposobna sporočiti delodajalcu, da je bolna. Ker je sodišče prve stopnje lahko že na podlagi izpovedi izvedene priče ugotovilo, da tožnica tega ni bila sposobna, in tožnica pri postavitvi izvedenca ni vztrajala, tožena stranka pa tega dokaza ni predlagala, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče odločilo, kljub temu da strokovnega znanja nima in da je dopustilo kršitev postopkovnih pravil. Na vsa strokovna vprašanja je odgovorila izvedena priča, ki je bila, kot izhaja iz zapisnika naroka glavne obravnave z dne 16. 12. 2015 na l. št. 24, tudi opozorjena na dolžnost govoriti po resnici in na posledice krive izpovedbe, zato v njeno izpoved ni mogoče dvomiti. Iz njene izpovedi tudi ne izhaja, da bi bila pristranska, še manj pa pavšalna. Tožena stranka je imela možnost priči postavljati vprašanja, tako da je očitek o pavšalnosti izpovedi, tudi če bi bil utemeljen, prepozen.

9. Iz ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpoved izvedene priče, izhaja nestrinjanje tožene stranke z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica od 2. 3. 2015 do 31. 3. 2015, ko ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni bila sposobna skrbeti za svoje koristi in tudi ne urejati formalnosti povezane z bolniškim staležem. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi, čeprav sama nima strokovnega znanja, oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je tudi tožena stranka imela možnost predlagati svoje dokaze.

10. Sodišče prve stopnje je, glede na ugotovitev, da tožnica ni kršila dolžnosti obveščanja delodajalca o razlogih za svoj izostanek z dela, po nepotrebnem ugotavljalo še razloge, da na podlagi okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1), zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe s tem v zvezi ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena.

11. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, in jo je zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), sama krije svoje pritožbene stroške, tožnica pa z odgovorom k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).