Jedro

V postopku odobritve pravnega posla tožnik ni bil uspešen, zato ni dokazal, da bo pridobil kmetijska zemljišča, ki bi jih potreboval za priznanje statusa kmeta.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor odločila, da se tožnikov zahtevek, da se tožnik šteje za kmeta, zavrne. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 33008-58/2007/22 z dne 5.5.2010 njegovo pritožbo zavrnilo. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor odločila o tožnikovi zahtevi, da šteje za kmeta, vloženi dne 7.12.2009 na podlagi četrte alinee 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ, Uradni list RS, št. 59/1996 s spremembami). Upravna organa sta ugotovila, da je tožnik lastnik zemljišč s parcelno št. 1086/1 k.o. ... – stanovanjska stavba v izmeri 99 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 251 m2 in dvorišče v izmeri 1153 m2 ter parcele št. 1086/2 – travnik v izmeri 773 m2, ki ju je kupil kot stavbni zemljišči. V vlogi, vloženi dne 7.12.2009, je tožnik navedel, da se že in da se bo tudi v bodoče ukvarjal s poljedelstvom na kmetiji, ki poleg nepremičnin s parcelno št. 1086/1 in 1086/2 k.o. ... zajema tudi nepremičnine parcelna št. 50/1 – njiva v izmeri 17 m2, parcelna št. 1263 – njiva v izmeri 21097 m2, parcelna št. 1268 – njiva v izmeri 1204 m2 in parcelna št. 1085 travnik v izmeri 1757 m2, vse k.o. ... ter parcelna št. 1258/1 – gozd v izmeri 3894 m2 in parcelna št. 1258/2 – gozd v izmeri 1238 m2. Po ugotovitvah upravnih organov pa tožnik ni z gotovostjo izkazal, da bo ta zemljišča pridobil in da bo posledično v bodoče iz kmetijske dejavnosti na teh kmetijskih zemljiščih pridobival pomemben del dohodka. V postopku pri upravni enoti je bilo namreč že dokončno odločeno, da se odobri pravni posel – kupna pogodba o prodaji zgoraj navedenih zemljišč kupcu A.A., zahtevek tožnika za odobritev pravnega posla o prodaji predmetnih nepremičnin tožniku, pa je bil že dokončno zavrnjen. Strokovno mnenje o vrednosti kmetijskih pridelkov, št. 2505-1/AJ z dne 2.2.2010 Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor temelji na predpostavki, da zajema kmetija tožnika tudi nepremičnine z vl. št. 146 k.o. ... in vl. št. 592 k.o. ... in bi šele na tej predpostavki vrednost kmetijskih pridelkov lahko znašala več kot 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS. Navedeno strokovno mnenje vključuje tudi poročilo o dohodku konjereje B.B., saj navaja, da je upoštevajoč celotne površine, to je vključno s tistimi, ki bi jih tožnik naj šele pridobil, to je na površini 24848 m2, možno imeti v reji do 5 GVŽ, temu pa ustreza stalež 4 plemenskih kobil in 2 žrebet. Krmo za kastrata, namenjenega vožnji kočije, bi bilo treba kupovati drugje. V okviru razpoložljivih zemljišč torej predpisanega dohodka ni mogoče doseči, zato tožnik pogojev za pridobitev statusa kmeta ne izpolnjuje.

Tožnik s tožbo izpodbija zgoraj navedeno prvostopno odločbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da pri odločitvi ni bila upoštevana prva alinea 3. člena Zakona o kmetijstvu, po kateri je kmetijska dejavnost gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev, in nekaj drugih izjem. Kot kmetijska dejavnost se torej upošteva tudi živinoreja, s katero se ukvarja tožeča stranka. Iz cenitvenega poročila B.B. izhaja, da lahko tožeča stranka z vzrejo kobil ustvari dohodek od živinoreje v višini 15.650,00 do 29.650,00 € že, če proda eno samo kobilo. Po mnenju tožnika iz prvostopne in drugostopne odločbe ni razvidno, zakaj ni verjetno, da tožnik navedenih zemljišč ne bo pridobil. Tožnik meni, da je izkazal, da izpolnjuje pogoje za statusa kmeta. Ker tožeča stranka nima možnosti, da bi se z vzrejo konj ukvarjala kot kmetijsko dejavnostjo, ji pri tem nastaja škoda, s tem pa ji je kršena tudi pravica do svobode dela iz 49. člena Ustave RS. Tožnik še zatrjuje, da se v postopku ni imel možnosti izjaviti o navedbah vseh oseb, ki imajo nasprotujoče si interese v postopku, s čimer je kršen 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) in 22. člen Ustave RS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tekom tega upravnega spora je tožeča stranka sodišče tudi obvestila, da je vložila predlog za preveritev skladnosti 23. in 24. člena ZKZ z evropsko zakonodajo pri Evropski komisiji.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovi vlogi za pridobitev statusa kmeta, vloženi 7.12.2009. To je že drugi predlog, ki ga je vložil tožnik, za pridobitev tega statusa. Prvega je vložil dne 4.1.2007, Upravna enota Maribor pa je o tem odločila z odločbo št. 330-8/2007-13 (8100) z dne 9.3.2007. Ta odločitev je bila potrjena na drugi stopnji, pritrdilo pa ji je tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s sodbo št. U 650/2007-19 z dne 7.4.2009. V tej odločbi je bilo presojano ali tožnik izpolnjuje pogoje za status kmeta po prvi in četrti alinei 24. člena ZKZ, po ugotovitvi, da tožnik pogojev ne izpolnjuje, pa je bil njegov zahtevek zavrnjen.

Na podlagi te odločitve je nato upravni organ dne 19.6.2009 odobril pravni posel v zvezi s prodajo nepremične s parcelno št. 1085 in 1268 k.o. ... kupcu A.A., tožnikov zahtevek za odobritev pravnega posla o prodaji predmetne nepremičnine tožniku pa dne 27.5.2009 zavrnil. Upravni organ je dne 18.6.2009 odobril tudi pravni posel o prodaji nepremičnin s parcelno št. 50/1 in 1263 k.o. ... ter 1258/1 in 1258/2 k.o. ... prav tako kupcu A.A., tožniku pa je dne 26.5.2009 tudi odobritev pravnega posla za pridobitev teh nepremičnin zavrnil. V drugo je tožnik zahtevek vložil dne 7.12.2009, kot pravno podlago pa navedel četrto alineo prvega odstavka 24. člena ZKZ. Ta določa, da je kmet fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka, in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti, predpisane v tretjem odstavku tega člena.

Tožnik bi torej moral, da bi izpolnil pogoje za pridobitev statusa kmeta po četrti alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ izkazati, da bo pridobil kmetijska zemljišča in da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobival pomemben del dohodka. Tudi sodišče ocenjuje, da sta imela upravna organa v izvedenem postopku dovolj podlage za zaključek, da tožnik tega, da bo navedena zemljišča pridobil, ni izkazal. Potem ko je bila tožnikova zahteva za pridobitev statusa kmeta, vložena dne 4.1.2007, pravnomočno zavrnjena, je odpadel dvom o tem, ali je tožnik kmet iz šestega odstavka 24. člena ZKZ. Ta namreč določa da, če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo. Upravna enota je o tem z odločbo z dne 4.1.2007 odločila in ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa kmeta, nato pa odločila o vlogah za odobritev pravnih poslov, kjer tožnik, ker ni imel statusa kmeta, ni uspel. Potem je tožnik ponovno vložil vlogo za pridobitev statusa kmeta, s katero pa ne more biti uspešen, saj je bilo o odobritvi pravnega posla že odločeno in torej tožnik tega, da bo ta zemljišča pridobil, ni izkazal. Sodišče se strinja z ugotovitvami upravnih organov, da tožeča stranka za konjerejo potrebuje dodatna zemljišča, saj ji površine, s katerimi razpolaga, tega ne omogočajo. Tožnik je namreč zaslišan kot stranka dne 29.12.2009 pred organom prve stopnje povedal, da plemenskih kobil trenutno ni mogoče osemeniti, ker sedaj razpolaga s cca. 2500 m2 zemljišč, kjer je tudi stanovanjska stavba in gospodarsko poslopje, kar pa je za normalni proces ožrebitve kobil premalo, ker mora imeti vsaka kobila ločeno prostor za izpust in za žrebe. Tudi v spisu nahajajoče strokovno mnenje Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor izhaja iz predpostavke, da tožnik za opravljanje dejavnosti konjereje razpolaga z zgoraj navedenimi kmetijskimi zemljišči, ki jih je tožnik skušal pridobiti s prodajnimi pogodbami, vendar pa upravna enota teh pravnih poslov ni odobrila. Pri tem je bilo upoštevano tudi cenitveno poročilo izvedenke in cenilke za športne konje B.B. Po presoji sodišča pri ugotavljanju, ali tožnik iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, ni odločilna samo vrednost ene živali, ampak gre za vprašanje ali ima tožnik pogoje za razplod in nadaljnjo vzrejo konj. Sodišče se strinja z zaključkom upravnih organov, da tožnik obstoja takšnih pogojev ni izkazal, saj bi za to potreboval dodatna kmetijska zemljišča (kot izhaja tako iz izvedenskih mnenj kot tožnikove izpovedbe), teh zemljišč pa ni pridobil, saj je imel glede na določila 23. člena ZKZ drug kupec prednostno pravico.

Tožeča stranka tudi z ostalimi tožbenimi navedbami ne more omajati izpodbijane odločitve. Ta temelji na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, zato se ni mogoče strinjati s trditvijo tožeče stranke, da je s tem poseženo v njene ustavne pravice. Na odločitev pa tudi ne vpliva okoliščina, da je tožnik vložil predlog za preveritev skladnosti 23. in 24. člena ZKZ z evropsko zakonodajo pri Evropski komisiji.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.